UPRS Sodba I U 544/2022-7

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča RS, Službe za brezplačno pravno pomoč, št. Bpp 19/2022-10 z dne 22. 3. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

1Organ za BPP je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku (po sodbi naslovnega sodišča, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Finančne uprave RS, št. DT 4934-190197/2019-12 z dne 23. 2. 2021 (v nadaljevanju odločba FURS), v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-134/2021-2 z dne 2. 8. 2021 (v nadaljevanju odločba MF), za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 1385/2021, ter za oprostitev plačila stroškov postopka.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ za BPP v zvezi s prošnjo za BPP za vložitev tožbe predstavlja vsebino 166., 167. in 170. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter 188. člena Zakona o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED). Ugotavlja, da je banka tista, ki mora povrniti zarubljena sredstva, in ne davčni organ. ZDavP-2 predvideva vračilo davka v 97. členu, vendar v obravnavnem primeru ne gre za vračilo davka. V skladu z določbami ZDavP-2 in ZPlaSSIED ter sodno prakso je tako že na prvi pogled jasno, da prosilec s tožbo zoper izpodbijano odločbo nima verjetnih izgledov za uspeh, saj slabo finančno stanje prosilca ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev sklepa, saj mora banka, ko sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon. Nespoštovanje zakonskih določb in omejitev pa mora prosilec urejati neposredno z banko. Organ za BPP posledično ugotavlja, da je treba tožnikovo prošnjo v delu, ki se nanaša na vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo, zavrniti kot neutemeljeno že iz razloga, ker prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Glede prošnje za dodelitev BPP za zastopanje pred sodiščem I. stopnje organ za BPP navaja, da je po odpravi prvotno izdane odločbe ponovno vpogledal v U-vpisnik. Iz slednjega tudi v času do izdaje izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil prosilec na primer pozvan k dopolnitvi tožbe ali podaji kakšne druge vloge, sploh pa ne, da bi bil v zadevi razpisan narok za glavno obravnavo in bi tožnik tako potreboval pravno zastopanje na naroku za glavno obravnavo pred naslovnim sodiščem. Ob upoštevanju navedenega organ za BPP ocenjuje, da v ponovnem odločanju zaključek, da gre za dodeljevanje BPP „na zalogo“ ni več preuranjen (kot je to sodišče ugotovilo v zvezi z odločanjem organa v predhodni, odpravljeni odločbi), dodeljevanje BPP „na zalogo“ pa ni smiselno. Tožnik ni izkazal razlogov, zaradi katerih bi zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva potreboval BPP, zato je njegova prošnja neutemeljena. Glede prošnje za dodelitev BPP kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka organ za BPP v ponovljenem postopku sledi stališču sodišča, da tožnik ni niti konkretiziral niti izkazal kateri izmed stroškov, ki jih zajema ta oblika BPP, naj bi oziroma bodo nastali med trajanjem sodnega postopka, hkrati pa tudi ni jasno, katera stranka jih bo dolžna kriti. Prošnja za BPP je v tem delu tako preuranjena.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Zatrjuje, da se je organ za BPP ponovno postavil v vlogo vsebinskega odločevalca, ki jo ima naslovno sodišče in ne organ za BPP, čeprav je iz sodbe, I U 80/2022 z dne 10. 2. 2022, moč razbrati, da ni naloga organa za BPP, da presoja pravilnost in zakonitost odločb, ki se izpodbijajo. Organ za BPP je tudi v ponovljenem postopku tožnikovo prošnjo zavrnil iz dejansko istih razlogov, kot v prvotnem postopku, ob čemer je ponovno presegel okvire „očitne nerazumnosti“. Šel je še dlje in se skliceval na sodne odločbe, čeprav v slednjih in v tožnikovi zadevi ne gre za enake okoliščine, to pa tudi sicer ni v pristojnosti organa za BPP. Odločanje o utemeljenosti vložene tožbe je v izključni pristojnosti senata oziroma sodnika, ki bo o tem odločal v okviru upravnega spora in bo ob tem seznanjen tudi z argumenti tožnika. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da organ za BPP tudi sam ugotavlja to, kar izhaja iz odločb MF (da ni sporno, da je tožnik davčni dolžnik in da mu je bil zarubljen znesek), na podlagi ZDavP-2 in ZPlaSSIED pa organ za BPP ugotavlja, da ne gre za preplačilo davka, zato ni mogoče vračilo zarubljenih denarnih sredstev po ZDavP-2, ter da mora morebitne nepravilnosti v skladu z ZPlaSSIED odpraviti banka in ne davčni organ. Takšno postopanje organa za BPP je še posebej problematično, ker je tožnik v upravnem sporu zoper odločitev MF uveljavljal napačno postopanje v zvezi s tem, da so bila MF prenakazana sredstva, ki so tožniku predstavljala gola sredstva za preživljanje in ki so iz izvršbe izvzeta, kar je bilo MF tudi znano. Banka je sicer res izvedla rubež, vendar so bila ta sredstva prenakazana MF, ki pa jih ni bilo upravičeno prejeti, zato je tožnik od slednjega tudi zahteval njihovo vračilo. Problematično je ob tem tudi stališče MF, da naj bi sredstva zaradi pomotnega nakazila izgubila svoj status „pokojnine in varstvenega dodatka“, kar je nesprejemljivo. Vse navedeno bo presojalo sodišče v postopku pod opr. št. I U 1385/2011 in to ni naloga organa za BPP, ki se v presojanje in odločanje o utemeljenosti tožnikove tožbe ne bi smel spuščati. Zato je tudi v ponovljenem postopku izdana izpodbijana odločba nezakonita.

4Naslovno sodišče je v sodbi, I U 80/2022 z dne 10. 2. 2022, navedlo tudi, da pritrjuje tožniku glede napačnega pristopa k zavrnitvi prošnje za zastopanje na I. stopnji. Toženka je v ponovljenem postopku s tem v zvezi ponovno navedla, da gre za dodeljevanje Bpp na zalogo, s čemer se tožnik ne strinja. Tožba v zadevi I U 1385/2021 je bila vložena, organ za BPP pa ne more vedeti, ali bo sodišče izvedlo narok (glede na sodno prakso v zadnjem času bi ga moralo izvesti), tožnik ima možnost odgovoriti na toženkin odgovor na tožbo, možnost ima predlagati nove dokaze, podati svoja stališča in pravne argumente. Toženkin organ za BPP se je očitno že odločil namesto senata, kakšna odločitev je potrebna, kar je nesprejemljivo. Glede stališča toženke, da če bo tožnik pozvan k podaji vlog oz. bo razpisan narok, bo lahko vložil novo prošnjo za BPP, tožnik poudarja, da je postopek pred sodiščem že v teku, novo vlogo pa lahko poda tudi brez poziva senata. Tudi sicer pa je bolj ekonomično, da organ za BPP odloči tudi glede zastopanja na prvi stopnji v isti odločbi kot glede tožbe.

5Glede zavrnitve prošnje za oprostitev plačila stroškov postopka je tožnik mnenja, da je njegova prošnja utemeljena tudi v tem delu. Prošnjo je namreč treba dati preden nek stroške nastane, če bi sodišče npr. razpisalo narok in nanj vabilo priče, s čemer strank ne bi seznanilo, priglašene stroške prič pa bi moral kriti tožnik, slednji za BPP ne bi mogel zaprositi. Tožnik tudi ne ve, kakšne dokaze bo sodišče izvajalo in kakšni stroški bodo s tem v zvezi zanj nastali (če ga sodišče o tem ne bi vnaprej obvestilo, pa tudi ne bi mogel podati vloge za BPP).

6Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naj naloži povračilo tožnikovih stroškov postopka.

7Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo FURS, v zvezi z odločbo MF, za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu, ki se pred naslovnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 1385/2021, ter za oprostitev plačila stroškov postopka.

10Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

11Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

12Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

13Sodišče je že v sodbi, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022, s katero je presojalo pravilnost in zakonitost predhodne odločitve organa za BPP o tožnikovi prošnji za BPP, ugotovilo, da (glede na tedaj izpodbijano odločbo) s formalnega vidika tožnikove prošnje ni mogoče označiti za očitno nerazumno. Enako sodišče sodi tudi glede na sedaj izpodbijano odločbo – organ za BPP v njej ne ugotavlja, da je tožnikova tožba zoper odločbo FURS (ki se pred tem sodiščem obravnava pod opr. št. I U 1385/2021) vložena prepozno, da je nepopolna ali nerazumljiva, tožnikove prošnje pa z vidika morebitnih formalnih ovir za vložitev tožbe, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, tako ni mogoče označiti za nerazumno.

14Sodišče je v sodbi, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022, dalje opozorilo na napačen pristop organa za BPP (v tedaj izpodbijani odločbi) k vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje v tem delu. Presodilo je namreč, da je ta v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedel presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe FURS, s tem pa je po presoji sodišča presegel okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičen izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. Sodišče sodi, da organ za BPP mnenja sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, pri ponovnem odločanju ni upošteval, pač pa je pri vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožnikove prošnje ponovno uporabil enak (napačen) pristop.

15Organ za BPP v (sedaj) izpodbijani odločbi tako ponovno predstavlja ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz odločbe FURS in odločbe MF (9., 10. in 11. točka obrazložitve), povzema materialne predpise, ki so bili podlaga za izdajo teh odločb (12. in 14. točka obrazložitve), očitno ob predpostavki, da je bilo dejansko stanje v zvezi z izdajo odločb FURS in MF pravilno ugotovljeno, pa organ za BPP v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da je „po povedanem banka tista, ki mora povrniti zarubljena sredstva in ne davčni organ“, da „ZDavP-2 predvideva vračilo davka v 97. členu, vendar v obravnavanem primeru ne gre za preplačilo davka“, da „slabo finančno stanje prosilca ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev sklepa, saj mora banka, ko sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon“ ter da mora „nespoštovanje zakonskih določb in omejitev pri izvrševanju rubeža … prosilec urejati neposredno z banko“ (14. in 15. točka obrazložitve). Na takšno presojo, tj. da je odločba FURS pravilna, nato organ za BPP opira tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Organ za BPP je v postopku odločanja o BPP tako (ponovno) prevzel vlogo, ki jo ima v upravnem sporu naslovno sodišče, s tem pa je po presoji sodišča presegel okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičen izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP. S tem povezani tožbeni očitki tožnika so utemeljeni.

16Sodišče je že v sodbi, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022, opozorilo tudi, da se BPP v isti zadevi lahko dodeli (med drugim) za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji (četrta alineja prvega odstavka 26. člen ZBPP), ob tem pa tožniku pritrdilo, da razlogi, ki so (v predhodnem postopku odločanja o tožnikovi prošnji) organ za BPP vodili k odločitvi o neutemeljenosti prošnje za BPP v delu zastopanja pred sodiščem na I. stopnji (ker je organ glede na vsebino prošnje in stanje U vpisnika ocenil, da ni izkazano, da bi tožnik zaradi uresničevanja pravice do sodnega varstva potreboval zastopanje pred sodiščem na I. stopnji), ne vzdržijo sodne presoje. Sodišče je ob tem navedlo tudi, da je obseg pravne pomoči treba obravnavati v obsegu, kot je bilo zanjo zaprošeno, torej kot enovito obliko pravne pomoči. To je v tem primeru za zastopanje v postopku pred sodiščem na I. stopnji, kar lahko vključuje ali/in podajo dodatnih vlog na poziv sodišča ali/in v odgovor nasprotni stranki ali/in opravo naroka/ov za glavno obravnavo, itd. Sodišče sodi, da organ za BPP predstavljenega mnenja sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, pri ponovnem odločanju ni upošteval.

17Iz izpodbijane odločbe tako izhaja, da organ za BPP v (sedaj) izpodbijani odločbi na podlagi ponovnega vpogleda v U-vpisnik ugotavlja, da iz slednjega tudi v času do izdaje izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil prosilec na primer pozvan k dopolnitvi tožbe ali podaji kakšne druge vloge, sploh pa ne, da bi bil v zadevi razpisan narok za glavno obravnavo in bi tožnik tako potreboval pravno zastopanje na naroku za glavno obravnavo pred naslovnim sodiščem. Ob upoštevanju navedenega organ za BPP ocenjuje, da v ponovnem odločanju zaključek, da bi šlo za dodeljevanje BPP „na zalogo“, ni več preuranjen, dodeljevanje BPP „na zalogo“ pa ni smiselno. Sodišče vezano na takšno obrazložitev izpodbijane odločbe ponavlja predstavljena stališča iz sodbe, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022, ter vnovič izpostavlja, da postopek v zadevi I U 1385/2021, na katerega se nanaša tožnikova prošnja za BPP, na I. stopnji še ni končan, (dosedaj) neizkazana ravnanja sodišča, ki tožbo v upravnem sporu obravnava, pa ne morejo predstavljati podlage za zaključek o dodeljevanju BPP ''na zalogo'' in za posledično zavrnitev BPP. Tudi s tem povezani tožbeni očitki tožnika so utemeljeni.

18Organ za BPP je zavrnil tudi tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Sodišče vezano na navedeno uvodoma pojasnjuje, da gre pri navedenem za posebno (samostojno) obliko BPP, ki jo določa deveta alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP v zvezi s petim odstavkom istega člena. Tako je tudi upravičenost do te oblike BPP treba presojati samostojno (ta oblika BPP ne pripada že sama po sebi vsem prosilcem, ki so upravičeni do drugih oblik BPP), prosilec pa mora izkazati, da je dodelitev te oblike BPP nujna za namen zagotovitve uresničevanja pravice do sodnega varstva (2. člen ZBPP). Sodišče tako (enako kot je to storilo že v sodbi, I U 80/2022-7 z dne 10. 2. 2022), pritrjuje organu za BPP v njegovi ugotovitvi, da tožnik v svoji prošnji ni niti konkretiziral niti izkazal, kateri izmed stroškov, ki jih v skladu s petim odstavkom 26. člena ZBPP zajema ta oblika BPP, naj bi oziroma bodo nastali med trajanjem sodnega postopka. Prošnja za BPP v obliki oprostitve plačila stroškov postopka je glede na trenutno stanje zadeve tako (vsaj) preuranjena, organ za BPP pa jo je upravičeno zavrnil. Na navedeno stališče sodišča ne morejo v ničemer vplivati tožbene navedbe tožnika o tem, da bi utegnil biti z naknadno podajo prošnje za BPP prepozen, saj so te podane povsem hipotetično ter brez konkretizacije v okoliščinah poteka postopka pod opr. št. I U 1385/2021, na katerega se nanaša tožnikova prošnja za (to obliko) BPP.

19Glede na povedano je sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (1. alineja prvega odstavka 27. člena ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo moral organ za BPP upoštevati mnenje sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, ter o zadevi ponovno odločiti.

20Sodišče v zadevi ni odločilo na podlagi glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. Točki izreka:

21Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).