VSRS Sklep I R 57/2004

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Pri Okrajnem sodišču v Mariboru je v teku več pravdnih postopkov istega tožnika proti različnim tožencem; vse zadeve pa se nanašajo na plačilo stroškov upravljanja in stroškov obratovanja večstanovanjske hiše v Mariboru.

Tožeča stranka je (ponovno) vložila predlog za delegacijo pristojnosti in predlagala naslovnemu sodišču, da določi drugo stvarno pristojno sodišče za odločanje v teh zadevah. V tem predlogu, ki je zelo obširen in ki so mu dodane posamezne listine, je mnogo trditev in očitkov, ki jih je mogoče strniti tako: Tožeča stranka trdi, da so razmere na pristojnem sodišču takšne, da "ni možno pričakovati nepristransko in objektivno sojenje ter pravično rešitev pravdnih zadev v razumnem roku." Predlagatelj zelo obširno razlaga "ozadje nastanka sodnih sporov", v katerem opisuje domnevna ponarejanja določenih listin. Te so po njegovem pomembne za odločitev v tovrstnih sporih. Pretežni del predloga je mogoče strniti v kritiko načina sojenja. Sodišču in posameznim sodnikom očita, da ne upoštevajo njegovih predlogov za izločitev posameznih sodnikov, ki so jim zadeve dodeljene v sojenje. Tožeča stranka podrobno opisuje potek posameznih postopkov na narokih za glavno obravnavo in sodnikom očita zavlačevanje postopka in napačno procesno vodenje ter celo nevročanje sodnih pisanj tožeči stranki. Tožeča stranka trdi, da so sodniki nelogično in nepregledno združili posamezne zadeve v skupno obravnavanje, pri tem pa niso upoštevali njenega predloga, naj se zadeve združijo po posameznih dolžnikih. Nadalje tožeča stranka zelo ogorčeno razlaga svoje videnje sorodstvenih in prijateljskih vezi med določenimi sodniki pristojnega sodišča in zaposlenimi pri konkurenčnem podjetju, ki je prevzelo upravljanje večstanovanjske hiše. V predlogu trdi, da "so razmere na sodišču v Mariboru postale nevzdržne in zahtevajo ukrepanje znotraj sistema pravosodja".

Zaradi zadnje zapisanih očitkov je bila vloga posredovana tudi predsedniku naslovnega sodišča, ki je zahteval pojasnilo od predsednice pristojnega sodišča. Ta je v odgovoru zapisala, da očitki tožeče stranke niso utemeljeni, posebej ne tisti na račun nevročanja sodnih pisanj. Dodala je, da tožeča stranka sama povzroča dolgotrajnost postopka s svojim načinom pravdanja.

Predlog ni utemeljen.

Po določilu 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo, ZPP) lahko Vrhovno sodišče RS na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, ne predstavljajo tistih razlogov, ki jih je zakonodajalec imel v mislih v citiranem zakonskem določilu. Namen določbe je predvsem omogočiti izvedbo postopka kar najbolj ekonomično, kar pomeni s čim manj stroški za pravdni stranki in tudi za sodišče. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bilo mogoče postopek izvesti pred drugim sodiščem z manj stroški, kar tudi sicer ni verjetno.

Trditev, da so sodniki in zaposleni pri konkurenčnem podjetju v prijateljskih vezeh ali da se poznajo med sabo, je opis, ki ga je mogoče izreči za veliko večino slovenskih krajev in tam živečih pravnikov. Če bi šlo v konkretni zadevi za take vezi med pravdno stranko in sodnikom, da bi vzbujale dvom o nepristranosti sodnika, je to lahko razlog za izločitev posameznega sodnika skladno z določilom 70. člena ZPP, ne pa razlog za delegacijo krajevne pristojnosti sodišča. Splošno znano je, da vsi sodniki (in tudi drugi javni delavci) svojo službeno dolžnost opravljajo ves čas na očeh javnosti, da je sodniško delo pogosto predmet komentarjev in kritik in s tem izpostavljeno pritiskom javnosti. Zaradi tega pa še ni mogoče govoriti o tehtnih razlogih za delegacijo pristojnosti sodišč iz kraja v kraj, saj bi bilo tako poslovanje v direktnem nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

V 2. členu Zakona o sodniški službi (Ur.l. RS, št. 19/94 in 8/96, ZSS) je določeno, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe. Tudi ta določba, v povezavi pogojem za izvolitev v sodniško funkcijo iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZSS, zagotavlja, da so sodniki osebnosti, ki se zavedajo svoje odgovornosti in so zato tudi sposobni prenesti pritisk javnosti v zadevah, ki so tako odmevne, kot je - očitno - obravnavana.

Združitev posameznih pravdnih zadev v skupno obravnanje je institut, ki ga ZPP ureja v 300. členu. Njegov namen je pospešiti postopek in zmanjšati njegove stroške. O združitvi zadev v skupno obravnavanje odloči senat oziroma sodnik, ki v zadevi odloča. To pa pomeni, da predlog stranke lahko upošteva ali pa tudi ne, če oceni, da predlog stranke ni v skladu z načelom pospešitve postopka in zmanjšanja stroškov.

Sojenje v razumnem roku je ustavno zagotovljena pravica strank.

Instrument, ki ga imajo stranke na voljo, če to načelo ni spoštovano, je nadzorstvena pritožba - bodisi na predsednika sodišča, na predsednika sodišča višjega ranga ali celo na pristojnega ministra. Ker je torej zagotovljeno pravno varstvo po drugi poti, ni dovoljeno uporabiti instituta delegacije pristojnosti v namen (morebiti)

hitrejšega sojenje pri drugem sodišču.

Vrhovno sodišče RS je neutemeljen predlog za delegacijo pristojnosti zavrnilo.