VSL Sodba I Cp 430/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.102,53 EUR nadomesti z zneskom 1.846,33 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnika priposestvovala vsak ½ zahodnega dela obstoječe nepremičnine ID znak 000 245 po mejni črti, pri čemer zemljišče, ki sta ga tožnika priposestvovala, v naravi poteka kot na podlagi priložene skice (I. točka izreka) ter tožnikoma naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 2.102,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navajata, da sta tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala in podala zadostno trditveno podlago, da sta sporni del nepremičnine priposestvovala. Podrobno povzemata trditveno podlago. Sodišče prve stopnje je odločalo pristransko. Tožnika sta zatrjevala priposestvovanje na podlagi več kot 200 let trajajoče dobe, zato ni bilo treba natančno navesti nastopa priposestvovanja. Nacionalizacija in denacionalizacija na uporabo dvorišča ne vplivata. Sodišče prve stopnje je preveliko težo dalo tehtanju konkurirajočih pravic priposestvovanja in denacionalizacije. Sodba VSRS II Ips 62/2015 ni primerljiva, saj obravnava tematiko odmere denarne odškodnine zaradi neupravičeno odvzete prostosti. Izdana odločba v naravi ni ničesar spremenila. Neutemeljen in poenostavljen je zaključek, da so vsa dogajanja pred letom 1995 nerelevantna. Pomembna je razsodba v zadevi I P 254/60, saj so stranke v naravi spoštovale to odločbo. Ni odločilno, da po 29. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) priposestvovanje v času nacionalizacije ni moglo teči. Pretrgan je bil tek priposestvovalne dobe. Tek priposestvovanja med letoma 1995 in 2018 izkazuje tudi zapisnik iz leta 2012, ki omenja obnovo skupnega dvorišča. Tožnika sta nepremičnino tudi sama priposestvovala po letu 1995. Zunanji znak uporabe je bila uporaba drvarnice in dostopanje do stranskega vhoda. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem sploh ni izvedlo nobenega dokaza. Priposestvovalna doba je pretekla tako po ZTLR, kot tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Denacionalizacijska odločba, ki naj bi vplivala na dobro vero tožnikov, sploh ne omenja spornega zemljišča, ampak posamezne dele stavbe. Tožnica je v celoti pridobila delež na nepremičnini, nato pa je ½ delež prenesla na tožnika z darilno pogodbo v letu 2014. Očitek tožniku glede načela javnosti zemljiške knjige ni utemeljen. V priposestvovalno dobo se všteje tudi čas prednikov. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo pomen sodbe I P 254/60. Za pravilno razumevanje je treba brati tudi obrazložitev in ne samo izrek sodbe ter tako upoštevati trditveno in dokazno podlago, ki je omenjala mejno črto. Tožeča stranka je v zadevi I P 254/60 štela sporno dvorišče kot skupno. To potrjuje tudi sodba pritožbenega sodišča Gž 453/62-2, ki se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato sodbo napačno obravnavalo kot služnostni in ne lastninsko pravni spor. O tem ni izvedlo nobenega dokaza ter je prejudiciralo, da se sodbe ne da preizkusiti. To ni res, saj je tožnica bila hkrati tudi tožnica v zadevi I P 254/60 in bi bilo zato potrebno njeno zaslišanje. Tožnica je predlog za vknjižbo stvarne služnosti vložila po drugem pooblaščencu in ni šlo za njene lastne trditve. O tem, kako je stanje videla tožnica, bi jo sodišče moralo zaslišati. Iz priloge A56 je razvidno, da je tožnica leta 2012 sporno dvorišče obravnavala kot skupno. Listino je treba brati z ostalimi priloženimi dokazi. Stranke zapisnika bi lahko z zaslišanjem pojasnile njegovo vsebino, ki je bistvena za presojo dobroverne lastniške posesti. Če bi listina iz leta 2012 potrdila dobroverno lastniško posest, bi 10 letna doba po SPZ nastopila leta 2022. Tudi zapisnik govori o skupnem dvorišču. Temu pritrjujeta pisni izjavi prič A. A. in B. B. Ker sodišče ni zaslišalo strank, je kršilo določbe 257. člena ZPP ter je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Uveljavljata tudi kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno dvakrat priznalo pravdne stroške tožencu za pregled listin in posvet s stranko. Splošno sprejeto stališče v sodni praksi je, da ne gre za samostojni odvetniški storitvi. Neutemeljeno je tako priznalo 350 odvetniških točk ali 256,20 EUR.

Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

3Toženec je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravilna je materialnopravna presoja, da tožnika nista izkazala potrebnih pogojev za priposestvovanje sporne nepremičnine. Skladno z ustavno sodno prakso¹ je ob koliziji dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, priposestvovanja in denacionalizacije, treba dati prednost slednjemu. Toženec je preko pravnega prednika leta 1995 na originaren način pridobil lastninsko pravico na denacionaliziranem premoženju. Čeprav sta tožnika zatrjevala več kot 200 let dolgo priposestvovalno dobo, z vštetim časom pravnih prednikov, je zaradi denacionalizacije sporne nepremičnine in konkuriranja dveh originarno pridobljenih pravic za presojo priposestvovanja bistven čas od leta 1995 naprej. Pomembne so tudi morebitne okoliščine, ki so nastale pred letom 1995 in so vplivale na dobrovernost tožnikov in obliko posesti, kar pa je sodišče prve stopnje v potrebnem obsegu zadostno upoštevalo. Izvedba predlaganih dokazov glede izvrševanja posesti v naravi ni bila potrebna, saj je bilo že na podlagi ugotovljenih dejstvev jasno, da niso izpolnjeni pogoji za priposestvovanje. Prav tako bi ogled kraja in postavitev izvedenca zgolj po nepotrebnem povzročila višje pravdne stroške. Nacionalizacija in denacionalizacija sta torej pomembno vplivali na pravni položaj sporne nepremičnine, četudi v naravi ni prišlo do spremenjenega načina izvrševanja posesti. Sodišče prve stopnje se je res napačno sklicevalo na sodbo VSRS II Ips 62/2015, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki v celoti pravilno sledi ustavno sodni praksi.

6Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila celotna nepremičnina z ID znakom 000 245 predmet denacionalizacije in je toženec kasneje pridobil še preostale posamezne dele. Od zemljiškoknjižnega vpisa toženca oz. njegovih pravnih prednikov kot denacionalizacijskih upravičencev je zato začela priposestvovalna doba teči znova.

7Materialne pogoje za priposestvovanje je v letu 1995 določal 28. člen ZTLR, od leta 2003 dalje pa 43. člen SPZ. Oba sta zahtevala dobroverno posest. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni, da tožnika nista uspela dokazati, da bi bila njuna posest dobroverna. Še manj, da bi bila njuna posest dobroverna in zakonita posest ali dobroverna lastniška posest. Tožnika namreč nista uspela izkazati pravnega naslova, ki bi utemeljeno upravičil njuno dobro vero. Sodišče prve stopnje je zelo podrobno in prepričljivo pojasnilo, da priložena sodba I P 254/60 iz leta 1961 ne izkazuje prenosa lastninske pravice. Že iz uvoda sodbe je jasno razvidno, da je bila sodba izdana zaradi priznanja služnostne pravice voženj in trajnega souživanja dvoriščnega dela.

8Nadalje iz izreka sodbe izhaja, da se tožeči stranki prizna pravica uporabe dvorišča tudi z vožnjami preko tega zemljišča skozi vhodna vrata. Uporabljena terminologija ne omogoča vsebinskega sklepa, da je šlo za prenos lastninske pravice ali ugotavljanje priposestvovanja le te, ampak je bila predmet spora služnostna pravica. Sama obrazložitev, še manj pa trditvena in dokazna podlaga, nista bistveni, ampak sam izrek odločbe. Da je temu tako, sta očitno štela tudi tožnika sama, ki sta v letu 2015 na podlagi navedene sodbe vložila predlog za vknjižbo stvarne služnosti. Tožnica ne more uspeti z navedbami, da je takšen predlog vložil drug pooblaščenec in to niso bile njene trditve. Pooblaščenec stranke izraža voljo stranke in opravlja dejanja po naročilu stranke, ali pa jih stranka kasneje izrecno ali konludentno odobri. Drugi tožnici je bilo tako znano, da vlaga predlog za vknjižbo stvarne služnosti in ne vpisa lastninske pravice. To izkazuje tudi dejstvo, da je v zemljiškoknjižnem postopku vložila še pritožbo in vztrajala na stališču, da gre za stvarno služnost. Pritožbo pooblaščenec vlaga po volji in soglasju stranke. Tožnica pa niti ne navaja, da bi v zemljiškoknjižnem postopku za vknjižbo stvarne služnosti nasprotovala trditvam takratnega pooblaščenca.

9Ne držijo navedbe, da denacionalizacijska odločba ni omenjala sporne nepremičnine, ampak samo posamezne dele, saj je v 1. točki odločbe dvakrat izrecno navedeno, da se odločba nanaša na parc. št. 245, ki v naravi predstavlja več stanovanj, sobo, poslovna prostora in del stavbnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je kot dodatno okoliščino, da tožnika nista bila dobroverna, izpostavilo tudi pozitivni publicitetni učinek zemljiške knjige, ki ga je določal tretji odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK) že od leta 1995 dalje in pomeni, da se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal pravic in pravnih dejstev, ki so vpisana v zemljiško knjigo. Vendar ne v smislu, da zaradi načela javnosti zemljiške knjige tožnika nista mogla biti dobroverna, ampak v povezavi z denacionalizacijsko odločbo, da je bila le ta tožnikoma zaradi publicitetnega učinka znana. Drži, da se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas dobroverne posesti pravnih prednikov, vendar je od denacionalizacije naprej priposestvovalna doba začela teči znova.

10Tudi zapisnik iz leta 2012 o upravljanju dvorišča, ki zgolj omenja, da gre za skupno dvorišče, ni primerna listina in pravni naslov, s katerim bi se prenašala lastninska pravica. Takšen zapisnik ne more izkazovati dobroverne lastniške posesti tožnikov po drugem odstavku 43. člena SPZ, ki je v letu 2012 (v času nastanka zapisnika) določal materialne pogoje za priposestvovanje.

11Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnice in preostalih predlaganih prič. Stranke zapisnika bi lahko dodatno pojasnile njegovo vsebino, vendar ob hkratni trditvi toženca, da je bil zapisnik izsiljen in ni predstavljal naslova za dobroverno posest, ter jasni vsebini, da se z zapisnikom ni prenašala lastninska pravica, ampak samo omenjala skupna uporaba dvorišča, hkrati pa zahtevana 10 letna doba ob izdaji odločbe sodišča prve stopnje niti še ni pretekla, zaslišanje strank ni bilo potrebno. Nepotrebno je bilo tudi zaslišanje tožnice, da bi pojasnila pomen in razloge sodbe I P 254/60. Ali sodba predstavlja primeren pravni naslov, na podlagi katerega bi bila tožnika lahko v dobri veri prepričana, da je prišlo do prenosa lastninske pravice, je pravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča. Dejansko stanje je bilo že dovolj razjasnjeno na podlagi priložene listinske dokumentacije (sodbe).

12Utemeljena pa je pritožbena graja stroškovne odločitve. Posvet s stranko ter pregled listin v konkretnem primeru nista izkazana kot samostojni odvetniški storitvi po tar. št. 39 Odvetniške tarife (Ur l. RS, št. 2/15, 28/18). Navedeni postavki sta že zajeti v priznanih postavkah za vložen odgovor na tožbo in pripravljalne vloge. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi in tožencu ni priznalo 100 točk za pregled listine, 150 točk za posvet s stranko ter 100 točk za pregled listin in posvet s stranko, skupaj 350 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in DDV je znesek že priznanih pravdnih stroškov v višini 2.102,53 EUR znižalo za 256,20 EUR. Tožnika morata tako tožencu povrniti 1.846,33 EUR pravdnih stroškov.

13Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede odmere pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Drugi uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo v tem (preostalem) delu zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnika sta uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom pritožbe, odgovor toženca pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011.