UPRS Sodba II U 415/2019-15

I. Tožbi se ugodi. Odločba Mestne občine Maribor, župana A. A., št. 41001-0286/2019-2 z dne 28. 6. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz izpodbijane odločbe

1Mestna Občina Maribor je zgoraj navedenega dne izdala odločbo tožniku, s katero je vlogo za sofinanciranje kulturnega projekta „...“, ki ga je na Javni razpis za izbiro kulturnih projektov, ki jih je v letu 2019 sofinancirala Mestna občina Maribor (razpis JPR-KUL-2019), prijavil tožnik kot prijavitelj B. B. – slikar (vloga št. 41001-0286/2018-1), zavrnila in odločila, da se projekt ne sofinancira.

2Iz obrazložitve predmetne odločbe izhaja, da se je tožnik kot prijavitelj prijavil na Javni razpis za izbiro kulturnih projektov, ki jih je v letu 2019 sofinancirala Mestna občina Maribor, in sicer na področju Vizualne umetnosti, pri čemer je bila njegova vloga pravočasna in popolna, zaradi česar jo je strokovna komisija pregledala in na osnovi prijave in posredovane dokumentacije tudi ocenila. Iz obrazložitve izhajajo kriteriji, ki so bili v naprej postavljeni, torej splošni kriteriji ter možno število točk in ocena, ki je bila dosežena za posamezni kriterij. Kot izhaja iz razpredelnice kriterijev, je bilo mogoče doseči 155 točk, medtem ko jih je prijavitelj – tožnik dosegel 119, zaradi česar je strokovna komisija predlagala, da se projekt ne sofinancira.

3Iz obrazložitve posameznega kriterija in povprečnih ocen strokovne komisije po kriteriju izhaja, da so reference prijavitelja dobre, vendar ne visoke, da so prostori prijavitelja, kjer je avtor razstavljal v preteklih letih nereferenčni, da so sicer razvidne tudi reference sodelujočega avtorja, vendar te niso vrhunske (obrazložitev kriterija pod točko 1).

4Glede kriterija ocenjevanja vsebine in izvedbe projekta izhaja iz obrazložitve, da je projekt manj izviren in poraja vprašanje o ustvarjalnem pristopu k zasnovi kulturnega projekta, da je premalo strokovno utemeljen, čeprav je strokovno ustrezen in izvedljiv, da v primeru prijavljenega projekta ... ne gre za kvalitetno umetniško delo, prav tako pa je vprašljiva aktualnost (2. točka obrazložitve kriterijev).

5Glede kriterija ocenjevanja ustreznosti finančnega načrtovanja je v izpodbijani odločbi obrazloženo, da je projekt realno finančno ovrednoten in ekonomičen (točka 3.1). Pod točko 3.1.1 pa piše, da je finančni konstrukt projekta tudi pregleden, je pa projekt neekonomičen in nerealno zasnovan.

6Na podlagi vsega navedenega iz obrazložitve odločbe izhaja skupno končno mnenje komisije, da opis dela deluje kot „ne posebej posrečena ilustracija družbenega problema, ki mu to delo ne bo prineslo razrešitve“, zato komisija projekt prepoznava kot manj izviren projekt in ne predlaga sofinanciranja.

Tožbene navedbe

7Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik vlaga tožbo, ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni objektivnih kriterijev, ki bi se jih dalo preizkusiti, prav tako pa gre za prenizko in nepravilno ocenjen projekt, pri čemer ni transparentnega točkovanja, ki bi bilo primerljivo z drugimi sodelujočimi. Po mnenju tožeče stranke gre za subjektivno presojo tožene stranke, ki svoje odločitve ni obrazložila z argumenti, prav tako pa so v odločbi takšna nasprotja, da tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje in se jih tudi zato ne da preizkusiti.

8Tožnik posebej izpostavlja, da pod točko 2.3.1. ni navedenih ne število možnih točk in tudi ne število doseženih točk, prav tako pa, da je napačen seštevek pod točko 2.4, kjer je tožnik dosegel 6 in ne 5 točk.

9Tožnik tudi izpostavlja, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju, ko v kriteriju 3.1 zapiše, da je projekt realno finančno ovrednoten in ekonomičen, pod točko 3.1.1. pa, da je projekt neekonomičen in nerealno zasnovan.

10Na koncu tožbenega zahtevka tožnik še izpostavlja, da mu ni znano število točk ostalih prijaviteljev javnega razpisa, zato glede na objavljene pomanjkljive rezultate tudi ne more vedeti, kaj pomeni zanj napaka v seštevku točk, ki jih je v resnici dosegel 120, iz odločbe pa napačno izhaja, da jih je dosegel 119.

11Tako predlaga, da sodišče tožbenem zahtevku ugodi in da toženi stranki naloži plačilo stroškov.

Navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo

12Tožena stranka zavrača tožbene navedbe in pritrjuje napaki, ki se je zgodila pri seštevku točk za 1 točko, kot to navaja tožnik, vendar izpostavlja, da so bili sofinancirani tisti projekti na predmetnem razpisu, ki so dosegli najmanj 122 točk, katerih pa tudi zaradi napake pri seštevku, ko je tožnik dosegel 120 točk, namesto 119, tožnik ne bi dosegel in torej ne bi izpolnil pogoja za sofinanciranje.

13Tožena stranka zavrača tudi tožbene navedbe, da so ocene strokovne komisije subjektivne, saj so bili v Javnem razpisu v točki 13 navedeni vsi razpisni kriteriji ocenjevanja prijavitelja tako po številu možnih točk, ki so navedene ali v razponu ali po maksimalnem številu točk, kot tudi po pogojih potrebnega minimalnega števila točk pri posameznih kriterijih. Razpisni kriteriji pa so bili v naprej znani vsem potencialnim prijaviteljem, še preden so oddali svoje vloge, s čimer prijavitelj, ko odda vlogo na Javni razpis, sprejme vsa pravila tega Javnega razpisa oziroma se zanj smatra, da pripomb na določila Javnega razpisa nima oziroma da mu je v zvezi z Javnim razpisom vse znano in jasno. Tožena stranka je mnenja, da v izpodbijani odločbi ni nobene dvoumnosti ali nasprotja s samim seboj.

14Tožena stranka predlaga tudi zaslišanje C. C., Č. Č. in D. D., pri čemer ne napiše v zvezi s čim bi naj sodišče zaslišalo predmetne priče in tako ne konkretizira svojega predloga po zaslišanju navedenih prič ter istočasno predlaga, da sodišče tožbo v celoti zavrne in povrne toženi stranki vse pravdne stroške.

Odločanje po sodnici posameznici

15Senat tukajšnjega sodišča je na seji dne 8. 6. 2022 za odločanje v predmetnem postopku pooblastil razpravljajočo sodnico za odločanje po sodnici posameznici. Sklep je bil dne 17. 6. 2022 vročen obema strankama, torej še pred odločitvijo o zadevi.

16Tožba je utemeljena.

Ad I

Glede obrazloženosti izpodbijanega akta

17Med strankama je nesporno, da se je tožeča stranka prijavila na Javni razpis, kot je že zgoraj navedeno, za sofinanciranje kulturnega projekta imenovanega „...“ v Mestni občini Maribor za leto 2019 pravočasno, ter da je predložila tudi vso dokumentacijo, in da je komisija pregledala in ocenila njeno prijavo.

18Izpodbijana odločba, na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sodi med upravne odločbe.

19Navedeno pomeni, da četudi gre za Javni razpis občine, mora biti upravna odločba, v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ustrezno obrazložena. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru¹.

20Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba v celoti takih sestavin nima oziroma je odločba pomanjkljiva, zaradi česar se sodišče ne strinja z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je odločba jasna in nedvoumna, in sicer iz razlogov kot sledijo v nadaljevanju.

21Iz izpodbijane odločbe v točki 1.1 izhaja, da prostori, v katerih je avtor razstavljal v preteklih treh letih niso referenčni, pri tem ne izhaja, zakaj organ šteje, da predmetni prostori niso referenčni, prav tako pod točko 1.1.2 komisija priznava reference sodelujočega avtorja, ki pa niso vrhunske in tudi v tej točki ne zapiše zakaj šteje, da predmetne reference niso vrhunske.

22Tudi po oceni sodišča tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje pri obrazložitvi, ko pod točko 2.1.2 navaja, da je projekt premalo strokovno utemeljen, čeprav je strokovno ustrezen in izvedljiv, ne da bi iz odločbe izhajalo iz kakšnih razlogov organ šteje, da je projekt premalo strokovno utemeljen. Naslednja nedoslednost se kaže v obrazložitvi kriterija iz točke 3.1 iz katere izhaja, da je projekt realno finančno ovrednoten in ekonomičen, pod točko 3.1.1 pa, da je projekt neekonomičen in nerealno zasnovan, pri čemer pa prijavitelju kljub temu od možnih 30 točk prizna 25 točk. V kolikor projekt ne bi bil ekonomičen in nerealno zasnovan je vprašanje zakaj je tožena stranka sploh dodelila 25 točk, je pa seveda mogoče presojati kljub finančno ustrezno ovrednotenemu in ekonomičnemu projektu stopnjo preglednosti (nepreglednosti) projekta, zaradi katere bi bilo mogoče zniževati točke. Tako ni mogoče pritrditi toženi stranki, da gre le za naslov poglavja kriterijev. Iz odločbe namreč tudi na tem mestu ne izhaja, iz kakšnih razlogov organ šteje, da je projekt neekonomičen in nerealno zasnovan. Zgolj pavšalna navedba, da so „previsoki materialni stroški in prav tako niso jasne storitve“ in v nadaljevanju besedilo, da „glede na zahtevnost in obseg realizacije skulpture je avtorski honorar previsok“, prav tako ne zadosti konkretiziranosti sprejete odločitve in standardu ustrezno obrazložene odločbe na način, da lahko prijavitelj in tudi sodišče preveri izdano odločbo in razloge, ki so organ vodili k odločitvi.

23Iz obrazložitve prav tako ne izhaja, kolikšno število točk je bilo potrebnih, za odločitev o financiranju projekta, temveč zgolj iz razpredelnice o točkovanju kolikšno je maksimalno število točk, zaradi česar je na ta način prijavitelju s strani tožene stranke absolutno odvzeta pravica do ustrezne vložitve pravnega sredstva, saj v tožbi ne more izraziti svojih razlogov, glede na razloge in dejstva, ki so organ vodili pri sprejetju predmetne odločitve.

24Sodišče nadalje ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe, iz njene celotne obrazložitve, izhaja samo mnenje komisije, ki je ocenjevala prijavljen projekt, ki ga prepozna kot manj izviren projekt in ne predlaga sofinanciranja, pri tem pa izostane odločitev in utemeljitev organa, ki je v predmetni zadevi odločal, kaj je organ vodilo k odločitvi glede na razpisne pogoje, ki jih je tožena stranka objavila, da je predmetni projekt zavrnil. Komisija, ki sodeluje pri razpisu, namreč ni organ odločanja temveč strokovni organ in pomočnik odločevalcu ter je tako pristojna zgolj za presojo v naprej določenih kriterijev iz razpisa s predloženim projektom vlagatelja torej zgolj po strokovni plati presoditi kriterije, ki so bili določeni na Javnem razpisu in ali jih je posamezni prijavitelj izpolnjeval oziroma v kakšni meri jih je izpolnjeval. Organ odločanja pa je tisti, ki mora ob izdaji odločbe rezultate, ki jih je s presojo kriterijev ustvarila komisija presoditi v luči vseh drugih prijaviteljev in okoliščin ter pogojev razpisa (doseženega števila točk drugih) ter jasno izraziti, kaj je organ vodilo k sprejetju odločitve. Nedopustno je, da organ prepusti odločitev komisiji. Na tem mestu se tudi poraja vprašanje ali je torej komisija v naprej vedela kakšno bo (po pregledu vseh prijaviteljev) potrebno število točk za sprejetje projekta. Komisija je namreč ugotovila določeno število točk za prijavljen projekt in že takoj predlagala, da se projekt ne financira. Če je projekt financiran glede na doseženo število doseženih točk, mora organ v svoji odločitvi obrazložiti in ugotoviti kakšno je bilo število točk, ki zadosti kriterijem za financiranje prijavljenega projekta in zakaj posamezni prijavitelj ni bil izbran. Iz obrazložitve odločbe namreč ne izhaja niti kolikšno je bilo število potrebnih točk za sprejetje sofinanciranja niti, zakaj je bila postavljena meja ravno pri 122 točkah in ne recimo pri 120 kolikor jih je dosegel tožnik. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa niti ne izhaja zakaj organ šteje, da se vloga zavrne in se projekt ne sofinancira. Sodišče pripominja, da manjkajočih argumentov iz odločbe ni mogoče nadomestiti šele v odgovoru na tožbo.

25Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti, in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih, kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve, ki izhajajo iz odločbe odločevalca. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

26Sodišče zato izpostavlja, da morajo iz obrazložitve upravnega akta konkretizirane okoliščine, dejstva in podlaga za odločitev izhajati v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče.

27Tako bi v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi moralo biti jasno navedeno, kakšne so tiste pravno relevantne in konkretizirane okoliščine, vključno z dokazi, zaradi katerih tožeča stranka naj ne bi izpolnjevala pogojev za dodelitev sredstev, z ustrezno pravno podlago, na kateri temelji odločitev organa in ne komisije, kar je v obrazložitvi izpodbijane odločbe izostalo. V tovrstnih postopkih je namreč bistveno, da se zagotovi pravica do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so oddali svoje vloge – prijave, to je, da se vsi prijavitelji obravnavajo pod enakimi pogoji ter posledično, da veljajo enaki pogoji za odločanje o dodelitvi in/oziroma nedodelitvi sredstev prijaviteljem in tistim, ki bodo deležni sofinanciranja iz javnih sredstev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 153. člena Ustave RS, ki določa, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcev javnih pooblastil temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. Torej, da so v postopku spoštovane in varovane pravice vseh strank. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa².

28Sodišče v upravnem sporu lahko sicer presoja tudi skladnost Javnega razpisa z zakonom³ in jo torej presoja glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov in javnih povabil, zaradi česar upravnim organom dopušča določeno polje proste presoje⁴, vendar mora pred tovrstnim odločanjem preveriti ali so bila spoštovana pravila postopka in garancije vsem sodelujočim. Torej najprej z ustreznim izrekom in obrazložitvijo izdane odločbe.

29Za pošten postopek je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Upravna odločba mora biti obrazložena tako, da obsega 1. obrazložitev zahtevka strank o njihovih dejstvih - ustreznost prijave, 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4. navedbo določb razpisa, na katere se opira odločba, 5. razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločbo in 6. razloge, katerim ni bilo ugodeno kakšnem zahtevku strank oz. kakšni postavki v prijavi.

30Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za pravilno in zakonito odločitev ter dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju (ne komisijo), gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna, v posledici česar je kršena tudi strankina pravica do izjave, ki je temelj poštenega postopka. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti odločba obrazložena pa je določena s tistim, kar zadeva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo (ali sklep) v vsakem posameznem primeru⁵.

31Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so organ odločanja, ki je predmetno odločbo izdal, vodili k predmetni odločitvi, temveč iz odločbe izhaja zgolj stališče komisije, ki pa prav tako ni konkretizirano. Namreč navedbe, kot so, da razstavni prostori niso referenčni, da reference sodelujočega avtorja niso vrhunske, da je projekt premalo strokovno utemeljen, da je projekt neekonomičen in nerealno zasnovan, so zgolj pavšalne navedbe brez konkretizacije zakaj komisija v posledici pa organ šteje, da je temu tako. Iz odločbe pa sploh ne izhaja, kako je organ, na podlagi teh navedb komisije, sprejel predmetno odločitev. Torej ne izhaja kakšno vsebino je organ dal domnevnim ugotovitvam komisije, da se prijava tožnika na predmetni Javni razpis zavrne. Sodišče na tem mestu pripominja, da iz razpredelnice, ki jo je organ prenesel v obrazložitev izpodbijane odločbe res izhaja možno skupno število točk glede na določene kriterije in doseženo število točk, kot jih je dosegel prijavitelj, vendar ne izhaja zakaj je prijavitelj dosegel točno takšno število točk, kot izhaja iz razpredelnice in kakšno število točk je bilo potrebnih za financiranje projekta. Ali je bila višina potrebno doseženih točk v naprej določena ali se je prilagajala kvoti denarja ali številu prijavljenih ali številu kandidatov z enakim številom doseženih točk in podobno, pri čemer so pri obrazložitvi izostale tudi pravne podlage za takšno odločitev organa. Iz tovrstne obrazložitve je namreč mogoče zaznati, da je bilo organu brez objektivnih kriterijev prepuščeno odločanje o številu potrebnih točk za posamezni projekt. Pri navedenem sodišče pripominja, da sklicevanje tožene stranke na ugotovitev komisije ne zadošča, saj morajo biti odločilni dejanski in pravni razlogi organa, ki je odločal v predmetni zadevi navedeni v obrazložitvi odločbe (214. člen ZUP).

32Ker torej izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in tako ne zadosti standardu obrazloženosti upravne odločbe, je sodišče v posledici navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki, ki bo morala v ponovljenem postopku upoštevati stališče sodišča glede dolžnosti ustrezne obrazložitve in odprave najprej nejasnosti pri obrazložitvi oziroma dvoumnosti, na koncu pa tudi navedbe lastnih razlogov za odločitev, kot jo je sprejela. Odločitev organa mora namreč temeljiti na dokazih in tudi materialno pravni podlagi, kar mora biti vse konkretizirano na način, da je mogoče preizkusiti kateri so bili razlogi, ki so organ vodili k odločitvi, kot jo je sprejel. V posledici je tako podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

33Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo organ moral odpraviti navedeno kršitev in odločbo ustrezno obrazložitvi v skladu z 214. členom ZUP.

34Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave po sodnici posameznici, kot je bilo odločeno s sklepom z dne 8. 6. 2022, in sicer na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi, saj je šlo v postopku za procesne kršitve, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti in se tako sodišče ni ukvarjalo z dejanskim stanjem, zaradi česar v zadevi tudi ni razpisalo glavne obravnave. Zaslišanja prič, ki jih je predlagala tožena stranka tudi ne morejo spremeniti dejstva, da odločba ni bila ustrezno obrazložena in tudi ne popraviti kršitev pravice do izjave tožeči stranki.

Ad II

35V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ker je senat na seji dne 8. 6. 2022 za odločanje v tej zadevi pooblastil sodnico za odločanje po sodnici posameznici, ki je nato odločila izven naroka, po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

36Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

37Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 357/2015, X Ips 358/2015, X Ips 359/2015 in X Ips 360/2015, vse z dne 5. 4. 2017.
³ Tako sodba UPRS, opr. št. II U 390/2011 z dne 15. 1. 2014.
⁴ Tako sodbe UPRS, opr. št. I U 241/2012 z dne 25. 9. 2012, I U 854/2017 z dne 14. 6. 2018, I U 1212/2011 z dne 9. 2. 2012 in I U 1344/2017 z dne 5. 9. 2019.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004.