UPRS Sodba I U 1907/2021-11

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prvi zahtevek tožnika, ki je trdil, da je A. A. roj. ... 1985 v kraju Chlef, državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v tožbi kot svoje pravilne podatke navaja: B. B., roj. ... 1980), za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka v skladu s 4. odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

2Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 24. 11. 2021 ob podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki je zabeležen v zapisniku št. 2142-2115/2018/10 z dne 24. 11. 2021, navedel iste razloge, kot v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 24. 9. 2018, to je spor s strici zaradi dediščine, kot dodatno pa le še navedel, da ima dokaz, da je žrtev terorizma, ki ga bo naknadno dostavil med tekom postopka, česar pa ni storil, ampak zgolj spremenil prej navedene osebne podatke, češ da se imenuje B. B., roj. ... 1980 v kraju Chlef ter je do tedaj navajal lažne osebne podatke iz strahu pred deportacijo. Tožena stranka mu je pojasnila, da ga bo še nadalje obravnavala z osebnimi podatki, kot jih je dotlej navajal sam tožnik, tudi v prejšnjem postopku, vse do predložitve kakšnega svojega osebnega dokumenta, ker ga vse do tedaj še ni predložil.

3V nadaljevanju ugotavlja, da je tožnik tudi sam izpovedal, da nima nobenih novih razlogov, dejstev ali dokazov, ki so obstajali v času pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka niti po izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 15. 10. 2018, saj je sam navedel, da so razlogi, ki jih uveljavlja v svojem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka isti kot v predhodnem postopku za priznanje mednarodne zaščite ter še dejal, da nima novih dejstev in da je vse to že izpovedal, morda le malo drugače ubesedil. Po preučitvi in primerjanju tožnikovih izjav v njegovi prvi prošnji z dne 24. 9. 2018 za priznanje mednarodne zaščite in v njegovem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka z dne 24. 11. 2021, ki ga tožnik ponovno utemeljuje z navedbami o sporu zaradi dedovanja, tožena stranka ugotavlja, da je že v prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 24. 9. 2018 uveljavljal iste razloge, ki se tičejo spora zaradi dediščine s strici, ki naj bi ga tudi fizično napadli in pretepli, kar je prijavil policiji, vendar neuspešno, ker so strici ponaredili dokumente. Na podlagi tožnikovih navedb tožena stranka ocenjuje, da ne gre za nova dejstva v smislu 3. odstavka 64. člena ZMZ-1, ki bi opravičevala uvedbo ponovnega postopka, saj je kot edino novo dejstvo le omenil, da je bil žrtev terorizma, kar pa ni niti argumentirano opredelil, niti ni ponudil nikakršnega dokaza v podkrepitev navedene trditve, ampak le spremenil navedbe o svojih osebnih podatkih, češ da do tedaj navedeni osebni podatki A. A. roj. ... 1985 v kraju Chlef, niso njegovi pravi osebni podatki, pač pa, da je B. B., roj. ... 1980. Ker so v njegovem zahtevku navedena le dejstva, ki so obstajala že v času predhodnega postopka, ki pa jih tožnik tedaj ni navedel kljub opozorilom, da mora izpovedati prav vsa dejstva in to po resnici, je tožena stranka ocenila, da ne opravičujejo uvedbe ponovnega postopka, saj gre za dejstva, ki so obstajala že v času predhodnega postopka, pa jih tožnik tedaj ni navedel, kljub opozorilom, da mora izpovedati vsa dejstva in okoliščine, kot tudi, da jih mora izpovedati po resnici. Ker tožnik ni z ničemer izkazal niti svoje identitete ter je naknadno še povsem spremenil prej navedene osebne podatke, toženi stranki to vzbuja dvom v njegovo pravo identiteto, s tem pa tudi v njegove navedbe o tem, da bi bil žrtev terorizma, saj kolikor ne izkaže kot neizpodbitne svoje istovetnosti, tudi ni mogoče neizpodbitno ugotoviti povezave z zatrjevano trditvijo glede žrtve terorizma. Razen tega ni z ničemer izkazal, kako bi samo dejstvo, da bi naj bil žrtev terorizma, povečalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega pa je sam tožnik dejal, da prej tega dejstva ni omenil niti ni pojasnil, zakaj ne, istočasno pa je sam večkrat zatrdil, da nima novih dokazov, dejstev, okoliščin, ki bi nastale pred ali po izdaji sklepa o ustavitvi prvega postopka, ki jih upravičeno ne bi mogel navesti. V zvezi s tožnikovo omembo glede žrtve terorizma gre po oceni tožene stranke za dejstvo, ki je očitno obstajalo že prej, vendar ga tožnik brez upravičenega razloga tedaj ni navedel, zato ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj v konkretnem primeru niso izpolnjeni predpisani pogoji za uvedbo ponovnega postopka. V tej zvezi dodatno pojasnjuje, da pri vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne zakonske določbe, ki zaostrujejo dokazno breme oziroma dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na stran vlagatelja zahtevka, ki mora skladno s 1. odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, kar pomeni, da mora vlagatelj predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in ga kasneje ni več možno dopolnjevati, kot je že pojasnilo tudi Vrhovno sodišče glede trditvenega in dokaznega bremena vlagatelja zahtevka v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, iz katere sledi, da je namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari.

4V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker da tožena stranka dejanskega stanja naj niti ne bi ugotavljala, ker je bil postopek v zvezi s prvo prošnjo ustavljen s sklepom z dne 15. 10. 2018, prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka z dne 24. 11. 2021 pa zavržen s sedaj izpodbijanim sklepom. Ker je v prvi prošnji sam navedel, da so ga sorodniki po smrti staršev izključili iz zapuščinskega postopka in ga celo fizično napadli, vendar policija ni ukrepala, in ker je ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da je bil žrtev terorizma, tožnik očita, da ga tožena stranka o tem ni podrobneje zaslišala, s čimer naj bi kršila tožnikovo pravico do izjave in neustrezno vodila osebni razgovor, saj meni, da bi ga, kolikor je ocenila njegove navedbe kot nepopolne, morala pozvati k dopolnitvi oziroma pojasnitvi njegovih navedb. Razen tega ji očita nepopolno argumentacijo v delu izpodbijanega sklepa, ki se glasi (cit.): „Vlagatelj je kot edino novo dejstvo izpovedal, da je žrtev terorizma, česar pa ni argumentiral, opredelil in ravno tako ni dostavil nobenih dokazil, ki bi podkrepila njegove navedbe“ ter "da gre očitno za dejstvo, ki je obstajalo že prej, vendar ga prosilec brez upravičenega in utemeljenega razloga ni navedel“, kot nerazumljivo pa navedbo (cit.): "Če vlagatelj ni neizpodbitno izkazal svoje istovetnosti, tudi ni mogoče neizpodbitno ugotoviti povezave z zatrjevanim dejstvom glede žrtve terorizma". Navaja še, da je bil s posebnim sklepom pridržan v Centru za tujce, da se ugotovi dejstva, na katerih temelji prošnja, kar je po njegovem mnenju v protislovju s sedaj izpodbijanim sklepom, glede na stališče v zvezi z dokaznim bremenom vlagatelja zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Razen tega meni, da tožena stranka ne more priti do pravilnih zaključkov, kolikor ne preveri informacij o stanju v izvorni državi tožnika, niti se ne opredeli do nevarnosti, ki bi mu grozile ob vrnitvi v matično državo, četudi gre pri načelu nevračanja za pravico absolutne narave. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in mu dovoli vložitev ponovne prošnje, oziroma podredno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. V svojem odgovoru v celoti zavrača vse tožbene navedbe in argumente kot nesprejemljive. Sama meni nasprotno, da je izpodbijani sklep zakonit in pravno pravilen, zato se nanj v celoti sklicuje in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V zvezi z očitkom, da bi morala upoštevati informacije o izvorni državi, ki bi naj bi si jih morala kar sama pridobiti, tožena stranka opozarja na specialno določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, ki zaostruje dokazne standarde oziroma dokazno breme prenese izključno na stran vlagatelja zahtevka, ker mora sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, kar pomeni, da mora že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka sam vlagatelj predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, kasneje pa vlagatelj zahtevka nima več možnosti dopolnjevati, medtem ko je tožnik sam večkrat izrecno zatrdil, da novih dejstev oziroma dokazov nima, zato je njegov zahtevek z izpodbijanim sklepom zavrgla. Glede načela nevračanja tožena stranka odgovarja, da to ni bilo predmet odločanja, saj je v tem primeru preverjala zgolj to, ali je tožnik sploh upravičen do uvedbe ponovnega postopka.

6V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2022 se tožnik izrecno strinja, da je res ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka potrebno predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, sicer pa od vlagatelja zahtevka ni mogoče pričakovati neizpodbitnih dokazov o čemerkoli. Navaja še, da se tožena stranka ni opredelila do očitka glede nasprotja med izpodbijanim sklepom in sklepom o pridržanju tožnika v Centru za tujce, upoštevati pa bi morala tudi načelo nevračanja.

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v obravnavanem upravnem sporu predmet sodne presoje zgolj uvodoma navedeni izpodbijani sklep o zavrženju prve ponovne prošnje tožnika za mednarodno zaščito na podlagi določil 64. in 65. člena ZMZ-1, ne pa sklep o pridržanju tožnika v Centru za tujce, o čigar zakonitosti je na podlagi posebne tožbe sodišče posebej odločilo s sodbo in sklepom št. I U 1745/2021 z dne 6. 12. 2021

9Zakonodajalec je z določili 64. in 65. člena posebej uredil institut ponovne prošnje za mednarodno zaščito. Po določilih 1. odstavka 64. člena ZMZ-1 državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v RS pravnomočno zavrnjena prošnja (1. alineja) ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s 3. odstavkom 50. člena tega zakona (2. alineja) ali katere postopek podaljšanja subsidiarne zaščite je bil ustavljen (3. alineja) ali ki ji je bila prošnja za podaljšanje subsidiarne zaščite pravnomočno zavrnjena (4. alineja) ali ki ji je potekla subsidiarna zaščita, vendar v roku ni vložila prošnje za podaljšanje subsidiarne zaščite (5. alineja) in želi vložiti ponovno prošnjo, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (3. odstavek 64. člena ZMZ-1).

10Skladno s 1. odstavkom 65. člena ZMZ-1 mora oseba, ki vloži zahtevek za uvedbo ponovnega postopka pri pristojnem organu v tem zahtevku sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek; če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz 64. člena ZMZ-1, zavrže zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v nasprotnem primeru pa posebnim sklepom dovoli vložitev ponovne prošnje. Namen citiranih zakonskih določb je, tudi ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča, izraženih med drugim v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari, kot pravilno pojasnjuje tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

11V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je že ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka potrebno predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da vlagatelj izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (1. odstavek 65. člena ZMZ-1), kar nenazadnje navaja tudi sam tožnik v pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2022.

12Prav tako med strankama ni sporno, da tožnik za izkazovanje svoje identitete nikoli še ni predložil prav nobene uradne uradne listine, kot je npr. osebna izkaznica, potni list ali vojaška knjižica. Ni pa sporno, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 38/2019) razglasila za varno izvorno državo, kar je tudi razlog, da tožena stranka ni bila dolžna pridobivati dodatnih informacij o stanju v tožnikovi izvorni državi niti v upravnem postopku v zvezi s prvo prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

13Med strankama prav tako ni spora o tem, da je tožnik večkrat navajal (po lastnih besedah) lažne osebne podatke, in sicer tako v prvi prošnji za mednarodno zaščito z dne 24. 9. 2018, kot tudi v svojem zahtevku z dne 24. 11. 2021 za uvedbo ponovnega postopka in se predstavljal kot A. A. roj. ... 1985, šele pozneje, vendar še pred izdajo izpodbijanega sklepa pa se je predstavil kot B. B., roj. ... 1980, kar trdi tudi v tožbi, a tega z ničemer ne podkrepi.

14Trditvi tožnika, da od vlagatelja zahtevka ni mogoče pričakovati kakršenkoli neizpodbiten dokaz o čemerkoli, sodišče ne more slediti, saj se namreč strinja z nasprotnim stališčem tožene stranke, da je uradno listino o identiteti vlagatelja zahtevka mogoče šteti kot neizpodbiten dokaz o identiteti vlagatelja, saj ta že sama po sebi, kolikor je pristna, avtentična oziroma verodostojna, zadostuje za ugotavljanje identitete osebe.

15Sodišče lahko sledi tudi zaključku tožene stranke, da tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, zabeležen v zapisniku št. 2142-2115/2018/10 z dne 24. 11. 2021, ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev po določilih 64. in 65. člena ZMZ-1 iz razlogov, ki jih je tožena stranka celovito in logično prepričljivo navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v okviru citiranih posebnih določb, ki zaostrujejo dokazne standarde, ter ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča v izpostavljenih sodbah I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008, ki je najvišje sodišče v državi (1. odstavek 127. člena Ustave), zato se sklicuje na navedene razloge, da jih znova ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Pravilna je torej sprejeta odločitev o zavrženju njegovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, v katerem je tožnik tudi po lastnih navedbah uveljavljal iste razloge, kot v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito, to je spor s sorodniki zaradi dediščine, zgolj s pristavkom, da ima dokaz, da je žrtev terorizma, ki bi ga naj naknadno dostavil, česar pozneje ni nikoli storil in za kar niti v tožbi ni navedel prav nobenega razloga, zakaj bi morebiti tega ne bil mogel storiti. Na slednje ne more vplivati niti tožbeni očitek o domnevni kršitvi tožnikove pravice do izjave, ker da bi naj morala tožena stranka v postopku odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka tožniku postaviti podrobnejša dodatna vprašanja. V tej zvezi namreč ni mogoče prezreti nedvoumnega stališča Vrhovnega sodišča, ki ga je večkrat ponovilo tudi Upravno sodišče, med drugim v sodbi I U 1494/2020 z dne 19. 10. 2020 (tč. 19), da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika – prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1. Poleg tega je navedeno stališče skladno s 36. uvodno izjavo Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite – prenovitev (v nadaljevanju Procesna direktiva II), iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

16Ob takem izhodišču je po presoji sodišča tudi logično, da je na strani prosilca tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (3. odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na tako opredeljeno prosilčevo dolžnost pa očitana kršitev tožnikove pravice do izjave oziroma zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru upravnega postopka o njegovem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Zlasti še, ker tožnik ni izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje novih dejstev oziroma dokazov sam ne bi bil kriv, kar niti ne trdi. Zato toženi stranki ob upoštevanju siceršnjega dokaznega bremena namreč ni bilo treba postavljati podrobnejših vprašanj v zvezi z zatrjevanim novim dokazom oziroma dejstvom niti izvesti dokaza, ki bi ga tožnik predložil (šele) naknadno. Ker tožnik ob ustnem sprejemu njegovega zahtevka na zapisnik ni navedel oziroma ponudil nobenega novega dokaza in tudi ni navedel, zakaj novega dokaza oziroma dejstva brez svoje krivde ni uveljavljal že v času teka prvega postopka, v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 njegove tudi sicer zgolj posplošene navedbe v tožbi o nepravilni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, ki je sodišče pri odločanju ne more upoštevati. Skladno s 3. odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), česar tožnik niti ne zatrjuje.

17Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako tudi postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker relevantno dejansko stanje glede neizpolnitve dokaznega bremena tožnika v zvezi z njegovim zahtevkom, da sam že ob vložitvi zahtevka izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka takrat brez svoje krivde ni mogel navesti (3. odstavek 64. člena ZMZ-1), na katerem temelji izpodbijani sklep, med strankama niti ni bilo sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 44, 45, 46, 49; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16ž, odst. 98-99).