VSM Sodba I Cp 379/2022

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:

„1. Tožena stranka B., je dolžna tožeči stranki A. d.o.o., znesek 2.230,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. 2020 dalje do plačila ter znesek 183,80 EUR iz naslova izvršilnih stroškov.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki sodno odmerjene stroške postopka, vse v roku 15 dni od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati znesek 492,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od vročitve te sodbe do plačila, vse v roku 15 dni.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 459,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) plačati znesek 2.190,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje ter ji povrniti stroške v znesku 1.126,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka) ter v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo glede plačila 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2020 dalje (točka II. izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pritožbo toženec iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Uvodoma povzema razloge sodišča prve stopnje ter v navaja, da se z njimi ne strinja. V nadaljevanju se povzema bistvo pritožbe: Toženec poudarja, da nikjer v javnem pozivu ali pozivni dokumentaciji ni zapisano, da že sama odobritev vloge oziroma sklenitev pogodbe pomeni, da bo toženec prijavitelju odobril plačilo stroškov po katerikoli ponudbi, ki jo prijavitelj predloži svoji vlogi. Da sklenitev pogodbe še ne pomeni odobritev plačila stroškov, potrjuje vsebina 18. člena Pogodbe, ki ga povzema. Nujno, da toženec po prejemu zahtevka preveri, če so stroški katerih povračilo z zahtevkom uveljavlja prijavitelj, upravičeni. Ni pomembno kakšne podatke ima toženec na voljo ob prejemu vloge za sofinanciranje ter v tej fazi ne more presojati ali je prijavitelj upravičen do sofinanciranja vseh priglašenih stroškov, ker ti še niso nastali. O nastanku stroškov in njihovi upravičenosti lahko toženec odloči šele na podlagi zahtevka, kateremu so priložena dokazila, da so prijavitelju stroški tudi dejansko nastali. Tožnica je vlogi predložila različne ponudbe, pri čemer so tudi ponudniki svoje storitve poimenovali različno, nekateri kot izobraževanje, drugi kot svetovanje pri vzpostavitvi ISO standarda. Nadalje se sklicuje na pozivno dokumentacijo Poglavje II.7.2. V nadaljevanju utemeljuje zakaj sodna praksa Vrhovnega sodišča, na katero se opira odločitev sodišča prve stopnje, ni primerljiva. Poudarja, da je toženec pripravil javni razpis na podlagi 34.a člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (Uradni list RS, št. 102/07, v nadaljevanju ZPOP-1). Toženec je v konkretnem javnem pozivu odločil, da je podlaga za izplačilo sofinanciranja šele zahtevek in da lahko tudi in predvsem šele po prejemu zahtevka odloči, če je posamezni prijavitelj upravičen do sofinanciranja. Tako je toženec ravnal pravilno, ko je šele po prejemu tožničinega zahtevka preveril, če tožnica izpolnjuje pogoje za sofinanciranje in je nasprotno stališče sodišča napačno. V nadaljevanju utemeljuje zavrnitev zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja sofinanciranje stroškov izobraževanja, ker to ni opravičen strošek. V nadaljevanju povzema določila Pogodbe in javnega poziva, ki izrecno določajo, da so opravičeni stroški le stroški priprav na certificiranje (stroški zunanjega izvajalca in stroški certificiranja za pridobitev oziroma vzdrževanje certifikatov). Opozarja na odgovore na 21. in 28. vprašanje, kjer je jasno napisal toženec, da stroški tečajev in specializacij niso opravičeni stroški, pri čemer je jasno, da gre pri tem strošek izobraževanja. V nadaljevanju navaja, da tudi ob razlagi, kot jo zatrjuje tožnik, da je izobraževanje strošek, ki je povezan s pripravo na certificiranje, pojasnjuje, da je v javnem pozivu določil omejitev, po kateri ne sme ista oseba izdati certifikat in izvesti priprave na certificiranje. To izhaja tudi iz 5. člena Pogodbe, da bi morala tožnica predložiti račun izdajatelja certifikata in račun zunanjega izvajalca za pripravo na certificiranje. Na podlagi te določbe Pogodbe je treba zaključiti, da izdajatelj certificiranja in zunanji izvajalec ne moreta biti ista oseba, temveč da mora prijavitelj predložiti račun izdajatelja certificiranja in račun druge osebe (zunanjega izvajalca) za pripravo na certificiranje. Že v postopku je pojasnil, da izdajatelj certifikata ne more biti tudi zunanji izvajalec, saj bi lahko prišlo do konflikta interesov. Ne sme nuditi svetovanja za organizacijo, ki jo kasneje certificira. Ne glede na jasno določilo Pogodbe je tožnica zahtevala sofinanciranje pridobitve certifikata in izobraževanja, pri čemer je obe storitvi izdajanje certifikata in izobraževanja opravila ena in ista družba. Sodišče je v tem delu v celoti ignoriralo vsebino 5. člena Pogodbe.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z razlago določb Pogodbe št. PVAV1-19/00324 (v nadaljevanju Pogodba– priloga A2), Javnega poziva za Vavčer za pridobitev certifikatov (v nadaljevanju javni poziv - priloga B5) in Vloge z dne 16.4.2019 (priloga B6) zaključilo, da je toženec že s podpisom Pogodbe priznal tožničine stroške ter se zavezal, da jih bo tožnici v višini kot izhaja iz Pogodbe povrnil. Sodišče je sicer dodalo, da je do povračila stroškov tožnica upravičena le, če jih izkaže z dokazili, vendar se opravičenost stroškov ne more ugotavljati šele ob oddaji tožničinega zahtevka za izplačilo, ker predstavlja pravni temelj obveznosti toženca Pogodba o sofinanciranju in ne odobren zahtevek za izplačilo. Zato je toženec neutemeljeno zavrnil plačilo za storitev izobraževanja, kajti, :“Če je toženec menil, da izobraževanje ne zasleduje ciljev javnega poziva in ne predstavlja priprav na certificiranje, bi moral zavrniti že vlogo na javni poziv, ne pa svoje odločitve o odobritvi sofinanciranja spreminjati preko zavrnitve zahteve za izplačilo.“ To svojo materialnopravno razlago sodišče utemeljuje tudi s sklicevanjem na sklep Vrhovnega sodišča.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter ob uradnem pritožbenem preizkusu ugotavlja, da je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo tudi materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Pregled zadeve pokaže, da je javni poziv toženec pripravil na podlagi določbe 34.a člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (Uradni list RS, št. 102/07, v nadaljevanju ZPOP-1). V II. točki pozivne dokumentacije je opisan postopek udeležbe na javnem pozivu in opredeljeni pogoji za izplačilo sofinanciranja. Iz njih izhaja, da je za udeležbo v postopku javnega poziva tožnica morala oddati vlogo za pridobitev sredstev iz javnega poziva, ki ji je morala priložiti 3 ponudbe potencialnih zunanjih izvajalcev. Po določbi 15. člena Pogodbe je tožnica upravičena do sofinanciranja, ko pravočasno in pravilno odda zahtevek za povračilo stroškov, višina sofinanciranja pa je odvisna od višine dejansko nastalih opravičenih stroškov (določba 2. in 7. člena Pogodbe). Po določbi 18. člena Pogodbe je zahtevek osnova za izplačilo.

8Povzete materialnopravne določbe potrjujejo pritožbeno stališče, da vsebina javnega poziva, pozivne dokumentacije in Pogodbe predstavljajo pravno podlago tožnice, da šele po prejemu tožničinega zahtevka preveri izpolnjevanje pogojev za sofinanciranje.¹ Zato je potrebno pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da je o nastanku stroškov in njihovi opravičenosti lahko toženec odločil šele na podlagi zahtevka, kateremu so priložena dokazila, da so prijavitelju stroški tudi dejansko nastali. Pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da tožnici ni bila izdana upravna odločba, zato judikat Vrhovnega sodišča², na katerega se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, ni primerljiv z obravnavano zadevo, ker zajema drugačno dejansko in materialnopravno stanje³.

9V nadaljevanju je pritožbeno sporno ali je toženec na podlagi tožničinega zahtevka utemeljeno zavrnil strošek sofinanciranja izobraževanja. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 do 22 obrazložitve ugotavljalo vsebino Pogodbe, ter z njihovo razlago zaključilo, da „priprava na certificiranje zajema tudi izobraževanje.“ Dodatno je utemeljilo, da je strokovno izobraževanje tožnica pri družbi SIQ izvedla in plačala, tako kot je bilo to predvideno v vlogi in se je poročilo o izvedenih aktivnostih ujemalo s ponudbo družbe SIQ in izdanima računoma. Po razlagi sodišča niti iz javnega poziva in besedila pozivne dokumentacije niti iz odgovorov na vprašanja za pridobitev kakovosti (priloga B13) ne izhaja, da je izobraževanje izrecno izključeno iz pojma priprav na certificiranje, zato so priglašeni stroški za strokovno izobraževanje, skladno s 5. členom Pogodbe o sofinanciranju, opravičen strošek, ker so s projektom neposredno povezani in potrebni za izvajanje in skladni z rezultati projekta. Zavrnilo je ugovor toženca, da zaradi konflikta interesov družba SIQ ne bi smela izvesti priprav na certificiranje, ker je bila že izvajalka samega projekta certificiranja, in sicer kot pavšalno zatrjevanje standardov certificiranje, ker ni uspela dokazati, da je tožnica s tem kršila pogoje iz 5. člena Pogodbe o sofinanciranju, ter da bi morala svoj pomislek glede izbire zunanjega izvajalca izraziti že pred sklenitvijo Pogodbe, saj bi očitani konflikt interesov lahko ugotovila že takoj na podlagi podatkov iz vloge.

10Iz povzetih zaključkov obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo vsebino pogodbenih določil z jezikovno razlago določb, torej je štelo, pogodbena določila za nesporna. Tudi pravdni stranki vsebine določb Pogodbe ne utemeljujeta kot spornih. Sicer posameznim določbam pripisujeta različen pomen, vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge⁴. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da pogodbene določbe niso sporne, saj glede na njihovo besedilo in kontekst, v katerem so oblikovane, ne dopuščajo več različnih razlag. Iz 5. člena Pogodbe izhaja, da bi morala tožnica predložiti račun izdajatelja certifikata in račun zunanjega izvajalca za pripravo na certificiranje. Ta določba torej izključuje, da bi bil izdajatelj certificiranja in zunanji izvajalec ista oseba. Tudi ni mogoče pritrditi razlogom sodišča iz točke 22 obrazložitve, da je toženec pavšalno zatrjeval kršitev standardov certificiranja. V pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2021 (list. št. 44 - 46) je navedel: „Tožnik je zahtevku za izplačilo sofinanciranja predložil račune družbe SIQ, ki je za tožnika opravila certificiranje za pridobitev oziroma vzdrževanje certifikatov ter izobraževanje (za katerega tožnik trdi, da predstavlja pripravo na certificiranje). Iz II.7.1. točke pozivne dokumentacije jasno izhaja, da izdajatelj certifikata ne more biti hkrati tudi zunanji izvajalec za pripravo na certificiranje (stran 6 pozivne dokumentacije)“.

11Sodišče druge stopnje pritrjuje, da iz določbe 5. člena Pogodbe in iz citirane točke pozivne dokumentacije izhaja, da v kolikor upravičenec uveljavlja tudi stroške priprave na certificiranje, je potrebno dodatno priložiti še račun zunanjega izvajalca za pripravo upravičenca na certificiranje. Tako je pritrditi, da je toženec izključil možnost sofinanciranja projektov, kjer je izvajalec certificiranja in izobraževanja ista pravna ali fizična oseba. Zato je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče zmotno ugotovilo v tem delu vsebino Pogodbe, ker ni upoštevalo omejitev, po kateri ne sme ista oseba izdati certifikata in izvesti priprave na certificiranje.

12Ker tožnica glede na zgoraj obrazloženo, ni izpolnila določb 5. in 7. člena pogodbe glede predložitve računa zunanjega izvajalca, dejstvo ali izobraževanje predstavlja upravičen strošek (določba 7. člena Pogodbe – strošek priprav na certificiranje), ni več pravno relevantno.

13Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje (dokazna ocena vsebuje zgolj listinske dokaze) ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sodišče druge stopnje odločitev lahko sprejelo na pritožbeni seji in pritožbi toženca ugodilo ter spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo (druga alineja 358. člena ZPP).

14Ker je tožnica po spremembi prvostopenjske odločitve s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, obstaja po določbi 154. člena ZPP obveznost, da tožencu povrne pravdne stroške, ki so bili za pravdo potrebni (določba 155. člena ZPP). Ti so naslednji: sodna taksa za odgovor na sklep o izvršbi 44 EUR, pripravljalna vloga 300 točk, pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo 300 točk, DDV 22% in materialni stroški 2%, kar ob vrednosti odvetniške točke o,6 EUR skupaj znaša 492 EUR.

15Tožnica je dolžna povrniti pritožbene stroške toženca, ki jih predstavlja pritožba 375 točk, materialni stroški 2 %, DDV 22 % in sodna taksa za pritožbo v znesku 180,00 EUR), kar znese skupaj 459,70 EUR (določba 154. in 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi, zato nosi tožnica sama svoje pritožbene stroške (določba 155. in 165. člena ZPP).

¹ Določba 18. člena Pogodbe: Zahtevek skupaj z vsemi obveznimi prilogami, ki ga potrdi sklad, predstavlja osnovo za izplačilo sredstev prijavitelja.
² Sodba VSRS opr. št. X Ips 337/2017 z dne 29.5.2019.
³ V točki 13 sodišče zapiše, „odločanje o zahtevku za izplačilo že odobrenih sredstev ne vključuje preverjanja pogojev, ki se nanašajo na sprejemljivost projekta in so bili že predmet odločanja z odločbo o pravici do sredstev.“
⁴ Sodba VSRS III Ips 11/2018 z dne 17. 12. 2019.