UPRS Sodba II U 455/2019-19

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ptuj številka 352-14/2018-17-(02003) z dne 25. 2. 2019 v 1., 2. in 3. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Iz izpodbijane odločbe

1Upravna enota Ptuj je z odločbo št. 352-14/2018-17-(02003) z dne 25. 2. 2019 odločila, da se tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) kot razlastitveni zavezanec v korist razlastitvene upravičenke Občine Majšperk razlasti nepremičnine - parcelne številka 906/6, k.o. ..., (ID ...), v izmeri 6 m2 (1. točka izreka odločbe). Občina Majšperk, kot razlastitvena upravičenka, na temelju šestega odstavka 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC-B), pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, po kateri poteka obstoječa javna pot JP ..., z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko z dokončnostjo tudi prevzame nepremičnino v posest, če je še nima v posesti (2. točka izreka odločbe). V 3. točki odločbe je navedeno, kako se izvede izbris vknjižene lastninske pravice in vknjižba novega lastnika, v 4. točki izreka pa, da je Občina Majšperk dolžna razlastitvenemu zavezancu povrniti stroške zastopanja po odvetniku v višini 385,23 EUR v roku 15 dni po dokončnosti te odločbe, po preteku tega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

2Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je Upravna enota Ptuj dne 16. 8. 2018 prejela zahtevo Občine Majšperk za razlastitev nepremičnine v lasti tožnika, po kateri poteka obstoječa javna pot JP ... Dne 3. 10. 2018 je upravni organ izvedel ustno obravnavo in ogled na kraju samem, v nadaljevanju upravnega postopka pa sta stranki podali še več pisnih vlog. Upravni organ je po tako izvedenem postopku ugotovil, da na obstoječi cesti poteka oziroma je potekal cestni promet v skladu z ZJC-B že pred vložitvijo zahteve za razlastitev, zapora ceste s postavitvijo železne rampe z oznako STOP-PRIVAT s strani razlastitvenega zavezanca pa ne more imeti vpliva na ugotavljanje obstoja z zakonom določenih pogojev oziroma na sam postopek razlastitve. Upravni organ je prav tako zavzel stališče, da ne more upoštevati stališča razlastitvenega zavezanca, da v razdalji kilometer levo in desno potekata še dve javni cesti, ki zagotavljata enako povezavo med dolino in ... Pri tem se je skliceval na novejšo sodno prakso, v skladu s katero se v primeru, ko so podani pogoji za uporabo 19. člena ZJC-B, določba tretjega odstavka 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1, sedanji tretji odstavek 192. člena ZUreP-2) ne uporablja.

3Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor, kot drugostopenjski organ, z odločbo številka 35020-12/2019-2 z dne 30. 7. 2019, zavrnilo in odločilo, da je pritožnik dolžan sam nositi stroške pritožbenega postopka.

4Drugostopenjski organ je zavrnil pritožnikove navedbe, da se cestni promet po obstoječi javni cesti trenutno ne odvija, saj to cesto uporabljajo tožnik in vsi sosedje, ki imajo ključ za rampo, za dostop do svojih domov. Nemoteno se odvija tudi odvoz odpadkov in izvajanje storitev pluženja ter vzdrževanja ceste. Na podlagi fotografij ogleda, grafičnega prikaza skice terenske meritve in iztisov iz PISA je drugostopenjski organ še ugotovil, da je, tako s severne kot z južne strani ceste ... oziroma od ..., promet po navedeni občinski javni cesti omogočen vsem in z obeh strani neovirano poteka do ovire, t. j. do parc. št. 906/6, ki je v lasti tožnika. Prav tako drugostopenjski organ ni sledil pritožbenim navedbam o obstoju drugih ustreznih in enakovrednih poti, saj v tem primeru ne bi mogel priti do svojega doma ne tožnik ne kateri od ostalih tam živečih stanovalcev.

Tožbene navedbe

5Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Navaja, da Občina Majšperk po tem, ko je razlastitveni zavezanec skupaj s sosedi postavil sporno zapornico, v enem letu ni podvzela nobenega ukrepa, ki bi ponovno zagotovila uporabo ceste vsem, čeprav je imela za dosego takega cilja na voljo številne vzvode. Po tožnikovem mnenju zgolj zaradi tega, ker je svojim trem sosedom izročil ključe zapornice, ni mogoče govoriti o odvijanju javnega prometa, saj je bila pot še vedno neuporabna vsem ostalim voznikom motornih vozil, s čimer je takšna pot izgubila atribut javnosti. Če v času, ko je bila postavljena zapornica, torej v trenutku vložitve zahteve za razlastitev tožnikove parcele, ni prišlo do prekinitve odvijanja javnega prometa, ker bi se ta teoretično lahko odvijal v eni in drugi smeri vse do zapornice, po prepričanju tožnika tudi ni videti posebnega javnega interesa, zakaj se je dovolil tako globok poseg v njegovo stvarnopravno pravico, kot je razlastitev. Ob tem pa še poudarja, da se promet po sporni cesti ne odvija predvsem iz razloga, ker obstojita vsaj še dve enakovredni cestni povezavi.

6Tožnik izpodbija tudi 2. točko drugostopenjske odločbe, s katero mu tožena stranka ni priznala stroškov pritožbenega postopka. V zvezi s tem navaja, da pravne podlage za odločanje o stroških postopka v razlastitvenih postopkih ne predstavljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč določbe ZUreP-2, ki je specialni predpis, pri čemer se sklicuje na določbo sedmega odstavka 206. člena navedenega zakona.

7Tožnik predlaga, da sodišče odpravi prvostopenjsko odločbo v 1., 2. in 3. točki izreka ter zadevo samo reši tako, da zahtevo Občine Majšperk za razlastitev nepremičnine v njegovi lasti v celoti zavrne, kot nezakonito pa odpravi tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe in zadevo samo reši tako, da razlastitveni upravičenki Občini Majšperk naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Podrejeno pa predlaga, da se kot nezakonita odpravita prvostopenjska odločba v 1., 2. in 3. točki izreka ter drugostopenjska odločba v 2. točki izreka, v vsakem primeru pa se mu povrne stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila.

8Tožena stranka je dne 18. 10. 2019 sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

9Skladno z drugim odstavkom 19. člena ZUS-1, je sodišče s prejetimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo stranko z interesom Občino Majšperk, ki ni podala odgovora na tožbo.

Odločanje po sodnici posameznici

10Sodišče je dne 8. 6. 2022 sprejelo sklep opr. št. II U 455/2019-10, na podlagi katerega odloča po sodnici posameznici iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

11Stranke so se z dopisi z dne 28. 6. 2022 in 29. 7. 2022 (tožeča stranka), 21. 6. 2022 (tožena stranka) in 20. 7. 2022 (stranka z interesom), skladno s prvim odstavkom 279. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, strinjale, da sodišče odloči brez opravljene glavne obravnave.

K I. točki izreka:

12Tožba je utemeljena.

13V predmetni zadevi je bila odločitev o zahtevi Občine Majšperk za razlastitev nepremičnine v lasti tožnika sprejeta na podlagi 19. člena ZJC-B, ki je ostal v veljavi na podlagi drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1).

14Iz prvega odstavka 19. člena ZJC-B izhaja, da če ob uveljavitvi tega zakona (tj. na dan 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona (ta zakon je bil Zakon o javnih cestah, v nadaljevanju: ZJC), in sicer po nepremičninah, ki niso v lasti Republike Slovenije, če gre za državno cesto, ali občine, če gre za občinsko cesto, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v 19. členu ZJC-B. V drugem odstavku tega člena je navedeno, da se za poseben postopek razlastitve uporabljajo določbe 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena. Po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B pa se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona.

15Pri uporabi navedene zakonske določbe po presoji sodišča ni mogoče spregledati, da je bilo v času uveljavitve ZJC-B v 2. točki prvega odstavka 14. člena ZJC določeno, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi. Pojem ob uveljavitvi ZJC-B obstoječe javne ceste je tako razumeti kot določeno prometno površino (in ne zgolj povezavo), ki jo je pristojni organ, skladno z merili za kategorizacijo, razglasil za javno cesto in jo lahko vsak prosto uporablja pod predpisanimi pogoji.¹

16Ustavno sodišče Republike Slovenije (RS) je v odločbi U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004 pojasnilo, da kategorizacija javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti sama po sebi ne more biti podlaga za prenos lastninske pravice na teh zemljiščih. Kategorizacija ceste, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, je zato neustavna, kar pa pomeni, da okoliščina že kategorizirane ceste sama po sebi še ne more utemeljiti javnega interesa za razlastitev tega zemljišča.

17V sklepu X Ips 11/2022 z dne 13. 7. 2022 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je treba v okviru ugotavljanja ugovora, da ni javnega interesa za razlastitev konkretnega zemljišča, najprej ugotoviti, ali cesta sploh izpolnjuje merila za obstoječo kategorizacijo. Ta presoja pa je mogoča le, če je bil postopek preverjanja pravilne uporabe meril za kategorizacijo te ceste izpeljan v skladu z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest (v nadaljevanju: Uredba). Če ni, je odlok o kategorizaciji ceste neustaven iz tega razloga in ga ni mogoče uporabiti kot podlago za razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B, saj ne izpolnjuje pogoja skladnosti kategorizacije ceste s predpisi, zapovedano v 2. členu ZJC oziroma 3. členu ZCes-1. Pravilna uporaba meril za kategorizacijo javne ceste je torej lahko predmet sodne presoje po tem, ko je bil izveden z Uredbo predpisan postopek in je Direkcija za infrastrukturo (prej Direkcija Republike Slovenije za ceste) ugotovila, da so bila predpisana merila za kategorizacijo konkretne ceste uporabljena pravilno. Glede vprašanja druge ustrezne nepremičnine v lasti države ali občine pa je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da je to vprašanje relevantno (le) v tistih primerih, v katerih bo ugotovljeno, da že obstoječa kategorizacija ceste izpolnjuje merila za tako kategorizacijo, saj mora občina v nasprotnem primeru kategorizacijo opustiti.

18Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru Upravna enota Ptuj kot prvostopenjski organ zaradi napačne uporabe materialne določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B ni ugotavljala, ali je bil postopek preverjanja pravilne uporabe meril za kategorizacijo ceste JP ... izpeljan v skladu z Uredbo, kar pa posledično tudi pomeni, da je nepopolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, je zato sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v 1., 2. in 3. točki izreka odpravilo in zadevo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1, v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ker je z odločitvijo sodišča odločba drugostopenjskega organa prenehala veljati po samem zakonu, sodišče o nezakonitosti 2. točke navedene odločbe ni posebej odločalo.²

19Prvostopenjski organ bo moral pri ponovnem odločanju, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, preveriti, ali so bila pri kategorizaciji ceste JP ... pravilno uporabljena merila v skladu z Uredbo, kar bo ugotovil s pridobitvijo mnenja Direkcije za infrastrukturo. Kolikor bo ugotovil, da kategorizirana javna pot izpolnjuje merila za to kategorizacijo, bo v nadaljevanju ponovljenega postopka tudi presodil, ali občina razpolaga z drugimi ustreznimi nepremičninami, ki lahko zagotavljajo potrebno javno cesto, t. j. potrebno prometno povezavo v določenem prostoru, ki je splošnega pomena za promet. Pri odločanju o stroških postopka pa bo moral, ne glede na končni izid postopka, upoštevati, da so bili, v skladu s sedmim odstavkom 206. člena ZUreP-2, stroški pritožbenega postopka v konkretnem primeru upravičeni.

20Sodišče še pojasnjuje, da ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in sámo odloči o stvari. Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme namreč sodišče meritorno odločiti o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani. Ob tem sodišče izpostavlja tudi načelo delitve oblasti. S sojenjem v sporu polne jurisdikcije sodišče dejansko poseže v izvrševanje upravne funkcije, saj odloči namesto upravnega organa, s čimer poseže v izvršilno vejo oblasti.³ Za takšno odločanje ima sicer podlago v citirani določbi 65. člena ZUS-1, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji in omejitvami, ki pa jih tožnik ne zatrjuje niti v obravnavani zadevi niso izkazani.

21Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj so se stranke, skladno z 279a. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, tej pravici pisno odpovedale, prav tako pa je bila za odločitev v zadevi odločilna pravilna uporaba materialne določbe tretjega odstavka 19. člena ZJC-B.

K točki II izreka:

22V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

23Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ prim. sodba Upravnega sodišča RS III U 282/2018-35 z dne 3. 3. 2022.
² Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, komentar k 64. členu, str. 364 in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 222/2017 z dne 7. 2. 2018.
³ prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1542/2020-20 z dne 13. 9. 2021.