VSC Sodba PRp 130/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR v roku in na način, kot bo določen v pozivu prekrškovnega organa k plačilu sodne takse.

1Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v hitrem postopku o prekršku storilčevo zahtevo za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani plačilni nalog (PN) prekrškovnega organa z dne 17. 9. 2020, s katerim je zaradi prekrška po desetem odstavku člena 99 ZPrCP bila storilcu izrečena sankcija in sicer globa v višini 250,00 EUR, poleg tega pa so mu bile izrečene tudi 3 kazenske točke (KT). Storilcu je plačilo naložilo še sodno takso v višini 90,00 EUR.

2Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri sodišču prve stopnje očita kršitev postopkovnih določb ZP-1 in kršitev zakona, zatrjuje pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba je neutemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je storilcu s prej citiranim PN z dne 17. 9. 2020, ki je bil storilcu vročen na kraju samem, saj to dokazuje storilčev podpis na tem PN, očitala kršitev določbe desetega odstavka člena 99 ZPrCP, ker je kritičnega dne s tovornim vozilom na lokaciji smer Č. proti K. v naselju C. v notranjost križišča zapeljal pri rdeči luči na semaforju, čeprav so mu drugi vozniki hupali in ga opozarjali na to, da je zapeljal v križišče pri rdeči luči. Prvo sodišče je na podlagi spisovnega gradiva, ki je bilo posredovano s strani prekrškovnega organa in iz katerega izhaja osebna zaznava policista, da je storilec brez ustavljanja zapeljal v notranjost križišča, kljub temu, da so mu drugi vozniki hupali, ker je gorela rdeča luč, zaradi česar je bil zaradi prisotnosti policista za tem ustavljen z uporabo modre rotacijske luči, zaključilo, da je storilec za ta prekršek odgovoren.

5Pritožba ponavlja očitke iz vložene ZSV, vsebina katere je povzeta v točki 4 izpodbijane sodbe, do katerih se je prvo sodišče opredelilo že v izpodbijani sodbi. Najprej prvemu sodišču očita, da iz vloženega PN ne izhaja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, kar naj bi izhajalo iz sodne prakse VSRS, prav tako pa storilcu na kraju samem ni bilo omogočeno, da bi se izjasnil o očitku na podlagi določbe člena 55 ZP-1. Pravilno je že prvo sodišče v točki 9) izpodbijane sodbe pritožniku pojasnilo, da je napačno njegovo stališče, da bi mu v zadevi, kot je obravnavana, moral prekrškovni organ v skladu s členom 55 ZP-1 že pred izdajo PN poslati obvestilo o zaznanem prekršku s pozivom o izjasnitvi. To je prekrškovni organ dolžan storiti le v primeru, kadar odloči s pisno odločbo o prekršku po členu 56 ZP-1 ali pa s plačilnim nalogom (PN) po drugem odstavku člena 57 ZP-1, torej, kadar se kršitelj ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška ni mogel izjasniti o dejstvih in okoliščinah na samem kraju storitve prekrška. Če pa pooblaščena uradna oseba prekršek zazna osebno ali pa ga ugotovi s tehničnimi sredstvi in napravami, pa prekrškovni organ ravna po določbi prvega odstavka člena 57 ZP-1 in kršitelju izda PN na samem kraju prekrška in mu tudi predoči storitev očitanega prekrška, kar je bilo storjeno tudi v obravnavanem primeru, ko je storilec na kraju samem podpisal prejem vloženega PN in se je že na kraju samem imel možnost izjasniti o vseh dejstvih in okoliščinah. Prav tako ne drži, da izdani PN ne vsebuje vseh sestavin in da bi moral vsebovati tudi ustrezen opis dejanskega stanja, kajti le v primeru, če kršitelju PN ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraj prekrška, se mu ga vroči po določbah ZP-1 in v tem primeru se kršitelju skupaj s PN vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni naveden že v PN. V konkretnem primeru pa, ker je storilec vložil ZSV zoper izdani PN z dne 17. 9. 2020, pa je prekrškovni organ tako, kot izkazuje spisovno gradivo, v skladu s petim odstavkom člena 57 ZP-1 skupaj z vloženo ZSV in PN sodišču predložil tudi kratek popis dejanskega stanja, kar izhaja iz priloženega spisovnega gradiva in kar je bilo vročeno tudi storilcu.

6Ne drži tudi nadaljnji očitek, ki je ponovljen iz vložene ZSV in na katerega je prav tako pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in sicer, da policistom ni dovoljeno, da bi prekrške vožnje skozi semaforizirano križišče ugotavljali na podlagi osebne zaznave in brez uporabe določbe člena 35 Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: pravilnika). Prvo sodišče je pravilno obrazložilo, da določba člena 35 navedenega pravilnika določa postopek merilnika hitrosti glede dokumentiranja vožnje v rdečo luč, vendar pa gre v tem primeru za situacijo, ko je tak prekršek ugotovljen z uporabo tehničnih sredstev ali naprav oziroma z merilnikom hitrosti. V obravnavanem primeru pa je prekršek bil zaznan na podlagi osebne zaznave policista – pooblaščene uradne osebe, zato je obrazložitev prvega sodišča, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba člena 35 navedenega pravilnika pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

7Pritožnik graja tudi po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno z navedbami, da ni zapeljal v križišče pri rdeči luči in da si je policist slednje izmislil, ker pritožnik tudi ni slišal nobenega hupanja. Prvo sodišče sicer res ni dopolnjevalo dokaznega postopka v navedeni prekrškovni zadevi, vendar pa to iz razloga, kar storilec v vloženi ZSV z dne 28. 9. 2020 ni navajal, da si je pooblaščena uradna oseba, to je policist A. A., ki je prekršek osebno zaznal, slednje izmislil, temveč je v vloženi ZSV problematiziral zgolj odsotnost materialnega dokaza za storitev očitanega prekrška, sklicujoč se na določbo člena 35 navedenega pravilnika, problematiziral pa je tudi izdajo PN zaradi nezadostne konkretizacije in odsotnosti vpisa dejanskega stanja očitanega prekrška, kot dokaze pa je predlagal le vpogled v citirani pravilnik in pa sodno prakso, medtem ko ni predlagal izvedbe nobenih drugih dokazov, zaradi česar je prvo sodišče tako, kot izhaja iz izpodbijane sodbe odločilo na podlagi spisovnega gradiva, torej na podlagi listinskih dokazov, ki jih je predložil prekrškovni organ, saj storilec konkretnih dokazov, ki naj bi jih sodišče izvajalo, ni predlagal. Dokazna ocena listinskih dokazov je v izpodbijani sodbi jasna. V skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1, ko v takšnih postopkih, kot je obravnavani, pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten, pa je pritožbeno sodišče na dokazno oceno dokazov v izpodbijani sodbi vezano, pritožnik pa niti v pritožbenih navedbah v zvezi z očitkom, zakaj šteje, da si je pooblaščena uradna oseba izmislila storitev očitanega prekrška storilcu, ni utemeljila, zato je pritožbeni očitek zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne le nedopusten, temveč tudi neobrazložen.

8Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče na podlagi vložene ZSV storilca sprejelo pravilno in zakonito odločitev o tem, da storilčeva ZSV zoper PN z dne 17. 9. 2020 ni utemeljena, prvo sodišče je tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP in ZP-1, prav tako pa je prepričljivo obrazložilo tudi storilčev subjektivni odnos do storjenega prekrška, zato je bilo potrebno tako pritožbo storilca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

9Storilec ni uspel s pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 147 ZP-1 moral plačati strošek pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR, ta taksa pa je odmerjena po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), storilec pa jo bo dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa k plačilu stroškov postopka.