VSL Sodba I Cp 784/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da se je v roku 60 dni dolžna izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu N. in jo prosto svojih stvari ter oseb izročiti v posest toženki (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V izpodbijani sodbi je pri zapisu tega, komu je toženka dolžna izročiti stanovanjsko hišo, prišlo do očitne pisne pomote, ki pa jo lahko sodišče, ki je sodbo izdalo, skladno s 328. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kadar koli popravi.¹ Da je prišlo do očitne pisne pomote in da je toženka dolžna stanovanjsko hišo izročiti v posest tožniku, jasno in nedvoumno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako je do očitne pisne pomote prišlo v uvodu izpodbijane sodbe, in sicer pri zapisu priimka obeh pravdnih strank, saj je sodišče prve stopnje zapisalo A...jn, namesto pravilno A...nj.

2Z II. točko izreka izpodbijane sodbe v zvezi s popravnim sklepom z dne 5. 1. 2022 je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.300,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da tožbeni zahtevek zavrže in da tožniku v plačilo naloži vse toženkine stroške vključno s stroški te pritožbe. Toženka tudi v pritožbi vztraja, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, ker je Okrajno sodišče v Ljubljani s sklepom In 000/2014 z dne 7. 12. 2020 odločilo, da se solastni delež toženke izroči tožniku in da se je toženka dolžna izseliti iz hiše N. Tožba je nepotrebna, saj se je toženka dolžna izseliti iz nepremičnine že po samem Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tožba je preuranjena, saj je toženka v izvršilnem postopku In 000/2014 predlagala, da ostane v hiši. Ker je bila enaka tožba, ki jo tožnik vložil že v zadevi II P 1780/2017, zavržena, gre za že razsojeno stvar. Tudi v tem postopku bi bilo treba tožbo zavreči.

4Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je ob uporabi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) razsodilo, da se mora toženka izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu N. ter ji naložilo izročitev. Tako je odločilo, ker je ugotovilo da je tožnik lastnik nepremičnine, na kateri stoji predmetna stanovanjska hiša, da toženka biva v tej hiši in da uporablja celo hišo. Ugotovilo je, da je toženkino upravičenje do posesti in uporabe nepremičnine (sorazmerno solastniškemu deležu), ki je temeljilo na lastninski pravici oziroma solastnini, prenehalo, ker je tožnik postal lastnik nepremičnine v celoti. Tožnik je v izvršilni zadevi In 000/2014 kot upnik zoper toženko kot dolžnico na javni dražbi kupil toženkin solastni delež do 1/3.

7Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa ni zagrešilo nobene od tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Pritožba zgolj ponavlja argumente, ki jih je toženka podala že tekom pravde in na katere je zadostno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in zgolj dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

8Pritožba pri vztrajanju na stališču, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno tožbo, zanemari dejstvo, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, In 000/2014 z dne 7. 12. 2020 odločeno, da se je toženka dolžna izseliti (zgolj) iz 1/3 stanovanjske hiše na naslovu N. in ne iz cele hiše. Poleg tega iz pritožbeno neizpodbitih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila nepremičnina v solastnini pravdnih strank in da je bila toženka kot solastnica do 1/3 upravičena imeti nepremičnino v posesti in jo uporabljati skupaj s tožnikom sorazmerno svojemu solastnemu deležu. Predmet prodaje v izvršilnem postopku je bil torej idealni delež nepremičnine. Izselitev iz idealnega dela nepremičnine pa ni mogoča, saj ni znano, kateri del nepremičnine je v posesti katerega izmed solastnikov. Zato v situaciji, ko je predmet nakupa idealni solastniški delež nepremičnine, določba 2. odstavka 192. člena ZIZ^{2, 3} ne pride v pošev in sodišče prve stopnje v taki situaciji v izvršilnem postopku ne more izdati izvršilnega naslova za izselitev dolžnika.⁴ Glede na povedano je zgoraj navedeni sklep, izdan v izvršilnem postopku, v delu, ki se nanaša na izselitev iz solastnega deleža, neizvršljiv.⁵ Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču teorije, da so sodbe, ki jih ni mogoče izvršiti, neupoštevne. Te sodbe postanejo formalno pravnomočne in jih je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi, ne postanejo pa materialno pravnomočne in tudi niso izvršilni naslov.⁶ Zatorej ima tožnik v tej pravdi pravni interes za tožbo na izselitev in izročitev stanovanjske hiše, in to glede cele stanovanjske hiše.

9V zvezi s toženkinim ugovorom preuranjenosti tožbe je sodišče prve stopnje po vpogledu v omenjeno izvršilno zadevo In 000/2014 zaključilo, da toženka v izvršilnem postopku ni pridobila pravice, da bi ostala kot najemnica v stanovanjski hiši. Pritožba takšnega zaključka sodišča prve stopnje z golim vztrajanjem pri pavšalnem zatrjevanju, da je kot dolžnica v izvršilnem postopku In 000/2014 predlagala, da ostane v hiši, ne uspe izpodbiti. Če je toženka takšen predlog res podala, je imela možnost iz tega razloga izpodbijati že omenjeni sklep opr. št. In 000/2014 z dne 7. 12. 2020, s katerim ji je bila naložena izselitev in izročitev 1/3 predmetne stanovanjske hiše tožniku kot kupcu v izvršbi. Glede na to, da je slednji sklep, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni sledilo stališču toženke, da je tožba preuranjena.

10Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno presodilo, da tudi ugovor res iudicata ni utemeljen. Sklep o zavrženju tožbe nima učinkov razsojene stvari in je zatorej v takšnem primeru tožbo mogoče ponovno vložiti.

11Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

12Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Tudi na predlog stranke.
² Navedena določba se glasi: V sklepu sodišče tudi odloči, kdaj se je dolžnik dolžan izseliti iz družinske stanovanjske hiše ali stanovanja oziroma izprazniti poslovni prostor. Sklep je izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine.
³ Obstoj te določbe negira pritožbeno stališče, da je tožba na izselitev nepotrebna, ker da se je toženka kot dolžnica že po samem ZIZ dolžna izseliti iz nepremičnine, ki je bila prodana in prešla v last upnika – tožnika.
⁴ VSL sklep II Cpg 971/2005 z dne 15. 12. 2005.
⁵ Primerjaj VSL sklep I Ip 4362/2007 z dne 17. 1. 2008.
⁶ Glej: D. Wedam Lukić v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3 knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, stran 151 in J. Juhart v Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 440.