UPRS Sodba II U 344/2020-15

I. Tožbi se ugodi. Sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-4281/2020-5 z dne 18. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijanim sklepom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) zavrgel vlogo tožeče stranke za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 30. 6. 2020 vložil vlogo za uveljavljanje pravice do subvencije za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom. Zavod je ugotovil, da je vlagatelj odredil delo s skrajšanim delovnim časom delavcem z dnem 1. 6. 2020, vloga vlagatelja za dodelitev subvencij pa ni bila vložena v roku, ki ga določa Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 80/20, v nadaljevanju ZIUOOPE) v prvem odstavku 16. člena, to je najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Zaradi zamude roka je zavod vlogo na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel.

2Tožeča stranka se z zgoraj navedeno odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ureditev iz 16. in 18. člena ZIUOOPE, ki določa obveznost delodajalca do obveščanja o odreditvi skrajšanega delovnega časa zaposlenim v roku 3 dni od odreditve takega delovnega časa, rok za oddajo vloge vlagatelja pa na 15 dni po odreditvi skrajšanega delovnega časa, nasprotuje več ustavnim pravicam. Ureditev je povsem neživljenjska ter v direktnem nasprotju s samim namenom zakona, ki je prav v pomoči delodajalcem, da ohranijo delovna mesta ter v ohranitvi socialne stabilnosti ljudi v času COVID-19. Zakonski rok, po izteku katerega ni več mogoče uveljavljati delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa kot pravice delodajalcu, je po prepričanju tožeče stranke nesprejemljiv in v nasprotju z bistvom in namenom zakona: zmanjšati negativne posledice virusa COVID-19 za državljane ter gospodarstvo in posebej pomembno v konkretnem primeru - ohraniti delovna mesta in ponovno zagnati gospodarstvo. Rok 15 dni je neprimeren, ker je prekratek. V posledici tega obstaja veliko tveganje, da bodo upravičenci (delodajalci), ki so v trenutnih izjemnih razmerah vsakodnevno soočeni z najrazličnejšimi obveznostmi in ukrepi, zlasti pa težavami, v kateri so se zaradi okoliščin znašli, rok zamudili. Objektivno pa tudi tožena stranka kot upravni organi svoje odločitve ni sprejela v 15 dnevnem roku, ki ga ZIUOOPE določa v tretjem odstavku 16. člena. Takšna ureditev v ZIUOOPE je v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Tožena stranka tudi ni odločila v postavljenem roku, pač pa po nerazumno dolgem trajanju upravnega postopka, šele meseca oktobra 2020. Zato je bila tožeča stranka prikrajšana za najmanj 4.032,00 EUR, upoštevaje dejstvo, da je delo v skrajšanem delovnem času odredila šestim delavcem, ki delo opravljajo v dveh izmenah, en teden dopoldan po 35 ur in en teden popoldan po 31 ur. Izpodbijana odločba je tako nezakonita in jo je treba odpraviti.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da se strinja z navedbo tožeče stranka, da je dne 10. 6. 2020 oziroma 11. 6. 2020 v skladu s 16. členom ZIUOOPE oddala predpisano obvestilo o odreditvi skrajšanega delovnega časa ter dne 30. 6. 2020 tudi vlogo. Prav tako tožena stranka pritrjuje tožeči stranki, da je bil portal za delodajalce, preko katerega se lahko vlogo odda, odprt šele od dne 12. 6. 2020. Nadalje pa so navedbe tožeča stranke o tem, da so določbe ZIUOOPE v nasprotju z URS, da so roki prekratki, neživljenjski, lahko le v pristojnosti Ustavnega sodišča RS in ne naslovnega sodišča. Ker je bil portal za delodajalce odprt 12. 6. 2020, je tožena stranka glede na to dejstvo tudi podaljšala rok za oddajo vlog do 27. 6. 2020. Tožeča stranka je kljub temu kršila 16. člena ZIUOOPE, saj je toženo stranko o odreditvi skrajšanega delovnega časa obvestila po poteku zakonsko določenega 3-dnevnega roka. Iz obvestila je namreč razvidno, da je za šest delavcev odredila delo s skrajšanim delovnim časom od 1. 6. 2020, tako da bi obvestilo morala oddati najkasneje 4. 6. 2020. Ob tem pa je tožeča stranka za istih šest delavcev pravočasno oddala novo vlogo v mesecu septembru, kateri je bilo ugodeno in je bila med pravdnima strankama tudi podpisana pogodba o subvencioniranju. Torej pravočasnost druge vloge negira trditve tožeče stranke, da so roki za oddajo vloge prekratki in napotujejo na zaključek, da tožeča stranka v mesecu juniju 2020 ni ravnala z zadostno skrbnostjo pri sledenju interventne zakonodaje. Tožeča stranka pa glede na to, da ima priznano subvencijo od 7. 9. 2020 do 31. 12. 2020, tudi ni ustrezno prilagodila tožbenega zahtevka dani situaciji.

4Tožba je utemeljena.

5Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, s katero je ta kot prepozno zavrgla vlogo tožeče stranke za subvencijo v času epidemije COVID-19, in sicer za delno povračilo nadomestila plače, zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom.

6Med strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka šestim delavcem odredila delo s skrajšanim delovnim časom z dnem 1. 6. 2020 s hkratno delno napotitvijo na začasno čakanje na delo, da je dne 10. 6. oziroma 11. 6. 2020 oddala predpisano obvestilo toženi stranki o odreditvi skrajšanega delovnega časa, ter da je dne 30. 6. 2020 uveljavljala subvencioniranje skrajšanega delovnega časa z vlogo pri toženi stranki. Prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka o predlagani vlogi odločila dne 18. 9. 2020. Sporno pa je bilo, ali je bila vloga tožeče stranke vložena pravočasno.

7V času vložitve vloge tožeče stranke je subvencioniranje skrajšanega delovnega časa, kot enega od ukrepov, ki ga je država sprejela za blažitev posledic epidemije virusa SARS-CoV-2 (COVID-19) urejal ZIUOOPE. Slednji je začel veljati 31. 5. 2020 in je v 10. členu določal, da se ukrepi iz tega dela zakona in iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi uporabljajo od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020. Med ukrepi je bilo tudi delno subvencioniranje skrajšanega polnega delovnega časa (11. člen ZIUOOPE). Postopek uveljavljanja subvencije je bil urejen v 16. členu, ki je v prvem odstavku določal, da se delodajalcu dodeli subvencija na podlagi vloge za dodelitev subvencije, ki jo skupaj z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 12. člena tega zakona vloži pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje v 15 dneh po odreditvi skrajšanega delovnega časa. Vendar pa je dne 11. 7. 2020 začel veljati Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV), ki je torej veljal že v času odločanja tožene stranke dne 18. 9. 2020. Ta je v prvem odstavku 38. člena izrecno določal, da ne glede na določbe prvega odstavka 16. člena ZIUOOPE mora delodajalec vlogo za dodelitev subvencije vložiti pri Zavodu RS za zaposlovanje najpozneje do 10. 12. 2020. S tem je ZIUPDV odstopil od roka iz 16. člena ZIUOOPE, kar je tudi izrecno zapisano v naslovu 38. člena ZIUPDV. Tako se je rok za vložitev predmetne vloge, ki jo je tožeča stranka vložila dne 30. 6. 2020, iztekel dne 10. 12. 2020, zato je slednja vložena pravočasno, znotraj roka, določenega s prvim odstavkom 38. člena ZIUPDV.¹

8Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V slednjem bo morala tožena stranka ob ponovnem odločanju upoštevati materialnopravno stališče sodišča v obravnavani zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), pri tem pa upoštevati dejstvo, da je bila tožniku že priznan del subvencije za čas od 7. 9. 2020 do 31. 12. 2020.

9V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (daj je tožnica vlogo za subvencioniranje vložila 30. 6. 2020, v času odločanja tožene stranke dne 18. 9.2020 pa je že valjal ZIUPDV), med strankama ni bilo sporno.

10O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Tako sodbe UPRS I U 1526/2020 z dne 15. 7. 2020, I U 1539/2020 z dne 8. 7. 2020, I U 1637/2020 z dne 8. 7. 2020, II U 345/2020 z dne 8. 9. 2021 in II U 343/2020 z dne 1. 12. 2021.