VSRS Sklep Cp 10/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Cp 1662/2021 zavrnil zahtevo tožnice za izločitev višje sodnice Barbke Močivnik Škedelj. Obenem je zavrnil tudi predlog te sodnice za izločitev.

2Zoper sklep se je pritožila tožnica in predlagala njegovo razveljavitev, podrejeno pa, da Vrhovno sodišče samo odloči o izločitvi sodnice. Pritožbi je priložila prvo stran kopije ovadbe zoper sodnico. Njeno izločitev zahteva, ker je sodnica ovadena zaradi hujših kaznivih dejanj. Od vložitve ovadbe na Okrožno državno tožilstvo 17. 12. 2019 tožnica ni dobila nikakršnega obvestila ali sklepa. Zavrnitev njene zahteve za izločitev sodnice je nezakonita, ker bi predsednik sam lahko po uradni dolžnosti preveril, kdaj je bila ovadba vložena, ali pa bi pozval tožnico, naj predloži dokazilo. Sicer pa je predsednik že leta 2019 nezakonito odločil o izločitvi iste sodnice in je ni želel izločiti kljub temu, da je „delovala kriminalno“. Očitno ponovno skuša tožnici škodovati s tem, da ohrani isto sodnico, da sodi v zadevi. Sodnica je ovadena zaradi kaznivih dejanj zoper pravosodje, krivičnega sojenja v drugih zadevah in gre za konflikt interesov, zato je nujno, da se jo izloči.

3Pritožba ni utemeljena.

4Za obstoj nepristranskosti sojenja sta odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Institut izločitve sodnika je eden najpomembnejših procesnih institutov, s katerim se zagotavlja pravica do nepristranskega sojenja. Tožnica je zahtevala izločitev sodnice, ker je pred tem zoper njo vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivih dejanj, povezanih z njenim odločanjem v zadevah, v katerih nastopa tožnica. Predsednik sodišča je njeno zahtevo zavrnil, ker tožnica ni navedla nobenih podrobnost v zvezi z ovadbo in ni izkazala niti, da bi bila ovadba dejansko vložena. Tudi sicer zgolj vložitev ovadbe sama po sebi ne bi vzbujala opravičenega dvoma o nepristranskosti sodnice.

5Tožničine navedbe je mogoče subsumirati v zatrjevanje ti. odklonitvenega razloga, ki ga Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 6. točki 70. člena opredeljuje z generalno klavzulo: Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnika. Običajno so to okoliščine osebne narave, ki kažejo na določene (izvensodne) povezave sodnika s predmetom spora ali s stranko, kot so npr. prijateljstvo, sovraštvo, daljne sorodstvo.

6Tožnica pritožbi prilaga prvo stran kopije ovadbe z dohodnim žigom Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 17. 12. 2019, iz katere izhaja, da je ovadila štiri sodnike Višjega sodišča v Ljubljani (med njimi tudi sodnico, katere izločitev zahteva v tem postopku) zaradi suma storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja, jemanja podkupnine in prejemanja koristi. Predlog za izločitev se torej nanaša na izločitev sodnice, ki je pred tem sprejela za tožnico neugodne odločitve in je torej, kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, v resnici izraz nezadovoljstva z vsebino njene odločitve v drugih zadevah. Takšno nezadovoljstvo ne more biti razlog za izločitev sodnika. Podobno zato velja za ovadbo, ki jo je zoper sodnico (zaradi zatrjevanega nepravilnega sojenja) vložila sama tožnica. Vložitev ovadbe sodi v fazo predkazenskega postopka, ko zgolj predlagatelj oziroma ovaditelj opravi presojo, da naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je zato že zavzelo stališče, da „samo dejstvo ovadbe, vložene v zadevi, ki ni povezana s sporno in ki ne more izkazovati kazenske odgovornosti ovadenega, pri javnosti ne more ustvariti vtisa, da je omajana sodnikova nevtralnost“¹; da bi „drugačna razlaga... omogočala celo izigravanje tega instituta“²; da dejstvo kazenske ovadbe še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o sodnikovi nepristranskosti, ampak „je treba te okoliščine posebej ugotavljati oziroma preizkusiti.“³ Ob dejstvu, da sodnica, katere izločitev se zahteva, vse do vložitve zahteve za izločitev očitno sploh ni vedela z kazensko ovadbo,⁴ vsi ti argumenti veljajo tudi v obravnavanem primeru. Ni namreč odločilen vtis, ki si ga ustvari stranka, ampak mora biti dvom o nepristranskosti sodnika upravičen v objektivnem smislu. Teh okoliščin pa, kot že zapisano, ni zaznati.

7Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Cp 13/2008 z dne 21. 7. 2008.
² Cp 1/2014 z dne 6. 2. 2014.
³ Dsp 4/2013 z dne 14. 4. 2013.
⁴ Iz 2. točke izpodbijanega sklepa izhaja, da sodnica na podlagi strankinega predloga le sklepa, v zvezi s katerimi zadevami bi jo lahko stranka ovadila.