VSC Sklep I Kp 11301/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje, dva meseca po zadnjem preizkušanju pripora ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. Obtoženi se nahaja v priporu od 24. 2. 2022 od 18.17 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pravnomočno je obtožen dveh kaznivih dejanj umora po 2. in 4. točki 116. člena v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Predobravnavni narok v predmetni kazenski zadevi je razpisan za 19. 9. 2022.

2Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Načeloma uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko pa pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom.

3Pritožba ni utemeljena.

4Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožniku pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za pripor zoper obtoženca še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev ponovitvene nevarnosti določata kazenski postopkovnik in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostjo, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zatrjevano po pritožniku. Zunajobravnavni senat je namreč pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5Čeprav pritožnik uvodoma navaja, da obramba obstoja utemeljenega suma doslej izrecno ni izpodbijala in so pritožbeni očitki usmerjeni predvsem v grajanje prvostopenjskih zaključkov glede obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora za varnost ljudi, pa v nadaljevanju problematizira odločitev prvostopenjskega sodišča z očitki, ki se nanašajo na dejanske in pravne zaključke kot izhajajo iz pravnomočne obtožnice. Pomanjkljiva naj bi bila obrazložitev glede načina storitve obeh kaznivih dejanj, ki naj bi bili storjeni iz nizkotnih nagibov. Manjkale naj bi vsebinske obrazložitve teh okoliščin. Ne strinja se z opisanimi okoliščinami storitve kaznivih dejanj, ki nenazadnje izhajajo iz samega opisa dejanja. Zato naj bi bil izpodbijani sklep pavšalen in dokazno nepodprt. Sklicuje se na izpovedbe priče B. B. v preiskavi dne 11. 3. 2022, ki naj jih sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne bi dovolj upoštevalo. Neutemeljeno naj bi bilo sklicevanje prvega sodišča na izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, prav tako pa naj bi bile v obrazložitvi sklepa nekonkretizirane navedbe obtoženčevega soseda C. C. Za presojo odziva obtoženega naj bi bilo pomembno, da ni vedel, da ima oškodovanec solzivec v razpršilu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila zoper obtoženca vložena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Celju, številka Kt/3680/2022, z dne 16. 6. 2022. Ta je z zavrnitvijo ugovora 25. 7. 2022 postala pravnomočna. S tem dejstvom je bil utemeljen sum storitve v obtožnici opisanih in obtožencu očitanih kaznivih dejanj znova formalno dognan. Po zavrnitvi ugovorov je sodišče prve stopnje razpisalo predobravnavni narok za 19. 9. 2022. Vsa ta dejstva je prvo sodišče korektno povzelo v pritožbeno izpodbijani sklep, povsem na mestu pa je tudi zaključek prvega sodišča, da izsledki doslej izvedenega dokaznega postopka niso v ničemer postavili pod vprašaj zaključka o utemeljenem sumu, sprejetega v sklepu o zavrnitvi ugovora.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so bile obtožencu s predmetnim sklepom o priporu kršene človekove pravice. Obramba sicer ne konkretizira, katere pravice naj bi mu bile kršene, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijani sklep obrazložen skladno s kriteriji iz 20. člena Ustave. Po tej ustavni določbi se sme na podlagi sodne odločbe pripreti oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

7Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obtoženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pod točkami 9 do 13 navedlo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki potrjujejo obstoj navedene nevarnosti. To velja tako za objektivne kot subjektivne okoliščine. Na strani objektivnih okoliščin je prvo sodišče pravilno opozorilo na samo težo obravnavanih kaznivih dejanj, na strani obtoženčevih osebnostnih lastnosti, ki ga delajo ponovitveno nevarnega, pa je izpostavilo izkazano agresivnost, brutalnost, nepredvidljivost in nekritičnost. Premišljenost njegovega ravnanja je argumentiralo z okoliščino, da je dejanji storil zoper dve osebi, ki sta zakonito, v okviru svojih pravic iz zaposlitve skušali izvršiti zakonit sklep sodišča in s strani obtoženca nista pričakovali oboroženega odpora, kar je obtoženi vedel. Obema oškodovancema naj bi z direktnim strelom v glavo odvzel življenji, na podlagi česar sodišče prve stopnje izpeljuje zavržnost njegovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je upravičeno poudarilo tisti del izvedenskega mnenja psihološke stroke, v katerem izvedenec ugotavlja, da obtoženec ne sprejema dobro kritike oziroma ravnanja ljudi v neskladju z njegovimi pričakovanji in željami ter da je nagnjen k impulzivnemu in burnemu odzivanju. Tudi na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrične stroke izhaja, da je pri obtožencu podana nespecifična osebnostna motnja, za katero je značilna poudarjenost nekaterih osebnostnih disocialnih in narcističnih značilnosti. Obtoženi je prav tako daljše obdobje nelegalno posedoval strelno orožje in ga hranil na nezavarovanem mestu. Sodišče druge stopnje tudi zavrača pritožbeni očitek, da naj bi bilo povzemanje izpovedbe obtoženčevega soseda C. C. nekonkretizirano. Na podlagi vsega navedenega, pa sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno tezo, da naj bi šlo pri obtožencu za nekonfliktno in mirno osebo, ki ne izkazuje nobene agresivnosti in kogarkoli ogroža.

8V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pod točkami 14 do 16 ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost pripora za varnost ljudi, ki jo sodišče presoja skladno z ustavnim načelom sorazmernosti in ki zagotavlja, da poseg v človekove pravice (obtoženčevo prostost) ne bo hujši kot je nujno potrebno za zavarovanje dobrine, ki naj se s posegom zavaruje. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode in da te nevarnosti ni mogoče odpraviti s kakšnim milejšim ukrepom.

9Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

10Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.