VSC Sodba Cp 168/2022

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni tako, da se delež tožeče stranke na skupnem premoženju poveča za 4/100 tako, da s tem delež tožeče stranke na skupnem premoženju znaša 62/100, tožene stranke pa 38/100, izrek o stroških (točka III izreka) pa se spremeni tako, da poslej glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti kot pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje znesek 271,15 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15. dneh povrniti 198,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamudnega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 14. 12. 2021, popravljeno s sklepom z dne 19. 1. 2022¹, razsodilo:

- pod točko I izreka ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina parc. št. 636/3, k.o. ..., na kateri stoji stanovanjska hiša na naslovu ..., pri čemer znaša solastniški delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) na skupnem premoženju 58/100, tožene stranke (v nadaljevanju toženka) pa 42/100;

- pod točko II izreka zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v presežnem delu na ugotovitev, da znaša njegov delež na skupnem premoženju pravdnih strank še nadaljnjih 8,67/100 celote;

- pod točko III izreka odločilo, da je tožnik dolžan toženki v 15. dneh povrniti 2.882,74 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za plačilo, dalje.

2Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnili del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženki pa naložijo v povrnitev vsi pravdni stroški tožnika, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi je navajal, da soglaša z zaključki sodišča, ki se nanašajo na stanje in vrednost njegovega posebnega premoženja, s katerim je razpolagal pred začetkom življenjske skupnosti s toženko in ki ga je sodišče prve stopnje tudi pravilno ovrednotilo v ustvarjenem skupnem premoženju s 35,5 %. Ne soglaša pa z nadaljnjim zaključkom sodišča, da je ob upoštevanju tega ter nadaljnjim upoštevanjem prispevka toženke iz njenega posebnega premoženja v deležu 6,5 % in toženkinim višjim prejemkom iz naslova plače, delež tožnika na skupnem premoženju 58/100, delež toženke pa 42/100 in zaradi česar je presežni zahtevek tožnika (do 2/3 celote) zavrnilo. Pri tem ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega razmerja, v kakšni meri in zakaj je pri tem upoštevalo višje dohodke toženke in kako je vrednotilo in upoštevalo druge pomembne okoliščine. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v medsebojnem nasprotju, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Upoštevajoč tožnikov 35,5 % vložek posebnega premoženja je sodišče prve stopnje na preostalem 58 % fondu skupnega premoženja, upoštevajoč 6,5 % toženkin vložek posebnega premoženja, deleža strank na ustvarjenem skupnem premoženju razdelilo v razmerju 38,8 % proti 61,2 %. Slednje pomeni enormno nesorazmernost v korist toženke samo zaradi višjih dohodkov toženke v obdobju od 2007 do konca leta 2012. Pri tem pa so razlogi sodišča, zakaj je te višje dohodke toženke upoštevalo, neprepričljivi in medsebojno nasprotujoči, glede na preostale ugotovljene okoliščine pa tudi nepravilno upoštevani. Upoštevajoč ugotovitve izvedenca gradbene stroke o vrednosti celotne nepremičnine znaša vrednostna razlika med določenima deležema 18.218,72 EUR, torej približno toliko, kolikor je bila višja plača toženke v obdobju od leta 2007 do konca leta 2012 (ta je znašala 18.907,22 EUR). Torej je sodišče za fond skupnega premoženja, ki je bil ustvarjen s skupnim delom strank, uporabilo zgolj kriterij različnega dohodka pravdnih strank v tem obdobju, ki pa za ustvarjanje ali ohranitev skupnega premoženja ni bilo pomembno. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj gre za občutno višji dohodek toženke in zakaj meni, da je ta rezultiral v večjem obsegu skupnega premoženja. Ni tudi jasno, zakaj je sodišče prve stopnje ločeno ugotavljajo dohodke po letu 2007 in pred njim. Če bi upoštevalo celotno obdobje od leta 1994 do konca leta 2012 bi razlika na mesečnem nivoju znašala le 79,91 EUR več za toženko, kar pa ni občutno višji dohodek in ne bi smel imeti vpliva na nastanek skupnega premoženja. V obdobju od leta 1994 do konca 2006, ko je bila hiša nesporno dokončana, je imel tožnik nekoliko višje dohodke od toženke ter so ti imeli vzročno večji vpliv na nastanek skupnega premoženja kot kasnejši. Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo v korist tožnika dodatnih dohodkov, ki jih je ta pridobival s priložnostnimi deli za svojega očeta poleg uradne plače. Nepravilno je ob tem tudi navedlo, da tožnik teh dohodkov ni zneskovno ovrednotil. Takšni zaključki sodišča so nesprejemljivi in predstavljajo za tožnika pretirano zahtevo, da zatrjuje in dokaže nemogoče. Po drugi strani pa bi lahko sodišče takšne dodatne dohodke tožnika upoštevalo pri oceni deležev kot prispevek, ki ga ni mogoče izmeriti s številkami. V kolikor bi tega upoštevalo na minimalni ravni, sicer pa bi glede dohodkov upoštevalo celotno obdobje njune življenjske skupnosti, bi moralo zaključiti, da so njuni vsi dohodki bili primerljivi in zato ne morejo vplivati na oceno višine deležev na skupnem premoženju. Sicer pa je sodišče prve stopnje samo zaključilo, da razlika med dohodki v zadnjem obdobju ni imela bistvenega vpliva na povečanje vrednosti obravnavane nepremičnine. Glede na to, da ta nepremičnina predstavlja celoten obseg presojanega skupnega premoženja, tako ni pravne podlage za njen vpliv na toženkin višji delež. Ker je sodišče takšen finančni prispevek toženke kljub vsemu upoštevalo tako, da je toženki na hiši priznalo za 18.218,72 EUR višji delež, je podano nasprotje med razlogi sodbe, ki so tudi nejasni in neprepričljivi. Med ugotovljenimi višjimi dohodki toženke in glede na ugotovitev samega sodišča o tem, da je bila hiša dokončna, ko so bili leta 2006 oziroma 2008 najeti zadnji krediti, in povečanjem vrednostni nepremičnine, ni bilo nobenega vpliva. S takšnim ocenjevanjem vpliva dohodkov je sodišče prve stopnje kršilo pravilo celokupne presoje vseh okoliščin oziroma prispevkov strank, na katerega se je sicer tudi samo sklicevalo. Pritožnik ne soglaša z odločitvijo sodišča, ko je toženki kot njen prispevek posebnega premoženja na skupnem premoženju priznalo 6,5 % zaradi daril staršev iz naslova izročenih 7.000,00 DEM in vrednosti lesa. Tožnik je ta darila priznal in ni nasprotoval, da se upoštevajo, vendar pa na enak način kakor vsa prejeta darila obeh strank. Tožnik ta darila ni potrdil v takšnem pravnem smislu, da gre za darila, ki jih je prejela toženka izključno zase in v svojo korist. Tožnik je pravni laik in je zahteval za vsa darila, da se obravnavajo enako, saj med njimi ni nobenih razlik. Razlikovanje med darili glede pripadnosti daril staršem sodišče ni ustrezno pojasnilo. Sodišče prve stopnje bi pri darilih staršev moralo izhajati iz namena in narave danih daril. Ta pa je bil pri vseh darilih enak, obdariti obe pravdni stranki oziroma njuno družino, to pa za potrebe gradnje hiše kot njihove skupne potrebe po bivanju. Tega sodišče ni upoštevalo. Zato pa je njegova odločitev nepravilna. Neprepričljiva je tudi obrazložitev sodišča v zvezi z zavzetim pravnim stališčem in zaključkom, da so bila toženki dana darila po namenu gradnje skupne hiše in da koristi pridobi le ona, za kar bi naj tožnik vedel, čeprav to glede na namen darila sploh ni mogoče, ker takšnega darila sama pojmovno ni mogla koristiti. Zato teh daril ni mogoče šteti kot vložek njenega posebnega premoženja. Sodišče prve stopnje bi, četudi je prispevek tožnikovega očeta pri gradnji hiše, prispevek tožnikovih staršev z omogočanjem večletnega brezplačnega bivanja in pomoč tožnikove matere pri varstvu otrok, upoštevalo kot darilo obema zakoncema in ne kot vložek posebnega premoženja tožnika, to moralo upoštevati v okviru presoje prispevkov strank v okviru določitve deležev na skupnem premoženju, ustvarjenim s skupnim delom. Vrednost in pomen teh daril je zagotovo takšna, da odtehta ugotovljeno razliko med dohodki v zadnjem obdobju. Posledično to pomeni, da je glede dela skupnega premoženja, ustvarjenega z delom, delež obeh pravdnih strank enak, saj je sodišče prve stopnje glede ostalih relevantnih prispevkov strank pravilno zaključilo, da so ti enakovredni. Če pa se polovičnemu deležu tožnika na tem delu skupnega premoženja prišteje še tožnikov pravilno ugotovljen delež njegovega vložka posebnega premoženja (35,5 %), se izkaže tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev njegovega deleža v višini 2/3 celote, v celoti utemeljen.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo navajala, da pritožnik neutemeljeno pritožbeno izvaja matematične preračune, ne upošteva pa načela enotnosti in celovitosti skupnega premoženja, na podlagi katerega določitev deleža velja za vse skupno premoženje, ne zgolj za nepremičnino. Zato se zmotno osredotoča zgolj na 58 % delež nepremičnine in se zmotno zavzema za obračunsko matematično operacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo nesorazmerje v dohodkih in pravilno zaključilo o neupoštevnosti tožnikovih pavšalnih zatrjevanj o dodatnem dohodku, ki bi ga tožnik sicer moral in zmogel konkretizirati. Pravilno je sodišče prve stopnje glede na trditve strank upoštevalo darila staršev pravdnih strank, pri čemer pa laičnost tožnika nima nikakršnega pomena. Neutemeljeni so sicer tudi očitki o sodbenih pomanjkljivostih. Toženka je zato predlagala zavrnitev tožnikove pritožbe in priglasila svoje pritožbene stroške ter zahtevala njihovo povrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je glede na to, da je v predmetnem postopku bil med pravdnima strankama sporen obseg vlaganj tožnikovega in toženkinega posebnega premoženja v nepremičnino parc. št. 636/3, k.o. ... in na njej stoječo stanovanjsko hišo, katero sta v času izvenzakonske in zakonske skupnosti dogradili pravdni stranki, kot stvarjo skupnega premoženja pravdnih strank in višina deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, v točkah 12 in 13 obrazložitve obrazložilo pravno podlago in podalo pravno razlogovanje tako glede presoje vlaganj pravdnih strank glede na čas izvršenih vlaganj in njihovega vpliva na opredelitev te nepremičnine (stvari) kot skupnega premoženja, kot tudi glede določitve višine deležev posameznega zakonca na skupnem premoženju. Takšnega razlogovanja pritožbeno sodišče ne ponavlja ponovno, se pa nanj kot na pravilnega sklicuje. Dodaja pa, da je skupno premoženje zakoncev nedeljiv materialnopravni pojem (načelo pravne enovitosti skupnega premoženja) in je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema v celotnem obdobju skupnega življenja zakoncev. Vložek posebnega premoženja v posamezno premoženjsko enoto (stvar) skupnega premoženja tako ne vpliva na višino deleža posameznega zakonca na tej stvari skupnega premoženja², v katero je bil vložen, pač pa na delež zakonca na celotnem skupnem premoženju³. To pa velja tudi v primeru, če je predmet tožbenega zahtevka samo posamezna stvar iz skupnega premoženja⁴ (kot v konkretnem primeru). Ustaljeno stališče sodne prakse pa je⁵, da se pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteje kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih. To pa velja, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Če to zainteresiranemu ne uspe oziroma ta takšnih trditev niti ne zatrjuje⁶, darilo velja za solastno (posebno) premoženje zakoncev z enakima deležema. Kot tako pa ima lahko vpliv le na obseg skupnega premoženja, na porazdelitev deležev zakoncev na njem pa ne⁷. Za presojo višine deležev na skupnem premoženju je potrebno upoštevati celotno obdobje skupnega življenja ter globalno ocenjevati vse prispevke, kot jih je opredeljeval drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

6V skladu z zgoraj izpostavljenim ustaljenim stališčem glede prispevkov in daril (ki ga je izpostavilo sicer tudi sodišče prve stopnje) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka glede s strani svojega očeta podarjenih daril, to je zneska 7.000 DEM in lesa za ostrešje in okenske police, izrecno zatrjevala (in za takšne trditve predlagala tudi dokaze), da je oče ta darila podaril izključno njej, takšna zatrjevana dejstva pa je tožnik izrecno priznal. Zato jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo kot nesporna (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ne glede na to, pa je tudi na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, med drugim tudi izpovedbe samega tožnika, ki je ta dejstva potrdil, zaključilo, da je tožnica takšne trditve dokazala. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da tožnik v zvezi z zatrjevanimi očetovimi prispevki z delom in gradbenim materialom pri gradnji hiši, prispevki tožnikovih staršev z brezplačnim bivanjem pravdnih strank v njunem stanovanju in večji pomoči tožnikove matere glede varstva otrok pravdnih strank, ni niti zatrjeval (niti predlagal dokazov), da so ti predstavljali darila dana izključno njemu. Zato pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da darila toženkinega očeta toženki, ki jih je ta (nesporno) vložila v gradnjo hiše in ki v primerjavi s celotno vrednostjo nepremičnine 636/3 k.o. ... predstavljajo vrednostno 6,5 %, predstavljajo toženkin prispevek posebnega premoženja, navedena darila oziroma prispevki tožnikovih staršev pa darilo obema pravdnima strankama po enakih deležih. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da imajo slednja vpliv le na obseg skupnega premoženja pravdnih strank, na porazdelitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, kot pravno enovitem premoženju, pa ne. Neutemeljena so zato pritožbena zatrjevanja tožnika o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, utemeljevana s tožnikovo pravno laičnostjo⁸ in poudarjanjem drugačnega namena njegovega priznanja toženkinih trditev. Materialnopravno zmotna so tudi pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri takšnem presojanju izhajati iz enakega namena in narave daril. Glede na zgoraj izpostavljeno pravno razlogovanje pa so pravno zmotne tudi pritožbene trditve tožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo prispevke in darila tožnikovih staršev upoštevati v korist tožnika ob ocenjevanju deležev pravdnih strank na skupnem premoženju.

7Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik svojih trditev o bistveno večjih denarnih dohodkih od toženke, ker je ob višji plači prejemal tudi dodatne gotovinske zaslužke za priložnostna dela, ki jih je opravljal pri očetu, kljub temu, da je toženka v svojih navedbah izrecno nasprotovala in zanikala takšen tožnikov dodatni zaslužek ni dopolnil in jih ni specificiral niti z navedbo časovnega obdobja, v katerem bi naj opravljal ta priložnostna dela, niti z njihovo vrednostno – zneskovno opredelitvijo. Ker morajo stranke navesti dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo, za zatrjevanje tožnikovega dodatnega zaslužka pa je bilo trditveno in dokazno breme na strani tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik s takšnimi povsem nekonkretiziranimi trditvami trditev o dodatnem zaslužku ni izkazal. Ob tem pa je tudi pravilno izpostavilo, da z dokazi manjkajočih trditev strank ni mogoče dopolnjevati. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je v skladu z določili ZPP (prvega odstavka 7. člena ZPP, 212. člena ZPP) in zato pravilno. Neutemeljene so zato pritožbene trditve o nelogičnosti takšnih zaključkov, pa tudi o nesprejemljivosti in pretiranosti zahteve sodišča, da tožnik časovno in zneskovno konkretno opredeli trditve o dobljenem dodatnem zaslužku iz priložnostnih del. Pravno zmotne in življenjsko nelogične so namreč pritožbene trditve, da tožnik svojih takšnih trditev ne bi mogel časovno in vrednostno opredeliti. Ob toženkinem zanikanju tožnikovih sicer zgolj splošnih trditev o dodatnih zaslužkih, bi tožnik to lahko in moral storiti.

8Sodišče prve stopnje je glede vlaganj posebnega premoženja pravdnih strank v ustvarjeno skupno premoženje ugotovilo, da so tožnikova vlaganja v nepremičnino parc. št. 636/3 k.o. ..., ki sicer predstavlja stvar skupnega premoženja pravdnih strank, vrednostno predstavljala 35,5 % vrednosti te nepremičnine, toženkina vlaganja posebnega premoženja v to nepremičnino pa 6,5 %. Iz trditev pravdnih strank izhaja tudi nesporno dejstvo, da ta nepremičnina ni edina stvar skupnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki ustvarili tekom življenjske skupnosti, saj sta z delom (plačami oziroma krediti) pridobili (najmanj) tudi dva osebna vozila (Peugeot, Škoda Octavia) in stanovanjsko opremo v stanovanjski hiši. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je obdobje izvenzakonske in zakonske skupnosti pravdnih strank trajalo od 1. 9. 1994 do 8. 2. 2013, da pa sta v tem času dogradila stanovanjsko hišo na parceli št. 636/3 k.o. ..., z gradnjo katere je sicer pred tem že začel tožnik, in v katero sta se vselila leta 2000, gradnja pa je bila dokončana leta 2006 oziroma 2008. Razen zgoraj že ugotovljenih vložkov posebnega premoženja v gradnjo sta gradnjo te stanovanjske hiše financirala s svojima plačama in krediti, katere sta najemala in odplačevala s plačami. V celotnem obdobju skupnega življenja sta bila oba zaposlena, razen toženke eno leto v letu 1995, ko je sicer skrbela za hčer, ko ta še ni bila vključena v vrtec, in tožnik dvakrat po šest mesecev, vendar je v tem času prejemal nadomestilo za brezposelne. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik od leta 1994 do 2006 prejel neto dohodke v višini 17.604.685,00 SIT, od leta 2007 do vključno 2012 pa 54.632,99 EUR, toženka pa od leta 1994 do 2006 16.973.26 SIT, od leta 2007 do vključno leta 2012 pa 73.540,21 EUR. Sodišče je tudi ugotovilo, da se od leta 2007 dalje v samo nepremičnino ni več bistveno vlagalo, ker so bila glavna dela na hiši končana, leta 2006 oziroma 2008 pa sta bila po pravdnih strankah najeta tudi zadnja kredita, da pa sta pri sami (skupni) gradnji hiše bili angažirani obe pravdni stranki, pri tem pa so jima pomagali tudi sorodniki in prijatelji. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da sta se pravdnima strankama rodila dva otroka, in sicer leta 1995 hči A. A. in leta 2001 sin B. B. Pravdni stranki sta k njuni vzgoji in skrbi prispevali enakovredno, enakovredno pa sta oba prispevala tudi k gospodinjskem delu.

9Sodišče prve stopnje je ob presojanju obsega vloženega posebnega premoženja pravdnih strank v nepremičnino parc. št. 636/3 k.o. ..., kot stvar skupnega premoženja, tega najprej presojalo v povezavi z izpodbojno zakonsko domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR in zaključilo, da je tožnik z izkazanimi vlaganji posebnega premoženja v to nepremičnino izkazal višji delež na skupnem premoženju, saj je upoštevajoč tudi vrednost toženkinega vlaganja posebnega premoženja v to nepremičnino, zgolj 58 % vrednosti te nepremičnine predstavljalo rezultat skupnega dela ustvarjenega tekom njune življenjske skupnosti. V zvezi z določitvijo deležev na skupnem premoženju, pa je upoštevajoč enakovrednost prispevkov obeh pravdnih strank glede vzgoje in skrbi za otroka in družino ter za gospodinjska dela, enakovrednost angažiranja pri gradnji, ki sta jo izvajala skupaj in toženkine višje prejemke iz naslova plač v obdobju od leta 2007 do leta 2012, ocenilo tožnikov delež na skupnem premoženju na 58/100, toženkinega pa na 42/100. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer pravilno pojasnilo, da se raznolika razmerja in prispevki pravdnih strank v času ugotovljenega trajanja njune življenjske skupnosti upoštevajo celostno na celotno v tem obdobju ugotovljeno skupno premoženje, na katerem se sicer upošteva enotno ugotovljen delež, ne da bi pri tem šlo zgolj za obračunsko operacijo. Utemeljene so pritožbene trditve tožnika, da je sodišče prve stopnje pri presoji in oceni deležev na skupnem premoženju, kot pravno enovitem premoženju, toženkini višji plači v obdobju od leta 2007 do 2012, glede na lastne ugotovitve, dalo prevelik pomen. Že same po sodišču prve stopnje izpostavljene ugotovitve in upoštevnost prispevkov v celotnem ustvarjalnem obdobju narekujejo, da bi višine plač pravdnih strank moralo sodišče ocenjevati in primerjati za celotno upoštevno obdobje (od leta 1994 do 2012). Ob takšnem ugotavljanju višin njunih plač pa bi plača tožnika, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, znašala 128.096,04 EUR (kolikor znaša seštevek 17,604.685,00 SIT oziroma konverzirano v EUR 73.463,05 EUR in 54.632,99 EUR), toženkina pa 144.367,39 EUR (kolikor znaša seštevek 16,973.026,00 SIT oziroma konverzirano v EUR 70.827,18 EUR in 73.540,21 EUR). Torej so bili denarni dohodki toženke višji od tožnika 16.271,35 EUR oziroma 11,9 %. Takšna razlika v plačah pravdnih strank in ugotovljena enakovrednost pravdnih strank pri gradnji hiše in skrbi za otroke in družino ter gospodinjstvo ter upoštevajoč tožnikov 29 % višji vložek posebnega premoženja k ustvaritvi nepremičnine parc. št. 636/6, kot stvari skupnega premoženja, ki pa ne predstavlja edine stvari skupnega premoženja, bi po oceni pritožbenega sodišča narekovale porazdelitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju v razmerju 62/100 kot delež tožnika in 38/100 kot delež toženke. V obdobju ustvarjanja nepremičnine, kot vrednostno pomembnejše stvari skupnega premoženja, ki je bila tudi edina predmet tožnikovega zahtevka, so bile že po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč plače pravdnih strank primerljive. Zato pa sicer ugotovljena občutno višja plača toženke v obdobju po letu 2007 za oceno deležev pravdnih stranki, ki se sicer nanašajo na skupno premoženje kot enoten materialno pravni pojem in sicer na vse stvari skupnega premoženja, ustvarjene in pridobljene v celotnem obdobju skupnega življenja, ne more biti upoštevna. Upoštevajoč navedeno in ostale po sodišču prve stopnje ugotovljene okoliščine iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, predstavlja delež tožnika na skupnem premoženju v višini 62/100 in toženke v višini 38/100 ustrezen odraz navedenega. Pritožbene trditve pritožnika o materialnopravni zmotnosti ocene višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju se tako izkažejo kot delno utemeljene.

10Pritožbene trditve pritožnika o materialnopravni upravičenosti tožnikovega višjega deleža, utemeljevane s poudarjanjem obračunskih vrednosti vlaganj pravdnih strank v primerjavi z vrednostjo nepremičnine parc. št. 636/3 k.o. ... ter s tožnikovimi lastnimi izračuni in ugibanji o upoštevnosti višje plače toženke na oceno deležev in lastnim drugačnim vrednotenjem prispevkov pravdnih strank, se tako izkažejo kot neutemeljene.

11Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo kako in zakaj je pri oceni višine deležev pravdnih strank na skupnem premoženju v okviru enovite obravnave skupnega premoženja, ob presoji tudi ostalih okoliščin iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR upoštevalo tudi toženkine višje dohodke, tako, da se sodba sodišča prve stopnje da preizkusiti, pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (5. alineja 358. člena ZPP) delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Nadaljnjo pritožbo tožnika je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitev o stroških in ponovno odločiti o dolžnosti povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Na podlagi načina izračuna uspeha pravdnih strank, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje in pritožbeno ni bil izpodbijan, znaša nov uspeh tožnika pred sodiščem prve stopnje 70 % (od uveljavljanih 16,67 % je uspel z 12 %), toženkne pa 30 %. Glede na takšen uspeh in po sodišču prve stopnje tožniku odmerjene potrebne pravdne stroške v znesku 4.571,90 EUR, je tako tožnik upravičen do povrnitve 3.200,33 EUR, toženka pa glede na po sodišču prve stopnje odmerjene potrebne pravdne stroške v znesku 9.763,94 EUR do povrnitve 2.929,18 EUR. Po delnem medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako sedaj toženka dolžna tožniku povrniti 271,15 EUR pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

14Tožnikov pritožbeni uspeh znaša 36 % (od zahtevanih 8,67 % je uspel s 4 %). V sorazmerju s takšnim uspehom je upravičen tudi do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, toženki pa je dolžan povrniti 54 % njenih potrebnih pritožbenih stroškov. Potrebni pritožbeni stroški tožnika znašajo 979,65 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 OT 625 točk oziroma 375,00 EUR, 2 % materialni stroški po členu 11 OT 7,5 EUR, 22 % DDV v znesku 84,15 EUR in sodna taksa za pritožbo v znesku 513,00 EUR. 46 % od 979,65 EUR tako znaša 450,64 EUR. Potrebni pritožbeni stroški toženke znašajo 466,65 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo pritožbe po 21/1 OT 625 točk oziroma 375,00 EUR, 2 % materialni stroški v znesku 7,5 EUR, 22 % DDV v znesku 84,15 EUR. 54 % od 466,65 EUR tako znaša 251,99 EUR. Po medsebojnem delnem pobotanju pritožbenih stroškov je tako toženka dolžna tožniku povrniti 198,65 EUR pritožbenih stroškov.

15Sodišču prve stopnje se niso pripetile nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradi dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

¹ Zoper katerega nobena od pravdnih strank ni vložila pritožbe.
² V konkretnem primeru nepremičnine
³ Tako tudi VS RS v zadevah II Ips 895/2007, II Ips 347/2009
⁴ Tako tudi v zadevah VS RS II Ips 265/2008, II Ips 211/2003, II Ips 347/2009
⁵ Odločbe VS RS II Ips 1087/2008, II Ips 711/94, II Ips 976/2008, II Ips 977/2008, II Ips 831/94, II Ips 63/94 in druge
⁶ Tako tudi VS RS v II Ips 1087/2008, II Ips 257/2012
⁷ VS RS v II Ips 1087/2008, II Ips 63/94
⁸ tožnika je sicer vseskozi zastopal kot pooblaščenec odvetnik