UPRS Sodba II U 120/2022-10

I. Tožbi se ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 429-8730/2021-5 z dne 17. 6. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) tožniku kot upravičencu naložila, da mora v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe vrniti izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka v višini 8.800,00 EUR na transakcijski račun, naveden v izreku odločbe (1. točka izreka). Tožnika je opozorila, da bodo po poteku 30-dnevnega roka obračunane zamudne obresti, od poteka roka do dneva vračila, in da bo obveznost, če ne bo plačana, prisilno izterjana (2. točka izreka). Odločila je, da upravičenca bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka ter ugotovila, da FURS posebni stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka).

2V obrazložitvi odločbe FURS pojasnjuje, da je tožnik dne 17. 6. 2021 preko portala eDavki vložil vlogo, s katero je FURS seznanil, da želi prejeto pomoč za mesece od oktobra 2020 do maja 2021 v skupni višini 8.800,00 EUR vrniti. V vlogi je pojasnil, da ne izpolnjuje pogojev za prejeto pomoč, saj je bil upad prihodkov manjši, kot to določa Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZZUOOP). V nadaljevanju obrazložitve FURS navaja določila 88. in 91. člena ZZUOOP, ki določajo pogoje za upravičenost do prejete pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, v skladu s katerimi mora subjekt, ki je uveljavil izredno pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka, ki naknadno ugotovi, da ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, o tem obvestiti FURS in znesek prejete pomoči vrniti v 30-dneh od vročitve odločbe. Kot pojasnjuje FURS, je po pregledu uradnih evidenc in izjave upravičenca ugotovil, da mora upravičenec prejeto pomoč v višini 8.800,00 EUR vrniti.

3Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo) kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi odločbe ministrstvo ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na prvi stopnji sledil podatkom iz izjave pritožnika, ki jo je ta predložil dne 17. 6. 2021 v skladu s petim odstavkom 91. člena ZZUOOP, in v kateri je navedel, da za obdobje od meseca oktobra 2020 do vključno meseca maja 2021 ni izpolnjeval pogojev iz drugega odstavka 91. člena ZZUOOP za dodelitev izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka iz 88. člena ZZUOOP. Kot ugotavlja, izpodbijana odločba temelji v celoti na podatkih tožnika in je izdana na način, ki ga določa peti odstavek 91. člena ZZUOOP, zaradi česar vsebuje zgolj kratko obrazložitev, ki je po mnenju ministrstva skladna z 81. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki ureja obrazložitev odločbe v enostavnih zadevah, skladna pa je tudi s 1. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Organu na prvi stopnji zato po mnenju ministrstva ni mogoče očitati, da odločitev temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede v pritožbi zatrjevanih dejstev v zvezi s poslovanjem tožnika v letu 2019, pa ministrstvo pojasnjuje, da ta dejstva niso bila zatrjevana v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zaradi česar jih pri odločanju ni bilo mogoče upoštevati. Tožnik tudi v ničemer ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni zatrjeval v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe oziroma zakaj je ob zavedanju teh dejstev sploh podal izjavo o vračilu prejete pomoči. Organ na prvi stopnji je dne 10. 5. 2021, torej še preden je tožnik podal izjavo o vračilu pomoči, pisno odgovoril na vprašanja tožnika glede pogojev pridobitve in vračila prejete pomoči po določbah ZZUOOP, tožniku pa je tudi pojasnil, da je glede na njegovo poslovanje v letih 2019 in 2020 prejeto izredno pomoč dolžan vrniti.

4Zoper izpodbijano odločitev je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da sta upravna organa pri odločanju nepravilno uporabila določila ZZUOOP. Pojasnjuje, da v letu 2019 dejavnosti samostojnega podjetnika praktično ni opravljal, v letu 2020 pa je dejavnost opravljal v omejenem obsegu. S sprejetjem začasnih ukrepov mu je država onemogočila oziroma omejila opravljanje registrirane dejavnosti, zaradi česar je v letu 2019 izdal zgolj tri fakture v višini 400,00 EUR, v letu 2020, ko je lahko delal, pa je njegov promet znašal 7.850,00 EUR, zaradi česar je mnenja, da bi ga bilo treba po določbah ZZUOOP šteti za osebo, ki svoje dejavnosti zaradi posledic COVID-19 sploh ni mogla opravljati. Upravni organ je bil seznanjen s podatki o pričetku njegovega poslovanja, o njegovem prometu in o dejstvu prepovedi opravljanja dejavnosti. Meni, da zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka iz razloga po 7. točki 237. člena ZUP izpodbijane odločbe, ker ni obrazložena, sploh ni mogoče preizkusiti. Organ se namreč v obrazložitvi odločbe sklicuje zgolj na vlogo, ki jo je tožnik podal izključno zato, ker mu je bilo povedano, da bo sicer zoper njega uveden prekrškovni postopek z izrekom kazni in da bo nato izdana odločba o vrnitvi prejete izredne denarne pomoči, pojasnjeno pa mu je tudi bilo, da bo njegova vloga obravnavana individualno. Meni, da bi izpodbijana odločitev morala temeljiti na ugotovitvah upravnega organa, upoštevaje okoliščine tožnikovega primera, in da se odločba ne bi smela opirati zgolj na tožnikovo izjavo.

5Tožnik sodišču še predlaga, da zaradi ekonomičnosti postopka predmetno zadevo združi z zadevama, ki sta v teku pred sodiščem in v katerih izpodbija odločbi FURS št. DT 429-8730/2021-2 z dne 25. 5. 2021 ter št. DT 429-8730/2021-3 z dne 25. 5. 2021. Kot pojasnjuje, se namreč vse tri zadeve nanašajo na isti stranki, v zadevah pa gre tudi za isto dejansko in pravno stanje, to je vprašanje upravičenosti vračila prejete izredne pomoči zaradi odprave posledic COVID-19.

6Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z DDV.

7V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Sklicuje se na razloge za odločitev, navedene v obrazložitvi upravnih odločb, ter meni, da je trditev tožnika, da je izjavo o vračilu prejetih sredstev, vložil zgolj iz previdnosti, brezpredmetna. Meni, da je za odločitev ključno, da je tožnik podal vlogo, da želi prejeta sredstva vrniti.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje upravičenosti tožnika kot samozaposlene osebe do izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka, ki je bila tožniku izplačana skladno z določili ZZUOOP. Z izpodbijano odločbo je namreč FURS tožniku naložil, naj prejeto denarno pomoč vrne.

10Namen omenjene denarne pomoči je bil upravičencem (med drugim tudi samozaposlenim), ki so izpolnjevali določene pogoje, in ki zaradi posledic epidemije COVID-19 dejavnosti niso mogli opravljati ali so jo opravljali v bistveno zmanjšanem obsegu, tudi po zaključku epidemije COVID-19 zagotoviti denarno pomoč v višini 1.100 EUR na mesec (prvi in drugi odstavek 88. člena ZZUOOP). Upravičenci so bili do pomoči upravičeni za mesece od oktobra do decembra 2020 (četrti odstavek 89. člena ZZUOOP), s sklepom Vlade Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 195/2020) pa je bil omenjeni začasni ukrep skladno z drugim odstavkom 100. člena ZZUOOP podaljšan še do konca junija 2021.

11Pomoč je upravičencem izplačal FURS ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 88. člena ZZUOOP (šesti odstavek ZZUOOP), in sicer na podlagi izjave upravičenca, ki jo je ta vložil preko informacijskega sistema na podlagi lastne ocene poslovanja, upoštevaje drugi odstavek 91. člena ZZUOOP (prvi in drugi odstavek 89. člena ZZUOOP), po katerem se je štelo, da upravičenec zaradi posledic epidemije COVID-19 ne more opravljati dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu, če bodo prihodki upravičenca v letu 2020 zaradi posledic epidemije COVID-19 upadli za več kot 20 odstotkov glede na leto 2019. Če upravičenec ni posloval v celotnem letu 2019 oziroma 2020, pa je bil do pomoči upravičen tudi tisti upravičenec, ki se mu bodo povprečni mesečni prihodki leta 2020 zaradi posledic epidemije COVID-19 znižali za več kot 20 odstotkov glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2019. Če v letu 2019 ni posloval, je bil do pomoči upravičeni tudi tisti upravičenec, ki se mu bodo povprečni mesečni prihodki v letu 2020 zaradi posledic epidemije COVID-19 znižali za več kot 20 odstotkov glede na povprečne mesečne prihodke v letu 2020 do 31. avgusta 2020. Če pogoj iz tega odstavka ni bil dosežen, je moral upravičenec celotno pomoč vrniti.

12Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je bila izredna pomoč v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana na podlagi predhodne lastne ocene poslovanja upravičenca oziroma na podlagi izjave upravičenca, ki je moral v naprej, na podlagi določbe drugega odstavka 91. člena ZZUOOP, oceniti ali mu bodo, glede na omejitve opravljanja dejavnosti zaradi epidemije COVID-19 v posameznem letu, glede na preteklo leto oziroma glede na v zakonu določeno obdobje, prihodki upadli za več kot 20 odstotkov. V primeru, ko je subjekt kasneje ugotovil, da je bila njegova ocena napačna, in da torej glede na dejansko dosežene prihodke v relevantnem obdobju ni izpolnjeval pogojev za pridobitev izredne denarne pomoči, je bil subjekt po petem odstavku 91. člena ZZUOOP dolžan o tem do določenega roka obvestiti FURS in znesek prejete pomoči v 30 dneh od vročitve odločbe vrniti, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13V obravnavani zadevi ni sporno, da so bila tožniku iz naslova izredne pomoči v obliki mesečnega temeljnega dohodka izplačana sredstva za obdobje od oktobra 2020 do maja 2021 v skupni višini 8.800,00 EUR ter da mu je FURS v izpodbijani odločbi na podlagi 91. člena ZZUOOP naložil, naj ta sredstva v roku 3o dni vrne na transakcijski račun, naveden v izreku odločbe, sicer bo dolžan plačati tudi zamudne obresti.

14Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je FURS navedeno odločitev sprejel izključno na podlagi izjave tožnika, da želi prejeto pomoč vrniti zaradi manjšega upada prihodkov od predvidenega. Ker torej organ pri odločanju ni presojal pogojev za vračilo prejete denarne pomoči, kot so ti določeni v drugem odstavku 91. člena ZZUOOP, in je torej odločitev v celoti oprl le na izjavo stranke, materialno pravo v postopku ni bilo (pravilno) uporabljeno, v posledici česar tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni bilo ugotovljeno.

15Upravni organ, ki odloča v zadevi, je namreč dolžan po zakonu sam ugotoviti dejansko stanje, pomembno za odločitev, in nato, če ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za vračilo, izdati odločbo, s katero prejemniku sredstev odredi, naj prejeta sredstva vrne. Ker v obravnavani zadevi pogoje za vračilo določa drugi odstavek 91. člena ZZUOOP, bi moral FURS ugotoviti, v kakšni meri so bili v relevantnem obdobju (povprečni mesečni) prihodki tožnika glede na referenčno obdobje dejansko znižani, in ali je tožnik glede na ugotovljeno ter upoštevaje določbo drugega odstavka 91. člena ZZUOOP do prejetih sredstev sploh upravičen.

16Dolžnosti pravilno uporabiti materialno pravo in v ta namen tudi ugotoviti vsa za odločitev pomembna dejstva ter nato svojo odločitev obrazložiti do te mere, da je omogočen (sodni) preizkus odločbe, upravnega organa na odvezujejo niti postopkovna določila o skrajšanjem ugotovitvenem postopku (1. točka prvega odstavka 144. člen ZUP), na katera se sklicuje ministrstvo v obrazložitvi odločbe. Obravnavana zadeva po svoji vsebini tudi ne predstavlja primera enostavne zadeve v smislu določbe 81. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu omogoča skrajšano obrazložitev odločitve v primerih, ko pri odločanju v celoti upošteva podatke iz davčne napovedi, obračuna davka, carinske deklaracije, drugega dokumenta ali uradne podatke ali ugodi strankini zahtevi.

17Pomanjkljivosti, ki jih je zagrešil prvostopni organ, ni v pritožbenem postopku odpravil niti organ na drugi stopnji, ki je navedbe tožnika v pritožbi o poslovanju v letih 2019 in 2020 neupravičeno štel za nedovoljeno pritožbeno novoto. V pritožbi zatrjevanih dejstev namreč tožnik v postopku na prvi stopnji ni imel možnosti navesti, saj je organ odločil le na podlagi njegovega obvestila, ne da bi sam ugotovil resnično dejansko stanje, z njim seznanil tožnika ter mu dal možnost, da odgovori na njegove ugotovitve.

18Iz opisanih razlogov je sodišče skladno z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu na prvi stopnji v ponovni postopek. Upravni organ bo v ponovnem postopku moral ob pravilni uporabi materialnega prava sam ugotoviti dejansko stanje, nato pa bo moral presoditi, ali so v obravnavani zadevi glede na določbo drugega odstavka 91. člena ZZUOOP podani pogoji za vračilo izplačane izredne pomoči, svojo odločitev bo moral tudi ustrezno obrazložiti.

19Sodišče je, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

20Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da obravnavano zadevo združi v skupno obravnavo in odločanje z zadevama opr. št. II U 118/2022 in opr. št. 119/2022, v zvezi s katerima teče spor pred sodiščem. Po določbi 42. člena ZUS-1 je namreč odločitev o združitvi v diskreciji sodišča, ki zadeve druži, če presodi, da je združitev smotrna z vidika ekonomičnosti postopka. Ker je sodišče presodilo, da združitev postopkov v obravnavani zadevi ne bi doprinesla k pospešitvi obravnavanja zadev ali k nižjim stroškom, sodišče predlogu stranke za združitev zadev ni ugodilo.

K točki II izreka:

21V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnik, ki ga zastopa odvetnik kot pooblaščenec, upravičen do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22% DDV v skupni višini 347,70 EUR naložilo v plačilo toženki. Sodna taksa bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti.