VSK Sklep I Cp 209/2022

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Oris zadeve

1V tej nepravdni zadevi je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) določilo mejo med nepremičninama s parcelno št. 1259/1 k.o. A.¹ (v lasti predlagateljice) in nepremičnino s parcelno št. 1253/1 (last nasprotne udeleženke). Ugotovilo je, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega vrednosti 4.000,00 EUR (I. točka izreka). Mejo je iz smeri zahoda proti vzhodu določilo tako, da ta poteka po severni liniji kamnito betonskega zidu, po posameznih točkah, kot je prikazano v skici izmere izvedenca A. A. in elaboratu ureditve meje, kar je oboje sestavni del tega sklepa (II. točka izreka). Tako določeno mejo je označilo s trajnimi mejnimi znamenji (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka ter da je nasprotna udeleženka predlagateljici dolžna povrniti skupne stroške postopka v znesku 670,53 EUR (IV. točka izreka).

Pritožbene navedbe

2Zoper sklep sodišča se je pravočasno pritožila predlagateljica. Pritožbo vlaga zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa. Navaja, da je zatrjevala, da je bila meja med nepremičninama določena že v letu 1978 in sicer na zahtevo pravnega prednika nasprotne udeleženke. V postopku je bila s soglasjem vseh navzočih kot nesporno ugotovljena in s predpisanimi znamenji tedaj označena tudi meja med parcelama 1253 in 1259. Ugotovljeno je bilo, da poteka po sredini obstoječega suhega kraškega zidu. V konkretni zadevi predlagateljica primarno ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče razbrati, na podlagi katerega kriterija je sodišče določalo mejo. Glede na navedbe predlagateljice se je v postopku ukvarjalo z vprašanjem, ali ima meja, ugotovljena v geodetskem postopku v letu 1978, položaj dokončno urejene meje. To vprašanje je razčiščevalo s pomočjo izvedenca A. A. Ta je na naroku 27.5.2021 pojasnil, da se je meja, določena v letu 1978, štela kot dokončna meja po Zakonu o zemljiškem katastru. V zakonu ni bilo predpisano, s katero natančnostjo naj bi bila meja določena, izvedenec pa je pojasnil, da je bila v letu 1978 natančnost v povprečju 30 cm. Kljub povzetim pojasnilom izvedenca A. A., je sodišče na naroku 19.11.2021 izvedenca dodatno zaslišalo. Ta je v nasprotju s stališči z dne 27.5.2021, takrat prvič pričel z omenjanjem Gausskrigerjevega sistema (v nadaljevanju GK sistem) in prvič navajal, da izmera v letu 1978 ni bila v tem sistemu, temveč v lokalnem koordinacijskem sistemu, zaradi česar koordinatne točke naj ne bi bile določene v uradnem koordinatnem sistemu. V nasprotju z izpovedjo dne 27.5.2021 je navajal, da naj bi prihajalo do razhajanja pri natančnosti izmer +/- 1 meter oziroma lahko tudi več. Dne 27.5.2021 je namreč izpovedal, da je bila natančnost v letu 1978 v povprečju 30 cm. Dne 19.11.2021 je navajal, da natančnost takrat določenih točk ne omogoča enostavnega prenosa katastrske meje v naravo, 27.5.2021 pa, da se je v letu 1978 določena meja štela kot dokončna. Poleg navedenega predlagateljica opozarja na dejstvo, da je parcela geometrični lik s svojo obliko. Tehnični parameter natančnosti omogoča, da se ta lik umesti glede na okoliške parcele, ne more pa se spreminjati oblika parcele. Nova skica parceli spreminja obliko. Sodišče je šlo tako daleč, da je na 19-ih metrih meje apliciralo štiri različne parametre natančnosti. Pri poziciji med točko A in G, poleg že upoštevanih 0,3 do 0,5 metra odbitka, je na škodo predlagateljice vzelo še 1,6 metra, da se je mejo iz leta 1978 premaknilo iz točke 342 v točko 16. Na poziciji označeni s točko I je dodaten poseg v škodo predlagateljice znašal samo 13 cm. Na poziciji označeni med točko J in E je dodaten poseg v škodo predlagateljice znašal 1,33 metra. Na 19-ih metrih dolžine tehnični parameter natančnosti po potrebi sproti spreminja od 160 na 13 cm v škodo predlagateljice. Te navedbe predlagateljica v nadaljevanju pritožbe dodatno utemelji. Ni ji poznan vzrok za takšno razhajanje stališč izvedenca, vsekakor pa takšna razhajanja vzbujajo najmanj dvom v njegovo nepristranskost, pa tudi dvom v njegovo pravilnost in strokovnost. Sodišče bi moralo nepravilnosti odpraviti z imenovanjem novega izvedenca. Izvedenec je mnenje na naroku 19.11.2021 utemeljeval na Pravilniku o tahimetrični izmeri, ki pa je začel veljati šele leta 1984. Na vprašanje pooblaščenca predlagateljice je pojasnil, da je bila dovoljena dolžina vizur v letu 1978 do 120 metrov, v konkretnem primeru pa so se te opravljale na razdalji 90 do 97 metrov. To dokazuje, da so bile izmere v letu 1978 izvedene s predpisano natančnostjo. Sodišče v izpodbijanem sklepu zmotno zaključuje, da v danem primeru nista bila izpolnjena pogoja iz prvega odstavka 100. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (v nadaljevanju ZENDMPE). Glede na pojasnila izvedenca 27.5.2021 je bila izmera v letu 1978 izvedena v lokalnem koordinatnem sistemu ter je lahko znašala razlika v natančnosti od 30 do 50 cm. Takrat ni bilo predpisano, s katero natančnostjo naj bi bila meja določena. Zaključek sodišča o tem, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 100. člena ZENDMPE glede natančnosti, je zmoten. Dejstvo, da je bil v postopku potek posestnih meja v naravi v letu 1978 določen s soglasjem vseh navzočih lastnikov, je bilo med strankami nesporno. Z vprašanjem izvedencu na naroku 19.11.2021, da pojasni, ali je mejo, določeno v letu 1978 šteti za dokončno, je sodišče na izvedenca prevalilo uporabo materialnega prava. Nejasno je, kaj sodišče utemeljuje z navedbo, da je zapisnik z dne 16.4.1978 v imenu pravnega prednika nasprotne udeleženke podpisala B. B., pri čemer pooblastilo za zastopanje v priloženih listinah ni omenjeno. Gre za zaključek, ki ga sodišče slepo povzema iz navedb nasprotne udeleženke. Kaže, da sodišče po več kot 43-ih letih očitno ugotavlja, da je bil postopek v letu 1978 izveden brez pravne veljave. Če bi sledili temu naziranju, bi bilo treba zaključiti, da je bila tudi parcelacija, izvedena v istem postopku v letu 1978 brez pravne veljave, in posledično, da je lastništvo pri takrat novonastalih parcelah neveljavno. Takšno stališče je nevzdržno. Da je B. B. zastopala C. C. izhaja tudi iz njenega pripisa "za" pri podpisu zapisnika. V obstoj pooblastilnega razmerja ni podvomil niti geodet Č. Č. B. B. in C. C. sta bila v času izvedbe mejnega postopka zakonca. Dvomi sodišča v neobstoj pooblastilnega razmerja so zato neutemeljeni in z ničemer dokazani. Glede izvajanja posesti in dejstva, da je predlagateljica večkrat osporavala nasprotnemu udeležencu izgradnjo zidu in da je bila postavitev le-tega sporna, je te navedbe potrdil priča D. D. Njegove izpovedbe sodišče v izpodbijanem sklepu ni vzelo v obzir niti ni obrazložilo, zakaj jo šteje za nepomembno. Popolnoma pavšalno in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi sodišče ni poklonilo vere priči E. E. Dejstvo je, da je bila priča ob dogodku, o katerem je izpovedovala, stara 13 let in se ji je dogodek ravno zaradi tega vtisnil v spomin. To, da je priča sin predlagateljice, ni odločilno, da se mu ne more pokloniti vere. Na drugi strani je sodišče verjelo priči F. F. (mož nasprotne udeleženke) in G. G. (družinski prijatelj nasprotne udeleženke). Glede na vse navedeno je pritožba utemeljena in predlagateljica predlaga, da se ji ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe predlagateljice. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbi

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).² Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložilo.

6Gre za postopek sodne določitve meje, v katerem sodišče mejo praviloma uredi na podlagi močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (tretji odstavek 77. člena SPZ). Če močnejša pravica ni dokazana, ali če ni podano soglasje v smislu prejšnjega odstavka, sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti. Če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni (četrti in peti odstavek 77. člena SPZ).

7SPZ določa, da se močnejša pravica domneva po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člen SPZ). Če gre za mejo, ki je bila v katastrskem postopku določena po prejšnjih predpisih, se šteje za urejeno, če je določena s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom meje, kot je bila v naravi označena z mejniki (136. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN³).

8Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče navedena zakonska izhodišča upoštevalo ter se nanje oprlo pri sprejemu izpodbijane odločitve. Ni res, da iz sklepa ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče določalo mejo. Iz 11. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče mejo določalo na podlagi močnejše pravice, iz 13. točke pa, zakaj je v zvezi s tem pritrdilo navedbam nasprotne udeleženke in mejo določilo tako, da poteka po zunanji liniji kamnito betonskega zidu, kot je prikazano v elaboratu izvedenca, ki je sestavni del sklepa.

9Predlagateljica je močnejšo pravico na spornem mejnem prostoru gradila na trditvi, češ da ima meja, ugotovljena v geodetskem postopku v letu 1978, položaj dokončno urejene meje skladno z določbami SPZ. Sodišče je ugotovilo, da temu ni tako ter da je nasprotna udeleženka na spornem mejnem prostoru, ki sega do zidu, kjer je sodišče določilo mejo, izkazala močnejšo pravico, to je lastninsko pravico.

10Ugotovitve glede natančnosti izmere meje v letu 1978 je oprlo na mnenje izvedenca in jih izčrpno pojasnilo v 11. točki obrazložitve. Pritožba neutemeljeno očita, da so v stališčih izvedenca, ki jih je podal na narokih 27.5.2021 in 19.11.2021 nasprotja (kar po njenem mnenju nakazuje tudi, da je nestrokoven in pristranski) in da je mnenje napačno, ker se je izvedenec oprl na Pravilnik o tahimetrični izmeri, ki je pričel veljati leta 1984. V stališčih izvedenca na narokih 27.5.2021 in 19.11.2021 ni nasprotij. Iz mnenja, podanega na naroku dne 27.5.2021, ne izhaja da je bila obravnavana meja dokončno določena že v letu 1978. Izvedenec je dne 27.5.2021 podal načelno stališče, katera meja se je v letu 1978 štela za dokončno upoštevaje tedaj veljavni Zakon o zemljiškem katastru ter splošno oceno o natančnosti določanja meja v tistem času, kar je nato pojasnil tudi na naroku 19.11.2021.⁴ Iz njegovega mnenja, podanega na obeh narokih, izhaja zaključek, da bi se za izmere leta 1978 lahko štelo, da so ustrezne natančnosti, če bi imele natančnost do 30 cm.⁵ Glede natančnosti določitve obravnavane meje se je konkretno izrekel šele zaslišan 19.11.2021, ko je podal strokovno oceno, da obravnavana izmera iz leta 1978 nima predpisane natančnosti, saj prihaja do odstopanj od 60 cm do 1,2 m, kar je izčrpno utemeljil. Njegove ugotovitve o tem so jasne in podprte s strokovnimi argumenti. Iz mnenja izhaja, da je izvedenec v ta namen celovito proučil stanje v naravi in posnel celotni obod tedaj izvedene parcelacije, da je proučil tedaj izdelano skico, izvedbo izmere v lokalnem koordinatnem sistemu ter instrumente, ki so bili tedaj uporabljeni. Pri tem se ni oprl na Pravilnik, ki ob izmeri še ni bil v veljavi, kot poskuša prikazati pritožba, temveč ga je omenil obrobno, ko se je strokovno izrekal glede natančnosti instrumenta, uporabljenega pri izmeri leta 1978. Pritožba izvedenčeve ugotovitve napada parcialno, izvedenčevo celovito oceno zanemari in ji ne ponudi strokovno podprtih proti argumentov. Na ta način pravilnosti mnenja izvedenca in na njem temelječih ugotovitev sodišča ne uspe omajati.

11Pritožba neutemeljeno očita tudi, da je sodišče izvedenca dodatno zaslišalo, čeprav tega ni predlagala nobena udeleženka. Ko sodišče v postopku sporna dejstva ugotavlja s pomočjo izvedenca, je dolžno poskrbeti, da je mnenje izvedenca jasno in popolno. V primeru kakršnih koli nejasnosti ali pomislekov lahko oziroma celo mora izvedenca samo zaslišati in za to ne potrebuje pobude strank.⁶ To je storilo tudi v konkretnem primeru in na ta način poskrbelo, da je mnenje izvedenca popolno in jasno. Potrebe po imenovanju novega izvedenca ni bilo.

12Glede na vse navedeno je zaključek sodišča, da meja med obravnavanima parcelama v letu 1978 ni bila določena s predpisano natančnostjo, pravilen in ga pritožba ni uspela omajati. Predpisana natančnost je eden izmed kumulativno določenih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se meja šteje za urejeno skladno z določbami ZEN in SPZ. Ker ta pogoj ni izpolnjen, skladno z navedenimi določbami meje, določene v letu 1978, ni mogoče šteti za urejeno. Navedbe pritožbe v zvezi z ostalimi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se meja šteje za urejeno in razlogi sodišča o tem (sodelovanje lastnikov v mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1978, njihovem soglasju in o pooblastilih za zastopanje) ob povedanem ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče zato nanje ne odgovarja.

13Ugotovitev, da je na spornem mejnem prostoru nasprotna udeleženka izkazala močnejšo pravico, je sodišče oprlo na več okoliščin. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je predlagateljica svojo močnejšo pravico utemeljevala zgolj na izmeri iz leta 1978, nasprotna udeleženka pa se je temu upirala s trditvijo, da parceli razmejuje kamniti zid, ki stoji že od 1989, s postavitvijo katerega se je predlagateljica strinjala, ter da ima sporni mejni prostor na svoji strani zidu vseskozi v mirni posesti (1., 2., 3. in 4. točka obrazložitve). Sodišče je ugotovilo, da je bil zid, ki razmejuje parceli, zgrajen že pred letom 1991. Pri presoji je upoštevalo tudi konfiguracijo terena, ki je takšna, da je parcela nasprotne udeleženke višja in je razmejitev parcel zato nujna, postavitev zidu pa predlagateljico izključuje od posesti gornjega zemljišča. Navedbe predlagateljice, da je bil med udeleženkama glede zidu spor že od izgradnje dalje, je zavrnilo. Izpostavilo je, da je glede zidu predlagateljica v letu 2005 nasprotni udeleženki celo sama predlagala, da na njem postavi še žičnato ograjo ter da sosedje (G. G.) niso zaznavali spora. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča potrjuje, da ima nasprotna udeleženka, ki je imela sporni mejni prostor v mirni posesti vse od leta 1991, na njem močnejšo, to je lastninsko pravico. Pritožba dokazno presojo teh okoliščin neutemeljeno napada z izpostavljanjem izpovedbe priče E. E., ki je bil predlagateljičin edini dokazni predlog v tej smeri ter izpovedbe D. D. Zakaj sodišče ni sledilo izpovedbi priče E. E., je življenjsko razumno pojasnilo. Del izpovedbe D. D., na katerega opozarja pritožba, pa je vzet iz konteksta. Celovito vzeto iz njegove izpovedbe ne izhaja, da bi bili udeleženki v sporu glede poteka meje že od izgradnje zidu, temveč nasprotno, da spora ni bilo.

14Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih kršitev ni zasledilo, je pritožbo predlagateljice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

15Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 40. ter 173. členu ZNP-1. Udeleženki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, skupni stroški pa v tem postopku niso nastali.

¹ Navedba katastrske občine se v nadaljevanju kot nepotrebna opušča.
² Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ki se uporablja v postopku sodne določitve meje, v 42. členu določa smiselno uporabo pravil ZPP.
³ Ki je bil v veljavi v času odločanja sodišča prve stopnje.
⁴ Mnenje, listovna št. 162.
⁵ O tem izvedenec podrobno v mnenju, listovna št. 161/II spodaj in prvi odstavek listovna št. 162.
⁶ Ude, L. in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 500.