UPRS Sodba I U 478/2020-11

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Trebnje, št. 351-339/2019-14 z dne 21. 11. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

1Upravna enota Trebnje je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, št. 351-257/2018-17 z dne 6. 7. 2018 (v nadaljevanju GD2018), s katero je bila dovoljena novogradnja večstanovanjske stavbe pod tam navedenimi pogoji – v smislu, da se k obstoječi mansardi doda mansarda v etaži, v kateri bodo organizirane tri stanovanjske enote in v sklopu zunanje ureditve organizirana dodatna štiri parkirna mesta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da predvidena druga mansarda predstavlja šesto etažo nad terenom, katera po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Trebnje (OPN) ni dovoljena. OPN ne dovoljuje dvoetažnih mansard na območju večstanovanjskega objekta.

2Toženka je (kot drugostopenjski organ) s svojo odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka) ter zavrnila njegovo zahtevo po povrnitvi stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka). Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da bi z izvedbo dodatne mansarde (ne glede na to, ali je ta poimenovana kot nadstropje ali kot še ena mansarda) objekt v vsakem primeru pridobil dodatno etažo, s čemer bi postal šest-etažni, tako pa presegel največjo dovoljeno etažnost, ki za predmetno območje urejanja znaša pet etaž (K+P+2+M). Toženka ob tem pritrjuje tožniku, da je zamenjavo s PGD določene mavčne konstrukcije z AB konstrukcijo mogoče obravnavati v smislu manjših odstopanj v skladu z drugim odstavkom 68. člena Gradbenega zakona (GZ), kar pa na odločitev v zadevi (zaradi preseganja dopustne etažnosti) ne more vplivati.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sklicuje se na pritožbene navedbe ter kot bistveno v zadevi izpostavlja vprašanje, ali je dovoljena sprememba namembnosti druge mansardne etaže (M) iz nebivalne v bivalno. Toženka se ni opredelila do bistvenih pritožbenih navedb, s čemer je kršila določbe upravnega postopka in posledično materialni predpis. Izpodbijana odločba ni v zadostni meri obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, s čemer so tožniku kršene pravice iz 14., 22. in 25. člen Ustave. V zadevi dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijani del odločbe pa tudi nima konkretnih razlogov za odločitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

4Tožnik je na podlagi GD2018 zgradil objekt etažnosti K+P+2+M. Etaža M (mansarda), ki jo sestavljata dva prostora, je legalno zgrajena, upoštevajoč vse pogoje iz gradbenega dovoljenja, upoštevan je tudi OPN. Prvi prostor predstavlja prvo etažo mansarde (M), ki je bivalna, v njej so urejena stanovanja, drugi prostor nad prvo etažo mansarde pa je predstavlja nebivalen prostor – drugo etažo mansarde. Predmet spremembe gradbenega dovoljenja je slednja etaža, ki jo pritožnik želi spremeniti v bivalno. OPN v 91. členu določa, da je mansarda lahko izvedena v dveh etažah pri enakih/nespremenjenih pogojih za višino objekta, oblikovanje strehe in strešnih elementov. Površine mansarde se štejejo v bruto etažno površino objekta in faktor izrabe. Obstoječi objekt se nahaja v ureditveni enoti za oblikovanje bloki in vas (b+v), ki jo ureja 112. člen OPN. Ta določa, da v ureditveni enoti veljajo določbe za vas (v) in za bloke (b) z dopustno etažnostjo K+P+2+M. Pri oblikovanju v tem območju je tako treba upoštevati tako določbe 104. člena OPN (vas) kot tudi določbe 111. člena OPN (bloki), ob upoštevanju prej navedene dopustne etažnosti. Upravna organa s sklicevanjem zgolj na 111. člen OPN, brez upoštevanja 104. člena OPN, kršita ta predpis. Določbe 104. in 111. člena OPN, v povezavi z 91. členom OPN, dopuščajo izvedbo dvoetažne mansardne znotraj obstoječe etaže M. S tem objekt ne preseže etažnosti M, kot to zmotno navajata upravna organa.

5Tožnik primarno predlaga, da sodišče izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter v zadevi meritorno odloči, podredno pa, da obe odločbi odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. Tožnik (ločeno) zahteva tudi odpravo 2. točke izreka drugostopenjske odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

7Tožba je utemeljena.

8V zadevi je med strankama spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo odločbe o spremembi GD2018 v smislu, da se k obstoječi mansardi doda mansarda v etaži, v kateri bodo organizirane tri stanovanjske enote in v sklopu zunanje ureditve organizirana dodatna štiri parkirna mesta. Prvostopenjski organ je tožnikovo zahtevo zavrnil zaradi neskladnosti predlagane spremembe z določbami OPN, kar predstavlja pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, kot ga določa 1. točka prvega odstavka 43. člena GZ. Tožnik zatrjuje, da neskladje z OPN ni podano.

9V zadevi je nesporno, da se predmetni objekt (glede na OPN) nahaja na območju namenske rabe centralne dejavnosti (CU), v enoti urejanja prostora SF003 ter v ureditveni enoti za oblikovanje bloki in vas (b+v). Nesporno je tudi, da je bilo za objekt izdano GD2018, ki predvideva gradnjo v etažnosti K+P+2+M, ter da predlagana sprememba GD2018 ne bi pomenila spremembe pogojev glede višine objekta, oblikovanja strehe in strešnih elementov (razen francoskih balkonov in strešnih oken).

10Skladno z 58. členom OPN je v območju površin za centralne dejavnosti (CU) (med drugim) dovoljena namembnost „bivanje/stanovanja“, za obstoječe objekte pa so (med drugim) dopustna vzdrževalna dela, rekonstrukcije, dozidave, nadzidave in odstranitve objektov ter spremembe namembnosti obstoječih objektov v okviru dopustnih dejavnosti. V okviru prostorskih izvedbenih pogojev (PIP) za arhitekturno oblikovanje OPN v 91. členu določa, da je mansarda lahko izvedena v dveh etažah pri enakih/nespremenjenih pogojih za višino objekta, oblikovanje strehe in strešnih elementov. Skladno s 112. členom OPN „v ureditveni enoti bloki (b) in vas (v) za oblikovanje veljajo določbe za vas (v) in za bloki (b) z dopustno etažnostjo do K+P+2+M“. PIP za oblikovanje v ureditveni enoti vas (v) so določeni v 104. členu OPN, kjer je med drugim določeno, da so v primeru dveh etaž v mansardi v spodnji etaži dopustne frčade, zgornja etaža ima lahko le strešna okna. PIP za oblikovanje v ureditveni enoti bloki (b) so določeni v 111. členu OPN, ki določil glede več etaž v mansardi ne vsebuje, določa pa, da je v sklopu rekonstrukcije strehe dopustno mansardne prostore urediti v bivalne površine, rekonstrukcija mora biti izvedena tako, da je streha oblikovana in izvedena enotno za celoten objekt.

11Iz predstavljenih določil OPN po presoji sodišča izhaja, da je v ureditveni enoti bloki (b) in vas (v), v kateri se nanaša tudi predmetni objekt, dovoljena izvedba mansarde v dveh etažah. Navedeno jasno izhaja že iz 91. člena OPN, ki splošno (tj. nevezano na PIP za posamezno ureditveno enoto) omogoča tak način izvedbe mansarde, dodatno pa tudi iz 104. člena OPN – v nasprotju z drugačnim stališčem prvostopenjskega organa iz 112. člena OPN namreč jasno izhaja, da za oblikovanje v konkretni ureditveni enoti (bloki in vas) poleg določb za bloke (111. člen OPN) veljajo tudi določbe za vas.

12Iz določil OPN po presoji sodišča izhaja tudi, da je mansarda v tem predpisu pojmovana kot enovit del objekta (označen z M), in sicer ne glede na to, ali je izvedena v eni ali pa v dveh etažah. Navedeno jasno izhaja že iz 104. člena OPN, ki izrecno dovoljuje izvedbo mansarde v dveh etažah, ob tem pa mansardo v okviru opredelitve dovoljene etažnosti oz. višine objekta (K+P+M oz. K+P+1) vselej opredeljuje kot „M“, ne pa npr. kot „2M“ ali „M+M“. Oznaka „M“ se v OPN torej nanaša na mansardo, ne glede na to, ali je izvedena v eni ali pa v dveh etažah (smiselno enako velja npr. tudi za klet – kletnih etaž je lahko glede na 90. člen OPN več, kljub temu pa je klet pri opredeljevanju dovoljene etažnosti objekta v OPN v vseh primerih določena enovito – kot „K“).

13Sodišče ugotavlja tudi, da OPN za objekte v ureditveni enoti bloki (b) in vas (v), kamor sodi tudi predmetni objekt, ne določa maksimalnega števila etaž (v nasprotju z drugačnim stališčem upravnega organa OPN tako ne določa, da je dovoljenih največ pet etaž), pač pa dovoljeno etažnost opredeljuje kot K+P+2+M. Ker OPN (kot že pojasnjeno) obenem izrecno omogoča, da je mansarda „M“ izvedena tudi v obliki dveh etaž, navedeno po presoji sodišča pomeni, da se s takšnim načinom izvedbe mansarde (v kolikor so spoštovani ostali pogoji, ki jih s tem v zvezi določa OPN) ne kršijo (že same po sebi) omejitve etažnosti, določene v OPN; povedano drugače – tudi v primeru, če je mansarda objekta, ki se nahaja v ureditveni enoti bloki (b) in vas (v) in katerega etažnost je določena kot K+P+2+M, izvedena v dveh etažah, je tak objekt, glede na OPN, še vedno treba šteti za objekt v enaki etažnosti, tj. K+P+2+M, tako pa (glede etažnosti) kot skladen s PIP za to ureditveno enoto. Glede na jasno (pa četudi specifično) ureditev v OPN, na navedeno ne more v ničemer vplivati razlaga pojma „etaža“, kot jo v izpodbijani in drugostopenjski odločbi (sklicujoč se na standard SIST ISO 6707-1:1998) podajata upravna organa.

14V konkretni zadevi je tako treba ugotoviti, da predlagane spremembe GD2018 iz razlogov, ki jih navaja upravni organ v izpodbijani odločbi, ni mogoče zavrniti. OPN namreč ne daje podlage za stališče, da bi bila v primeru, če bi bila mansarda predmetnega objekta izvedena v dveh etažah, presežena dovoljena etažnost, kot je v tem predpisu določena za tovrstne objekte v obravnavani ureditveni enoti (K+P+2+M). Tožnik je tako uspel izkazati, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), že navedeno pa (brez obravnave preostalih tožnikovih navedb) narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

15Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da v predmetni zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, saj sodi, da narava stvari tega ne dopušča – ker je ugotovil neskladnost predlaganega posega z OPN (glede dovoljene etažnosti), se upravni organ v izpodbijani odločbi ni opredeljeval do ostalih pogojev, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja določa GZ, ugotavljanja teh pa sodišče ne more nadomestiti, saj bi s tem nedopustno poseglo v načelo delitve oblasti¹. Sodišče je zato izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta, upoštevajoč tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava, o zadevi ponovno odločiti.

16Tožnik je zahteval tudi odpravo drugostopenjskega akta (oz. 2. točke njegovega izreka, s katero je bilo odločeno o višini stroškov pritožbenega postopka). Tožniku gre pojasniti, da se v primeru, ko sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bilo o stvari odločeno. Če drugostopenjski organ s svojo odločitvijo ni posegel v odpravljeni upravni akt (saj je pritožbo zavrnil), se zadeva vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu organu. V tem primeru odločba organa druge stopnje preneha veljati po samem zakonu². Ker bo torej že z odpravo prvostopenjske odločbe ex lege odpravljena tudi drugostopenjska odločba, sodišče o tožbi zoper odločbo drugostopenjskega organa ne more odločati.

17Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ob tem pa v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji.

K II. točki izreka:

18Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

¹ Glej T. Steinaman v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 370 in 371
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015