UPRS Sklep III U 154/2022-9

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožnik je dne 23. 6. 2022 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevek, naj Republika Slovenija in Ministrstvo za pravosodje zahtevata njegovo izročitev od Republike Hrvaške, kjer se trenutno nahaja v priporu v Zagrebu, in sicer v roku 3 dni pod izvršbo. Predlagal je, naj sodišče nemudoma izda tudi sklep o začasni odredbi z vsebino, ki je enaka tožbenemu zahtevku ter določi, da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa ter da velja do pravnomočnosti odločitve v postopku; kolikor pa tožena stranka izdanega sklepa ne bi spoštovala, naj sodišče dovoli izvršbo, s katero naj toženi stranki izreče denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, če pa izvršitve ne bo mogoče opraviti, pa naj sodišče izda nov sklep, s katerim naj določi novo kazen s povišanjem za 1.000,00 EUR, vse do izpolnitve obveznosti, dokler seštevek denarnih kazni posameznih sklepov ne doseže petkratnika zneska iz drugega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), sklep pa naj ima učinek rubeža in učinek prenosa v izterjavo.

2Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. II R 357/2022-3 z dne 28. 6. 2022 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi Upravnemu sodišču kot stvarno pristojnemu sodišču. Ugotavlja, da v predmetni zadevi ne gre za spor, ki bi se obravnaval v pravdnem postopku, pač pa za spor, ki se obravnava po pravilih upravnega spora, v katerem sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Upravno sodišče je tožnikovo tožbo prejelo dne 20. 7. 2022.

3Tožnik v tožbi navaja, da je slovenski državljan, ki mu je Republika Hrvaška odredila ekstradicijski pripor, saj je hrvaško sodišče v Puli dne 20. 5. 2021 izdalo sodbo, s katero je dovolilo njegovo izročitev ZDA. Vrhovno sodišče Republike Hrvaške je s sodbo z dne 30. 11. 2021 to odločitev odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Dne 18. 3. 2022 je hrvaško sodišče prejelo dopis preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani, v katerem je navedla, da Republika Slovenija za tožnika ne bo izdala Evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP). Ponovno odločitev hrvaškega sodišča tožnik pričakuje v kratkem. Po napovedi njegovega hrvaškega zagovornika Hrvaška nima zadržkov za njegovo izročitev ZDA.

4Tožnik želi, da se na podlagi vložene tožbe - zahtevka vrne v Republiko Slovenijo, saj se bi s tem izognil izročitvi v ZDA. Zoper njega je bila izdana obtožnica Okrožnega sodišča ZDA Južno okrožje New Yorka. Očita se mu, da se je v obdobju od novembra 2020 do aprila 2021 združil z drugimi osebami z namenom, da bi v ZDA uvozil heroin, za kar je v skladu z ameriško zakonodajo predpisana kazen dosmrtnega zapora. Tožnik je bil sicer v Republiki Sloveniji s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Ks 7474/2013 z dne 16. 12. 2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 7474/2013 z dne 23. 8. 2017, obsojen na zaporno kazen 16 let in 3 mesece zapora. Komisija za pogojni odpust je na tožnikovo prošnjo izdala odločbo št. 7200-641/2019/3 z dne 13. 11. 2019 (v zvezi s sklepom o popravi pomote št. 7200-641/2019/5 z dne 16. 12. 2019) o pogojem odpustu, na podlagi katere je bil tožnik dne 31. 1. 2020 pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni ter postavljen pod varstveno nadzorstvo, v okviru katerega mu je bila določena naloga, da zaključi šolanje. Določeno je bilo, da traja pogojni odpust do izteka kazni dne 28. 6. 2022, razen kolikor sodišče pogojnega odpusta pred tem ne bi preklicalo. Komisija za pogojni odpust je dne 6. 7. 2021 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani predlagala preklic pogojnega odpusta tožnika, kar je utemeljila na podlagi poročila probacijske enote Koper z dne 23. 6. 2021, iz katerega je izhajalo, da se tožnik ni odzval na dogovorjeno srečanje v juniju 2021. Predlogu je priložila pobudo tožnikove pooblaščenke za izdajo ENPP zaradi predaje tožnika, ki je priprt v Republiki Hrvaški, ki jo je utemeljevala z določbo 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter pobudo za prevzem kazenskega pregona. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 23. 9. 2021 predlog Komisije za pogojni odpust zavrnil, odločitvi pa je pritrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom št. II Kp 7474/2013 z dne 23. 11. 2011, ki je tožnikovo pritožbo zoper sklep izvenobravnavnega senata prvostopenjskega sodišča zavrnilo. Tožnik je nato vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče dne 3. 2. 2021 zavrglo, nato pa vložil še ustavno pritožbo zoper to odločitev, ki je Ustavno sodišče RS s sklepom Up 363/21-7 z dne 26. 4. 2022 ni sprejelo v obravnavo, medtem ko je ustavno pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča zavrglo.

5Zoper tožnika sedaj teče izročitveni postopek v Republiki Hrvaški, ni pa mogoče napovedati, kdaj bo postopek zaključen tako, da bi se tožnika izročilo ZDA, lahko pa bi to prognoziral njegov pooblaščenec v tem postopku odvetnik A. A. Kolikor bo tožnik izročen ZDA, zanj ni več poti nazaj v Republiko Hrvaško. Grozi mu dosmrtna ječa, kar gre enačiti s smrtno kaznijo.

6Tožniku je kršena temeljna ustavna pravica in tudi pravica državljana Evropske unije (v nadaljevanju EU). Država članica, v kateri se nahaja državljan EU (v tem primeru Republika Hrvaška), ki je državljan druge države članice (v tem primeru Republike Slovenije), od nje pa tretja država (konkretno ZDA) zahteva izročitev take osebe, mora obvestiti državo, katere državljan je taka oseba in ga glede na okoliščine primera tej državi na njeno prošnjo predati po ENPP, država državljanstva pa je nato pristojna, da na podlagi svojega nacionalnega prava zoper takega državljana uvede kazenski postopek za kazniva dejanja, izvršena znotraj njenega nacionalnega ozemlja. V konkretnem primeru je treba preveriti, ali se bodo tožniku z izročitvijo ZDA kršile njegove pravice iz 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kot je to odločilo Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi C-182/15 (zadeva Aleksej Petruhhin). Hrvaško sodišče torej ne sme izvesti ekstradicije tožnika, saj bi moralo o tem najprej obvestiti Republiko Slovenijo, ta pa bi morala prevzeti pregon in odločiti o ekstradiciji zoper tožnika. Tožnik je v diskriminatornem položaju na podlagi državljanstva. Ima pravico do prostega gibanja znotraj EU, Slovenija pa je dolžna svojega državljana pozvati nazaj in zoper njega vložiti kazenski postopek glede suma storitve kaznivega dejanja. Smiselno je bilo to odločeno s sodbo SEU v zadevi Kowan z dne 2. 2. 1989. Slovenija bi morala zahtevati tožnikovo izročitev, ne pa tiho soglašati z ekstradicijo ZDA s strani hrvaških pravosodnih organov. SEU je v zadevi C-191/16 (Roman Pisciotti) odločilo, da je najprej treba osumljenca ponuditi državi članici, katere državljan je. Na podlagi navedenega je Slovenija dolžna svojega državljana sprejeti in zahtevati njegovo izročitev.

7V primeru tožnikove dejanske izročitve ZDA bi bile na podlagi 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah kršene njegove pravice. Ta člen namreč določa, da ne sme biti nihče odstranjen, izgnan ali izročen tretji državi, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo podvržen ponižujočemu kaznovanju. V konkretnem primeru tožniku grozi predpisana kazen dosmrtnega zapora, kar je nečloveško ponižujoče kaznovanje z nesorazmerno kaznijo za kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana bistveno nižja kazen. Taka kazen je nehumana in posega v človekove pravice. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je v zadevi Soreing proti Združenemu kraljestvu izoblikovalo kriterije, ki določajo sorazmernost kazni in odločilo, da nobena zaprošena država ne sme dovoliti državi prosilki, da stori nekaj, česar zaprošena država ne sme storiti. V konkretnem primeru niti Republika Hrvaška niti Republika Slovenija ne sme izreči tako visoke zaporne kazni, kot jo lahko izreče ZDA.

885. člen Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1) ureja možnost, da Republika Slovenija prevzame pregon državljana ali osebe, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji zaradi kaznivega dejanja, storjenega v drugi državi članici, ki je pristojna, da zoper tako osebo uvede kazenski postopek za kazniva dejanja, storjena zunaj njenega nacionalnega ozemlja. Okoliščino glede pristojnosti Republike Slovenije za pregon takih kaznivih dejanj določa tudi 12. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožnik meni, da je za dejanje, zaradi katerega je bil izdan Interpolov nalog 2021/32735, pristojno slovensko sodišče ter želi in zahteva, da se mu sodi v Republiki Sloveniji iz razloga spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Ustava RS, Listina EU o temeljnih pravicah in Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9Glede na tako uveljavljane pravice je treba zadevo rešiti takoj, saj ni zagotovila, kdaj bo Republika Hrvaška odločila o tožnikovi izročitvi ZDA. Zgolj v primeru takojšnje odločitve in izreka začasne odredbe se lahko začasno prepreči nenadomestljiva in nepopravljiva škoda, ki grozi tožniku. Kolikor bi prišlo do tožnikove izročitve ZDA, bi bil konkretni postopek brezpredmeten in nepovraten, kar je mogoče preprečiti le, da Republika Slovenija izda izjavo o izročitvi tožnika, česar do sedaj, kot izhaja iz obvestila Ministrstva za pravosodje z dne 26. 7. 2021, še ni storila.

10Tožena stranka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, naj ga zavrne kot neutemeljenega. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se namreč ne vodijo več izročitveni postopki, kot so se na podlagi predhodno veljavne bilateralne pogodbe in XXI. poglavja ZKP, pač pa se med državama kot članicama EU opravljajo postopki predaje z izvrševanjem odrejenih ENPP na podlagi določil Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. 6. 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, ki je bil v Republiki Sloveniji implementiran v ZSKZDČEU-1. Po prvem odstavku 42. člena tega zakona so odreditveni pravosodni organi sodišča, pred katerim teče kazenski postopek oziroma domača sodišča, ki so pristojna za izvršitev kazni. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZSKZDČEU-1 pristojni domači in tuji organi občujejo v postopkih predaje neposredno, kar pomeni, da minister za pravosodje v razmerju do Republike Hrvaške nima več pristojnosti vlagati prošnje za izročitev. Te se po določbi prvega odstavka 534. člena ZKP vlagajo le še v izročitvenih postopkih, ki se vodijo v razmerju do tretjih držav na temelju večstranskih ali dvostranskih mednarodnih pogodb. V postopkih predaje med članicami EU Ministrstvo za pravosodje nima nobene vloge, saj so za te postopke pristojna sodišča, niti nima vloge posredovalnega organa. Tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe je torej treba zavrniti že iz tega razloga.

11Tožena stranka še navaja, da Republika Slovenija tudi sicer nima na voljo učinkovitih sredstev, s katerimi bi se lahko zoperstavila izročitvi svojega državljana v ZDA, kadar o prošnji za njegovo izročitev odloča tuja država. Države obveznost izročanja tujcev prevzemajo z mednarodnimi instrumenti pravosodnega sodelovanja (bilateralne pogodbe, konvencije). Za Republiko Slovenijo izjemo od dolžnosti izročanja predstavljajo njeni lastni državljani, medtem ko državljani drugih držav EU od dolžnosti izročanja niso izvzeti. Pomen državljanstva države članice EU je SEU predstavilo v sodbi št. C-182/2015 z dne 6. 9. 2016 (primer Petruhhin). Sodba je vzpostavila obveznost države članice EU, ki v razmerju do tretje države vodi izročitveni postopek zoper državljana druge države članice EU, da slednji posreduje obvestilo o prijetju te osebe in vodenju izročitvenega postopka, ta država pa ima možnost, kolikor ji njeni nacionalni predpisi o pristojnosti dopuščajo vodenje kazenskega postopka za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega ozemlja, da v roku, ki ga določi država, ki je posredovala takšno obvestilo, posreduje odločitev o morebitni uvedbi kazenskega postopka zoper svojega državljana, in, če so izpolnjeni zakonski pogoji, izda ENPP. KZ-1 sicer določa, da velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori kaznivo dejanje v tujini, vendar pa se ta člen uporablja podredno, če ni na voljo drugega učinkovitega kazenskega pregona s ciljem, da storilci kaznivih dejanj ne bi bili nekaznovani. Za vodenje kazenskega postopka v Republiki Sloveniji, predvsem pa za odreditev pripora, ki je ena od predpostavk za odreditev ENPP, morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZKP, med drugim tudi, da mora biti podan utemeljen sum, da je bilo kaznivo dejanje storjeno. Po določbi 41. člena ZSKZDČEU-1 lahko sodišče odredi ENPP le v primerih, če je v Republiki Sloveniji zoper obdolženca odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti in je zanj v domačem kazenskem zakonu kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj eno leto ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih mesecev. Sodba Petruhhin torej nalaga obveznost zgolj Republiki Hrvaški, da obvesti Republiko Slovenijo, da se zoper tožnika vodi izročitveni postopek, pri čemer pa Republiki Sloveniji ne nalaga, da bi morala za svojega državljana odrediti ENPP. To lahko slovenska sodišča, in ne minister za pravosodje, odredijo le, kolikor so izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZSKZDČEU-1. Kot izhaja iz tožbe, je Republika Hrvaška to obveznost obveščanja izpolnila, hrvaško sodišče pa je dne 18. 3. 2022 tudi prejelo dopis Okrožnega sodišča v Ljubljani, da Republika Slovenija ne bo izdala ENPP za tožnika.

12Tožena stranka še navaja, da nima vzvodov, da bi Republiko Hrvaško prisilila, da zavrne prošnjo za tožnikovo izročitev ZDA, tudi v primeru, ko bi obstajala nevarnost, da bi bil tožnik lahko podvržen kršitvam osebnostnih pravic. Tožnik mora pravno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaradi nevarnosti nečloveškega ravnanja, kot ga zatrjuje, primarno uveljavljati pred pristojnimi hrvaškimi pravosodnimi organi, ki odločajo o njegovi izročitvi ZDA, sekundarno pa v morebitnem postopku pri ESČP. Prav tako mora tožnik pred pristojnimi hrvaškimi organi oziroma ESČP uveljavljati tudi zahtevo za izdajo začasnih odredb, saj lahko zgolj te zadržijo izvršitev odločb hrvaških organov o izročitvi tožnika ZDA.

13Tožena stranka dodaja, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ureja začasno odredbo v 32. členu. V predmetni zadevi ni bil izdan posamični akt, ki bi zahteval odložitev izvršitve, prav tako tožnik s tožbo ne zahteva ureditve trajajočega pravnega razmerja in zato pogoji za izdajo začasne odredbe tudi iz tega razloga niso izpolnjeni.

K točki I izreka:

14Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

15Sodišče mora po prejemu tožbe opraviti njen predhodni preizkus, v okviru katerega mora preizkusiti med drugim tudi, ali tožba izpolnjuje procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo. Če te procesne predpostavke niso izpolnjene, sodišče tožbo zavrže. Ena od procesnih predpostavk je, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost, to je ne le v pristojnost upravnega sodišča, temveč v pristojnost kateregakoli sodišča v Republiki Sloveniji. Če spada spor v pristojnost tujih organov, sodišče tožbo na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, razen v primeru, ko mednarodne pogodbe ali pravila skupnostnega prava ne določajo drugače.¹

16Tožnik s tožbo zahteva, naj tožena stranka od Republike Hrvaške, Ministrstva za pravosodje zahteva izročitev tožnika, ki je slovenski državljan in se trenutno nahaja v ekstradicijskem priporu v Zagrebu, saj so ZDA zahtevale njegovo izročitev zaradi izvedbe kazenskega postopka.

17Okvirni sklep Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, zadnjič spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe, je bil v slovenski pravni red implementiran z ZSKDČEU-1, ki ureja sodelovanje v kazenskih zadevah med pristojnimi organi Republike Slovenije in drugimi državami članicami EU. Izročitveni postopki s tretjimi državami, ki niso članice EU, se izvajajo na podlagi XXX. poglavja ZKP - postopek za mednarodno pravno pomoč in izvršitev mednarodnih pogodb v kazenskopravnih stvareh. Postopek predaje med članicami EU se izvaja z izvrševanjem odrejenega ENPP, to je odločbe, ki jo izda pravosodni organ države članice z namenom, da bi druga država članica prijela in ji predala osebo zaradi izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega ali drugega ukrepa kazenskega sodišča, ki se izvršuje z odvzemom prostosti (10. točka 8. člena ZSKDČEU-1). V postopku pristojni domači in tuji organi občujejo neposredno (prvi odstavek 6. člena ZSKDČEU-1), torej ne preko ministrstva za pravosodje ali ministrstva za zunanje zadeve, kot to velja v tovrstnih postopkih s tretjimi državami, ki niso članice EU.

18V Republiki Sloveniji je za odreditev ENPP pristojno domače sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, ali domače sodišče, ki je pristojno za izvršitev kazni. Po določbah Zakona o sodiščih (ZS) so za vodenje kazenskega postopka pristojna okrajna in okrožna sodišča. Sodišče ENPP odredi na predlog državnega tožilca ali po uradni dolžnosti, če je v Republiki Sloveniji zoper obdolženca odrejen pripor zaradi kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti in je zanj v domačem kazenskem zakonu kot zgornja meja predpisana kazen odvzema prostosti najmanj eno leto ali zaradi izvršitve kazni zapora oziroma varnostnega in drugega ukrepa, ki se izvršuje z odvzemom prostosti, najmanj štirih mesecev (41. člen ZSKDČEU-1). Republika Slovenija lahko tudi prevzame kazenski pregon od druge države članice EU, vendar pa le na podlagi zahteve te države članice ali osebe, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaradi kaznivega dejanja storjenega v drugi državi članici (prvi odstavek 85. člena ZSKDČEU-1).

19EU je z ZDA, kot tretjo državo, sklenila Sporazum o izročitvi med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike (Uradni list L 181/2003 z dne 19. 7. 2003). S sporazumom je v skladu s sodbo SEU v zadevi C-182/15 (Petruhhin) določeno, da mora v primeru, če ZDA naslovijo zaprosilo za izročitev na državo EU, ki ima vzpostavljena pravila, s katerimi svoje državljane ščiti pred izročitvijo, zaprosilo pa se nanaša na državljana druge države EU, izvršitveni sodni organ državo EU, katere državljan je zadevna oseba, o tem obvestiti. Država državljanstva ima nato možnost, da, kolikor njeni predpisi dopuščajo vodenje kazenskega postopka za kazniva dejanja, izvršena zunaj njenega ozemlja, posreduje državi, ki ji je poslala obvestilo, odločitev o morebitni uvedbi kazenskega postopka zoper svojega državljana in, če so izpolnjeni pogoji, izda ENPP ter ga pošlje državi članici EU, ki vodi postopek izročitve take osebe ZDA. Če država EU prejme zaprosilo ZDA za izročitev državljana druge države EU, mora prva država EU preveriti, da izročitev ne posega v pravice iz člena 19 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah². Taka določba sporazuma med EU in ZDA temelji na sodbi SEU v zadevi C-191/16 (Pisciotti), v kateri je SEU pojasnilo, da je treba člena 18 in 21 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zaprošena država EU na podlagi ustavnopravne določbe razlikuje med svojimi državljani in državljani drugih držav EU ter da izročitev državljana druge članice EU odobri, medtem ko izročitve svojih državljanov ne dovoljuje, pod pogojem, če je pristojnim organom države EU, katere državljan je ta državljan EU, omogočila, da v okviru ENPP zahtevajo njegovo predajo, in če sama ni sprejela nobenega ukrepa v zvezi s tem.

20V konkretni zadevi teče v Republiki Hrvaški po zahtevi ZDA postopek odločanja o izročitvi tožnika, ki je državljan Republike Slovenije. ZDA zahtevajo njegovo izročitev zaradi izvedbe kazenskega postopka. Iz tožbenih navedb in listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, izhaja, da je Županijsko sodišče v Puli o tem obvestilo Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je z dopisom z dne 16. 3. 2022 temu sodišču sporočilo, da za tožnika ne bo izdalo ENPP s pojasnilom, da ta nalog lahko v Republiki Sloveniji izda samo sodišče na podlagi sklepa o priporu ali pravnomočne sodbe. Pojasnilo je tudi, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi II Ks 7474/2013 obravnavalo zahtevo Komisije za pogojni odpust za preklic pogojnega odpusta tožniku, vendar pa je bil ta predlog s sklepom senata z dne 23. 9. 2021 pravnomočno zavrnjen, tožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper to odločitev pa s sklepom Vrhovnega sodišča zavržena. Okrožno sodišče v Ljubljani je še navedlo, da glede na pravnomočno odločitev ter z izrednim pravnim sredstvom zaključen postopek za preklic pogojnega odpusta ni podlage za izdajo ENPP za tožnika.

21Na podlagi opisanih dejstev sodišče ugotavlja, da je o možnosti izdaje ENPP za tožnika že pravnomočno odločilo za to pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani in tako zahtevo zavrnilo, v sprejete pravnomočne odločitve rednih sodišč pa ni dopustno posegati, jih spreminjati ali sprejemati odločitve, ki bi njihovo učinkovanje izničile.

22Republika Hrvaška je z obvestilom o tem, da odloča o zahtevi ZDA za izročitev tožnika, izpolnila obveznost obveščanja, kot jo nalagajo zgoraj opisana stališča SEU. Ker, kot izhaja iz sporočila Okrožnega sodišča v Ljubljani, Republika Slovenija za tožnika ni odredila ENPP (ki bi ga sicer lahko izdalo le pristojno kazensko sodišče na podlagi sklepa o priporu ali pravnomočne sodbe), bo lahko tožnik ugovore, da bi bilo z izročitvijo ZDA poseženo v njegove pravice iz 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, uveljavljal pri za odločanje o njegovi izročitvi pristojnih organih Republike Hrvaške, oziroma tudi v morebitnem postopku pri ESČP, vse v skladu s prej opisanimi odločitvami SEU. Ugovori, kot jih uveljavlja tožnik, torej sodijo v pristojnost tujih, to je hrvaških organov in je zato sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K točki II izreka:

23Sodišče je zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo.

24Ena od procesnih predpostavk za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe je obstoj vložene tožbe. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno niti vsebinsko obravnavati zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče namreč o zahtevi za izdajo začasne odredbe odloča le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavo.³

25Ker je sodišče ugotovilo, da v obravnavani zadevi procesne predpostavke za obravnavo tožbe niso izpolnjene, to pomeni, da niso izpolnjene niti procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe in jo je zato sodišče zavrglo.

K točki III izreka:

26Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ O tem: mag. Dobravec Jalen in ostali, urednik dr. Erik Kerševan: Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 241 in 242.
² Drugi odstavek 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah določa: "Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.".
³ Prim: sklepi Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 157/2021 z dne 1. 9. 2021, in drugi.