VSM Sklep II Ip 724/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v točki I izreka pritožbi dolžnika z dne 11. 7. 2022 ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v Lendavi VL 16164/2021 z dne 4. 7. 2022 v točki 3 izreka razveljavilo. V točki II izreka je odločilo, da mora dolžnik upniku povrniti 67,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Iz točke III izreka izhaja, da upnik sam krije svoje stroške, priglašene s pritožbo z dne 11. 7. 2022.

Upnik z odločitvijo sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka sklepa ne soglaša.

Že v pritožbi z dne 11. 7. 2022 je pojasnil, da je 20. 6. 2022 vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom (rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnin), in opozoril, da skladno z enotno sodno prakso (sklep VSC I Ip 527/2016 in VSK I Ip 325/2012) predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim postopkom, podan tekom izvršilnega postopka, predstavlja drugo obrazloženo vlogo v izvršilnem postopku. V skladu s tem je upnik na koncu svoje vloge z dne 20. 6. 2022 specificiral priglašene stroške. V tej pritožbi znova pojasnjuje, koliko znaša nagrada za drugo obrazloženo vlogo in pojasni, v kakšni višini bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti stroške upniku. S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbi upnika sicer ugodilo, a je stroške odmerilo v nižjem znesku, kar je v nasprotju z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) in v nasprotju s sodno prakso pritožbenih sodišč, na katero je upnik opozoril.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka, saj je bila upnikova pritožba utemeljena in je upnik upravičen do povračila stroškov za sestavo pritožbe.

Upnik predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep v izpodbijani II ter III točki izreka spremeni, tako da dolžniku naloži v plačilo izvršilne stroške v znesku 477,98 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje nima prav nobenih pomislekov v zvezi s presojo sodišča prve stopnje in odločitvijo v točki II izreka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu ustrezno argumentiralo (točke 4 – 6 obrazložitve) in se pravilno sklicevalo na (novejšo) sodno prakso VSM v zadevi I Ip 375/2020 z dne 6. 8. 2020. Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijanega sklepa, da predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim ni mogoče ovrednotiti po tar. št. 31/8 OT (pravilno tar. št. 27/8), v obravnavani zadevi bi nagrada znašala 600 točk, kar zahteva upnik, saj bi se na ta način nedopustno obšlo najvišji znesek nagrade za izvršilni predlog po tar. št. 27/1 OT (in ne po tar. št. 31/1 OT), v skladu s katero nagrada za izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine znaša 50% tar. št. 19, vendar ne več kot 200 točk. Soglašati je treba s stališčem izpodbijanega sklepa, da zakonodajalec ni imel namena predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom ovrednotiti višje od osnovnega izvršilnega predloga, pri čemer upniku predloga ni treba posebej utemeljiti (ni mu treba pojasnjevati, za izterjavo katere terjatve gre, v kakšnem obsegu se naj še izterjava nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom, itd). Obvezna sestavina predloga je le novo sredstvo izvršbe, s čimer se zgolj dopolnjuje zahtevo za sodno varstvo, uveljavljeno (že) v predlogu za izvršbo, zato je nagrada za takšen predlog zajeta že v nagradi za izvršilni predlog. Navedeno utemeljuje ureditev v OT, v kateri predlog za izvršbo ni vrednoten po vrsti in številu izvršilnih sredstev, ampak po vrednosti terjatve, ki se izterjuje.

Pravilna je tudi odločitev v točki III izreka. Čeprav je sodišče prve stopnje svoj prvotni sklep razveljavilo, dejansko pritožba ni vplivala na vsebinsko enako odmero stroškov v sedaj izpodbijanem sklepu (odmera stroškov je enaka kot v sklepu z dne 4. 7. 2022, do majhne razlike prihaja le zaradi drugačne odmere DDV). Po pravilni razlagi izpodbijanega sklepa stroški za sestavo pritožbe v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ za izvršbo niso bili potrebni in jih ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku. Nasprotni pritožbeni ugovori so neutemeljeni.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP in 15. členom ZIZ. Upnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.