VSL Sodba in sklep II Cp 947/2022

I. Pritožbe se zavrnejo in se sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pritožniki sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je najprej s sklepom delno zavrglo tožbo zoper prva dva toženca zaradi procesne ovire že razsojene stvari (res iudicata) oz. zaradi pomanjkanja pravnega interesa, in sicer v delu, s katerima tožnik od njiju zahteva izbris in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja na podlagi prodajne pogodbe z dne 11. 5. 2005 na parcelah 2169 459/3 in 458/4 - gre za apartma št. 15 na ... v izmeri 43,76 m2 (kar predstavlja 222/10000 delež nepremičnine), zoper prvega toženca tudi v delu glede ugotovitve, da je tožnik lastnik. Zoper tretjo toženko je tožbo zavrglo v celoti.

2Nato pa je razsodilo, da je nična prodajna pogodba z dne 1. 4. 2008 med prvim in drugim tožencem za navedeni apartma, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na podlagi te pogodbe na ime drugega toženca na tej nepremičnini, da se ta izbriše in se vzpostavi prejšnje zemljiško knjižno stanje, ko je bila vpisana na prvega toženca. Zoper drugega toženca je ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je lastnik navedene nepremičnine tožnik.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je posledica ponovne prodaje (A. je sporni apartma 17. 5. 1989 prodal tožnikovemu pravnemu predniku B., 30. 5. 2006 pa je tretja toženka kot pravna naslednica prodajalca isti apartma prodala prvemu tožencu (ta pa kasneje drugemu tožencu) njena ničnost.

Po oceni sodišča prve stopnje je tožnik kot kupec v dobri veri nepremičnino priposestvoval, drugi toženec ni bil dobroveren, slaba vera prvega toženca pa je bila ugotovljena že v pravdi po izbrisni tožbi zoper njega glede pogodbe med njim in tretjo toženko (zadeva istega prvostopenjskega sodišča I P 570/2016 v zvezi s sodbo tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1873/2020).

3Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik, zoper sodbo pa se pritožujeta prva dva toženca.

4Tožnik v pritožbi zoper sklep navaja, da v postopku I P 335/2019 ni bilo razsojeno o celotni sporni nepremičnini glede na aktualne zemljiškoknjižne podatke, in sicer še ne za delež 222/10000, na katerem je kljub zemljiškoknjižnji realizaciji pravnomočne sodbe drugi toženec še vedno vknjižen do 222/10000. Ta bo po obravnavani sodbi pripadel prvemu tožencu. Zato predlaga razveljavitev sklepa in sojenje v zadevi.

5Prvi toženec se v pritožbi nominalno opira na vse predvidene pritožbene razloge ter se obsežno sklicuje na literaturo in judikaturo. V bistvenem sodišču očita, da naj ne bi obrazložilo svojega stališča o tožnikovemu priposestvovanju sporne nepremičnine, ki da je napačno, nezakonito pa naj bi bil zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje priče C. C. Bistvo pritožbe je sklicevanje na podatke zemljiške knjige in na načelo zaupanja vanje. To je na več mestih ponovljeno, citirano in analizirano. Na več mestih se sklicuje tudi na cenitveno mnenje izvedenca Č. Č. in na solastniške deleže, ki od tam izhajajo. Prepričan je, da mora tožnik nositi negativne posledice svoje malomarnosti, to je da se ni vpisal v zemljiško knjigo. Potem pojasnjuje, kako je pridobil druge apartmaje, ne spornega. Pojasnjuje, kako se je prepričal, kaj v naravi predstavlja lastniški delež 1206/10000 tožnika in kaj idealni delež 6890/10000 tretjega toženca. V ta je med drugim sodil tudi sporni apartma št. 15, kar je glede na površine vseh prostorov ugotovil tudi izvedenec D. D. in kar je razvido iz odpisnega dovoljenja tožniak iz l. 1994. Kvečjemu je do tedaj tekla priposestvovalna doba, kar je premalo. Nasprotuje stališču sodišča, da zemljiška knjiga med 1990 in 1994 ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj. Navaja, da s priposestvovanjem pridobljena lastninska pravica ne sme iti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v zemljiško knjigo pridobil pravico, predno je bila vpisana priposestvovana pravica (I Cp 4342/2010). Trdi, da tožnik apartmaja ni kupil, kar je negativno dejstvo, ki ga sam ne more dokazati; pogodbe so problematične, kupnina ni bila plačana. Tudi ni bil v dobri veri, zaradi stanja v zemljiški knjigi, na to pa kaže tudi neuspešen angažma odvetnikov v l. 2003. Predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe, s stroškovno posledico.

6Tudi drugi toženec se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe ali pa njeno razveljavitev. Trdi, da je bil pri nakupu apartmaja v dobri veri, kar bi moralo zaključiti tudi sdišče, saj je navedlo, da je njegovi izpovedbi verjelo. Prodajalec mu je povedal, zakaj ima posest tožnik, pokazal mu je listine, vpogledal je v zemljiško knjigo, svojo poizvedovalno dolžnost je torej izpolnil, vse pa je kazalo na to, da je prodajalec pravi lastnik. Navaja, da je pravni laik in da sodišče ni utemeljilo, zakaj naj bi vedenje o sporu izključevalo njegovo dobro vero. Glede tožnikovega priposestvovanja pa navaja, da ta ni mogel biti v dobri veri, saj je že od. l. 2016 udeležen v postopku etažiranja kot lastnik nekaterih ostalih delov in se je spora zavedal, l. 2017 pa ga je tudi pozval na izpraznitev. Od l. 2008 torej tožnik ni mogel priposestvovati. Glede priposestvovanja med l. 1990 in 2000 pa pritožnik očita, da se sodišče opira na izpoved priče E. E., ki pa stanja v tem obdobju ni poznal.

7Na pritožbi tožencev je tožnik odgovoril, predlagal njuno zavrnitev ter priglasil dodatne pritožbene stroške. Toženci na tožnikovo pritožbo niso odgovorili.

8Pritožbe niso utemeljene.

9Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

O pritožbi zoper sklep

10Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v sporu med tožnikom in prvim ter tretjim tožencem glede ničnosti prodajne pogodbe, neveljavnosti vknjižbe, vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanjka in ugotovitve lastninske pravice (med drugim tudi) za apartma št. 15 že razsojeno s pravnomočno sodbo istega sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2019 I P 570/2016 v zvezi s sodbo tega pritožbenega sodišča II Cp 1873/2020 z dne 16. 2. 2021. To jasno in izrecno izhaja iz izreka navedene sodbe; v njegovi 1. in 4. tč. je po tožnikovi izbrisni tožbi izrecno naveden tudi apartma št. 15 v izmeri 43,76 m2, ki predstavlja skupaj z drugimi navedenimi šestimi apartmaji v nepremičnini parc. 458/4 in 459/3, k. o. ..., 2034/10000. Pritožbena navedba tožnika, da v ta delež ne sodi apartma št. 15 oz. delež 222/10000, ki ga ta apartma predstavlja, je torej v nasprotju z izrekom navedene sodbe (in tudi navedbami tožnika v tistem postopku), zato s tem tožnik ne more uspeti.

O pritožbah zoper sodbo

11Ker je tako, kot navedeno zgoraj, je neupoštevnih večina pritožbenih trditev prvega toženca glede njegove dobre vere. Ravno vsled zaključku, da ni bil dobroverni pridobitelj, je v sporu med tožnikom in njim ter tretjim tožencem glede ničnosti prodajne pogodbe, neveljavnosti vknjižbe, vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanjka in ugotovitve lastninske pravice, med drugim tudi za apartma št. 15 razsojeno, da je prodajna pogodba med njim in tretjim tožencem nična, da se izbrišejo vpisi v zemljiško knjigo na njeni podlagi in vzpostavi prejšnje stanje ter da je tožnik lastnik vseh tam spornih nepremičnin, med katerimi je bil torej izrecno tudi apartma št. 15.

12Ker je tako, in ker velja, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se v predmetni pravdi ni ponovno ukvarjalo z vprašanjem dobre vere prvega toženca, pač pa le za vprašanjem dobre vere dugega toženca.

13Tudi pritožbene navedbe prvega toženca o tem, da tožnik ni bil dobroveren ter da nepremičnine ni mogel priposestvovati, so brezpredmetne, saj (glede njega) polemizirajo z že razsojeno stvarjo. Zato so neutemeljeni tudi očitki o storjenih procesnih kršitvah glede zavrnitev dokaznih predlogov prič, ki naj bi dokazovale tožnikovo slabovernost. Pritožbeno sodišče teh obširnih navedb zato ne bo posebej naslavlajlo.¹

14Drugi toženec pa v omenjeni pravdi ni bil stranka, zato se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo z njegovim položajem in presojalo, ali bi pri njem lahko prišlo do omejitve priposestvovanja po 2. odst. 44. čl. Stvarnopravnega zakonika. Ta določa, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.² Stališče sodišča prve stopnje namreč je, da je tožnik sporno nepremičnino (skupaj z drugimi) priposestvoval kot zakoniti (in dobroverni) posestnik.

15Ocena sodišča prve stopnje, da (tudi) drugi toženec ni bil v dobri veri, je pravilna. Tak zaključek ni v nasprotju s tem, da je sodišče verjelo njegovi izpovedbi in jo ocenilo za konsistentno ter prepričljivo (tč. 24. obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi tega, da je vedel, da kupljenega apartmaja, ki je bil v zemljiški knjigi sicer vpisan na prodajalca, slednji nima v posesti, in da je med posestnikom (tožnikom) ter prodajalcem sodni spor o lastništvu (da si torej posestnik nepremičnino tudi lasti), za katerega mu je slednji zatrdil, da ga bo dobil, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec ni mogel upravičeno misliti, da zemljiškoknjižno stanje ustreza resničnemu. Tudi če je bilo njegovo subjektivno prepričanje takšno, objektivne podlage zanj ni bilo dovolj. Prvi toženec je spor naposled izgubil, na čem pa naj bi drugi toženec sicer temeljil svoje informirano prepričanje, da ga ne bo, pa ni pojasnil, prav nasprotno. Še v pripožbi ponavlja, da je sam pravni laik. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je njegovo vedenje za sodni spor, skupaj z drugimi okoliščinami, ki so navedene v tč. 28 (čeprav je apartma kupil l. 2008 in takoj poskrbel za vpis v zemljiško knjigo, se je šele l. 2017 obrnil na postestnika), zadostna dejanska podlaga za sklep, da ni bil dobroverni pridobitelj, je prepričljiva in ustrezna.³

16Tudi ocena, da je bil tožnik dobroverni posestnik, in zaključek, da je lastninsko pravico na spornem apartmaju priposestvoval, je (tudi nasproti drugemu tožencu) pravilna. Sodišče prve stopnje je izčrpne in natančne razloge o tem navedlo v tč. 14 do 19 na str. 7 do 9, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje; tožnik je imel veljavni naslov, s pogodbo l. 1989 je med drugim izrecno kupil tudi sporni apartma in ga od tedaj imel ves čas v posesti. Pogodba je bila realizirana (dvomi o plačilu kupnine niso bili z ničemer podkrepljeni), le zemljiškoknjižno ni bila izvedena, kar v obdobju pridobitve ni imelo takega dejanskega pomena kot po uveljavitvi sedanjega stvarnopravnega režima, o čemer se je sodna praksa že večkrat enotno izrekla. Priposestvovalna doba tožnikove zakonite posesti se je torej iztekla v l. 2000, dobra vera priposestvovalca pa v tem obdobju z ničemer ni bila izpodbita. Dejanja l. 2016 oz. l. 2017 na to nimajo vlipa, izpoved priče E. E. pa je v tem kontekstu omenjena le v podkrepitev tega, da ima še sedaj (zadnjih deset let) in ves čas sporni apartma v posesti edino le tožnik.

17Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi in sklepu ni našlo nobenih relevantnih napak, ju je potrdilo, pritožbe pa zavrnilo (353. čl. ZPP in 2. tč. 365. čl. ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti vsak svoje stroške neuspešne pritožbe, vložena odgovora na pritožbo tožencev pa glede na njeno vsebino in razloge sodbe nista bila potrebna in jih tudi krije tožnik sam (1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).

¹ Zgolj opomniti je, da je bistveni sestavni del načela zaupanja v zemljiško knjigo, na katerem temelji pritožba prvega toženca, poštenost ravnanja tistega, ki se v pravnem prometu zanaša na podatke zemljiške knjige (10. čl. Stvarnopravnega zakonika).
² Zaradi korektnosti je treba le opomniti, da zadeva tukajšnjega sodišča I Cp 4342/2010, na katero se prvi toženec v pritožbi večkrat sklicuje, ne podpira njegovega stališča in je citirana selektivno. Tam je namreč sodišče ugotovilo, da je bil toženec kot kasnejši kupec iste nepremičnine ob sklepanju prodajne pogodbe in ob vpisu svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v dobri veri. Pritožba je napadala zgolj ugotovitev obstoja posesti in dobre vere priposestvovalca, ne pa tudi ugotovitve o toženčevi dobri veri glede njegove pridobitve lastninske pravice, in zato ni mogla biti uspešna. Navedeno se povsem sklada z argumetacijo in odločitvijo v predmetni zadevi.
³ V tem pogledu zadeva torej ni primerljiva z na videz podobno II Ips 208/2013 (VS RS), oz. II Cp 682/2012 (VSL).