VSL Sodba II Kp 37003/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega A. A. na podlagi določila 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2Zoper sodbo so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega A. A. spozna za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku 160. člena KZ-1 in ga na podlagi iste določbe kaznuje; podrejeno so predlagali, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščencev zasebnega tožilca ter proučitvi spisovnih podatkov pritožbeno sodišče sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da obtožencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana.

5Pritožniki zatrjujejo, da so izjave, ki so predmet zasebne tožbe, neresnične in izrazito žaljive ter da se je obtoženi kot profesor in nekdanji politik neupravičeno postavil v vlogo sodnika, da je na različna vprašanja voditelja vsakokrat odgovoril s poniževanjem in omalovaževanjem zasebnega tožilca, pri čemer izjave nedvomno škodujejo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. S predstavljenimi posplošenimi pritožbenimi navedbami pritožniki prepričljivih in argumentiranih razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Sodišče prve stopnje se je na več mestih obrazloženo opredelilo do izjav obtoženca, ki so predmet zasebne tožbe in tudi po presoji pritožbenega sodišča razumljivo pojasnilo na podlagi česa zaključuje, da je obtoženec ponudil zadostno dejstveno podlago, na temelju katere je utemeljeno lahko verjel v resničnost problematiziranih izjav.

6Na vsebinsko enak očitek, ki so ga pritožniki izpostavili že na glavni obravnavi, in sicer, da obtoženec v tako kratkem času od povabila na oddajo do pričetka le-te ni mogel dosledno preučiti praks poslovanja in delovanja zasebnega tožilca ter se pripraviti na pogovor, torej ni imel dovolj časa, da bi opravil resno in strokovno analizo, kot zgolj to, da se je oprl na spletne komentatorje in članke v raznoraznih medijih, da ni imel časa, da bi preštudiral in preučil količino gradiva, ki ga je predstavil v zagovoru, je v izpodbijani sodbi odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 11 in 12 obrazložitve) in tosmerne pomisleke obrambe obrazloženo zavrnilo. Razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo, v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Obtoženi je v zagovoru pojasnil, da so bile izjave do delovanja zasebnega tožilca sicer res kritične, a so se navezovale na predmet splošnega pomena, torej na poslovne prakse zasebnega tožilca v funkciji župana in direktorja, ki so bile predmet obsežne javne razprave. Izjave niso predstavljale osebnega napada na zasebnega tožilca, saj se ni navezal na zasebno življenje in družino zasebnega tožilca, prav tako ni zatrjeval dejstev iz zasebnega življenja. Šlo je za resno kritiko usmerjeno zoper ravnanje zasebnega tožilca kot v funkciji župana in bivšega predsednika uprave družbe X. Tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovne reference obtoženca, kot izhajajo iz njegovega zagovora in dokaznih virov, in sicer, da je redni profesor na Fakulteti ... Univerze v ..., da je dodatno zaposlen tudi na Univerzi ... v ..., da je predstojnik katedre za mednarodno ekonomijo in mednarodno poslovanje, da že vrsto let predava tudi predmet Korupcija in razvoj na podiplomskem študijskem programu, da je sodeloval v številnih projektih in programih povezanih z vprašanji korporativne integritete in objavil številne strokovne in znanstvene članke s področij etike v poslovanju, korupcije in korporativnega upravljanja, utemeljujejo zaključek, da je očitane izjave podal v okviru svoje profesionalne dejavnosti kot kritiko delovanja politika in javno izpostavljene osebe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so podlage za izjave o spornem delovanju zasebnega tožilca predstavljala revizorska poročila, poročilo Preiskovalne komisije Državnega zbora, finančna poročila in izkazi Občine ter družbe X., poročila Komisije za preprečevanje korupcije ter številni medijski zapisi. Glede na pojasnjeno je torej obtoženi določno pojasnil na kakšen način se je seznanil s poslovnimi praksami zasebnega tožilca, zato pritožniki s posplošeno in hkrati neobrazloženo pritožbeno navedbo ne morejo omajati presoje sodišča prve stopnje o tem, da si je obtoženi pridobil informacije ter ustvaril predstavo o poslovanju in delovanju zasebnega tožilca že pred podajo predmetnih izjav, ko je skozi daljše časovno obdobje spremljal njegovo delo in prakse (točka 17 obrazložitve).

7Kot neutemeljeno in delno tudi protispisno sodišče druge stopnje ocenjuje pritožbeno navedbo, da izjave obtoženca niso bile resne kritike ali predstavitev njegovih stališč, ampak izjave dane z namenom žalitve in diskreditacije zasebnega tožilca in njegovega poslovanja ter dosežkov, kar pritožniki utemeljujejo s tem, da je zagovor obtoženca identičen ugovoru zoper obtožbo in dejstvu, da se je v zagovoru skliceval na spletne članke in rezultate iskanja iskalnika Google, ki so bili usmerjeni v B. B. kriminalec, B. B. nepošten, B. B. kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je glede vsake inkriminirane izjave določno pojasnilo na osnovi katerih dokazov, ki jih je predložil obtoženi, ocenjuje, da je imel obtoženi utemeljen razlog verjeti v resničnost izjave, pri čemer so spletne strani zgolj v manjšini, sicer pa je obtoženi navedeno dokazoval predvsem z različnimi poročili Preiskovalne komisije Državnega zbora, Komisije za preprečevanje korupcije, letnimi poročili družbe X. in Občine ter ostalim dokaznim gradivom, navedenim v točki 3 obrazložitve. Sodišče prve stopnje se je nadalje določno opredelilo do okoliščine, da kljub temu, da so bile določene odločbe KPK razveljavljene in da zasebni tožilec še ni pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj, v ničemer ne spremeni presoje in zaključka, da je obtoženec podal zadostno dejstveno podlago, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih izjav. S selektivnim povzemanjem izjav obtoženca, ki jih je podal v problematizirani oddaji, zato pritožniki ne morejo omajati presoje sodišča prve stopnje, da je imel obtoženi utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih izjav.

8Pritožniki navajajo, da je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ugovor obtoženca, ki je bil vsebinsko identičen zagovoru, ki ga je podal na glavni obravnavi, kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče druge stopnje ocenjuje pritožbeno navedbo kot neobrazloženo, zato nanjo ne more odgovoriti. Pritožnikom pa se na tem mestu vseeno pojasnjuje, da se pri odločanju o utemeljenosti ugovora zoper obtožbo oziroma zasebno tožbo zahteva manjša stopnja verjetnosti kot za obsodilno sodbo (obstoj utemeljenega suma, za obsodilno sodbo pa je potrebna gotovost), kar pa mora biti pritožnikom najverjetneje znano.

9Pritožbeno sodišče sprejema presojo sodišča prve stopnje, da so se inkriminirane izjave nanašale na zasebnega tožilca kot politika (župan Občine) in kot na gospodarstvenika (predsednik uprave X.) in ne na zasebnega tožilca osebno, kot zmotno menijo pritožniki.

10Sodišče prve stopnje se je tudi obrazloženo opredelilo do tega, da je obtoženi glede izjave, ki se je nanašala na poslovanje njegove družine oziroma njegov uspeh na zasebnem področju dokazal, da je imel utemeljene razloge verjeti v njeno resničnost in je zanjo tudi ponudil zadostno dejstveno podlago (točka 25 obrazložitve) ter na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je šlo za kritiko poslovanja zasebnega tožilca v funkciji župana oziroma direktorja, ki pa je v vsebinskem kontekstu in kontekstu tematike obsegala tudi kritiko ravnanja njegovih družinskih članov, pri čemer je izjavo pravilno umestilo v kontekst vsebine vprašanja voditelja oddaje.

11S pritožbenim očitkom, da se obtoženi pred pričetkom predmetnega postopka ni želel opravičiti zasebnemu tožilcu, čeprav mu je slednji navedeno ponudil, pritožniki ne morejo utemelji, da je obtoženi vztrajal pri žaljivih in neresničnih obdolžitvah, kar kaže na to, da njegove izjave niso bile podane z namenom resne kritike, ampak z namenom očrnitve, ponižanja in zaničevanja zasebnega tožilca. Pritožbi je ostalo prezrto, da je obtoženi na glavni obravnavi dne 5. 1. 2022 na zgoraj predstavljeno pobudo zasebnega tožilca izjavil, da se za inkriminirane izjave ne bo opravičil, da pa je pripravljen pred sodiščem podati izjavo, da obžaluje izjave, ki jih je dal na podlagi njemu znanih dejstev, v kolikor je bil zasebni tožilec z njimi prizadet, takšnega opravičila pa zasebni tožilec ni sprejel. Pa tudi sicer pripravljenost obtoženca, da se opraviči za izrečene izjave, nikakor ni relevantna okoliščina za presojo krivde obtoženca.

12Pritožniki prepoznajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka v odločitvi sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo dokazna predloga po branju spiska prejetih nagrad in priznanj zasebnega tožilca in pridobitvi izpisa morebitnih odprtih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obtoženca zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost “napadene“ sodbe.

13V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlaga obramba, pač pa je dolžno izvesti zgolj dokaze, na podlagi katerih se ugotavljajo za konkreten primer pravno relevantna dejstva. Pri tem mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno in nedosegljivo. Če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ker takšnega dokaza ne šteje za relevantnega v okviru stalno izoblikovanih kriterijev (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 ter številne druge), s tem ne krši določb kazenskega postopka in tudi ne pravice obtoženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave RS. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z zgoraj predstavljeno sodno prakso, ko je zavrnilo dokazne predloge pooblaščencev zasebnega tožilca. V ustaljeni sodni praksi se je že izoblikovalo stališče, da mora biti vsak dokazni predlog obrazložen in to ne samo dokaz, ki naj se izvede, temveč tudi, katero dejstvo želijo stranke s tem dokazom dokazati. Glede na pojasnjeno pritožniki z navedbo, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne argumentirane obrazložitve zavrnilo dokazni predlog „zasebne tožbe“ za branje spiska prejetih nagrad in priznanj zasebnega tožilca bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne morejo utemeljiti. Pritožbena navedba, da je bil dokazni predlog ustrezno obrazložen in bi v veliki meri prispeval k razjasnitvi pravno relevantnih dejstev z vidika očitkov, ki bremenijo obtoženca, pa je protispisna. Dokazni predlog je pooblaščenec podal na glavni obravnavi 20. 1. 2022 in navedel: „hkrati prilagam še seznam nagrad in priznanj B. B., ki jih je prejel kot gospodarstvenik in župan Občine“, pri čemer je pooblaščenec predlagal, da se navedena listina prebere. Takšen dokazni predlog vsekakor tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložen, sodišče prve stopnje pa je v točki 4 določno pojasnilo, zakaj izvedba tega dokaza ni potrebna. Sodišče druge stopnje sprejema razloge izpodbijane sodbe v delu, ko je sodišče pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza po pridobitvi izpisa morebitnih odprtih kazenskih postopkov zoper obtoženca. Dokazni predlog je neobrazložen, saj obramba ni z ničemer izkazala v čem bi izvedba tega dokaza bila pomembna za presojo konkretnih kazenskopravnih očitkov. Kršitev pravice do obrambe, ki jo obramba zatrjuje je kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožniki tudi niso navedli, na kakšen način je neizvedba teh dokazov vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na pojasnjeno zatrjevana kršitev ni podana.

14Pritožbena navedba, da je sodišče v 14. točki obrazložitve neargumentirano zaključilo, da je v oddaji šlo za tematiko, ki je nedvomno v interesu javnosti, je neobrazložena, zato sodišče druge stopnje nanjo ne more odgovoriti.

15Na pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje pavšalno ugotovilo, da obtoženčeve izjave temeljijo na večletnem obdobju spremljanja in pojavljanja zasebnega tožilca v javnosti, je sodišče druge stopnje že odgovorilo v tej odločbi, zato se na pojasnjeno sklicuje in le še dodaja, da je sodišče prve stopnje na to sklepalo na podlagi zagovora obtoženca, ki je v zvezi s to okoliščino izpovedal in dokazov, ki jih je predložil.

16Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da je sodišče prve stopnje glede izjave pod 3. alineo zasebne tožbe spregledalo dejstvo, da je zasebni tožilec v času, ko je bil predsednik uprave X., v imenu in za X. kupil 24 trgovskih družb ter pripravljal prevzem Y. d. d., pri čemer so ta dejstva v diametralnem nasprotju z žaljivimi trditvami obtoženca in posledično napačnimi zaključki sodišča. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema presojo izpodbijane sodbe navedene v točki 28 – 31 obrazložitve, zato pritožniki zgolj z navedbami o številu kupljenih trgovskih družb ter pripravljanjem prevzema družbe Y. le-teh ne morejo omajati.

17Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti pri koliziji pravice do varstva časti in dobrega imena in pravice do svobode izražanja, saj ni vneslo preizkusa ali bi obstajala manj omejujoča alternativa. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da ima zasebni tožilec kot župan Občine in bivši predsednik uprave ene najbolj prepoznavnih družb v Sloveniji, status absolutne javne osebe, ki mora izkazovati najvišjo stopnjo strpnosti ter prenašati tudi izrazito negativne in ostre kritike in oznake. Navedeno je določno pojasnilo skozi prizmo ustaljene sodne prakse ter navedlo, da se v sodni praksi vztrajno in dosledno zahteva najstrožjo presojo svobode izražanja na političnem področju, kar je neločljivo povezano s kritiko tistih, ki so nosilci politične moči na državni ali lokalni ravni. Za presojo ali izvrševanje pravice do svobode izražanja že čezmerno omejuje izvrševanje druge pravice, v konkretnem primeru pravice do časti in dobrega imena, je potrebno vrednostno tehtati pomen obeh pravic z vidika vseh okoliščin primera. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje to storilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so inkriminirane izjave še v mejah dopustne kritike.

18V kolikor pritožbeno sodišče ni odgovorilo na katero od pritožbenih navedb, ki se nanaša na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je to iz razlogov, ker se je pritožnik ponavljal ali pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na odločilna dejstva.

19Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, sodba tudi nima kršitve na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

20Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, mora zasebni tožilec na podlagi določbe drugega odstavka 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, ki jo je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi tarifne številke 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).