VDSS Sodba Pdp 341/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, v katerem se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov, zavrglo (točka I izreka; sklep). Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna toženka tožnici plačati razliko v dodatku za delovno dobo za mesece od februarja 2020 do oktobra 2020 in od februarja 2021 do maja 2021 ter za julij in avgust 2021, pri čemer je višina posameznega mesečnega zneska razvidna iz izreka sodbe, in sicer neto zneske od 16. dne v prihodnjem mesecu (točka II izreka sodbe). Zavrnilo je tožničino zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti stroške v višini 410,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka (točka III izreka sodbe).

2Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo (točki II in III izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da je dodatek za delovno dobo odmerila glede na določbe primerljive kolektivne pogodbe, ampak se je sklicevala le na določbe ZDR-1, ki višine dodatka ne določajo. Določbe so pomensko odprte (sodba VSRS VIII Ips 168/2018). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo primerljivo kolektivno pogodbo, je arbitrarna. Delodajalec ne more enostransko določiti višine dodatka. Stranki sta ureditev v PKP povzeli v pogodbo o zaposlitvi. Prenehanje veljavnosti PKP na pogodbene pravice ne vpliva (sodba VDSS Pdp 1081/2008). Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je štelo, da pogodbeni stranki nista povzeli ureditve iz PKP v pogodbo o zaposlitvi. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo prenehanja veljavnosti PKP. Po prenehanju veljavnosti se njene določbe ne uporabljajo več. Sodna praksa se je že večkrat izrekla glede pomenske odprtosti določbe 129. člena ZDR-1 (sklepa VSRS VIII DoR 56/2018, VIII DoR VIII 55/2018, odločbi VDSS Pdp 916/2017, Pdp 935/2017). Ureditev je prepuščena strankam kolektivne pogodbe. Če kolektivna pogodba ni sklenjena, se upošteva ureditev v primerljivi kolektivni pogodbi (sklep VSRS VIII Ips 191/2018). Tako je zakonito ravnalo sodišče prve stopnje. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv niti ne nasprotuje samemu sebi. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in glede na pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

7Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2017; v 2. členu sta se pogodbeni stranki dogovorili, da delavcu (tožnici) pripadajo k osnovni plači še dodatki, kot jih urejata ZDR-1 in PKP (Podjetniška kolektivna pogodba A., d. d., sklenjena dne 20. 11. 2013). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je določba jasna oziroma da ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnica, da se tudi po prenehanju njene veljavnosti še naprej upošteva PKP. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VDSS Pdp 1081/2008 z dne 3. 3. 2009. Odločba je bila sprejeta v zadevi, v kateri je bilo ugotovljeno dejansko stanje drugačno; stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima delavec pravico do prejemkov iz delovnega razmerja v skladu s konkretno določbo kolektivne pogodbe, ki je v spornem obdobju nato prenehala veljati.

8Razlagalna pravila, določena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), se za pogodbo o zaposlitvi uporabljajo smiselno na podlagi prvega odstavka 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo, kot se glasijo; drugi odstavek tega člena OZ pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Sodišče prve stopnje je določbo pogodbe o zaposlitvi pravilno ocenilo kot jasno. Ne glede na navedeno je upoštevalo tudi izpoved tožnice, zaslišane kot stranke, ki ni potrdila, da bi bil skupen namen pogodbenikov, da se upošteva PKP tudi potem, ko ne velja (več).

9Tožnica v pritožbi zmotno vztraja pri stališču, da je bila ureditev v PKP prenesena v pogodbo o zaposlitvi, da bi bila za odločitev relevantna določba 51. člena ZDR-1, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

10Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1 (in ne da je višina dodatka v zakonu določena; odgovor na tožbo). ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VSRS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018, ki jo citirata tako sodišče prve stopnje kot pritožba). Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % določa večina kolektivnih pogodb (na primer 73. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine; Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj.; 60. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije; Ur. l. RS, št. 186/2021; 70. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 101/2015 in nadalj.; 92. člen Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 43/2015 in nadalj.; 80. člen Kolektivne pogodbe za papirno in papirno-predelovalno dejavnost; Ur. l. RS, št. 110/2013 in nadalj.), ne le primerljiva Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.) in ga je določala tudi PKP v prvem odstavku 58. člena. V drugem odstavku tega člena je (le) za delavce, ki so bili na dan podpisa te kolektivne pogodbe že upravičeni do dodatka v višini 0,7 odstotkov ali več, PKP določala, da ohranijo dodatek v takšni višini.

11Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), toženka pa, ker podan odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).