UPRS Sodba I U 345/2022-55

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 26. 7. 2021. V obrazložitvi pojasnjuje potek dosedanjih postopkov, iz katerega je razvidno, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 15. 9. 2019. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila z odločbo z dne 30. 10. 2020. Tožnik tudi s tožbo v upravnem sporu ni bil uspešen, saj je Upravno sodišče s sodbo I U 1802/2020 z dne 17. 5. 2021 njegovo tožbo zavrnilo. Odločitev o tožnikovi prošnji je tako postala pravnomočna 17. 5. 2021, 9. 7. 2021 pa tudi izvršljiva.

2Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožnik v začetku razgovora z uradno osebo navedel, da ni vedel, da je njegov postopek s prošnjo za mednarodno zaščito že zaključen. Dne 11. ali 12. 7. 2021 je odšel v azilni dom, da bi dobil novo izkaznico. Potrdilo so mu izdali, nihče pa mu ni sporočil, da je bila njegova prošnja zavrnjena. Če bi to vedel, bi o tem obvestil odvetnika in se pritožil.

3V nadaljevanju je pojasnil, da zahtevo vlaga, ker so se pojavile nove okoliščine. Pred približno dvema mesecema in pol mu je mama v telefonskem razgovoru povedala, da je njegov oče, za katerega so bili prepričani, da je mrtev že 25 let, še živ. Tožnikova mama je to izvedela od očetovih sester. Tožnik sedaj ne ve, kje se oče nahaja. V Afganistan se ne more vrniti, saj bi mu očetovi sovražniki lahko škodili. Njegovi sovražniki so vsi tisti, ki imajo za svoje sovražnike talibane, saj oče s talibani dela. Kje točno in s kom sedaj njegov oče dela, tožnik ni vedel povedati. Iz njegovih izjav nadalje izhaja, da je bil oče član mudžahedinov, ko so se ti pričeli pojavljati v Afganistanu. V Kabulu se s tem v zvezi nahaja dokaz in sicer izkaznica. To je izvedel pred približno štirimi leti. Te izkaznice njegovi domači še niso našli, a mu je mama obljubila, da bo šla ponjo ob prvi priložnosti. Fotografijo očeta z mudžahedini je toženi stranki pokazal že v postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Povedal je še, da sta se starša razšla že davno, mama pa zadnjih 27 let živi v Iranu. Ko je bil tožnik star leto in pol, ga je oče silil v branje Korana in ga pretepal. Tudi to je razlog, da je sam pri devetih letih postal ateist. Štiri leta zatem pa je odšel v Evropo. Več o tem ne ve povedati, vendar meni, da mu mama določene stvari prikriva, saj jo zanj skrbi.

4Tožena stranka se v svoji odločbi sklicuje na določili 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na tožnikove navedbe, da odločitve o svoji prošnji za mednarodno zaščito ni prejel, pojasnjuje, da iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba Upravnega sodišča I U 1802/2020 z dne 17. 5. 2021 pooblaščenki tožnika vročena 9. 7. 2021, kar je v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5Meni, da tožnik zlorablja azilni postopek, saj je svojo namero za vložitev zahteve za ponovno uvedbo azilnega postopka podal šele po tem, ko so ga namestili v Center za tujce. Tedaj naj bi se zavedel, da se bo izvršila stranska kazen izgona tujca iz države izrečena s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 8969/2019 z dne 27. 9. 2019. V kolikor temu ne bi bilo tako, na vložitev ponovne zahteve ne bi čakal več kot dva meseca, odkar je izvedel za nova dejstva.

6Meni, da so dejstva, ki jih tožnik tokrat navaja, neprepričljiva in malo verjetna. Njegovim navedbam, da je oče še živ, težko sledi, saj teh navedb tožnik ni izkazal. Za obstoj novega dejstva je izvedel od mame, ta pa od očetovih sester. Toženi stranki ni razumljivo, zakaj bi tožnik slednje izvedel tik pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, saj tudi sicer družina z očetom ni povezana. Tožnik je Afganistan zapustil že davno, tožnikova mama pa se je ponovno poročila. Tudi če bi tožena stranka verjela, da je tožnikov oče še živ, pa tožnik ni pojasnil, kako naj bi to dejstvo nanj vplivalo. Očita mu neskladje v izjavah, saj je sprva navedel, da ne ve, kje se oče sedaj nahaja in s kom dela, nato pa, da oče dela s talibani, njegovi sovražniki pa so tisti, ki imajo za sovražnike talibane. Izpostavlja, da je tožnik Afganistan zapustil še kot otrok in meni, da zato tam nima razvite socialne mreže in ga nihče ne bi mogel prepoznati. Prepoznati ga ne bi mogel niti oče, ki ne pozna ne tožnikovega načina življenja ne njegove veroizpovedi.

7Na podlagi navedenega zaključuje, da so tožnikove navedbe neizkazane, sloneče na predpostavkah, novo navedena dejstva pa povsem neprepričljiva. Poudarja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku. Ker tožnik tega bremena ni zmogel, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla.

8Tožnik v tožbi sklep izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma tožniku dovoli vložitev nove prošnje. Pojasnjuje, da se zaradi očetove preteklosti v Afganistan ne more vrniti. To je navajal že v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito. Toženi stranki je takrat povedal, da je bil oče vodja talibanske skupine, ubila pa naj bi ga skupina nasprotnih talibanov. Zaradi delovanja te skupine je tožnik sedaj ogrožen. V predmetnem postopku je navedel novo dejstvo in sicer, da je oče še živ. Njegovo življenje bi bilo v primeru vrnitve v Afganistan ogroženo s strani sovražnikov talibanov zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče.

9V zvezi s stališčem tožene stranke, da ga v Afganistanu nihče ne bi mogel prepoznati, navaja, da so mu v Afganistanu že sledile tri neznane zakrite osebe, ko se je tja leta 2014 vrnil za tri mesece. Takrat se je čutil ogroženega, zato se je preostanek časa skrival. Zaradi ogroženosti se je z družino v Nemčijo preselila tudi njegova sestra. Ugotovitev tožene stranke, da tožnika v Afganistanu nihče ne pozna in njegova družina tam ni ogrožena, je napačna.

10Neskladja v njegovih navedbah glede tega, s kom sedaj dela njegov oče in kje se nahaja, so le navidezna. Tožena stranka bi morala neskladja z njim razčistiti, če je menila, da so ta podana.

11Glede na čas vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in očitane zlorabe azilnega postopka pa pojasnjuje, da ni bil seznanjen, da je bila njegova prošnje za mednarodno zaščito zavrnjena. Predmetni zahtevek je vložil takoj, ko je bil obveščen o pravnomočno zaključenem postopku.

12Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019, ki določa, da dokazno breme tudi v postopkih obravnave zahteve za uvedbo ponovnega postopka ni absolutno oziroma izključno in v celoti na prosilcu in mora upravni organ po potrebi uporabiti tudi informacije o izvorni državi, ki jih lahko organ pridobi po uradni dolžnosti. Meni, da vsebinski zaključki izpodbijanega sklepa niso pravilni, ker tožena stranka ni tako ravnala.

13Navaja še, da se tožena stranka ni opredelila do nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v matično državo.

14Tožena stranka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Kar se tiče zaostrenega dokaznega standarda in dokaznega bremena prosilca, pa se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008 ter I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1162/2021 z dne 4. 8. 2021, iz katere poleg navedenega izhaja še, da je bilo stališče Vrhovnega sodišča o povečanem dokaznem bremenu prosilcev sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.

15Tožnik je dne 19. 8. 2021 vložil pripravljalno vlogo s priloženimi aktualnimi informacijami o izvorni državi in se v njej skliceval na nove okoliščine, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Splošna varnostna situacija se je v Afganistanu po umiku zahodnih sil močno poslabšala in se še poslabšuje. Meni, da je zato njegov strah, da bo v primeru vrnitve podvržen resni škodi, upravičen, saj iz priložil informacij o izvorni državi izhaja, da se talibani maščujejo osebam, za katere menijo, da jim nasprotujejo. Njegova vrnitev v Afganistan bi lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Sklicuje se tudi na UNHCR in Human Rights Watch, ki države pozivata k ustavitvi vračanj v Afganistan.

16Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika meni, da njegove navedbe iz pripravljalne vloge in priloženi članki predstavljajo nedopustno tožbeno novoto.

17O zadevi je sodišče odločilo že s sodbo I U 1216/2021 z dne 20. 8. 2021, s katero je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je reviziji tožene stranke ugodilo in s sklepom X Ips 4/2022 z dne 16. 3. 2022 navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka razveljavilo ter jo vrnilo naslovnemu sodišču v nov postopek. Ob sklicevanju na določbe ZUS-1 ter pravo Evropske unije je na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije C-585/16 odločilo, da je odločitev Upravnega sodišča, da o zahtevku tožnika na podlagi novih okoliščin ne bo odločalo samo, v nasprotju s pravom Evropske unije.

18Upravno sodišče je v ponovljenem postopku stranki upravnega spora pozvalo, da sodišču predložita morebitne nove aktualne in relevantne informacije o izvorni državi tožnika. Tožnik je v pripravljalnih vlogah z dne 8. 4. in 12. 4. 2022 izpostavil, da iz informacij, ki jih je predložil, izhaja, da talibani izvajajo ciljane napade na osebe, katere dojemajo kot nasprotnike, oziroma tiste, ki naj bi nasprotovali njihovemu svetovnemu nazoru, oblast pa izkoriščajo za reševanje starih osebnih sporov in prepirov. Ponovno je poudaril, da so vsa vračanja v Afganistan zaradi slabe varnostne situacije in slabih humanitarnih razmer odsvetovana, zaradi osebnega maščevanja pa tožniku tam grozi preganjanje.

19Tožena stranka je ob predložitvi informacij o izvorni državi tožnika izpostavila, da glede na tožnikove navedbe ni zaznati, da bi ta pripadal kateremu profilu oziroma skupini, ki bi lahko bila tarča napadov talibanov. Ugotavlja, da se je v zadnjem času število varnostnih incidentov močno zmanjšalo, ti pa so predvsem načrtni napadi ISIS na šiite/Hazare. Ugotavlja še, da so se humanitarne razmere sicer poslabšale, vendar pri tem ne gre za namerno ravnanje določenega subjekta oziroma namerno odrekanja zaščite. Ponovno še poudarja, da njena odločitev o zavrženju zahteve za uvedbo ponovnega postopka ne pomeni, da bo tožnik v Afganistan tudi vrnjen.

20Dne 14. 4. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, katere se tožnik kljub pravilnemu vabljenju ni udeležil, svoje odsotnosti pa ni opravičil.

21Pooblaščenka tožnika je na glavni obravnavi še dodatno navedla, da UNHCR odsvetuje vsa prisilna vračanja tujcev v Afganistan. Povedala je tudi, da med talibani obstajajo posamezne skupine, ki si nasprotujejo. Opozorila je še na možnost maščevanja zaradi osebnih zamer, da je tožnikov svak delal za predstavnike nasprotnih sil in da se talibani maščujejo tistim, ki so živeli v tujini.

22Na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaz z zaslišanjem tožnika je zavrnilo, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo),¹ kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.²

23Tožba ni utemeljena.

24ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

25Ureditev pogojev in postopka za vložitev ponovne prošnje izhaja iz predpostavke, da je bilo o prosilčevi prošnji za priznanje mednarodne zaščite že pravnomočno (negativno) odločeno, zato lahko oseba, ki želi vložiti ponovno prošnjo, to stori po predhodnem preizkusu, katerega namen je ugotoviti, da v ponovni prošnji ne uveljavlja okoliščin, ki so že bile predmet pravnomočne odločitve. To izhaja tudi, iz 40. člena Procesne direktive II.³

26Navedeno izhodišče je podlaga za zakonsko ureditev (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 v zvezi s Procesno direktivo II, člen 40(2) in (3)), ki dokazne standarde zaostruje oziroma trditveno in dokazno breme v zvezi s postopki z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite primarno nalagajo vlagatelju zahtevka. Namen tega dokaznega pravila je v preprečitvi zlorabe ponovnih prošenj prosilcev z vlaganjem zahtev, ki po svoji vsebini ne prinašajo ničesar bistveno novega in ki bi od organov po nepotrebnem terjali ponovno presojo že pravnomočno razsojenih dejstev in dokazov. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

27Kot izhaja iz navedenega, je procesna predpostavka za vložitev ponovne prošnje oziroma pred tem zahteve za uvedbo ponovnega postopka med drugim tudi pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito (prva alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1). Glede na tožnikove navedbe, iz katerih izhaja, da z odločitvijo v zvezi s svojo prošnjo ni bil seznanjen, je tožena stranka ravnala pravilno in se v izpodbijanem sklepu najprej opredelila do tega vprašanja. Podatki spisa izkazujejo, da je sodišče v zvezi z zavrnjeno prošnjo tožnika z dne 30. 10. 2020 na podlagi njegove tožbe odločalo v upravnem sporu I U 1802/2020 in dne 17. 5. 2021 izdalo sodbo, s katero je njegovo tožbo zavrnilo. S tem je odločitev o tožnikovi prošnji postala pravnomočna. Sodba sodišča je bila vročena tožnikovi pooblaščenki dne 9. 7. 2021 v skladu s prvim odstavkom 137. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kar pomeni, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.

28Sodišče v nadaljevanju sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa o tem, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka ni navedel takšnih novih dejstev oziroma predložil takšnih novih dokazov, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da je do mednarodne zaščite upravičen. Sodišče zato skladno za določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

29Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik sicer navedel subjektivno novo dejstvo, za katerega je izvedel dva meseca pred vložitvijo obravnavane zahteve, to je, da je oče, za katerega so mislili, da je mrtev že 25 let, še živ. Po tožnikovih navedbah je njegovo življenje sedaj ogroženo s strani nasprotne talibanske skupine zaradi pripisanega političnega prepričanja, kot ga ima njegov oče. Sodišče se v tem delu strinja s presojo tožene stranke, da tožnik ni uspel ustrezno pojasniti, kako bi te nove okoliščine lahko vplivale na njegov položaj v izvorni državi v smislu pomembno povečane verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da so njegove tovrstne izjave preveč pavšalne, neprepričljive ter temelječe na hipotetičnih predpostavkah. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 26. 7. 2021, je tožena stranka z več postavljenimi vprašanji skušala razjasniti, kako naj bi okoliščina, da naj bi bil njegov oče še živ, vplivala na njegovo ogroženost. Tožnikovi odgovori v zvezi s tem pa tudi po presoji sodišča niso bili jasni in konkretni.

30Sodišče ob tem še dodatno pojasnjuje, da je glede na prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 in s tem povezano sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča RS, trditveno in dokazno breme tožnika v teh postopkih zaostreno. Takšno stališče izhaja tudi iz 36. uvodne izjave Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. To sicer ne pomeni, da je vloga tožena stranka povsem pasivna, vendar je breme na tožniku, da konkretizirano navede takšna nova dejstva in nove dokaze, ki opravičujejo nov postopek, kar pa tožnik tudi po presoji sodišča ni storil.

31Poleg navedenega novega dejstva se je tožnik skliceval tudi na spremenjene varnostne razmere v Afganistanu po umiku zahodnih varnostnih sil ter slabe humanitarne razmere. Kot dokaz je predložil časopisne in internetne članke (spis. priloga A5 in A9) in izpostavil, da se talibani maščujejo osebam, za katere menijo, da jim nasprotujejo in na možnost maščevanja zaradi osebnih zamer. Povedal je tudi, da med talibani obstajajo posamezne skupine, ki si nasprotujejo in da se talibani maščujejo tistim, ki so živeli v tujini.

32Sodišče je, upoštevaje sodno prakso Sodišča Evropske unije ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3a. člen Ustave) ter prakso Vrhovnega sodišča (sklep VS RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je sprejelo stališče, da je v postopkih priznanja mednarodne zaščite potrebna tudi ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj), pri tej odločitvi upoštevalo tudi aktualne in relevantne informacije o izvorni državi tožnika.

33Sodišče po skrbni preučitvi informacij, ki jih je v postopku predložil tožnik, ugotavlja, da je iz njih razvidno, da se v Afganistanu odvija humanitarna kriza (The Danish Immigration Service, Afghanistan: Recent events: December 2021), ki pa je splošna in ni usmerjena na določene posameznike. Ciljane osebe, s katerimi bi talibani lahko obračunali, ker jih dojemajo kot svoje nasprotnike, so predvsem ženske in dekleta, Afganistanci, s povezavami z nekdanjo vlado, zaposleni ali nekdanji uslužbenci mednarodnih podjetij, tujih vojaških enot, nevladnih organizacij ali veleposlaništev, etnične in verske manjšine ter novinarji in zagovorniki človekovih pravic. V nadaljevanju so povzeti še posamezni varnostni incidenti ter ugotovitev, da je zaznati znatno zmanjšanje razširjenih oboroženih spopadov v večini delov Afganistana po 15. avgustu 2021, kar je povzročilo tudi drastično zmanjšanje civilnih žrtev zaradi zemeljskih spopadov in zračnih napadov (OCHA, Afghanistan: Humanitarian response Plan (2022), 11 Januarry 2022). Prav tako so v več poročilih, ki jih je sodišču predložila tožena stranka (Smernice: Afganistan, november 2011), navedeni profili oseb, za katere se ocenjuje, da so potencialne tarče talibanov ter ugotovitev, da se je število varnostnih incidentov v času od avgustovskega prevzema oblasti do danes zmanjšalo. Prav tako tudi iz njenih informacij izhaja poslabšanje humanitarnih in ekonomskih razmer v Afganistanu (Smernice UNHCR, februar 2022, Poročilo EASO, januar 2022, Poročilo Generalnega sekretarja ZN, januar 2022 in Poročilo danskega ministrstva, december 2021) .

34Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz trenutnih splošnih varnostnih razmer v Afganistanu ni razvidno, da bi se v zadnjem času zgodili resnejši varnostni incidenti oziroma spopadi. Predložene informacije ne izkazujejo, da bi v Afganistanu prihajalo do vsesplošnega nasilja oziroma do spopadov med talibani in vladnimi silami, saj so zaznani le posamezni varnostni incidenti. Sodišče ob tem glede na tožnikove navedbe v zvezi z razlogom za maščevanje s strani talibanov, to je zaradi očeta, ki naj bi bil tudi sam podpornik talibanov, in ob upoštevanju informacij, iz katerih so razvidne skupine ljudi, ki bi lahko bile predmet maščevanja talibanov, tudi ugotavlja, da tožnik glede na svoje osebne okoliščine, takšnim skupinam ne pripada. Tožnikova trditev, da so med talibani skupine, ki si medsebojno nasprotujejo, pa v predloženih informacijah nima opore.

35V zvezi s splošno humanitarno in ekonomsko krizo, na katero se tožnik še sklicuje, pa sodišče ugotavlja, da gre v tem primeru za sklicevanje na splošno slabo gospodarsko situacijo v Alžiriji. Sklicevanje na splošno stanje v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa ne povečujejo verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite namreč ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Sodišče ob tem še dodaja, da tudi iz točke 35 uvodne izjave Direktive 2011/95/EU izhaja, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

36Sodišče je glede na navedeno presodilo, da v konkretnem primeru ne gre za takšna nova dejstva ali nove dokaze, ki bi glede na tožnikove konkretne okoliščine pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

37Sodišče ob tem še dodaja, da je iz predloženih informacij sicer razviden poziv UNHCR državam članicam, da v tem času ne vračajo oseb v Afganistan. Tožniku zato ob tem pojasnjuje, da zavrnitev njegove tožbe ne pomeni, da bo v Afganistan tudi vrnjen. Odločitev sodišča temelji zgolj na presoji, da tožnik ni uspel izkazati okoliščin, zaradi katerih bi bil upravičen do vložitve nove prošnje za mednarodno zaščito.

38Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507).
² Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).
³ Direktiva 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.