VSM Sodba I Cp 370/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 19235/2017 z dne 9.3.2017 vzdrži v veljavi, tako da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 1.938,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka), v presežku je zahtevek za znesek 290,62 EUR zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženke v znesku 2.228,98 EUR (III. točka izreka) in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, ki glasi na plačilo 9.585,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2020 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni dopustilo dokaza z izvedencem gradbene stroke oz. druge stroke, ki bi lahko ugotovil vzrok zamakanja vode v kopalnici stanovanja. Toženka je namreč laik na področju gradbeništva in ne more natančno vedeti vzroka zamakanja. Sodna praksa je razširila dolžnost strank glede zatrjevanja določenega strokovnega vzroka in dopušča, da se najprej izjavi ustrezni izvedenec in šele na podlagi njegovega mnenja prilagodijo trditve strank. Da toženka ni mogla stanovanja uporabljati zaradi izliva vode, so potrdile tudi priče A. A., B. B. in C. C., prav tako pa je o tem izpovedal inšpektor D. D. Pritožba nadalje poudarja, da ne glede na to, kakšne so ugotovitve inšpekcijskega nadzora, to še ne pomeni, da sodišče ne bi moglo priti do drugačnih ugotovitev. Nesporno pa je, da iz odločb izhaja, da mora tožnica odpraviti napake in da so se napake poskušale odpraviti, a neuspešno. V kolikor bi sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca, bi prišlo do zaključka, da je podana protipravnost tožnice, saj je zaradi neustreznega vzdrževanja stanovanja prišlo do izlivov vode v kopalnici stanovanja, takšno ravnanje pa je povzročilo škodo na njej lastnih premičninah. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša stroške.

3Tožnica je odgovorila na pritožbo in se zavzema za zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev, o očitani bistveni kršitvi določb postopka, ki jo uveljavlja pritožba, pa bo obrazloženo v nadaljevanju, saj se nanaša na zahtevek po nasprotni tožbi.

6Pregled zadeve pokaže, da je sodišče v predmetnem postopku obravnavalo več zahtevkov: zahtevek tožnice na plačilo zapadlih najemnin, pobotni ugovor toženke na znižanje najemnine ter nasprotno tožbo s katero toženka (tožnica po nasprotni tožbi) zahteva od tožnice (toženke po nasprotni tožbi) odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi izlitja vode na pohištvu v stanovanju.

7Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice na plačilo zapadlih najemnin. Med strankama namreč ni bilo sporno, da toženka najemnine za obdobje od maja 2015 do februarja 2017 ni poravnala, zato je sodišče prve stopnje zahtevku na plačilo najemnine ugodilo. Je pa bilo sporno, ali je upravičena do znižanja najemnine zaradi nezmožnosti uporabe stanovanja v spornem obdobju. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem oprlo na določbo 93. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da če stanje v stanovanju ne zagotavlja najemniku normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik predlaga, da stanovanjska inšpekcija lastniku stanovanja odredi izvedbo tistih del, ki so potrebna za zagotavljanje normalne uporabe stanovanj ali skupnih delov. Če lastnik v roku, določenem z odločbo, ne izvede naloženih del, lahko ta dela na njegove stroške izvede najemnik sam. Stroške izvedbe del, skupaj z obrestmi, lahko najemnik pobota s terjatvami lastnika iz naslova najemnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sicer potrebna sanacija celotne kopalnice konec leta 2014, kar je po odločbi stanovanjske inšpektorja tožnica tudi storila in kopalnico prenovila, vendar pa toženka ni uspela dokazati, da kasneje zaradi zatrjevanega zamakanja kopalnice stanovanja ne bi mogla uporabljati. Toženka je namreč zatrjevala, da se je v posledici nezmožnosti uporabe kopalnice preselila k svojim staršem, ki pa njene izpovedbe nista potrdila. Omenjeni priči namreč več kot to, da toženka morda dva ali tri dni skupaj ni prespala pri njiju ter da je od tega že zelo dolgo, nista izpovedali (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi sama toženka je zaslišana kot stranka izpovedala, da so po izvršeni sanaciji kopalnice (torej v začetku leta 2015) zaživeli v stanovanju. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da stanovanje ni bilo primerno za normalno uporabo. V primeru, da namreč tožnica kot lastnica stanovanja kopalnice ne bi prenovila oz. kot zatrjuje toženka ne odpravila zamakanja v kopalnici, bi toženka lahko na podlagi tretjega odstavka 93. člena SZ-1 od tožnice zahtevala, da ji preskrbi drugo primerno stanovanje. Takega zahtevka pa toženka nikoli ni postavila.

8Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek toženke, ki ga je podala kot tožnica po nasprotni tožbi, na plačilo odškodnino za škodo, ki ji je zaradi izlitja vode nastala na pohištvu, ker ni uspela dokazati protipravnega ravnanja tožnice. Toženka je tožnici očitala, da je do izliva vode v kopalnici prišlo, ker tožnica stanovanja ni ustrezno vzdrževala, saj ji je bilo najprej odrejena popolno prenova kopalnice s strani stanovanjske inšpekcije, nato pa, da so bile za izlitje vode krive nepopolno izvedene nove inštalacije, pregrevali so se ventili in prišlo je do izliva vode za ploščicami, v odtočnih ceveh v kopalnici in nekvalitetno nameščenih ventilih. Glede nastanka škode na pohištvu je sprva zatrjevala, da ji je ta nastajala sukcesivno, kasneje pa, da je škodo na pohištvu utrpela po inšpekcijskem nadzoru v letu 2017. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, upoštevaje pravila o zastaranju odškodninske terjatve (prvi in drugi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ugotovilo, da so bila dela izvedena v kopalnici najkasneje do konec januarja 2015, tako da je škoda, ki je nastala pred oz. ob prenovi kopalnice, že zastarala ob vložitvi tožbe 3.6.2020 (ob upoštevanju prekinitve teka rokov v času epidemije – podrobneje 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V primeru zatrjevanja škode, ki naj bi nastala v letu 2017, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da le-ta še ni zastarala.

9Glavni pritožbeni očitek sodišču prve stopnje je, da ni postavilo izvedenca gradbene stroke, ki bi med drugim lahko ugotovil vzrok zamakanja vode v kopalnici stanovanja. Toženka je namreč laik na področju gradbeništva in ne more natančno vedeti vzroka zamakanja. Pri tem se pritožba sklicuje na sodno prakso, ki je razširila dolžnost strank glede zatrjevanja določenega strokovnega vzroka in dopušča, da se najprej izjavi ustrezni izvedenec in šele na podlagi njegovega mnenja prilagodijo trditve strank, vendar le-te ne navede.

10Drži sicer, da od strank tako ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki bodisi niso v njihovem spoznavnem področju bodisi presegajo nivo znanja, ki se od določene stranke lahko razumno pričakuje. Ta nivo se lahko spreminja in je vsakokrat odvisen od usposobljenosti in znanja konkretne stranke. Če bi bil zaradi nastanka škode zaradi nepravilne izvedbe del na objektu npr. tožen izvajalec, bi bilo glede na njegovo strokovno znanje in usposobljenost razumno pričakovati, da bo o vzrokih nastale škode lahko podal bistveno bolj konkretizirane in substancirane trditve kot npr. lastnik ali najemnik objekta, ki je v tem oziru laična oseba in možnih vzrokih za škodo zaradi nepravilne izvedbe del ni dolžan poznati. Glede na to, da je toženka navedla nekatere možne, sicer skope, vzroke za zamakanje kopalnice, po oceni sodišča druge stopnje v primeru predlaganega dokaza z izvedencem gradbene oz. druge ustrezne stroke ni šlo za informativni dokaz, kot ga je ocenilo sodišča prve stopnje, sploh upoštevaje dejstvo, da je toženka laik. Vendar pa je ne glede na obrazloženo bila odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem pravilna, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

11Toženka ugotovitvam inšpektorja D. v zvezi z zamakanjem, kot jih je navedel v odločbah in zaslišanju kot priča, ni nasprotovala oz. jih prerekala, temveč jih je celo povzemala. Tako je sodišče prve stopnje že na podlagi navedb toženke in omenjene priče lahko ugotovilo, katere napake v kopalnici je bilo potrebno odpraviti/popraviti. Opisane pomanjkljivosti kopalnice po mnenju priče D. sodijo med vzdrževalna dela, za popravilo katerih je odgovorna toženka. Tudi sodišče prve stopnje je prišlo do enakih zaključkov. V skladu s Pravilnikom o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj je namreč te mogoče šteti kot vzdrževalna dela, ki jih mora vzdrževati toženka kot najemnica in ne tožnica kot lastnica stanovanja. Iz točke 2.2.3.0. Priloge I citiranega pravilnika namreč izhaja, da je dolžnost najemnika v primeru sanitarne in druge vodovodne opreme in sicer v primeru umivalnikov redno čiščenje, popravilo ali zamenjava sifona in nadomestitev zamaška ter verižice, kontrola zamakanja, posebno pri odprtinah za pipe; v primeru straniščne školjke redno čiščenje, popravilo in nadomestitev sedežne deske, gumijaste manšete, kontrola priključkov pritočne in odtočne vode in preprečevanje zamakanja. To pa je tudi skladno z izpovedbo inšpektorja D., ki je izpovedal, da za pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene ob drugem in tretjem ogledu, ni mogoče očitati tožnici, da je do njih prišlo zaradi nepravilnega vzdrževanja s strani tožnice, temveč toženke. Inšpektor v svoji odločbi z dne 6.10.2017 ni ugotovil vidnega puščanja odtočnih cevi, potem ko je v inšpekcijskem postopku opravil tudi večkratni preizkus pretočnosti vode iz kopalne kadi, umivalnika in wc kotlička oz. preizkusil tesnost cevi in iztekanje vode, kjer ni bilo ugotovljenega puščanja oz. zamakanja, saj je bil pretok vode preko talnega sifona normalen. Zoper njegove ugotovitve v odločbi z dne 6.10.2017 se toženka ni pritožila, ravno nasprotno v dopisu z dne 27.11.2017 je celo zapisala, da je bil projekt zaustavitve vode in poplav v kopalnic uspešen.

12Tako so očitno bila v obravnavanem primeru popravila kopalnice uspešno opravljena in so se ugotovitve inšpektorja izkazale za pravilne, saj v kopalnici po odpravi že prej navedenih pomanjkljivosti, ni več zamakalo. Vzrok zamakanja je bil torej ugotovljen in odpravljen. Ker je bil torej vzrok zamakanja znan, zamakanje pa odpravljeno, se dokaz po postavitvi izvedenca gradbene stroke pokaže tudi kot neprimeren za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.

13Ugovor toženke, da bi sodišče prve stopnje v primeru, če bi angažiralo izvedenca, prišlo do zaključka, da je podana protipravnost tožnice, saj je zaradi neustreznega vzdrževanja stanovanja prišlo do izlivov vode v kopalnici stanovanja, takšno ravnanje pa je povzročilo škodo na njej lastnih premičninah, se je tako izkazal za neutemeljenega.

14Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno podani pogoji protipravnosti (škodnega dejanja), škode, vzročne zveze in krivde. Že pomanjkanje enega od naštetih vodi v zavrnitev tožbenega zahtevka, ker odškodninska odgovornost odgovorne osebe ni podana. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru kot prvo presojalo protipravnost ravnanja tožnice (in toženke po nasprotni tožbi) in zaključilo, da le-ta ni podana. Kot je bilo namreč že pojasnjeno zgoraj, je bil s strani inšpekcije ugotovljen vzrok zamakanja v kopalnici, ki pa je, tako po izjavi priče D., kot tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje, takšne narave, da spada med vzdrževalna dela, ki jih tekom bivanja v stanovanju mora prevzeti najemnik – torej toženka (tožnica po nasprotni tožbi). Tožnica je po odločbi inšpekcije obnovila celotno kopalnico, na toženki pa je bilo njeno redno vzdrževanje. Tožnica je odpravila tudi pomanjkljivosti po drugem in tretjem inšpekcijskem nadzoru, kljub temu, da je šlo za pomanjkljivosti, ki so bile v domeni toženke. Glede na to tožnici ni mogoče očitati v njenem ravnanju nobene protipravnosti, v posledici česar je že iz tega razloga toženkin zahtevek na plačilo odškodnine zaradi uničenega pohištva neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

15Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

16Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo nosi sama tudi tožnica, ker z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve.