VSC Sodba II Kp 54121/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v znesku 480,00 EUR.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obdolžena A. A. oproščena obtožbe po zasebni tožbi zasebne tožilke B. B., zaradi kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje zasebni tožilki naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, zaznamovanih v višini 52,85 EUR, plačilo sodne takse in povrnitev potrebnih izdatkov obdolženke ter potrebnih izdatkov in nagrade njenega zagovornika. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je prvo sodišče zasebno tožilko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje se je zasebna tožilka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično graja odločbi o stroških kazenskega postopka in premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo ugotovilo, da ji ni dokazana storitev obeh kaznivih dejanj, očitanih po zasebni tožbi zasebne tožilke B. B. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, obenem pa ugotavlja, da pritožbeno očitane bistvene kršitve določbe kazenskega postopka iz 3., 7., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena niso bile storjene, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6Pritožnica zmotno sodišču prve stopnje uvodoma očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je sicer ne konkretizira v smislu določb 371. člena ZKP, ker naj bi v izreku izpodbijane sodbe izostala natančna zakonska podlaga za izrek oprostilne sodbe po 358. členu ZKP. Kaj vse mora vsebovati pisno izdelana sodba je predpisano v določbah 364. člena ZKP. Te sodišču ne nalagajo obveznosti, da že v izreku oprostilne sodbe navede razlog iz katerega jo je izreklo oziroma konkretizira relevantno točko 358. člena ZKP, pač pa je, kot to jasno izhaja iz devetega odstavka 364 člena ZKP, sodišče dolžno, če se obtoženec oprosti obtožbe, v obrazložitvi navesti zlasti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se ga oprošča. Kar se tiče slednje zahteve pa je obrazložitev izpodbijane sodbe neoporečna, saj iz nje povsem nedvomno izhaja, da je razlog njenega izreka nedokazanost, da je obdolženka storila v zasebni tožbi očitani ji kaznivi dejanji (3. točka 358. člena ZKP).

7Protispisne so navedbe zasebne tožilke, da sodišče s pritožbeno izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). V predmetni kazenski zadevi se je postopek začel na podlagi dveh zasebnih tožb zasebne tožilke zoper isto obdolženko, ki sta bili obe vloženi po tedanji pooblaščenki zasebne tožilke, mag. C. C., odvetnici na ... dne 14. 11. 2018 in sicer prva zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1, druga pa zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. S sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 4. 2. 2019, opr. št. I K 54121/2018, I K 54131/2018, sta bila postopka združena v enoten kazenski postopek pod opr. št. I K 54121/2018. V predmetnem spisu pa se ne nahaja zasebna tožba z dne 13. 2. 2019, opr. št. I Kr 54131/2018, za katero pritožnica navaja, da naj ne bi bila upoštevana in obravnavana v predmetnem kazenskem postopku. Prav tako ne drži, da naj bi bila izpodbijana sodba protispisna v navedbi glede modifikacije zasebnih tožb z dne 14. 11. 2018, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Najprej je treba opozoriti, da se mora protispisnost nanašati na odločilna dejstva, kar navajanje o modifikaciji tožbe gotovo ni. Dalje pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 10. 2020 (list. št. 41) razvidno, da je zasebna tožilka na vprašanje razpravne okrajne sodnice kot kaj gre šteti vlogi z naslovom „Dopolnitev zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1“ in „Dopolnitev zasebne tožbe zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1“, vloženi po pooblaščencu D. D. 11. 9. 2020, odgovorila, da „sta obe dopolnitvi zasebnih tožb modifikaciji zasebnih tožb“.

8Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 6. 2022, ki se šteje za javno listino, povsem jasno in nedvomno izhaja zapis: „Zasebna tožilka izjavi, da svojemu pooblaščencu preklicuje pooblastilo“. Zasebna tožilka na tak zapis ni imela pripomb vse do 13. 10. 2022, ko je vložila „Predlog za popravek očitnih napak po tretjem odstavku 315. člena ZKP“. Prvostopenjska sodnica je trdno stala na stališču, da je zapis pravilen in da je zasebna tožilka izjavila tako kot je bilo zapisano, oziroma da je na glavni obravnavi 9. 6. 2022 pooblaščencu preklicala pooblastilo. S tem je pooblastilno razmerje med zasebno tožilko in pooblaščencem D. D. iz družbe ..., prenehalo, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko že bivšemu pooblaščencu ni vročalo izvoda prvostopenjske sodbe zaradi morebitne vložitve pritožbe.

9Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bil izrek sodbe nekonsistenten, ker ne vsebuje vseh očitanih razžalitev in žaljivih obdolžitev, ki naj bi jih obdolžena izjavila zoper zasebno tožilko. Pritožnica sicer ni konkretizirala, za katere očitke iz inkriminirane obdolženkine Pritožbe na Odvetniško zbornico Slovenije z dne 12. 9. 2018 naj bi šlo, a iz opisa kaznivih dejanj, kot je povzet v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da je veren povzetek očitkov zoper obdolženo, kot jih je zasebna tožilka zapisala v zasebnih tožbah oziroma modifikaciji z dne 7. 9. 2020, na sodišče vloženi 11. 9. 2020.

10Sodišče druge stopnje prav tako zavrača očitke pritožnice, da naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano oprostilno sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, ki naj bi bili pridobljeni z vdorom v njeno zasebno pošto oziroma profil na družbenem omrežju in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, jo je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, analizi inkriminiranega pisanja naslovljenega na Odvetniško zbornico Slovenije, zagovoru obdolženke ter SMS sporočilih, s katerimi pa je razpolagala tudi slednja. Pri tem pa je treba opozoriti še na določbo drugega odstavka 392. člena ZKP, ki predpisuje, da če je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, se sodba sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obdolženca. Torej, tudi če bi sodišče druge stopnje pri pritožbeni presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da se izpodbijana oprostilna sodba opira na nedovoljene dokaze, je ne bi smelo razveljaviti zgolj iz tega razloga.

11Neupravičeno pritožnica graja odločitev prvega sodišča, da ne izvede vseh personalnih dokazov, ki jih je predlagala, s čimer naj bi bile bistveno kršene določbe kazenskega postopka v smislu 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog strank v postopku, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Sodišče pa je v skladu z zahtevo iz sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Sodišče prve stopnje je to nalogo uspešno opravilo pod točko 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na pod predhodnimi točkami obrazložitve uspešno utemeljenimi razlogi, ki so ga pripeljali do izreka oprostilne sodbe, je prepričljivo pojasnilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja v obravnavani zadevi, ker predlagane priče ne bi mogle izpovedati ničesar v zvezi z obravnavanima kaznivima dejanjema in niso v nobeni zvezi z obravnavano zadevo.

12Popolnoma zmotno je prepričanje pritožnice, da se je „v dosedanji teoriji in praksi kazenskega prava štelo kot obremenjujoče, če se obdolženi v postopku ni branil oziroma se je branil z molkom ter da v naprej pripravljen pisni zagovor nima dokazne vrednosti“. Tudi pisni zagovor se kot vsi ostali dokazi vrednoti v smislu načela proste presoje dokazov po prvem odstavku 18. člena ZKP. To načelo določa pravico in dolžnost sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišče je vezano le na zahtevo, da navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana, pri čemer se mora zlasti opredeliti do protislovnih dokazov. Takšno obrazložitev pa izpodbijana oprostilna sodba ima. Obdolženka se v predmetnem kazenskem postopku ni bila dolžna zagovarjati in odgovarjati na vprašanja (določba tretjega odstavka 5. člena ZKP in druge) in uporabe te pravice ji ni mogoče šteti v škodo. Pravica do molka je element ustavne pravice iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), zato mora tožilec dokazati vse elemente kaznivega dejanja, da prepriča sodišče, tudi če ostane obdolženec povsem pasiven.

13Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem ali z izrekanjem, pa tudi z raznašanjem žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega. Namen razžalitve ni sestavina naklepa. V določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa je uzakonjena kolizija med dvema pravnima vrednotama: med častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo izražanja na drugi strani. Meja med svobodo izražanja in žaljivimi vrednostnimi ocenami je prekoračena, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom oziroma kadar storilcu ne gre za uveljavljanje upravičenih koristi, temveč s svojimi grobimi izjavami predvsem žali drugega. Zakonski pogoj iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je treba presojati restriktivno, po najstrožjih kriterijih, in posege v dostojanstvo drugih sankcionirati le, če je to nujno zaradi zlorabe ustavne pravice do svobode izražanja. Tako je v skladu z določbo tretjega odstavka 158. člena ZKP protipravnost razžalitve izključena med ostalimi primeri tudi, če storilec drugega razžali pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi.

14Že sama okoliščina, da je obdolženka pisanje z inkriminirano vsebino naslovila na Odvetniško zbornico Slovenije in ga poimenovala kot Pritožbo zaradi kršitev pri opravljanju odvetniškega poklica in odškodninski zahtevek ter pritožbo zaradi kršitve etičnega kodeksa, ob upoštevanju same vsebine inkriminiranega pisanja, ki se vendarle nanaša na odprte sodne postopke, predvsem postopek, opr. št. N 335/2018, v katerih so bili udeleženi tako zasebna tožilka kot tudi obdolženka in pokojni E. E., gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje pod točko 12 obrazložitve, da je obdolženka inkriminirane trditve iz citirane pritožbe zatrjevala izključno v okviru varstva svojih pravic in upravičenih koristi ter da s tem ni varovala le svoje pravice in koristi, pač pa tudi pravice in koristi mladoletnega sina. Ob takšni pravilni presoji prvega sodišča, pa je slednje moralo odgovoriti tudi na vprašanje, ali so zapisi „da je odvetnica B. B. znana po poneverbi podpisov“, „da je sramota za odvetništvo“ in „da je obnovila postopek z manipulacijo tožnika“, bili izraženi v še sprejemljivih okvirih pravice do svobode izražanja, kot je opredeljena v 39. členu Ustave RS in 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ali pa gre za obdolženkine izjave, podane z namenom zaničevanja, katerih izključni namen je sramotitev ali zaničevanje zasebne tožilke, napad na njeno osebnost, podcenjevanje, ponižanje in očrnitev? Po prepričanju sodišča druge stopnje se je prvo sodišče do tega odločilnega dejstva pravilno, z razumno argumentacijo, opredelilo pod točkama 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15Ne drži pritožbeni očitek, da naj se prvo sodišče sploh ne bi ukvarjalo z objektivno žaljivostjo inkriminiranih zapisov. Na podlagi analize predmetnih zapisov v luči konkretno obravnavanega primera ter dejstva, da tekom postopka niti ni bilo sporno, da je avtorica zapisanega obdolženka, je ocenilo, da sicer gre za objektivno žaljive izjave in zasebni tožilki verjelo, da se je zaradi zapisanega počutila razžaljeno. Obenem pa je štelo za nedokazano, da naj bi se obdolženka zoper zasebno tožilko žaljivo izrazila z namenom zaničevanja. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz statusa zasebne tožilke kot relativno javne osebe, odvetnice v postopkih, v katerih je bila obdolženka tudi sama udeležena, pri kateri je meja varovanja posegov v čast in dobro ime nekoliko nižje postavljena kot pri nejavnih osebah. Gre torej za specifične okoliščine obravnavane zadeve, pri čemer ne gre spregledati stališča prvega sodišča, ki ga pritožbeno sodišče šteje kot pravilnega, in sicer, da je bilo eden od sprožitvenih elementov za obdolženkino pisanje na Odvetniško zbornico Slovenije prav SMS sporočilo z dne 7. 8. 2018, v katerem zasebna tožilka kot odvetnica in pooblaščenka nasprotne stranke obdolženko opozarja, naj „pazi na koristi svojega otroka, da ga ne bo treba dati v rejo“. Za presojo ali so določene izjave podane z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se več ne nanašajo na predmet ravnanja, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. V obravnavani zadevi je obdolženka inkriminirane izjave podala v pisanju naslovljenem Odvetniško zbornico Slovenije kot stanovsko združenje oziroma strokovno organizacijo odvetnikov, katere članica je tudi zasebna tožilka. Podala ga je kot že rečeno v funkciji obrambe pravic in varstva upravičenih koristi, v celoti pa ga gre razumeti v kontekstu kritike ravnanja zasebne tožilke kot odvetnice v konkretnem sodnem postopku. Zato v ravnanju obdolženke ni prepoznati namena zaničevanja, pač pa kritiko oziroma opis celotnega dogajanja, kot ga je sama doživljala.

16Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu. Storilec pa je lahko ekskulpiran tega kaznivega dejanja, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdil ali raznašal (t. i. obrnjeno dokazno breme). V tem primeru se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (četrti odstavek 160. člena KZ-1). V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče v svojih odločbah presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti s trditvijo o žaljivih dejstvih¹; glede izvršitvene oblike „raznašanja“ pa je Vrhovno sodišče tudi že presodilo, da kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, storjeno z raznašanjem stori, kdor raznaša tuje trditve² (raznašanje lastnih žaljivih obdolžitev je še vedno le zatrjevanje). Opis kaznivega dejanja žaljive obdolžitve obdolženki očita obe izvršitveni obliki in sicer , da naj bi trdila in raznašala kaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebne tožilke. Tudi v tem primeru je predmet inkriminacije pisanje, naslovljeno na Odvetniško zbornico Slovenije. To pisanje pa naj bi po zasebni tožbi vsebovalo sledeča neresnična žaljiva dejstva: “da je njen mandan E. E, njen predmet manipulacije'', ''da ga je (E. E. op. zasebne tožilke) usmerjala na uradne inštitucije (policija, sociala, vožnja z avtom)'', „da se je skupaj celo z E. E, vozila z njegovim avtom in oprezala ter čakala na parkirišču pred njenim (obdolženkinim, op. zasebne tožilke) domom njen prihod in jo zalezovala'', ''da je delovala iz ljubosumnih nagibov'', ''da opravlja žrtvovanje živali oz. klanje v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali'', ''da zrihta prave novinarje'', ''da izvaja grožnje, javno blatenje in prirejanje in dajanje lažnih podatkov na sodišče'' in ''da navaja za F. F., da je kriminalec''.

17Pod točkami 15 do 23 obrazložitve pritožbeno izpodbijane oprostilne sodbe je sodišče prve stopnje izčrpno ter s tehtno argumentacijo dokazno ovrednotilo vse tekom dokaznega postopka izvedene dokaze ter prišlo do pravilnega zaključka, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče, da je imela obdolženka vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost prav vsake od navedb, izpostavljenih v sodbenem izreku. Svoje dejanske zaključke je prvostopenjsko sodišče sprejelo po opravljeni temeljiti dokazni oceni relevantnih personalnih in listinskih dokazov, tako vsakega dokaza posebej kot tudi vseh kot celote. Glede očitka o tem, da naj bi bil E. E. predmet manipulacije zasebne tožilke je pod točko 16 obrazložitve ustrezno ocenilo izpovedbe prič G. G. in F. F. o okoliščinah vložitve tožbe zoper obdolženkino mater ter izjav zasebne tožilke F. F. v zvezi z zastopanjem E. E. V samem zapisu o usmerjanju E. E. na uradne inštitucije niti ni razbrati objektivno žaljivega dejstva, kar tudi enako velja za zapis o tem, da zasebna tožilka „zrihta“ prave novinarje, o čemer se je pravilno izreklo tudi prvo sodišče. O oprezanju in zalezovanju zasebne tožilke po zasebni tožilki sta izpovedali priči H. H. in I. I., sodišče prve stopnje pa se to tega, ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost takšnega početja zasebne tožilke, ustrezno opredelilo pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. O okoliščini, da naj bi zasebna tožilka delovala iz ljubosumnih nagibov je sodišče dejansko stanje, torej o obdolženkinem utemeljenem razlogu verjeti v resničnost navedenega, pravilno utemeljilo na podlagi izpovedb prič J. J., F. F., pa tudi I. I. ni pa spregledalo niti SMS sporočila v prilogi B21 kazenskega spisa (točka 18 obrazložitve). Glede očitka, da zasebna tožilka opravlja žrtvovanje živali oziroma klanje v nasprotju v Zakonom o zaščiti živali, je treba najprej opozoriti, da inkriminirana pritožba na Odvetniško zbornico Slovenije zasebni tožilki dejansko očita le, da zasebna tožilka „javno in nejavno nastopa na raznih ritualih navedene skupnosti, ki jih odvetnica izvaja, kjer gre za žrtvovanje živali, kar je po zakonu v Sloveniji prepovedano“. Do vprašanja ali je imela obdolžena utemeljen razlog verjeti, da je zasebna tožilka udeležena v takšnih ritualih, pa se je sodišče prve stopnje pravilno dokazno opredelilo pod točko 19 obrazložitve, sklicujoč se na izpovedbe prič K. K. in L. L. Prav tako se sodišče druge stopnje pridružuje zaključkom prvega sodišča pod točko 21, ki se nanašajo na sporni zapis, da naj bi zasebna tožilka za F. F. navajala, da je kriminalec.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ocena verodostojnosti v predmetnem kazenskem postopku zaslišanih prič po prvem sodišču neoporečna in ga v nasprotno ne prepričajo očitki zasebne tožilke oziroma pritožnice, da so priče K. K., F. F., J. J. in H. H. lagale, ker so do zasebne tožilke maščevalne in zato pristranske, I. I. in F. F. pa celo osebi, ki sta bili že večkrat kaznovani v kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj nasilništva in goljufij in sta se povezala zoper zasebno tožilko. J. J., ki se je po navedbah pritožnice prav tako povezala z F. F. pa naj bi živela v svojem svetu in ne bila povsem razsodna. Pri tem gre opozoriti, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo le, ali je obdolženka imela utemeljen razlog, da na podlagi vseh okoliščin, tudi izjav, ki jih je dobivala od teh prič v času pred zapisom inkriminirane pritožbe, imela utemeljen razlog verjeti v resničnost vsega navedenega, ne pa ali je to za kar je obdolženka verjela, da je res, tudi objektivna resnica.

19Judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice ter Vrhovnega sodišča RS na katero se pritožnica sklicuje pa tudi izpostavljanje testa sorazmernosti, se predvsem nanaša na uveljavljanje in obrambo pravice do svobode izražanja, ki pa vsekakor s predmetno oprostilno sodbo obdolženki ni bila kršena. Glede pritožbenega očitka o tem, da se prvo sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem direktnega ali eventualnega naklepa obdolženke, pa sodišče druge stopnje opozarja, da se glede na samo naravo sodbe, ki je bila oprostilna, o obliki krivde prvo sodišče niti ni moglo izrekati.

20Tako gre tudi glede kaznivega dejanja žaljive obdolžitve zaključiti, da je sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi kazenskega zakona in z uporabo inštituta obrnjenega dokaznega bremena po četrtem odstavku 160. člena KZ-1 jasno ter prepričljivo dokazno ocenilo zagovor obdolženke v povezavi z izvedenimi relevantnimi dokazi in pravilno zaključilo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost. Ker je obenem ocenilo in pod točko 23 obrazložitve uspešno argumentiralo, da inkriminirani zapisi obdolženke ne predstavljajo niti negativne vrednostne ocene zasebne tožilke z zaničevalnim namenom, je posledično upravičeno izreklo oprostilno sodbo na podlagi 3. točke 358. člena ZKP.

21Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zasebne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

22Zasebna tožilka s pritožbo ni uspela in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR po tarifni št. 7232 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

¹ npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 22. 10. 1997, opr. št. I Ips 205/95, in druge.
² npr. sodba Vrhovnega sodišča z dne 15. 11. 2001, opr. št. I Ips 38/99.