VSL Sodba I Cpg 155/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 5.228,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2020 do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo še, da mora tožeči stranki povrniti 917,64 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka vlaga zoper sodbo pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži, naj toženi stranki povrne vse njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi računa št. 439/2020 z dne 24. 3. 2020 v znesku 5.228,39 EUR, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo za izdelavo aluminijastih čelnic na objektu ... Tožena stranka je sicer priznavala poslovno sodelovanje s tožečo stranko, vendar je vtoževani račun zavrnila zaradi previsokega zneska, priznala je zgolj nesporni znesek 1.350,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni obrazloženo navedla, zakaj je znesek previsok oziroma v katerem delu ga priznava, niti ni predlagala nobenih dokazov. Zato njenim izvajanjem ni moglo slediti.

6Pritožnica zgoraj navedenih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne napada obrazloženo. Mnenja je, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno ocenilo kot zlorabo pravic ravnanje tožene stranke, ki je sama laično že v vlogi z dne 19. 8. 2021 navedla, da jo bo na naroku zastopal odvetnik, za tem pa dne 23. 9. 2021 vložila prošnjo izbrane odvetnice za preklic prvega naroka za glavno obravnavo, razpisanega dne 24. 9. 2021, zaradi česar prošnji ni ugodilo. S tem, ko je toženi stranki očitalo zlorabo pravic, naj bi kršilo pravico tožene stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse. Navaja, da niti eno ravnanje tožene stranke ne kaže na zavlačevanje postopka, zato naj bi ji prvostopenjsko sodišče neutemeljeno odvzelo pravico do izjave, kot tudi pravico do odvetnika. Glede očitka sodišča, da tožena stranka za svojega direktorja ni predložila nobenega dokazila glede samoizolacije v zvezi s stikom z osebo, pozitivno na COVID, pritožnica pojasnjuje, da tedaj nihče ni izdajal nobenih potrdil, sploh pa ga v tako kratkem času ni bilo mogoče pridobiti. Pooblaščena odvetnica pa je imela dne 24. 9. 2021, ko je bila razpisana glavna obravnava, že načrtovane sestanke v Republiki Hrvaški, za kar je tudi predložila potrdilo družbe A., v zvezi s katero so se vodili sestanki dne 23. 9. in 24. 9. 2021, pritožbi prilaga še dokazilo o parkiranju, izdano s strani pristojne družbe na K. z dne 24. 9. 2021. Zato meni, da je bila toženi stranki odvzeta možnost, da se na naroku za glavno obravnavo izjavi.

7Za odločitev v tej zadevi je bistveno vprašanje, ali je toženka upravičeno predlagala preklic oz preložitev glavne obravnave. Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora biti preložitev naroka izjema, ne pa pravilo. Dopustna je le v primeru, če je izkazana zadostna skrbnost stranke same. Ni dovolj, da se stranka opraviči, podan mora biti tudi opravičljiv razlog za izostanek, ki mora biti podprt z dokazom. Pravice do preložitve naroka, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic (člen 22 Ustave), ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja (člen 23 Ustave). Tudi stranke so odgovorne, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka.¹

8Tožena stranka je po prejemu vabila na prvi narok za glavno obravnavo z dne 15. 7. 2021 v vlogi z dne 19. 8. 2021 navedla, da jo bo zastopal odvetnik, ki bo na obravnavo dne 24. 9. 2021 prišel s pooblastilom. Pooblaščena odvetnica pa je le dan pred obravnavo dne 23. 9. 2021 prosila za preklic in preložitev naroka in navedla, da je direktor tožene stranke dne 23. 9. 2021 telefonsko stopil v stik z njo s prošnjo za zastopanje v predmetnem sporu. Direktor naj bi bil v stiku z osebo, pozitivno na COVID, zato se naroka ne more udeležiti, sama pa ima že predvidene sestanke v Republiki Hrvaški, v tako kratkem času pa se tudi ne bi mogla seznaniti s celotno dokumentacijo.

9Po oceni pritožbenega sodišča je imela tožena stranka vse možnosti, da zagotovi prisotnost pooblaščenca na glavni obravnavi, vendar je iz zgoraj opisanega poteka dogodkov razvidno, da pri tem ni izkazala zadostne skrbnosti. Glede na to, da je vabilo prejela dva meseca pred razpisano obravnavo in pooblastilo odvetnika napovedala en mesec pred obravnavo, z odvetnikom pa stopila v kontakt le en dan pred obravnavo, njeno ravnanje ne ustreza standardu dolžne skrbnosti v postopku. V takem primeru je treba prošnjo za preložitev naroka obravnavati restriktivno.

10V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka niti ni mogla predložiti nobenega dokazila glede samoizolacije zaradi stika z osebo, pozitivno na COVID, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so njene navedbe v zvezi s tem tako posplošene, da jih ni mogoče preizkusiti, saj niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedla, kdaj in s kom naj bi bil direktor tožene stranke v stiku. Če toženka ni mogla dobiti dokazila o stiku, bi eventuelno lahko predlagala zaslišanje omenjene COVID pozitivne osebe, pa tega ni storila.

11Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da upravičeni razlogi za preložitev naroka niso podani. S tem se pokaže, da so neutemeljeni pritožbeni očitki glede kršitve pravice do izjave in pravice do enakega varstva pravic tožene stranke. Sodišče druge stopnje se zato ni več ukvarjalo z obširnimi pritožbenimi očitki glede zlorabe pravice. Končno pa pritožnica niti v pritožbi ne pojasni, katere so tiste odločilne trditve in dokazi, ki bi jih tožena stranka podala oziroma predlagala na obravnavi, pa ni imela te možnosti zaradi sojenja v nenavzočnosti, ki bi lahko odločilno lahko vplivale na izid postopka v njeno korist.

12Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

¹ Prim. N. Betetto v Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2 knjiga, GV Založba 2006, stran 573, in tam navedena sodna praksa.