VSM Sklep I Kr 24222/2022

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

1Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Mariboru Ana Pečnik je višjemu sodišču v odločanje posredovala predlog za prenos krajevne pristojnosti oškodovanke kot tožilke, ki ga je vložila dne 13. 6. 2022. Slednja je zoper obdolženega B. B. vložila vlogo, naslovljeno kot obtožni predlog, s katerim obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu KZ-1 ter kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. V predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja, naj se postopek v tej kazenski zadevi vodi pred drugim stvarno pristojnim sodiščem, in sicer Okrajnim sodiščem v Ljubljani.

2Predlog ni utemeljen.

3Prenos krajevne pristojnosti pomeni izjemo od splošnih pravil, po katerih se določi krajevna pristojnost. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo vodilo, da je tehten razlog za prenos krajevne prisotnosti podan takrat, kadar obstajajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo neodvisnega in nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.¹

4Predlagateljica predlaga prenos krajevne pristojnosti na sodišče, ki se nahaja izven območja Višjega sodišča v Mariboru, t.j. Okrajno sodišče v Ljubljani, kar na videz narekuje, da bi moralo o konkretnem predlogu odločiti Vrhovno sodišče Republike Slovenije, vendar pa v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča ni pomembno, da se predlagateljica sama izrecno zavzema za prenos na Okrajno sodišče v Ljubljani.² Na sodnem območju Višjega sodišča v Mariboru so namreč še druga stvarno pristojna sodišča, glede katerih predlagateljica ne navaja razlogov, ki bi vzbujali pomisleke v nepristransko izvedbo postopka, če bi bila krajevna pristojnost prenesena na eno od teh sodišč. Glede na navedeno je Višje sodišče v Mariboru tisto neposredno višje sodišče, ki je o predlagateljičinem predlogu vsebinsko odločalo.

5Pri tem je izhajalo, da razlogov za prenos krajevne pristojnosti iz prvega odstavka 35. člena ZKP ne ugotavlja po uradni dolžnosti, temveč jih je predlagatelj dolžan v predlogu vsebinsko utemeljiti,³ česar pa oškodovanka kot tožilka ni storila. Iz predloga za prenos krajevne pristojnosti je sicer razbrati, da je s predmetno kazensko zadevo povezan tudi kazenski postopek, ki se vodi zoper C. C., pri čemer predlagateljica razlog za prenos krajevne pristojnosti vidi v nekdanji zaposlitvi C. C. na Okrajnem sodišču v Mariboru, vendar navedeno samo po sebi ne predstavlja tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti. Predlagateljica namreč v zvezi s tem ne navedene nobenih konkretnih okoliščin, po katerih bi izhajalo, da gre pri tem za takšne odnose, ki bi po intenziteti presegali običajne kolegialne odnose, oziroma ne zatrjuje nobenih drugih okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika Okrajnega sodišča v Mariboru in s tem o zagotavljanjem videzu nepristranskosti pred navedenim sodiščem. Še zlasti, ker sodnik C. C. po objavljenem Letnem razporedu dela sodnikov Okrajnega sodišča v Mariboru za leto 2022 št. Su KS 3/2022-8 z dne 9. 12. 2021 s spremembami ne opravlja več sodniške funkcije na Okrajnem sodišču v Mariboru.

6Ker predlagateljica s pavšalnimi navedbami v predlogu ni izkazala tehtnih okoliščin, ki bi po prvem odstavku 35. člena ZKP narekovale prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, je višje sodišče njen predlog zavrnilo kot neutemeljen.

¹ Prim.: odločbe Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, Bochan proti Ukrajini z dne 5. 2. 2015, Ramljak proti Hrvaški z dne 27. 6. 2017 in Kristiansen proti Norveški z dne 17. 6. 2015, Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019, ter sklepi Vrhovnega sodišča RS I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018, I Kr 34991/2020 z dne 31. 7. 2020 in I Kr 8712/2016 z dne 3. 6. 2021.
² Prim.: sklepa Vrhovnega sodišča RS I Kr 20639/2017 z dne 27. 6. 2019 in I Kr 3815/2020 z dne 9. 12. 2021.
³ Prim.: sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 1244/2012-101 z dne 14. 1. 2016.