VSL Sodba II Cp 628/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 252,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da za potrebe stanovanjske rabe gospodujočega zemljišča parcele 0000 129/3, ki je v lasti tožeče stranke (tožnikov) T. 1, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te parcele služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po obstoječi poti, ki poteka v širini 3 m iz smeri javne ceste - parcele 1017/1 v ravni liniji proti severovzhodu vzdolž parcele 0000 129/21 in parcele 0000 129/23, na kateri se na skrajnem severovzhodnem delu zaradi potreb zavijanja razširi po liniji njene južne parcelne meje proti jugovzhodu ter nato do parcele 0000 129/2, kjer pot v najkrajši liniji zavije proti jugovzhodu in se zaključuje ob meji s parcelo 0000 129/3, kot tudi služnostna pravica obračanja z vsemi prevoznimi sredstvi na delu dostopne poti, ki se kot podaljšek služnostne poti na razdalji 3 metrov nadaljuje po parceli 0000 129/2 v smeri severovzhoda proti stanovanjskemu objektu tožene stranke (tožencev), in sicer oboje v breme vsakokratnega lastnika parcel 0000 129/21, 0000 129/23 in 0000 129/2 (točka I. izreka). Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.256,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2Zoper sodbo sta se iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pritožila toženca in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi [pravilno: spremeni]¹ in zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico za tožnika. Pojasnjujeta, da glede na trditve tožnikov, da je bila s strani pravnih prednikov pravdnih strank zgrajena skupna pot, procesna predpostavka sklepčnosti ni podana. Nadalje očitata, da dokazna ocena v predmetnem primeru ne izpolnjuje temeljnih postulatov proste dokazne ocene, kar je pripeljalo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako je popolnoma izostala obrazložitev glede raziskovalne dolžnosti tožencev. Pavšalna navedba, “da je bilo na zunaj zaznavno, da imata tožnika edino urejen dostop po parcelah prodajalcev”, kriteriju obrazložene sodne odločbe ne zadosti. Zlasti glede na okoliščino, da je v konkretnem primeru predmet priposestvovanja tudi obračanje. V 2. točki obrazložitve sodišče napačno/neresnično povzema, da je prodajalec A. A. tožencema povedal, da je sosed zdravnik, ki se lahko vozi po poti. Takšne izjave tožnika nista podala. Sodišče tudi ne pojasni, kako je prišlo do takšnega zaključka. Na podlagi dokaznega postopka je mogoče izpeljati le drugačen sklep. B. B. je zaslišan izpovedal, da je bil pred nakupom dvakrat na pogovorih pri prodajalcu A. A., ki je navedel obseg prodajanih nepremičnin (od škarpe pri spodnjem delu pod hišo do glavne ceste). Glede škarpe in njene funkcije razmejitve zemljišča so potrdile tudi strani tožnikov predlagane priče C. C. ter D. A. in A. A. Prodajalca sta tožencema predstavila obseg zemljišč, da so zemljišča brez kakršnikoli bremen, takšno stanje pa je izhajalo tudi iz zemljiške knjige, navsezadnje pa sta prodajalca svoje navedbe potrdila tudi pred notarjem, ki je pripravil prodajno pogodbo. Sodišče v 4. točki obrazložitve ponovno napačno povzema navedbe tožencev iz pripravljalne vloge z dne 21. 9. 2021. Toženca sta v 6. točki navajala, da ob nakupu nepremičnine nista bila seznanjena glede vožnje po dostopni poti, da pa jima je bilo ob priliki celotnega ogleda (ki se je izvedlo ob primopredaji) predstavljeno, da je sosed zdravnik, da so si dobri in se lahko tudi oni vozijo po tej poti. Glede navedbe v 6. točki je bil kot zaslišani soočen prvi toženec, ki je pojasnil, da je prodajalec pri primopredaji, ko je ključe izročil, povedal, da po tej poti vozijo tudi sosedje in pokazal, do kje sega njegovo. Toženca sta izpostavila, da je imela takratna opomba prodajalca, da se lahko po tej poti vozi tudi dr. E. E., značaj njegove osebne privolitve oz. dopuščanja. Izpovedba druge toženke sovpada s časovnim potekom teh ločenih dogodkov. Glede poteka primopredaje sta izpovedovala tudi tožnika in njuni izpovedbi smiselno dopolnjujejo zatrjevanje tožencev - da je primopredaja potekala šele potem, ko je bil sklenjen pravni posel. Glede na to, da sta toženca ob nakupu nepremičnin razpolagala s podano informacijo prodajalcev o obsegu njunih zemljišč, ki se je skladala z zemljiškoknjižnim stanjem ter izjavo prodajalcev, da so nepremičnine proste bremen, sta izpolnila svojo (raziskovalno) dolžnost. Trditveno breme tožnikov glede nedobrovernosti tožencev pa ni izpolnjeno.

Dodajata, da je sodišče ugodilo zahtevku tožnikov tudi glede služnostne pravice za razširjen del parcele 129/23, za katerega sta toženca v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi navajala, da tam ne poteka dovoz, ampak imata tožnika neupravičeno postavljen nadstrešek oziroma da ne gre za prostor, namenjen izvrševanje služnosti in je dejanska raba zelenica. Sodišče je v 4. točki obrazložitve navedlo, da pisni izjavi D. A. in A. A. ne omenjata tožnikovih obračanj po poti, tožnika pa gotovo ne bi asfaltirala tudi nekaj metrov uvoza v dvorišče tožencev, če bi obračala le na svojem dvorišču. Sodišče je tako v celoti sledilo zatrjevanju tožnikov, pri čemer je utemeljenost zahtevka argumentiralo z razlogi, ki jih nista izpostavila niti tožnika. Prav tako je primarno povsem neizkazano, ali sta tožnika v resnici asfaltirala pot in dvorišče. Sodišče je sicer sledilo argumentaciji tožnikov, da ju je k obračanju prisilila konfiguracija terena, saj bi sicer morala voziti 70 m vzvratno do glavne ceste ter da takemu obračanju nihče ni nasprotoval. Glede navedb in izpovedb tožencev ter dokaznih predlogov pa ni zavzelo stališča. Toženca sta v odgovoru na tožbo pojasnila, da obračalni del sploh ni predstavljal dovozne poti, temveč dvorišče pravnih prednikov tožencev. Asfaltirana pot se je namreč zaključila še cca. 2 metra s koncem parcel št. 129/21 in 129/23 in se tako ta del nikoli ni uporabljal za obračanje vozil sosednjega zemljišča. V pripravljalnih vlogah z dne 21. 9. 2021 in 9. 11. 2021 sta toženca predložila 3 x PISO posnetke (zračni posnetek parcel iz različnih obdobjih), iz katerih je jasno razvidna sprememba obsega dvorišča tožencev in šele s tem nastanek razširjenega dela, kjer tožnika zatrjujeta pravico obračanja. Prav tako sta toženca opozarjala na nevzdržnost zatrjevanj glede (ne)možnosti obračanja in nujnosti vzvratne vožnje do javne ceste in v ta namen priložila ustrezna dokazila iz javnih evidenc. Sodišče se do navedenega ni opredelilo, predlaganega dokaza ni izvedlo, prav tako ne ogleda kraja, vpogled v predložene listine pa je interpretiralo v nasprotju s tem, kar ti posnetki dejansko prikazujejo. Sodišče v obrazložitvi sodbe tudi večkrat nadomešča trditveno podlago tožnikov, na tem mestu glede obračanja oz. nezmožnosti le tega, če je na dvorišču več vozil. Tekom dokaznega postopka in zaslišanja strank so se tudi pokazale nedoslednosti pri navedbah tožnikov glede asfaltiranja. O tej investiciji nista imela nobenih dokazil, prav tako nista vedela izpovedati, kdo je bil izvajalec. Tožnik E. E. je zaslišan izpovedal, da tri večja gradbena podjetja iz te regije. Ob tem je še izpovedal, da je plačilo izvedel F. F., ki je bil predsednik vaške skupnosti. V tem delu bi sodišče moralo vzeti v obzir tudi dogodek, o katerem je izpovedal prvi toženec B. B., in sicer, da mu je druga tožnica G. E. povedala (medtem ko je kopala kanal ob dovozni poti), da če tega ne bova uredila, da bo obvestila krajevno skupnost, iz česar sta sklepala, da je pot financirala in asfaltirala krajevna skupnost. Sodišče je prezrlo navedbe tožencev, da se je v obravnavanem času za tovrstne namene (ureditev poti, razsvetljave, postavitev pločnikov) uporabljal krajevni samoprispevek. Glede asfaltiranja je tožnik E. E. izpovedal, da je v dogovoru s sosedi dal asfaltirati pot in da je bila C. C. vključena v ta dogovor, medtem ko je C. C. kot priča izpovedala, da se s G. E. in E. E. ni pogovarjala, da bi se pot asfaltirala, da se je mogoče mož, nato je dodala, da so oni sami naredili asfalt po poti, ker sama finančno ni bila zmožna. Sodišče ni podalo argumentov, zakaj izpovedbi tožnika daje večjo verodostojnost in se nanjo navezuje v svoji odločitvi, zlasti ker sicer predloženim pisnim izjavam priznava dokazno vrednost. V predloženih izjavah C. C. pa so jasne navedbe o dogovoru o vzdrževanju dovozne poti oz. plačevanju stroškov vsak eno polovico. Sodišče ob izostanku utemeljitve ne obravnava ugovorov, ki sta jih glede predloženih izjav izpostavila toženca. C. C. v prvotni izjavi iz leta 1996 govori o skupni lastnini poti in o delitvi stroškov vzdrževanja, pri čemer leto njene izjave sovpada z letom, ko naj bi se pot po navedbah tožnikov financirala samo z njune strani. Zaslišana pa je C. C. izpovedala, da je to izjavo hranila doma in jo je kasneje dala odvetniku (sedaj notarju) H. H. V presoji verodostojnosti teh podanih izjav za sodišče očitno ni sporno, da je tako prvotno kot njeno dodatno izjavo z dne 10. 12. 2020 domnevno sam od sebe tožnikoma poslal notar H. H., tožnika pa sta jo predložila šele po vložitvi tožbe. Sodišču ne vzbuja dvoma niti dejstvo, da je nekdanja lastnica po toliko letih, v pozni starosti, v času, ko je bila po lastnih navedbah zelo bolna zaradi covid bolezni, podobno izjavo podajala znova s pojasnilom, da ji je E. E. sporočil, da ga novi lastniki omejujejo pri uporabi dovozne poti. Toženca sta ugovarjala, da izjava temelji na neresničnih vhodnih parametrih, plasiranih s strani tožnikov, kar sodišče ni upoštevalo. Izjava priče je namreč podana 10. 12. 2020, torej več mesecev prej, preden sta toženca z dopisom dne 17. 2. 2021 seznanila tožnika z medsebojno problematiko. Iz izjav priče C. C. izhaja, da je bila v obravnavi možnost oz. potreba formalne ureditve poti, ki pa se očitno ni udejanjila. Toženca sta na tem mestu opozorila, da je šlo med C. C. in tožnikoma za nek oseben dogovor glede koriščenja poti, ki se pravno formalno ni izpeljal. V tem pogledu toženca še napotujeta na izpovedbo priče J. J., ki je izpostavil, da so pravni predniki pravdnih strank vedeli, da je problem glede poti in da ga je treba urediti. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o priposestvovanju, podlaga za (so)uporabo dovozne poti je bil dogovor med tožnikoma in C. C. Šele potem, ko je časovni okvir dogovora potekel, se lahko ugotavljajo dejstva za pridobitev služnosti s priposestvovanjem. V tem delu sta toženca opozarjala na nesklepčnost, sodišče pa o tem ni zavzelo stališča. Toženca sta v svojih navedbah tudi izpostavila, da se je na kupljenem zemljišču menjalo več lastnikov, zaradi česar je izpeljava dokazne ocene le na podlagi trditev ene izmed pravnih prednikov tožencev nepopolna. Sodišče sicer upošteva obstoj pravnih prednikov (C. C., K. K. in A. A.), vendar pa ne obrazloži, kako je zaključilo, da sta tožnika izkazala, da sta v času lastništva navedenih pravnih prednikov izvrševala služnost vožnje in obračanja.

Izjave C. C. in A. A. ter D. A. so identične, čeprav je bila izjava C. C. domnevno zapisana 15. 10. 1996, izjava D. A. in A. A. pa šele v aprilu 2021. Nadalje je pomenljivo, da sta D. A. in A. A. podala svoji izjavi potem, ko sta toženca opozorila na določene neustreznosti v dopisu z dne 17. 2. 2021, ob tem, da je G. E. izpovedala, da se okoli izjave ni nikoli pogovarjala z D. A. in A. A. Ni mogoče zaključiti, da izjavi D. A. in A. A. nista bila podani pod vplivom tožnikov, saj je evidentno vsebinsko ujemanje z izjavo C. C., hkrati pa ostaja nepojasnjeno, kako je izjava prišla v roke tožnikoma. Glede samih izjav D. A. in A. A. je sodišče v 5. točki ugotovilo, da sta tožnika zagotovila denar za plačilo asfalta, ker sta se tako dogovorila s pravnimi predniki tožencev. V izjavah D. A. in A. A. je navedeno, da je za omenjeno cesto E. E. v dogovoru s tastom oz. očetom (K. K.) sam izvedel investicijo asfaltacije. Tekom dokaznega postopka pa so bila predstavljena drugačna dejstva. Tožnika sta namreč navedla, da sta takoj po nakupu asfaltirala dovozno pot, priča C. C. pa je izpovedovala in podala izjavo za čas asfaltiranja, ko je še bila lastnica. Iz podatkov v zemljiški knjigi tudi izhaja, da je bil Sotlar šele od 1999 dalje lastnik tega zemljišča. Sodišče teh nasprotujočih informacij ni vzelo v obravnavo, zato ostaja odprto vprašanje, ali sta tožnika samovoljno asfaltirala, ali sta to počela v soglasju s takratno lastnico dovozne poti C. C. Nikakor pa se nista mogla dogovarjati s K. K., ki je postal lastnik nekaj let kasneje, ko je bila pot že asfaltirana. Izjavi D. A. in A. A. pa sta sporni zlasti v delu, ko navajata, da sta že pred prodajo hiše povedala bodočima lastnikoma, da je cesta v solastništvu in souporabi s sosedi, čeprav take izjave ni bilo. Pred sklenitvijo pogodbe sta se toženca sestala samo z A. A., medtem ko je bila šele pri sklenitvi pogodbe prisotna tudi D. A. Če bi prodajalca izjavila takšne okoliščine glede solastništva poti, potem ne bi mogla soglašati z vsebino kupoprodajne pogodbe, kakor je bila pripravljena in s strani notarja H. H. predstavljena vsem strankam pogodbe. Tekom zaslišanja je prvi toženec B. B. izpovedal, da sta D. A. in A. A. pri notarju potrdila, da so nepremičnine proste bremen. Nenazadnje je sodišče tožencema naložilo za 2.256,82 stroškov postopka, kljub temu da je priznalo 950 točk po Odvetniški tarifi, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 570,00 EUR. Odmerjeni stroški so zato popolnoma pretirani.

3Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagata, da se jo zavrne kot neutemeljeno s stroškovno posledico. Pojasnjujeta, da je sodišče sprejelo prepričljivo dokazno oceno. Sodišče je na podlagi izpovedi tožnikov in prič pravilno ugotovilo, da se vtoževano zemljišče uporablja za služnostno vožnjo in obračanje. Pravilno je tudi ugotovilo, da so PISO posnetki zgolj informativne narave in da meja dejansko poteka drugače, kot izhaja iz aerofoto posnetka. Nadalje je pravilno presodilo, da priposestvovana služnost obsega tudi del dostopne poti, ki je tožnikoma in njunim pravnim prednikom služil za obračanje vozila. Prepričljiv zaključek temelji tudi na skrbni oceni priloženih posnetkov, iz katerih je razvidna lega starega asfalta, ki sta ga tudi v tem delu postavila in financirala tožnika. Slednja tega v primeru, da asfalt ne bi služil tudi njunim potrebam, zagotovo ne bi naredila, kar pravilno sklepa prvostopenjsko sodišče. Zavajajoča je dokazna ocena, ki jo glede asfaltiranja poti ponuja pritožba. Povsem življenjsko je, da se tožnika glede na časovno oddaljenost asfaltiranja nista mogla spomniti prav vseh okoliščin dogodka, vendar sta v bistvenih elementih povedala skladno in prepričljivo, njune izpovedi pa so potrdile zaslišane priče in priložene pisne izjave. Med pisnimi izjavami in izpovedmi ni bilo nobenega nasprotja, saj C. C. lastnih sredstev za financiranje asfaltiranja dovozne poti ni imela, zato sta celotno financiranje asfaltiranja prevzela tožnika. V tem delu se pritožba sklicuje tudi na sklepe krajevne skupnosti, kar predstavlja nedopustno novoto. Pritožbeno polemiziranje s pisnimi izjavami je spričo dejstva, da toženca nista zahtevala njihovega neposrednega zaslišanja, neutemeljeno. Poleg tega je bila pisna izjava C. C. potrjena tudi z njeno izpovedbo. Prvostopenjsko sodišče pa je tožnikoma odmerilo še premalo stroškov, saj je število točk vezalo na Zakon o sodnih taksah (200 točk), kar je napačno glede na to, da znaša število točk v spornih glede stvarnih služnosti 300 točk (tar. št. 18 OT).

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika sta v tožbi navajala, da že od leta 1970 na nepremičninah, ki so predmet zahtevka, skupaj s svojimi pravnimi predniki izvršujeta služnost hoje in vožnje, pri čemer izvrševanju služnosti nihče ni nasprotoval,² kar je ustrezno povzelo prvostopenjsko sodišče v 7. točki obrazložitve. Ker je po drugem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)³ posledica dvajsetletnega dejanskega izvrševanja služnosti, kateremu lastnik služeče nepremičnine ni nasprotoval, izvenknjižna pridobitev stvarne služnosti, je pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna, tj. da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, neutemeljen. Pritožba sicer v tem pogledu selektivno citira navedbe tožnikov iz prve pripravljalne vloge z dne 7. 9. 2021 (str. 2.) in skuša ustvariti vtis, da sta zatrjevala, da gre za skupno lastnino, (nesklepčno) pa zahtevata ugotovitev stvarne služnosti. Pritožnika pri tem zanemarita ustrezno trditveno podlago, ki sta jo tožnika podala že v tožbi. Obenem citirata omenjeno pripravljalno vlogo na način, da izpustita ravno del, v katerem tožnika pojasnita, da gre služnostno pot in da je izjava sosede C. C., ki sicer govori o skupni lastnini, laična, in da je iz izjave sicer razvidno, da je obstajal dogovor o skupni uporabi in vzdrževanju poti.⁴ Slednje se sklada tudi z dejstvom, da v postopku nikoli ni bilo sporno, da tožnika nista (in tudi nista bila) lastnika zemljišč, po katerih poteka služnostna pot, kar je prvostopenjsko sodišče posebej izpostavilo (prav tako) v 7. točki obrazložitve.⁵

6Pritožbeni očitki na 4. in 5. strani⁶ pritožbe glede pomanjkljive dokazne ocene temeljijo na pravilnih teoretičnih izhodiščih, a obenem ostajajo na povsem abstraktni ravni, saj jih toženca ne konkretizirata. Se pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do (pre)ostalih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov, ki zadevajo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča.

7Zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženca ob nakupu svojih nepremičnin nista izpolnila svoje raziskovalne (poizvedovalne) dolžnosti, je pravilen, ustrezno obrazložen in skladen s sodno prakso.⁷ Pritožbeno sodišče v zvezi s tem kot osrednjo (neizpodbijano) ugotovitev (ratio decidendi) prvostopenjskega sodišča izpostavlja, da je bilo tožencema že na prvi pogled (prima facie) jasno oz. “zunaj zaznavno”, da lahko tožnika dostopata do svoje nepremičnine zgolj po sporni poti (8. točka obrazložitve). Da je že ob ogledu videl, da tožnika nimata druge poti, je zaslišan izrecno izpovedal prvi toženec. Medtem ko je druga toženka izpovedala, da je ni zanimalo, ali imajo sosedje kakšno svojo pot. Pritožbeno vztrajanje, da sta toženca zadostila svoji raziskovalni dolžnost, je zato docela nestvarno. Poleg tega, da je bila tožencema že iz narave stvari jasno, da se posest razlikuje od zemljiškoknjižnega stanja (4. točka obrazložitve), je sodišče prve stopnje svoj zaključek oprlo tudi na ugotovitev, da jima je prodajalec povedal, da se sosedi vozijo po sporni poti (8. točka obrazložitve). Pritožbeni očitek, da je obrazložitev glede raziskovalne dolžnosti “popolnoma izostala”, je zato prav tako neutemeljen.

8Ker ni dvoma, da sta lahko toženca ob ogledu sama zaznala, da imata tožnika zgolj po sporni poti možnost dostopa do svojega zemljišča, z vidika presoje dobre vere ni bistveno, ali oz. kdaj (ali ob ogledu ali ob primopredaji) je toženca o uporabi cesti s strani tožnikov obvestil še prodajalec. Novi pridobitelj nepremičnine je namreč tisti, ki ima poizvedovalno (raziskovalno) dolžnost, da razišče zunanje okoliščine, ki lahko kažejo na že obstoječo ali vsaj pričakovano pravico, s katero je nepremičnina, ki jo pridobiva, obremenjena.⁸ Nenazadnje, ker ni sporno,⁹ da je bila tožencema pred nakupom pokazana meja s tožnikoma, obenem sta toženca videla, da lahko tožnika dostopata do svoje nepremičnine zgolj po sporni poti, ki (sedaj) poteka po parceli tožencev, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki ni sledilo izpovedbi tožencev, da sta šele ob primopredaji od prodajalca izvedela, da se po sporni poti vozita tožnika.

9Ker je v 2. točki obrazložitve sodišče prve stopnje povzelo navedbe tožencev, ne pa navedbe tožnikov,¹⁰ se izkaže za neutemeljenega pritožbeni očitek, da je sodišče napačno oz. neresnično povzelo navedbe tožnikov. Toženca sta sicer v 1. pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2021 navedla: “Smiselno tako je bilo tudi predstavljeno toženima strankama s strani prodajalca A. A., ob priliki ogleda celotnega zemljišča, ki je poudaril, da je sosed zdravnik in da so si dobri ter da se lahko tudi oni vozijo po tej poti …”. Slednje je prvostopenjsko sodišče v 4. točki obrazložitve povzelo: “V pripravljalni vlogi z dne 21. 9. 2021 v 6. tč. sta navedla, da jima je ob ogledu pred nakupom prodajalec A. A. povedal, da je sosed zdravnik, da so si dobri, da lahko tudi oni vozijo po tej poti”. Drži, da toženca nista izrecno navedla, kdaj je potekal ogled - ali pred ali po nakupu nepremičnine. Je pa, kot je zgoraj nadrobneje obrazloženo, prvostopenjsko sodišče prepričljivo ugotovilo, da sta bila toženca glede uporabe poti s strani tožnikov seznanjena že pred „primopredajo“ (nakupom). Zato s tem, ko je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi kot navedbo tožencev zapisalo “pred nakupom”, čeprav gre za ugotovitev sodišča, ni zagrešilo bistvene kršitve postopka.

10Tožnika sta v tožbi prav tako navedla, da sta se toženca že v času nakupa nepremičnin pripeljala po sporni poti in da sta ob ogledu hiše videla, da do objekta tožnikov ne vodi nobenega druga cesta, saj sta hiši med seboj oddaljeni manj kot 10 metrov in je ta okoliščina vsakomur že na prvi pogled vidna. Obenem sta predložila tudi slikovno gradivo (priloge A2, A3 in A4), iz katerega je tudi razvidno dejansko stanje stvari. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da tožnika nista zadostila svojemu trditveno-dokaznemu bremenu glede nedobrovernosti tožencev.

11Glede samega obsega služnostne pravice toženca s sklicevanjem na PISO posnetek grajata, da je sodišče v celoti ugodilo zahtevku glede parcele 129/23, čeprav sta navajala, da sta na parceli tudi nadstrešek in zelenica, ki nista namenjena izvrševanju služnosti, do česar se sodišče ni opredelilo. Ker sta tožnika podala zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti samo na “obstoječi poti” po parcelah 129/21, 129/23 in 129/2, ne pa tudi na preostalem delu parcel (npr. zelenica, travnik, njiva itd.), čemur je prvostopenjsko sodišče tudi v (celoti) sledilo,¹¹ ne drži pritožbeno naziranje, da ugotovljena služnost zajema celotno parcelo 129/23. Ker tožnika ugotovitve stvarne služnosti nista zahtevala na delu parcele, kjer sta nadstrešek in zelenica, se prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno posebej opredeljevati do dotičnih (nerelevantnih) ugovornih navedb tožencev.

12Kar se tiče ugotovitve služnosti obračanja na parceli 129/2 v dolžini treh metrov, je neutemeljeno pritožbeno naziranje, da je sodišče v tem pogledu sledilo zgolj zatrjevanju tožnikov, da obstoji taka služnost. Kot poglavitno je prvostopenjsko sodišče izpostavilo, da iz izpovedi prič¹² izhaja, da je tako obračala pravna prednica tožnikov¹³ in da sta tožnika dotični del poti tudi asfaltirala na svoje stroške, kljub temu da je šlo za dvorišče pravnih prednikov tožencev. Drži, da obračanje ni omenjeno v pisni izjavi C. C., je pa C. C. izpovedala, da so sosedje zmeraj tako obračali, da so vzvratno zapeljali na sporno pot in nato odpeljali proti glavni cesti.¹⁴ Ker ni dvoma, da so pravni predniki tožnikov več kot dvajset let na ta način izvrševali služnost, ni relevantno, ali vzrok za tovrstno izvrševanje služnosti tiči v konfiguraciji terena ali zaradi številnih parkiranih vozil na parkirišču tožnikov niti ali za to obstaja poseben vzrok (potreba). Potrebnost in koristnost namreč nista pogoja za priposestvovanje služnosti.¹⁵ Prav tako ne drži, da je prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji nadomeščalo trditveno podlago tožnikov. Ker sta tožnika navajala, da obračata na delu parcele 129/2 in da sta ta del, ki je sedaj v lasti tožencev, tudi asfaltirala, sodišče s tem, ko je zaključilo, da tožnika ne bi asfaltirala nekaj uvoza v dvorišče tožencev, če bi obračala na svojem dvorišču, ni preseglo trditvene podlage tožnikov. Tozadevno razlogovanje ne napolnjuje historičnega sklopa dejstev, na katerih temelji tožba, namreč predstavlja dokazno oceno sodišča.

13V 3. točki obrazložitve je sodišče utemeljilo, zakaj ni opravilo ogleda na kraju samem in zaslišalo priče M. M., zato je neutemeljen tudi očitek, da se sodišče ni opredelilo do dokaznih predlogov tožencev. Drži pa, da se sodišče ni opredelilo posebej do PISO¹⁶ posnetkov (prilogi B5 in B7), ki sta jih tožnika predložila v 1. in 2. pripravljalni vlogi. Ker je pritožbeno sodišče glede presoje listin v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče, je skladno s 3. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹⁷ postopek v tem delu dopolnilo. Toženca sta navajala, da iz omenjenih posnetkov izhaja, da je razširjeni del (tj. del, kjer obračata tožnika) nastal šele po obnovi tožencev leta 2021. Ob vpogledu v listine je pritožbeno sodišče ugotovilo, da navedeno ne drži. Iz priloženih slik izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je bil ravno del parcele 129/2, na katerem tožnika vtožujeta služnost obračanja, asfaltiran in razširjen, še preden sta toženca obravnavana zemljišča sploh kupila. Na podlagi vsega navedenega je tako pravilna tudi odločitev, da obstoji služnost obračanja, ki se kot podaljšek služnostne poti na razdalji treh metrov nadaljuje po parceli 129/2.

14V nadaljevanju pritožbe toženca obsežno problematizirata, kdo in v kolikšnem obsegu je financiral asfaltacijo služnostne poti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika tista, ki sta v (celoti) financirala služnostno pot, je relevantna, saj predstavlja enega izmed indicev, da sta tožnika sporno pot uporabljala kot služnostno pot. Pri čemer gre za poglaviten dokaz samo glede služnosti obračanja na parceli 129/2, medtem ko je glede parcel 129/21 in 129/23 že iz same kompozicije nepremičnin jasno, da sta tožnika pot uporabljala, ne glede na to, ali sta (so)prispevala k asfaltiranju, saj sporna pot predstavlja edini možen dostop do njune nepremičnine. Pritožbena navedba, da je Svet krajevni skupnosti dne 18. 3. 1996 sprejel Sklep o razpisu referenduma za uvedbo krajevnega samoprispevka, je v tem pogledu nerelevantna, saj ne pove ničesar glede asfaltacije, obenem pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj je treba tudi splošno znana dejstva zatrjevati pravočasno.¹⁸ Pri tozadevnem vprašanju je poglavitno, da sta tožnika zatrjevala, da sta sama asfaltirala sporno pot, toženca pa sta navajala, da je to storila krajevna skupnost. Kot je ustrezno izpostavilo prvostopenjsko sodišče, navedbe tožnikov sovpadajo z izpovedbo C. C., ki je bila v času asfaltacije soseda tožnikov in je izpovedala, da za asfaltacijo ni imela denarja (5. točka obrazložitve). Na drugi strani toženca nista podala nobenega dokaza, da je sporno pot asfaltirala krajevna skupnost. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sta denar za plačilo asfalta zagotovila tožnika, ker sta se tako dogovorila s pravnimi predniki tožencev, pravilen.

15Bistvenih neskladij med izpovedbo drugega tožnika E. E. in izpovedbo C. C., kot to skuša predstaviti pritožba, ni. E. E. je izpovedal, da je on tisti, ki je financiral asfaltacijo, kot že povedano, pa iz izpovedbe C. C. izhaja, da sta asfalt naredila tožnika, ker sama tega ni bila finančno zmožna.¹⁹ Prav tako je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča (5. točka obrazložitve), da ni poglavitnih (relevantnih) nekonsistentnosti med pisno izjavo C. C., kjer je zapisala, da so stroški vzdrževanja ceste šli na polovico, in njeno izpovedbo, da sama za asfaltiranje ni prispevala. Izjava se namreč nanaša na vzdrževanje ceste, ne pa konkretno na asfaltiranje. Pa četudi bi sodišče štelo, da se je tudi strošek asfaltiranja delil na polovico, to ne bi imelo nobenega vpliva na končni izid dokaznega postopka. Tudi dejstvo, da bi tožnika prispevala polovico za asfaltiranja ceste, ki poteka po tujih nepremičninah, bi to ravno tako predstavljalo pomemben indic, da to pot uporabljata in da sta imela soglasje za uporabo. Z izjemo ugovorov glede pisne izjave C. C., do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo (skupna lastnina, delitev stroškov), gre v preostalem delu pritožbe za nedovoljene pritožbene novote (posredovanje notarja H. H., pozna starost priče in njena covid bolezni). Razen pavšalne navedbe, da izjava C. C. temelji na neresničnih vhodnih parametrih, teh očitkov toženca v prvostopenjskem postopku nista podala.

16Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je priposestvovanje začelo že v letu 1970. Pri tem se je prepričljivo oprlo na izpovedbi J. J. in C. C., ki sta skladno izpovedala, da se je začelo graditi v letu 1970, in na s strani tožnikov predloženo gradbeno dovoljenje, izdano dne 9. 9. 1970. Ker so pravni predniki pravdnih strank začeli z gradnjo hiš leta 1970, je logičen in prepričljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da so od tedaj obenem začeli uporabljati tudi sporno pot, saj so do hiš nekako morali dostopati. V odgovoru na tožbo toženca nista predložila geodetskega posnetka iz leta 1970, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do posnetka ni opredelilo.²⁰ Ker se je priposestvovanje začelo leta 1970, je prav tako pravilen sklep prvostopenjskega sodišča, da se je zaključilo že leta 1990. Da se je priposestvovanje zaključilo še za časa pravnih prednikov tožnikov (J.), tj. še predenj sta se tožnika sploh priselila, pa je za nastanek stvarne služnosti povsem irelevantno. Ker se je priposestvovanje zaključilo že leta 1990, se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo zgolj na izpovedbo C. C. kot pravne prednice tožencev. Kot izpostavlja tudi pritožba, iz izjave C. C. izhaja, da je bila v letu 1996 soseda tožnikov. C. C. je prav tako izpovedala, da je bila soseda s tožnikoma, ki sta se priselila šele leta 1995. Ker so se K. in A. priselili po tem, ko se je priposestvovanje že zaključilo, njihovo zavedanje glede uporabe poti ni relevantno, zato ga prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno posebej ugotavljati.

17Z izjemo navedbe, da pisni izjavi D. A. in A. A. ne omenjata tožnikovega obračanja na poti (4. točka), kar je tožencema v korist, prvostopenjsko sodišče nobenega zaključka ni oprlo na izjavi D. A. in A. A. Pritožbeni očitki, ki zadevajo nekonsistentnosti v izjavah D. A. in A. A., zato predstavljajo pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena in do katerih se pritožbeno sodišče ni dolžno posebej opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Nenazadnje ne drži, da je sodišče tožnikoma priznalo zgolj 950 točk. Iz 9. točke obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče razdelilo stroške postopka na dve kategoriji, in sicer na stroške, ki jih je priznalo v višini, kot sta jih tožnika priglasila v stroškovniku z dne 23. 12. 2021, in na stroške, ki jim je priznalo nižje število točk, kot sta priglasila tožnika. Zgolj za slednje je priznalo 950 točk, preostali priznani stroški pa predstavljajo razliko do 2.256,82 EUR, kolikor so znašali celotni stroški prvostopenjskega postopka. Navedeno se sklada tudi s stroškovnikom (na list. 53), na katerem je sodišče označilo, katere stroške je tožnikoma priznalo in v kakšni višini, kar je skladno z ustaljeno sodno prakso.²¹

19Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče, kjer je bilo potrebno, pomanjkljivosti izpodbijane prvostopenjske sodbe samo odpravilo (3. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20Ker sta bila toženca s pritožbo v celoti neuspešna, sta tožnikoma dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je priglašene stroške odmerilo skladno z veljavno Odvetniško tarifo²². Priznalo je strošek sestave odgovora na pritožbo 375 točk, materialne stroške 7,5 točk (2%) in dodatek za zastopanje dveh strank 38,5 točk. Ni pa pritožbeno sodišče priznalo stroška prejema, pregleda in poročila odločbe višjega sodišča, saj tega stroška Odvetniška tarifa ne predvideva.²³ Zahtevka za plačilo 22% DDV tožnika v pritožbenem postopku nista podala. Glede na navedeno in ob vrednosti točke 0,60 EUR pritožbeni stroški tožnikov znašajo 252,60 EUR.

21Priznane pritožbene stroške morata toženca tožnikoma plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudita, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika²⁴).

¹ Opomba pritožbenega sodišča.
² Zlasti 2. stran tožbe z dne 6. 5. 2021.
³ Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20).
⁴ “In čeprav je ta izjava zapisana laično, ker v primeru poti ni šlo za skupno lastnino (kot je zapisano v izjavi) temveč za služnostno pot, ki je potekala po zemljišču C. C., je iz izjave razvidno, da je med vsemi udeleženci, ki so pot uporabljali, ves čas obstajal dogovor o njeni skupni uporabi in vzdrževanju”, 1. pripravljalna vloga z dne 9. 7. 2021, str. 2.
⁵ “Glede na zatrjevanja so tako pravno nepomembni deli pisnih izjav prednikov o solastnini poti, saj pot ni nikoli potekala po zemljišču tožnikov …”, 7. točka obrazložitve.
⁶ Gre za 2. točko pritožbe, ki je poimenovana “Pomanjkanje kakršnekoli dokazne ocene”.
⁷ Prim. zlasti VSL sodba I Cp 3974/2010 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 556/1998 z dne 25. 8. 1999, II Ips 504/1994 z dne 16. 5. 1996, III Ips57/2002 z dne 27. 11. 2002 in II Ips 53/2001 z dne 27. 2. 2014.
⁸ VSL sodba I Cp 3974/2010.
⁹ Pritožba v tem pogledu izpostavlja zaslišanje prvega toženca (6. str. pritožbe), ki je izpovedal, da mu je prodajalec ob ogledu pokazal mejo.
¹⁰ Iz prvostopenjsko sodbe je jasno razvidno, da so v 1. točki obrazložitve povzete navedbe tožnikov, v 2. točki obrazložitve pa navedbe tožencev.
¹¹ Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po “obstoječi poti”.
¹² Prvostopenjsko sodišče v tej točki sicer ni posebej poimensko navajalo prič, kar pa niti ni bilo potrebno, saj so vse povabljene priče izpovedale, da se je obračalo, kot sta navajala tožnika.
¹³ Priča C. C. je izpovedala: “Vožnje s tovornjaki niso bile na dnevnem redu, so pa sosedje zmeraj obračali tako, da so iz svojega dvorišča nazaj na skupno pot rikverc zapeljali, nato pa šli proti glavni cesti”, zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 12. 2021, str. 2. Priča J. J. je izpovedal: “Obračalo pa se je tudi na poti, tako da se je iz našega dvorišča zapeljalo nazaj vzvratno proti hiši nekdanjih sosedov, in sicer par metrov vzvratno na njihovem”, zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 12. 2021, str. 3. Priča L. L. je izpovedal: “Obračalo se je tudi tukaj, kjer imajo hiše,” zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 12. 2021, str. 4.
¹⁴ Prav tam.
¹⁵ Sta pa potrebnost in koristnost služnosti pomembni pri presoji utemeljenosti tožbe za ukinitev služnosti. Prim. VSL Sodba I Cp 1138/2020.
¹⁶ Prostorski informacijski sistem občin.
¹⁷ Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – Zdeb).
¹⁸ VSL I Cp 960/2021.
¹⁹ “Oni so sami naredili asfalt po poti, ker so vedeli, da jaz finančno nisem zmožna,” zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 23. 12. 2021, str. 2.
²⁰ V odgovoru na tožbo sta toženca priložila samo kupoprodajno pogodbo, fotografije obračanja in geodetski posnetek trenutnega stanja (priloge B2, B3 in B4).
²¹ Prim. VSRS Sklep III Ips 34/2015 in VSL Sklep II Cp 1952/2021.
²² Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22).
²³ Prim. VDSS Sklep Psp 229/2020.
²⁴ Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631).