UPRS Sodba I U 563/2022-29

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33101-31477/2016/19 z dne 14. 9. 2017 z dne 14. 9. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 911,34 EUR, v 15-dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil tožniku plačilo za 163,71 ha zahtevka OMD. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zbirno vlogo za leto 2016 po 8. členu Uredbe IAKS, v kateri je uveljavljal zahtevek OMD v obsegu 163,71 ha. Oprl se je na naslednje materialnopravne določbe: 60. člen Uredbe (EU) št.1306/2013/EU, prvi in četrti odstavek 31. člena Uredbe 1305/2013/EU, PRP 2014-2020, točka 8.2.11.2, trinajsti in štirinajsti odstavek 141. člena Uredbe OMD, Zakon o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 4. člen Uredbe št. 1307/2013/EU. Ugotovil je, da je tožnik kot nosilec KMG-MID...1 za plačilo ukrepa OMD uveljavljal manj površin vsako leto, po vložitvi zbirne vloge za leto 2014 je odjavil iz registra površine, ki jih je v okviru zahtevka za plačilo ukrepa v letih 2015 in 2016 uveljavljalo drugo kmetijsko gospodarstvo - pravna oseba A., d.d., KMG-MID ...2, katere direktor je bil v času vložitve zbirne vloge za leto 2016 tožnik, nato pa od 9. 6. 2017 dalje B. B. Tožnik je za plačilo ukrepa za leto 2015 in 2016 uveljavljal površine, ki jih je pred tem sprostilo KMG-MID ...3 - podjetje C., katerega ustanovitelj in edini družbenik je tožnik. Tudi C. je po vložitvi zbirne vloge za leto 2014 sprostil površine, ki jih je v okviru zahtevka za leto 2015 in 2016 uveljavljal A. Z nadaljnjim upravnim pregledom je organ ugotovil, da je v letih 2014 in 2015 prišlo do prenosa površin med tožnikom, podjetjema C., d.o.o. in A., d.d., med katerimi gre tudi za parcele, ki so last RS in katerih zakupnik je tožnik ter C. Prenesene površine so potem tožnik, C. in A. tudi uveljavljali za plačilo OMD. Za vse tri nosilce je zbirno vlogo za leto 2015 in 2016 vložila ista kmetijska svetovalka. Tožnik je po pozivu organa potrdil ugotovitve prenosa površin, kot razlog za spremembe in prenose pa navedel racionalizacijo in izboljšanje gospodarnosti posameznega kmetijskega gospodarstva in ne pridobivanje višjega plačila iz naslova ukrepov. Smiselno enak odgovor je podal tudi A., d.d. in C., d.o.o. Organ je ugotovil, da je zastopnik vseh treh subjektov in podpisnik vseh odgovorov tožnik, da se na teh površinah v različnih kombinacijah pojavljajo ti trije subjekti kot lastniki oziroma zakupniki kot uporabniki. Tožnik in oba druga nosilca niso dokazali, da je šlo pri prenosih za poslovne transakcije med subjekti. Tožnik in oba nosilca bi morali v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZKme-1 pravico do uporabe zemljišč pridobiti neposredno od lastnikov zemljišč in pravico tudi izkazati, namesto da dva subjekta prosto razpolagata z lastnino tretjega, kar je najbolj očitno v primeru parcel v lasti RS, katerih zakupnik brez soglasja Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ne bi smel oddati v podzakup (33. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih - v nadaljevanju ZKZ).

2Organ je še ugotovil, da tožnik in oba nosilca vsa tri kmetijska gospodarstva obravnavajo kot dohodkovno celoto, saj je bila v vseh treh odgovorih izpostavljena in ocenjena skupna izguba prihodkov vseh treh gospodarstev in ne posameznega gospodarstva. Vsa tri kmetijska gospodarstva so v letu 2015 iz naslova osnovnega plačila prejela 49.890,53 EUR, iz naslova zelene komponente 27.838,92 EUR in iz naslova ukrepa OMD 29.282,10 EUR, torej 107.011,55 EUR. Če do prenosa površin ne bi prišlo, bi vsa tri gospodarstva v letu 2015 iz naslova osnovnega plačila prejela 50.893,64 EUR, iz naslova zelene komponente približno 28.398,65 EUR in iz naslova ukrepa OMD približno 27.438,43 EUR, torej 106.730,72 EUR. Če bi v letu 2015 za vse površine vseh treh gospodarstev zbirno vlogo oddalo zgolj eno kmetijstvo gospodarstvo, bi skupno iz vseh treh shem prejelo 97.194,45 EUR. Vsa tri kmetijska gospodarstva so v letu 2015 prejela približno 280 EUR več sredstev, kot bi jih prejela brez spornega prenosa površin oziroma 9.817 EUR več sredstev, kot bi jih prejela, če bi vse površine v zbirni vlogi uveljavljalo eno kmetijsko gospodarstvo. Samo iz naslova ukrepa OMD so vsa kmetijska gospodarstva prejela 1.840 EUR več, kot bi jih prejela, če do spornega prenosa površin ne bi prišlo oziroma cca. 8.860 EUR več sredstev, kot bi jih prejela, če bi vse površine v zbirni vlogi uveljavljalo eno kmetijsko gospodarstvo.

3Po pregledu na kraju samem je organ še ugotovil, da vsa tri kmetijska gospodarstvo uporabljajo istočasno storitve istega izvajalca (tudi za računovodske storitve), da medsebojno poslujejo. Subjekti so sicer ločeni, ker so bila kmetijska gospodarstva vzpostavljena v različnih časovnih obdobjih oziroma okoliščinah, vendar izhajajo iz enotnega kmetijskega gospodarstva D. V vseh treh primerih se pojavlja enak vzorec pri opravljanju dejavnosti. Centralizirano upravljanje potrjuje tudi spletna stran ..., vsa tri gospodarstva se promovirajo kot celota, preko četrtega subjekta, pravne osebe, ki je tudi v lasti tožnika, kar je v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena ZKme-1 v zvezi s točko b prvega odstavka 4. člena uredbe (EU) št. 1307/2017. Ker gre pri teh treh kmetijskih gospodarstvih dejansko za enotno vodstvo, je bil v letih 2015 in 2016 z vloženimi zbirnimi vlogami storjen zaobid drugega odstavka 12. člena Uredbe 809/2014/EU in umetno ustvarjeni pogoji iz prvega odstavka 31. člena Uredbe (EU) št. 1305/2013/EU za pridobitev višjega letnega plačila. Za zahtevke OMD za leto 2015 je bilo obračunavanje plačil za ukrep OMD po veliko strožji degresivni lestvici, kot je bilo prejšnja leta in pred njeno uveljavitvijo je bila javnost o tem tudi obveščena. To pa za tožnika in ostala nosilca pomeni, da so s prenosom površin imeli namen umetnega ustvarjanja pogojev za pridobitev višjega plačila za ukrep OMD. Tako je tožnik v letu 2016 uveljavljal 163,71 ha zahtevkov OMD, A. 65,09 ha, C. pa 73,25 ha. Vsa tri kmetijska gospodarstva so zahtevala 100 % plačilo za skupno 205,09 ha, 85 % plačilo za 13,25 ha površin, 70 % plačilo za 10 ha površin, 55 % plačilo za 10 ha površin in 40 % plačilo za 63,71 ha površin. Ob pogoju, da bi bili ti subjekti dejansko neodvisna gospodarstva, bi bil tožnik upravičen do zneska 15.665 EUR, A. 7.294 EUR in C., d.o.o. 8.193 EUR, skupno 31.150 EUR. Ker se je v tem postopku izkazalo, da imajo vsa tri kmetijska gospodarstva istega upravitelja površin, bi končni upravičenec moral biti upravičen do 100 % plačila za 70 ha, 85 % plačila za 10 ha, 70 % plačila za 10 ha, 55 % plačila za 10 ha površin in 40 % plačila za 202,05 ha površin. To bi znašalo skupaj 21.360 EUR, torej znatno manj. Organ je zato zahtevek tožnika zavrnil.

4Drugostopenjski organ je potrdil prvostopenjsko odločbo. Umetno ustvarjeni pogoji ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so postavljeni, zato ne morejo uživati pravnega varstva. Ne gre za kršitev zakonodaje o registraciji kmetijskih gospodarstev, saj organ ne nasprotuje ustanovitvi kmetijskih gospodarstev, temveč zavrača izplačilo pomoči, ki ne dosega prvotnega namena. Gre za kmetijska gospodarstva, ki so medsebojno prepletena do te mere, da dejansko predstavljajo eno zaokroženo organizacijsko in poslovno celoto. Tako se je tožnik izognil znižanju izplačila, hkrati pa njihova povezanost zmanjšuje operativne stroške. Pri vseh treh subjektih pa ima ista oseba ključno vlogo, tj. tožnik. Register kmetijskih gospodarstev se vodi neodvisno od shem pomoči. Ne gre tudi za neustavni poseg v gospodarsko svobodo. Pogoji za izplačilo so vnaprej znani in enaki za vse. Tako tudi praksa Sodišča EU (C-434/12 Slančeva sila, C-515/03 Eichsfelder, C-255/02 Halifax).

5Tožnik je tožbo vložil iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določbo postopka. Uvodoma je poudaril, da morata biti (glede na sodbo SEU C-434/12) za uporabo 60. člena Uredbe 1306/2013/EU podana objektivni in subjektivni element. Organ bi moral ugotoviti dejansko vsebino in pravi pomen vloge tožnika (in vloge A., d.d. in C., d.o.o.), česar ni storil. Tožnik kot kmetijsko gospodarstvo obstaja od leta 2004 (govedoreja z namenom pridelave mleka z ekološkim kmetovanjem), A. od 1992 (konjereja, nato še vzreja islandskih konj in od 2014 še vzreja angus bikov), C. od 2004 (vzreja angus goveda z ekološkim kmetovanjem). Obstoj treh kmetijskih gospodarstev ne more predstavljati objektivnega in subjektivnega elementa po uredbi, saj ne nasprotuje ciljem relevantne zakonodaje, ker so bila ustanovljena po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZKme-1, subjekti se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, med seboj pa poslovno sodelujejo zaradi optimizacije poslovanja posameznega kmetijskega gospodarstva. Vsako posamezno gospodarstvo ima svoje zaposlene, svoje živali, svoje hleve, svojo mehanizacijo, svoj lastni poštni nabiralnik, itd. Tudi vložitev vlog z strani ene kmetijske svetovalke ne more pomeniti skupnega poslovanja. Na tem območju sta le dve svetovalki, za večje kmetije oddaja vloge E. E. Enako velja glede uporabe storitev istega izvajalca. O vsem tem se organ ni opredelil. Gre za poslovno sodelovanje med vsemi tremi subjekti z namenom racionalizacije poslovanja.

6Zakonodaja ne dopušča, da bi eno zbirno vlogo vložilo več gospodarstev, kot to nakazuje organ. Organ je kot dokaz centraliziranega upravljanja izpostavil dejstvo, da med kmetijskimi zemljišči obstaja prepletenost lastništva, zakupov in dejanske uporabe zemljišč, katere lastnik je RS, da bi tožnik in nosilca morala ravnati po drugem odstavku 5. člena ZKme-1. Tožnik bi skupaj z drugima kmetijskima gospodarstvoma moral vložiti eno zbirno vlogo, kar bi lahko storil le v primeru, če bi najprej registriral eno kmetijsko gospodarstvo. Vendar pa organ zahteva, da tožnik (skupaj z ostalima gospodarstvoma) prepiše na eno kmetijsko gospodarstvo tudi tista zemljišča, na katerih je lastnik tretja oseba in ki niso v zakupu tega kmetijskega gospodarstva, temveč drugega kmetijskega gospodarstva. Zahteva organa, da bi moralo priti do ukinitve nekaj kmetijskih gospodarstev in ustanovitve enega, je protiustavna. Organ tudi ni nikjer konkretiziral očitka, da so omenjena tri gospodarstva nastala (in obstajajo) z namenom pridobivanja višjih ugodnosti v okviru ukrepov kmetijske politike, saj so bila ustanovljena že pred njihovo uveljavitvijo. Tudi do prenosa zemljišč med gospodarstvi ni prišlo zaradi pridobivanja višjih ugodnosti, kar kaže ugotovitev organa, da bi vsa tri kmetijska gospodarstva prejela 280 EUR več, kot če do prenosa ne bi prišlo. Sodelovanje gospodarstev tudi ne predstavlja umetnega ustvarjanja pogojev. Če bi bilo utemeljeno stališče organa, da bi vsa tri gospodarstva lahko zaprosila za pravice kot celota, bi moral tožniku in drugima nosilcema tak način uveljavljanja pravic omogočiti. Dejstvo, da tožnik tega ni storil, ni kršitev zakonodaje, organ jih je bil zato dolžan obravnavati po relevantni zakonodaji. Če pa je bilo vloga v tem smislu nepopolna (torej da bi moral tožnik in ostala nosilca vložiti eno skupno vlogo), bi ga moral organ pozvati na podlagi 67. člena ZUP. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo v zvezi z drugostopno odločbo odpravi in se zahtevku tožnika za OMD ugodi, podredno, prvostopno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek prvostopnemu ali drugostopnemu organu, v obeh primerih naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

7Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi, opozorila na sodbo III U 141/2017 z dne 20. 4. 2018. Predlagala je zavrnitev tožbe.

8Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi dodal, da bi bilo treba pri izračunih (v primeru umetno ustvarjenih pogojih za pridobitev višjih ugodnosti) upoštevati končno izplačilo za vse z zbirno vlogo uveljavljene ugodnosti. V tem delu torej podatek o tem ni pravno upošteven glede na 60. člen Uredbe (EU) št. 1306/2013. Sicer bi pa glede na podatke iz leta 2015 prišlo do neznatno višjega zneska - 9.817 EUR več, kar je glede na celotno izplačilo cca. 100.000 EUR relativno nizek znesek.

9Toženka je vztrajala pri svojih razlogih iz odločbe in navedbah v odgovoru na tožbo.

10Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi še dodal, da namen točke b prvega odstavka 4. člena Uredbe (EU) št. 1307/2013 ni opredeliti kot eno kmetijsko gospodarstvo več samostojnih kmetijskih gospodarstev, še posebej pa ne takih, ki obstajajo že 14 let vsak s svojo samostojno dejavnostjo.

11Sodišče je o tožbi že odločalo s sodbo, I U 393/2018 z dne 4. 6. 2019, in jo zavrnilo ter še odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

12Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, X Ips 2/2021 z dne 26. 4. 2022, reviziji ugodilo, sodbo, I U 393/2018 z dne 4. 6. 2019, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje zaradi napačne uporabe materialnega prava in posledično nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče zato v novem sojenju ponovno odloča o tožbi, upoštevajoč pri tem materialnopravna stališča, kot izhajajo iz sklepa, X Ips 2/2021.

K 1. točki izreka:

13V obravnavani zadevi je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi plačila 163,71 ha zahtevka OMD tožniku.

14Uredba št. 1306/2013 v 60. členu določa, da se brez poseganja v posebne določbe nobena ugodnost na podlagi področne kmetijske zakonodaje ne odobri fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje. Kot je opozorilo Vrhovno sodišče v svojem sklepu X Ips 2/2021, je pojem umetno ustvarjenih pogojev razložilo sodišče SEU v sodbi C-434/12 Slančeva sila EOOD. Sodba se sicer nanaša na razlago osmega odstavka 4. člena Uredbe št. 65/2011, ki ne velja več, nadomeščena pa je bila prav z uredbami, sprejetimi v letu 2013, med drugim tudi z Uredbo št. 1306/2013. Besedilo določbe, na katerega se nanaša razlaga SEU, je bilo kljub nekaterim razlikam po vsebini praktično enako zdaj veljavnemu in se je glasilo: „Ne glede na kakršne koli posebne določbe se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore“. Po presoji Vrhovnega sodišča gre zato za pojme oziroma pravne standarde, ki so že bili predmet razlage SEU, zato se je pri odločitvi oprlo na to razlago, enako pa mora ravnati naslovno sodišče.

15SEU je v sodbi C-434/12 zavzelo stališče, da mora biti za uporabo navedene določbe ugotovljen obstoj objektivnega kot tudi subjektivnega elementa. Glede prvega mora iz objektivnih okoliščin posameznega primera izhajati, da cilja, ki mu sledi izplačilo kmetijske ugodnosti, ni mogoče doseči. Za obstoj subjektivnega elementa pa je treba na podlagi objektivnih dokazov priti do sklepa, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila kmetijske ugodnosti, prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te ugodnosti. Glede tega se sodišče lahko opre ne le na elemente, kot so pravne, ekonomske oziroma osebne povezave med osebami, ki so vpletene v podobne investicijske projekte, temveč tudi na znamenja, ki kažejo na nemarno usklajevanjem med temi osebami. Gre torej za splošno opredelitev elementov zlorabe, ki izhajajo iz sodne prakse SEU.¹ Pri tem je v konkretnih zadevah bistveno, da ugotovljena dejstva omogočajo preizkus obstoja konstitutivnih elementov zlorabe, zlasti ali so gospodarski subjekti izvedli povsem formalne ali umetne transakcije, ki nimajo nobene ekonomsko poslovne utemeljitve, s poglavitnim namenom, da so deležni koristi, ki jim ne pripadajo.

16Plačila kmetijskih gospodarstev, ki se nahajajo na območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami (plačila OMD), so urejena v 31. in 32. členu Uredbe št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. 12. 2013 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (Uredba št. 1305/2013). Tam je kot njihov namen opredeljeno kritje vseh ali dela dodatnih stroškov in izpada dohodka, ki so povezani z omejitvami kmetijske proizvodnje na zadevnem območju. Cilj opisanih plačil kmetom na gorskih območjih ali drugih območjih z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami, kot je opredeljen v 25. točki preambule Uredbe št. 1305/2013, je „s spodbujanjem nadaljnje rabe kmetijskih zemljišč prispevati k ohranjanju podeželja, ne pa tudi k ohranjanju in spodbujanju trajnostnih sistemov kmetovanja. Da bi zagotovili učinkovitost takšne podpore, bi bilo treba s plačili kmetom nadomestiti izpad dohodka in dodatne stroške, povezane z omejitvami na zadevnem območju“. Vsebinsko enak cilj je v slovenskem pravnem redu določen v 135. členu Uredbe o PRP, kot tudi že povedano v sodbi, I U 393/2018.

17Ob tem je treba upoštevati še, da je Republika Slovenija na podlagi četrtega odstavka 31. člena Uredbe št. 1305/2013 v petnajstem odstavku 141. člena Uredbe o PRP določila degresijo plačil OMD glede na ekonomijo obsega, po kateri za prvih 70 ha kmetijskih zemljišč na KMG predvideno polno plačilo, za ostale površine pa se plačilo postopno zmanjšuje (na vsakih 10 ha za 15 %) in doseže 40 % plačila pri površinah, večjih od 100 ha.

18Cilj plačila OMD posameznemu kmetijskemu gospodarstvu je torej preko kritja višjih stroškov kmetovanja in izpada dohodka na površinah z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami spodbujati nadaljnjo rabo kmetijskih zemljišč in s tem prispevati k ohranjanju podeželja. Glede na degresijo, kot je določena v navedenih pravih virih, je pri tem eno od izhodišč, da večje kmetijsko gospodarstvo preko ekonomije obsega lažje nadomesti višje stroške kmetovanja in izpad prihodkov ter mu gre zato relativno manjše plačilo.

19Vrhovno sodišče je poudarilo, da je uporaba 60. člena Uredbe št. 1306/2013 izrecno vezana na odobritev ugodnosti „fizičnim ali pravnim osebam v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno (...)“. Umetno ustvarjeni pogoji se morajo torej nanašati na osebo, ki skuša na njihovi podlagi te ugodnosti pridobiti, vzpostavljeni pa morajo biti zaradi pridobitve te ugodnosti.

20Kot izhaja iz prvostopenjske odločbe, je prvostopenjski organ štel (temu pa je pritrdil tudi drugostopenjski organ), da so tožnik, C., d.o.o. in A., d.d. umetno ustvarili pogoje za pridobitev višjih letnih izplačil z:

- z ohranjanjem treh kmetijskih gospodarstev in oddajo treh ločenih zahtevkov OMD, saj so bili z delitvijo površin na tri kmetijska gospodarstva izkazani večji stroški od dejanskih, ki bi nastali, če bi sredstva za ukrep OMD uveljavljala dejansko obstoječa organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota vseh treh kmetijskih gospodarstev (z eno zbirno vlogo), zaradi česar cilji ukrepa niso bili doseženi, in

- prenosi zemljišč med temi gospodarstvi v letu 2014, zaradi katerih sta C., d.o.o. in A., d.d. uveljavljala povračilo za večjo površino kmetijskih zemljišč, tožnik pa za manjšo.

22Iz izpodbijane odločbe (stran 11 in 12) izhaja, da je tožnik te navedbe podal že v upravnem postopku (pred izdajo izpodbijane odločbe), kot tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, vendar ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ nista tega, kdaj so KMG nastala, zaradi napačne uporabe predpisa štela za relevantno. Zato se o navedbah tožnika, da so tri KMG nastala že precej preden je bila sprejeta Uredba o PRP in za čas od leta 2015 uvedena strožja degresijska lestvica, nista izrekla oziroma teh, pravno relevantnih okoliščin niti nista ugotavljala, pa bi jih morala. Že glede na povedano je izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti.

23Da gre za okoliščine, ki so relevantne za uporabo 60. člena Uredbe št. 1306/2013, ne spremeni sklicevanje prvostopenjskega organa na 12. člen Uredbe št. 809/2014. Ta (med drugim) določa, da lahko upravičenec, ki zaprosi za pomoč oziroma podporo na podlagi kateregakoli neposrednega plačila na površino ali ukrepa za razvoj podeželja, vloži samo eno zbirno vlogo na leto. Če so bila vsa KMG ustanovljena v letih, kot to trdi tožnik, in ne gre za umetno ustvarjene pogoje poslovanja, ta določba pomeni, da lahko vsako od njih vloži eno zbirno vlogo na leto. Iz nje torej ne izhaja zahteva, da morajo vsa tri vložiti eno vlogo.

24Tega ne zapoveduje niti definicija kmeta in kmetijskega gospodarstva, kot izhaja iz Uredbe št. 1307/2013/EU, na katero se sklicuje drugostopenjski organ. Ta uredba v 4. členu določa, da se v tej uredbi uporabljajo naslednje opredelitve pojmov. „Kmet“ pomeni fizično ali pravno osebo oziroma združenje fizičnih ali pravnih oseb, ne glede na pravni status, ki je takemu združenju in njegovim članom dodeljen z nacionalno zakonodajo, katerih kmetijsko gospodarstvo je na ozemlju uporabe Pogodb, opredeljenem v členu 52 PEU v povezavi s členoma 349 in 355 PDEU, in ki opravlja kmetijsko dejavnost. „Kmetijsko gospodarstvo“ pa pomeni vse enote, ki se uporabljajo za kmetijske dejavnosti in s katerimi upravlja kmet ter se nahajajo na ozemlju iste države članice. Iz teh definicij ni mogoče povzeti pravila, da morajo KMG, ki so v skladu z nacionalno zakonodajo samostojni pravni subjekti, vendar pod enotnim upravljanjem, v zvezi z ukrepi kmetijske politike uveljavljati plačila kot ena oseba. Seveda pa troje ali več ločenih KMG ne sme poslovati zgolj zaradi ustvarjanja pogojev za pridobitev ugodnosti, saj to prepoveduje že citirani 60. člen Uredbe št. 1306/2013.

25Glede „umetnega spreminjanja“ površine posameznih KMG, ki ne temelji na ekonomski ali drugi realni (npr. kmetijsko-gospodarski) podlagi, temveč je namenjeno izključno prilagajanju degresijski lestvici in s tem pridobivanju višjih plačil OMD, pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da tako ravnanje že očitno in na prvi pogled preprečuje doseganje cilja teh plačil. Plačilo OMD na podlagi tako spremenjene površine KMG namreč ne bi bilo več odvisno izključno od omejitev oziroma stroškov, povezanih s temi omejitvami, temveč bi takemu KMG neutemeljeno višalo prihodke. To pomeni, da prenosi parcel med različnimi KMG, za katere se ugotovi, da niso imeli ekonomske utemeljitve, lahko pomenijo objektiven element zlorabe.

26V obravnavanem primeru pa je organ ugotovil, da je tožnik plačilo ukrepa OMD v letu 2014 uveljavljal za površino 175,90 ha, v letu 2015 za površino 163,54 ha in v letu 2016 za površino 163,71 ha, kar med strankama niti ni sporno. V letu 2016 je torej prijavil manjšo in ne večje površine svojega KMG, kar smiselno pomeni tudi nižje plačilo. Zato, kot sodi Vrhovno sodišče, ni mogoče šteti, da je ta prenos parcel zanj že sam po sebi pomenil umetno ustvarjanje pogojev iz 60. člena Uredbe št. 1306/2013. Pridobljena ugodnost bi bila namreč zanj nižja in ne višja.

27Glede na povedano je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, v katerem mora organ, upoštevajoč pravnemu mnenju sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, dopolniti postopek ter ugotoviti pravno relevantne okoliščine ter o zadevi ponovno odločiti glede na rezultat postopka.

28Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K II. točki izreka:

29Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (pooblaščenec tožnika je zavezanec za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Tožnik je upravičen tudi do povrnitve revizijskih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V Odvetniški tarifi v tar.št. 30, Upravni spori, je za izredno pravno sredstvo in odgovor na izredno pravno sredstvo določeno število točk po 1. točki te tarifne številke, zvišano za 50 %. Ker gre za neocenljivo zadevo, je število točk 500, zvišano za 50 %, kar znaša 750 točk. Materialne stroške je tožnik priglasil v pavšalnem znesku 2 % (tj. 20 točk). Glede na vrednost točke 0,60 EUR to pomeni, da se tožniku priznajo še stroški za vložitev revizije v višini 450,00 EUR, 12, 00 EUR materialnih stroškov, vse skupaj povečano za 101,64 EUR. Skupni stroški torej znašajo (347,70 EUR + 563,64 EUR) 911,34 EUR.

30Stroške v višini 911, 34 EUR je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.

¹ Glej tudi sodbo v združenih zadevah C-115/16, C-118/16, C-119/16 in C-299/16.