UPRS Sklep I U 484/2021-13

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS). Pri odločitvi se je oprla na določila 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 2016/2020 z dne 2. 2. 2021. Uvodoma ugotavlja, da je tožnik državljan državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, kar je izpovedal šele na tretjem osebnem razgovoru in pojasnil, da je državljan Alžirije z osebnimi podatko A. A., roj. ... 5. 1982 v kraju Relizane, Alžirija, po tem, ko se je ob vložitvi prošnje predstavil kot B. B., roj. ... 9. 1982 v Tripliju, državljan Libije, vendar za izkazovanje svoje identitete tedaj ni predložil niti ponudil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo rekoč, da je svoj potni list pustil pri prijatelju v Turčiji, ker mu dolguje denar. V nadaljevanju obrazložitve je tožena stranka opisala potek upravnega postopka in navedla razloge za sprejeto zavrnilno odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

3Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, ker sam meni, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A2) in v dokazne namene predlaga izvedbo dokazov z vpogledom v spis ter v informacije o stanju v izvorni državi, ki naj jih pridobi sodišče, predlaga tudi ustno zaslišanje tožnika. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naj naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4Tožena stranka je v danem roku skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5Z naknadno vloženo pripravljalno vlogo z dne 24. 3. 2022 je tožena stranka sodišče obvestila, da je tožnik dne 16. 11. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in se nato tja ni več vrnil. Ker tako tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljnje vodenje predmetnega postopka, tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrže.

6Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka tudi za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če kadarkoli med tekom postopka ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1.

8Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz obvestila tožene stranke z dne 24. 3. 2022 izhaja, da je tožnik 16. 11. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi tožbi zoper izpodbijano odločbo odločbo tožene stranke, da ne ugodi njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje, saj je glede na to, da je tožnik 16. 11. 2021 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj ni več vrnil, s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima (več) interesa za pravnomočno končanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo s tožbo izpodbija, očitno ne posega (več) v njegove pravice, ki jih je uveljavljal s prošnjo za mednarodno zaščito.

9Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je že večkrat sprejelo Vrhovno sodišče, med drugim v sklepu št. I Up 185/2021 z dne 1. 12. 2021, ter v postopkih z ustavno pritožbo tudi Ustavno sodišče, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008. V odločbi št. 3936/07 je Ustavno sodišče med drugim navedlo:“/.../da se mora prosilec za azil do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga zakon,/.../ in ker so pritožniki Azilni dom samovoljno zapustili in se vanj v treh dneh niso vrnili, očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji“.