UPRS Sodba I U 500/2020-29

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka združil tri zadeve v enoten postopek; v 2. točki izreka odločil, da se v korist razlastitvene upravičenke Občine Bled razlasti nepremičnina parcela 533/16 k.o. A. v lasti tožnikov; v 3. točki izreka, da stvarna služnost nujne poti na parceli 533/16 v korist lastnika parcel 648/1 in 647/1 k.o. B. ugasne; v 4. točki izreka, da stvarni pravici prepovedi odtujitve vpisane na parceli 533/16 ugasneta; v 5. točki izreka, da se izbris zaznambe razlastitvenega postopka, izbris stvarnih bremen ter bremen prost prenos lastninske pravice v korist Občine Bled zaznamuje v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti po vročitvi te odločbe; v 6. točki izreka, da pritožba zoper 2., 3., 4. in 5. točko te odločbe na zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti za razlastitveno upravičenko; v 7. točki izreka, da bo odškodnina določena v nepravdnem postopku; v 8. točki izreka, da se zavrne zahteva za dovolitev odmere in za razlastitev dela parcele 533/10 k.o. B.; v 9. točki izreka, da se predlog razlastitvenega zavezanca, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi ostale nepremičnine, zavrne; v 10. točki izreka, da so stroški razlastitvenih zavezancev v breme razlastitvene upravičenke. V obrazložitvi je navedel, da so za celotno parcelo 533/16 k.o. B., podani pogoji za razlastitev na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Parcela 533/16 je del ceste, ki je bila kategorizirana že z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini Bled, leta 1999 pod št. JP ... S tem je abstraktna javna korist izkazana, po nepremičnini pa tudi poteka cestni promet. Zaslišane so bile priče, ki so to potrdile. Izkazana pa je tudi konkretna javna korist, gre za edini dostop do hiš na naslovu ... hišna št. 1-8. Za dosego javne koristi je razlastitev nujno potrebna in je ni mogoče doseči z drugimi sredstvi, izkazana pa je tudi sorazmernost. Parcela je bila vedno del ceste. Zahtevo razlastitvenih zavezancev, da razlastitvena upravičenka prevzame v last tudi ostale nepremičnine, ki so v lasti lastnikov na parceli 533/10, je zavrnil, ker parcela 533/10 zaradi razlastitve parcele 533/16 ostaja nespremenjena. Stroške postopka je odmeril na podlagi četrtega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1).

2Drugostopni organ je s 1. točko izreka ugotovil, da je pritožba razlastitvene upravičenke Občine Bled utemeljena; ter v 2. točki, da je pritožba razlastitvenih zavezancev - tožnikov deloma utemeljena; v 3. točki izreka je odločbo prvostopenjskega organa v 8. in 10. točki izreka odpravil in zadevo v tem delu vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi soglaša z razlogi prvostopnega organa, da so pogoji za razlastitev izkazani, ne pa za zavrnitev zahteve za razlastitev parcele 533/10 ter je zato iz tega razloga vrnil zadevo v tem delu organu v ponoven postopek. Menil pa je tudi, da je organ pravilno uporabil določbo 105. člena ZUreP-1, vendar je zmotno ocenil, da gre za vrednostno opredeljivo pravico.

3Tožniki v tožbi navajajo, da so že v prvostopenjskem postopku primarno opozorili, da se organ pri ugotavljanju obstoja javne koristi opredeljuje glede na neustaven Odlok o kategorizaciji cest. Nadalje opozarjajo na zmotnost stališča prvostopenjskega organa, da naj bi iz pričanj prič izhajalo, da naj bi bila parcela 533/16 dejansko del obstoječe kategorizirane javne ceste. Namreč nobena priča ni potrdila, da naj bi cesta potekala prav po parceli 533/16, ampak so povedale zgolj, da je v naravi izvedena cesta. Tožniki so tudi opozorili, da geodetski načrti ne morejo predstavljati ustreznih dokaznih sredstev, saj le-ti prikazujejo zgolj meje med parcelami, ne dajejo pa odgovora na vprašanje, ali je ob uveljavitvi ZJC-B in vložitvi zahteve za razlastitev po sporni parceli potekal promet. Tudi drugostopenjski organ je podal zmotno stališče, da naj bi bilo iz načrtov razvidno, da naj bi linija poti vodila mimo nepremičnine tožnikov, saj ne bi bilo "izkazano drugače". Iz načrtov je lahko razvidna le "makrolokacija" ceste, ne pa tudi "mikrolokacija" zemeljske površine, po kateri naj bi potekal promet in zemeljske površine, ki so jo v okviru gradnje lastnega objekta asfaltirali tožniki sami. Drugostopni organ je v tem delu dodal še svojevrstno kršitev, saj naj bi se domnevalo, da naj bi bilo breme dokazovanja nasprotnega na lastnikih, za kar pa ni nobene pravne podlage. Arbitrarnost drugostopenjske odločbe je razvidna tudi iz argumentacije, da naj bi v preteklosti sklenjena pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti med tožniki in g. C. C. za dostop do objektov potrjevala stališče obeh organov. Argumentacija je v tem delu postavljena na glavo in arbitrarna. Nadaljnja arbitrarnost je razvidna iz dejstva, da so tožniki opozorili, da ima občina za dosego svojega cilja (vzpostavitev prometnega režima) na voljo druge, boljše in cenejše rešitve, zato so predložili in predlagali ustrezne dokaze, vendar jih organa sploh nista presojala, ampak je le pavšalno navedeno, da naj bi bilo dejstvo nemožnosti nadomestitve zemljišča parcele 533/16 že dokazano, in da naj zaradi tega za odločitev ne bi bilo odločilno, da prvostopenjski organ ni sledil predlogu tožnikov za izvedbo dokaza z izvedencem ustrezne stroke. Bistvo kršitve je v dejstvu, da je prvostopenjski organ pavšalno navedel, da naj bi sicer parceli 647/2 in 648/2 ne bi bili izkoriščeni v celoti, da pa to ne bi moglo nadomestiti širine parcele 533/16, ki naj bi predstavljala polovico širine cestišča, ki meri od 3 do 3,7 m, s čimer je sam navedel, da pogojev za razlastitev sploh ni presojal in da je navedeno stališče zavzel, ne da bi ob tem navedel, na kakšen način, na podlagi katerega dokaza naj bi prišel do tega zaključka. Bistvo očitka je torej v neobrazloženosti prvostopenjske odločbe, ki je tožnikom odvzela pravico do pravnega sredstva. Arbitrarna je tudi navedba drugostopenjskega organa, da prvostopenjski organ "ni sledil dokaznim predlogom tožnikov", saj je iz prvostopenjske odločbe jasno razvidno, da prvostopenjski organ o dokaznih predlogih sploh ni odločil. Spregled dokaznih predlogov predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožniki so podali dokazne predloge z namenom, da se priskrbi dokazno gradivo, ki bo potrdilo z njihove strani zatrjevano dejstvo, da nameravana razlastitev ni niti nujna, niti sorazmerna, saj so na voljo druge zemeljske površine in cenejše rešitve. Oba organa sta sprejela odločitev brez izvedbe dokazov v korist tožnikov, s čimer sta napravila t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je prepovedana. Tako je ostalo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno. Izpodbija odločitev tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za prevzem preostalih nepremičnin. Organ je predloženo cenitveno poročilo enostavno ignoriral. Od leta 2016 je v veljavi Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Bled, ki vsebuje omejitve na katere so opozorili tožniki in zaradi katerih bi razlastitev gospodarski pomen ostale nepremičnine znatno zmanjšala. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve v ponoven postopek in povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5Stranka z interesom Občina Bled je na tožbo odgovorila, predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov.

6Stranka z interesom C. C. je na tožbo odgovoril, predlaga zavrnitev tožbe.

7Tožba ni utemeljena.

8Predmet upravnega spora je odločitev organa, da v korist razlastitvene upravičenke Občine Bled razlasti parcelo 533/16 k.o. B. v lasti tožnikov, tej odločitvi akcesorne odločitve o izbrisu stvarnih pravic in postopka razlastitve v zemljiški knjigi ter zavrnitev predloga tožnikov za prevzem v last tudi ostalih njihovih nepremičnin.

9Tožniki uvodoma izpostavljajo, da ugotavljanje javne koristi temelji na neustavnem odloku o kategorizaciji in je zato odločba nezakonita že iz tega razloga. Občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste in javne poti (drugi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi - ZLS). ZJC-B je v svojem 19. členu (prehodne in končne določbe) določil, da če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot določa prvi odstavek 3. člena zakona, torej ne države ali občine, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v tem členu. Ustavno sodišče RS je, na pobude prizadetih posameznikov, že večkrat pred uveljavitvijo ZJC-B in po njej, odločalo o zatrjevani protiustavnosti in nezakonitosti podzakonskih predpisov, s katerimi so posamezne občine kategorizirale javne ceste, ki so potekale po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, ne da bi s temi osebami predhodno sklenile pravne posle za pridobitev zemljišč oz. izvedle postopek za njihovo razlastitev. V vseh teh primerih je ugotovilo, da so izpodbijani predpisi, v kolikor kategorizirajo kot javno cesto tudi del, ki poteka po parcelah v lasti drugih oseb, v neskladju z ZJC in z Ustavo RS, njenima 69. in 33. členom. V kasnejših odločbah je take odloke tudi razveljavilo, vendar je v odločitvah pojasnilo, da je občina, če cesta izpolnjuje merila za kategorizacijo, dolžna cesto kategorizirati in s pravnim poslom ali po zakonito izvedenem razlastitvenem postopku pridobiti zemljišče, na katerem je cesta zgrajena. V primeru, da cesta ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, naj skladno z zakonom izpelje postopek za njeno ukinitev (npr. odločba U-I-387/02 z dne 20. 4. 2004). Vrhovno sodišče RS je v zadevi III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010 navedlo, da je določbo 19. člena ZJC-B treba razumeti kot možnost, da občina v predpisanem postopku legalizira nastali protiustavni položaj, ki ga je povzročila z določitvijo tožnikovih nepremičnin za javno cesto. Glede na navedeno sodišče zgolj iz razloga, ker se je organ pri utemeljevanju abstraktne javne koristi oprl na Odlok o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini Bled iz leta 1999 (med strankama pa ni sporno, da je dala soglasje k kategorizaciji Direkcija RS za ceste) ni sledil govoru tožnikov, da je izpodbijana odločba nezakonita že iz tega razloga.

10Za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v postopku ugotoviti, ali je cestni promet po sporni nepremičnini potekal po njej ob uveljavitvi ZJC-B in vložitvi zahteve za razlastitev. Da po parceli 533/16 v izmeri 25 m2 poteka promet (in je potekal tudi v letu 2005) organ izpeljuje iz umestitve parcele v prostor, območje parcel, ki so že v lasti Občine Bled in namenjene prometu, dostopu tožnikov na dvorišče hiše na parceli 533/10 in dostopu do ostalih hiš v naselju C., ki jim parcela 533/16 s parcelami v lasti občine (647/2, 648/2, 531, 533/9, umeščenost izkazuje geodetski načrt) pomeni edini dostop (hiše na naslovu ..., hišna št. 1-8). Tožniki ugovarjajo, da naj zaslišane priče ne bi potrdile, da cesta (promet) poteka prav po parceli 533/16. Sodišče soglaša s tožniki, da iz zaslišanj prič, razen iz izpovedbe priče Č. Č., ne izhaja omemba parcele 533/16, vendar pa, ker iz geodetskih načrtov jasno izhaja, da je parcela 533/16 mejna parcelama 647/2 in 648/2 ter umeščena med parceli 531 in 533/9, po katerih tudi po izjavah tožnikov poteka cestni promet (tožniki zatrjujejo, da parceli 647/2 in 648/2 nista v celoti izkoriščeni za cestni promet), tudi sodišče po presoji njihovih izpovedb ne dvomi, da so pri opisu dostopov - vožnje do svojih objektov, opisovali vožnjo tudi po parceli 533/16. Tožniki imajo prav, da geodetski načrti sami po sebi ne morejo predstavljati ustreznih dokaznih sredstev oz. ne dajejo odgovora, ali je ob uveljavitvi ZJC-B oz. vložitvi zahteve za razlastitev po parceli 533/16 potekal promet, vendar pa presoja vseh dokazov skupaj, torej geodetskih načrtov z zaslišanji prič, lahko da odgovor, kot ga je napravil prvostopni organ, da po parceli 533/16 poteka in je potekal cestni promet.

11Drugostopni organ je (stran 9 zadnji odstavek) navedel: „da nima pomislekov o tem, da se je promet po tej poti odvijal v preteklosti, v času uveljavitve ZJC-B in se odvija še danes, saj ni izkazano drugače“. Sodišče ne sledi tožbenemu ugovoru, da navedba „ni izkazano drugače“ pomeni, da je organ breme dokazovanja cestnega prometa prevalil na tožnike (pravilno: nepoteka). Iz obrazložitve odločbe organov obeh stopenj izhaja, da sta navedla razloge in se opredelila do dokazov, iz katerih izhaja ugotovitev, da promet po parceli 533/16 poteka. Navedba „ni izkazano drugače“ pomeni, ob obrazložitvi dejstev in dokazov o tem, da po parceli poteka promet (in je potekal), zgolj stališče, da tožniki niso uspeli dokazati drugače, ne pa prevalitev dokaznega bremena, ki je nesporno na predlagatelju razlastitve (da izkaže in dokaže, da po (je) parceli, ki je predmet razlastitve, promet poteka).

12Toženka je kot argument, dokaz, da po parceli 533/16 poteka promet, navedla tudi pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, sklenjene med tožniki in C. C. Da je bila sklenjena le zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja sodišče ne dvomi, vendar kaže tudi, da je parcela 533/16 potrebna za potek cestnega prometa in jo je toženka logično pravilno lahko uporabila kot za dokaz poteka prometa po njej.

13Element javne koristi je tudi izkazana nujnost razlastitve. Tožniki so jo izpodbijali z navedbo, da ima občina za dosego svojega cilja (vzpostavitev prometnega režima) na voljo druge, boljše in cenejše rešitve, ter za to predložili dokaz. Kolikor tožniki s tem menijo elaborat št. 151-10-16, ki ga je izdelala družba D., s predlogom ureditve dostopa vozil za komunalne odpadke, za intervencijo ter drugih večjih tovornih vozil na križanju JP ... in JP ..., ki vsebuje štiri predloge rešitev oz. ureditvenih situacij, ki se nanašajo na zavijalno krivuljo ceste na zgornjem desnem koncu objekta tožnikov in se nato nadaljuje v ulico po parceli 533/9 ter rešitve, ki se nanašajo na izvedbo posegov na sosednjih zemljiščih, ki niso v lasti razlastitvene upravičenke, torej ne na drugo traso ceste, tožniki s tem dokaznim predlogom niso izkazali druge, boljše ali cenejše rešitve. Tožniki niso konkretni z ugovorom katere druge, boljše, cenejše rešitve so predlagali, glede na sedanjo traso ceste, ki je razen parcele 533/16 že v lasti razlastitvene upravičenke. Organu tožniki očitajo, da teh rešitev ni presojal in ni sledil njihovemu dokaznemu predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem, ki bi presodil, ali lahko z dodatnimi parcelami v okolici ali neizkoriščenim delom parcel v lasti občine, nadomestijo zemljišče parcele 533/16. Organ je presodil, da sporne ceste, ki poteka po parcelah 531, 648/2, 647/2, 533/9 in sporni, ni možno nadomestiti z drugo, enakovredno potjo, ki je že zgrajena in se za promet uporablja. Pri tem je pravilno izhajal iz predpostavke, da bi morala biti druga pot, ki bi lahko nadomestila to, katere del je parcela 533/16, že zgrajena, da bi se z njeno uporabo lahko uresničil sedanji namen prometa. Ker tožniki s konkretno navedbo druge, enakovredne, boljše in cenejše rešitve niso izpodbili ugotovitve organa, izvedba dokaznega predloga z izvedencem pa bi se nanašala na iskanje takih parcel, je organ pravilno zavrnil dokazovanje z izvedencem s tako nalogo. Dokaz z izvedencem mora biti konkretiziran, ne pa, da se mu postavi naloga, kot so predlagali tožniki.

14Tožniki ugovarjajo, da je obrazložitev prvostopenjskega organa, ki priznava, da parceli 647/2 in 648/2 nista izkoriščeni v celoti, da pa le-to ne bi moglo nadomestiti širine parcele 533/16, ki naj bi predstavljala polovico širine zemljišča, ki meri od 3 do 3,7 m, nezadostna (ugovarjajo neobrazloženost in odvzem pravice do učinkovitega pravnega sredstva). Vendar sodišče ugovoru ne sledi. Navedba se nanaša na vprašanje pogojev za razlastitev. Organ je konkretno, z navedbo, da je vozišče od roba urejenih parcelnih mej odmaknjeno od 27 do 28 cm ovrgel trditev tožnikov, da bi ta širina lahko nadomestila (ob ureditvi vozišča tudi na teh 28 cm) površino parcele 533/16. Neobrazloženosti zavrnitve ugovora, da nujnost razlastitve in navedenega razloga ni izkazana, tožniki izpodbijani odločbi zato neupravičeno očitajo.

15Tožniki so pavšalni pri navedbi, da so bili njihovi dokazni predlogi spregledani in ne zavrnjeni. Namreč pavšalni v navedbi, kateri dokazni predlogi so ti. Zakaj organ pravilno ni izvedel dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ki bi presodil, ali bi lahko z dodatnimi parcelami v okolici ali neizkoriščenim delom parcel v lasti občine nadomestili zemljišče sporne parcele, je sodišče navedlo že zgoraj, razloge o zavrnitvi je eksplicitno, čeprav terminološko napačno („ni sledil“) organ navedel. Kateri so bili tisti drugi dokazni predlogi, podani z namenom, da tožniki izpodbijajo ugotovitev, da nameravana razlastitev ni niti nujna, niti sorazmerna, saj so na voljo druge zemeljske površine in cenejše rešitve, tožniki niso navedli. Sodišče pa se je dolžno opredeliti le do konkretno navedenih ugovorov, saj mora tožnik, glede na prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) razložiti zakaj toži.

16Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za prevzem v last tudi ostalih nepremičnin, ki jih imajo v lasti. Po prvem odstavku 99. člena ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na preostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi te nepremičnine. Tožniki so svojo zahtevo utemeljevali na Poročilu o oceni tržne vrednosti pravic na nepremičnini, iz katerega izhaja, da bo parcela, ki jim ostane, izgubila na vrednosti 105.000,00 EUR, oziroma da bo „neprodarljiva“, ker se bo gradbena parcela zmanjšala pod 500 m2, kot določa sedaj veljavni občinski prostorski načrt. Tudi sodišče njihovim ugovorom ne sledi. Namreč, kot je razvidno iz uspeha celotnega postopka, je parcela 533/16 del cestnega telesa, namenjena lastnikom objektov C. 46, 44, 47, 49, 43 in tudi tožnikom za dovoz do njihovih nepremičnin, zato jo je nemogoče že sedaj šteti za površino, ki služi zgolj objektu tožnikov na parceli 533/2 (da je del gradbene parcele). Poleg tega je treba pri razlagi 99. člena ZUreP-1 izhajati iz vprašanja, ali bi preostale nepremičnine ob razlaščenju izgubile svoj gospodarski pomen, ki je v sedanji rabi teh nepremičnin. Kot izhaja iz Poročila, je objekt na parceli 533/2 poslovno stanovanjski objekt s funkcionalnim zemljiščem. Da bi bil ta „gospodarski pomen“ z razlastitvijo nepremičnine 533/16, ki se že uporablja za cesto, izgubljen, ali bi se spremenil, iz Poročila ne izhaja. Kolikor pa gre res za zmanjšanje vrednosti nepremičnine 533/2 zaradi razlastitve parcele 533/16 (torej ne za izgubo gospodarskega pomena le-te), pa imajo tožniki možnost zmanjšanje vrednosti parcele 533/2 uveljavljati v odškodninskem postopku. Namreč iz drugega odstavka 105. člena ZureP-1 izhaja, da odškodnina za razlaščeno zemljišče obsega tudi škodo zaradi morebitnega zmanjšanja vrednosti preostale nepremičnine. Glede na navedeno soglaša sodišče z razlogi organa, ki sta jih navedla v zvezi z zavrnitvijo zahteve tožnikov za prevzem v last preostalih nepremičnin, saj tožniki niso izkazali izgube gospodarskega pomena preostalih nepremičnin, pač pa so izkazovali morebitno zmanjšano tržno vrednost preostale nepremičnine.

17Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker so se ji stranke na podlagi 279. a) člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odpovedale, pač pa je opravilo presojo izpodbijane odločbe na podlagi listin v spisu.

18Zahtevek za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom Občine Bled pa je sodišče odločilo na podlagi njihove potrebnosti za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Stranka z interesom v postopku upravnega spora ni podala nobenih vsebinskih pripomb, ki jih ni izrazila že v upravnem postopku, zato je sodišče zavrnilo tudi njene stroške.