VSL Sodba II Cp 646/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Dejanski okvir spora

1Tožnik je lastnik nepremičnine k. o. ... parcela 189 (ID 001) in nepremičnine k. o. ... parcela 190 (ID 002),¹ toženka pa je upravljavec nepremičnine parcela 1296 (ID 003) k. o. ...,² ki je vpisana v zemljiško knjigo kot javno dobro, v naravi pa predstavlja deloma kolovoz, v ostalem delu pa je kmetijsko in gozdno zemljišče, deloma pa ima status pozidanega zemljišča. Pravdni stranki sta mejaša. Na podlagi geodetskega postopka je bila na novo določena meja med parcelama 189 in 1296. Poljska pot, ki je potekala po parceli 1296, po geodetski odločbi deloma potekala po parceli 189. Tožnik je na ta del poti postavil kamenje in ovire ter opozorilne table (prepoved vožnje – privatno zemljišče) in na ta način preprečil lastnikom sosednjih parcel dostop do svojih parcel. Lastniki sosednjih parcel so uredili novo pot po parceli 1296 - nad nekdanjim spornim delom poljske poti, ki je v lasti tožnika, in si na ta način zagotovili dostop do svojih parcel. Tožnik trdi, da več ne more dostopati do poljske poti, ker je nivo novega dela poljske poti v razmerju do tožnikovih parcele 189 bistveno višji, zato tožnik meni, da toženka s tem nedopustno vznemirja tožnika v izvrševanju njegove lastninske pravice na parceli 189.

Odločitev sodišča prve stopnje

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka kot upravljavec nepremičnine parcele 1296 dolžna opustiti poseganje v nepremičnino tožnika parcela 189 in je zato dolžna v roku petnajstih dni na nepremičnini parcela 1296 pot urediti tako, da bo v skladu s pravili gradbene stroke omogočala normalen dostop tožniku na njegovo nepremičnino parcela 189 z vso kmetijsko mehanizacijo, ki jo potrebuje za obdelavo te parcele, s tem, da se je toženka dolžna na takšen ali podoben način tudi v bodoče vzdržati kakršnihkoli poseganj v tožnikovo nepremičnino parcela 189 (I). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora tožnik povrniti toženki pravdne stroške (II).

Povzetek pritožbenih navedb

3Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik tudi zahteva, da mu toženka povrne pritožbene stroške.

4Neutemeljeni so očitki sodišča, da tožnik ni dokazal, da je dostopna (ali vstopna) pot neustrezna. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki bi pojasnil, ali je novo nastali odsek javne poti z vidika gradbene stroke neustrezen in tožniku onemogoča dostop na javno dobro. Sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo. Tožnik je predlagal ogled na kraju samem, kjer bi lahko pokazal, da ne more dostopati na javno pot. Tudi elektronsko sporočilo g. A. A., ki je zaposlen pri toženki z dne 16. 7. 2019, potrjuje, da je tožniku po izdelavi novega odseka javne poti onemogočen dostop, zato bi sodišče moralo izvesti zgoraj navedene dokaze. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo zgolj z vpogledom v barvne fotografije. Iz teh razlogov je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5Prejšnja javna pot oziroma natančneje njen odsek, ki je potekala po nepremičninah tožnika, je bila po svojih fizičnih lastnostih primerna. Ni pa bila primerna iz vidika, da je potekala po nepremičnini, ki je v lasti tožnika. Toženka ni upoštevala pozivov tožnika, da se ta del poti prestavi na nepremičnino 1296. Tožnik je uporabil institut samopomoči, ko je na svoje zemljišče nasul kamenje in postavil opozorilne table, da gre za zasebno zemljišče. S tem je onemogočil nepooblaščenim osebam nadaljnjo rabo tega odseka poti, ki je v njegovi lasti. Na ta način je tudi preprečil priposestvovanja stvarne služnosti, če bi še naprej odobraval tako stanje v naravi.

6Sporen odsek javne poti poteka po nepremičnini parc. št. 1296, vendar nova pot ni primerna zaradi svojih fizičnih lastnosti. Višinski nivo nove poti je namreč vsaj dva metra višji od nivoja nepremičnin tožnika, zato je nemogoče, da bi tožnik iz svojih nepremičnin zapeljal na parcelo 1296. Nerazumljive so iz teh razlogov ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik s tožbenim zahtevkom v resnici zahteval ureditev dostopa. Problem je višinski nivo novega odseka javne poti, ki je previsok.

7Toženka je trdila, da so novo pot zgradili vaščani oziroma lastniki sosednjih nepremičnin. Sodišče je izpostavilo odsotnost koristi, ki naj bi jo toženka, kot „tretja“ imela zaradi ravnanja lastnikov sosednjih nepremičnin, zaradi česar naj bi bil ugovor pasivne legitimacije utemeljen, ni pa upoštevalo, da je naloga toženke, da iz vidika statusa upravljavca konkretnega javnega dobra, ob upoštevanju 3. alineje drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, vzdržuje in ureja javne poti. V tem primeru so nepooblaščene osebe vzele v svoje roke pravico in toženki prihranile strošek glede izdelave gradbenega projekta, kot tudi strošek glede izvedbe prestavitve poti. Pridobljena korist toženke in naknadno odobravanje ravnanj solastnikov v zvezi z izdelavo novega odseka javne poti, ki je bila narejena brez ustrezne strokovne podlage, po prepričanju tožnika utemeljujeta, da je ugovor pasivne legitimacije toženke neutemeljen.

8Srž problema za tožbo nista bili nepremičnini tožnika in kamenje, ki ga je nasul na nepremičnini, pač pa neprimerno zgrajen nov odsek javne poti. Takemu stanju se je tožnik z vložitvijo tožbe uprl, ker je šlo za dejanje izven njegove sfere, ki se je vršila izven njegovih zemljišč, in zato v zvezi s tem ne more imeti nobene druge pravne podlage, kot da zahteva prenehanje vznemirjanja. Očitki, da si je z nasutjem kamenja na začetku in na koncu odseka stare javne poti, ki je potekala po njegovih nepremičninah sam povzročil problem, na katerega ne more odgovarjati toženka, je nelogičen, saj nasuto kamenje ne predstavlja nobenega dovoza.

9Sodišče ne bi smelo narediti ugotovitev o tem, katere bi bile ustrezne rešitve v konkretnem primeru, ne da bi postavilo izvedenca gradbene stroke. Nasutje dodatnega kamenja, kar sodišče razlaga kot rešitev, ki naj bi jo predlagal tožnik, ni bil njegov predlog. Njegov predlog je bil znižanje terena, da bi bil naklon med nepremičninam parcela 1296 čim manjši. Tožnik bi sprejel tudi rešitev, ki bi jo predlagal izvedenec. Izvedenec bi lahko šele predlagal možne in ustrezne rešitve. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da nasutje kamenja zmanjšuje površino njegovih nepremičnin, ki bi predstavljala klančino, zato ne pride v poštev, kot iz razloga, ker bi ob obilnem deževju večino tega materiala končalo vzdolž njegove nepremičnine.

Odgovor na pritožbo

10Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasila je tudi pritožbene stroške.

Presoja utemeljenosti pritožbe

11Pritožba ni utemeljena.

Glede kršitev pravdnega postopka ter glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter uporabe materialnega prava

12Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

13Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov s postavitvijo izvedenca in ni opravilo ogleda, ker sta bila ta dokazna predloga nepotrebna. Vrednotenje ravnanj udeležencev postopka in lastnikov sosednjih parcel glede na okoliščine konkretnega primera, pokaže, da bi dokaza služila dokazovanju dejstva, ki ni pravno relevanten.

14Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse relevantne dokaze, zato je popolno ugotovilo dejansko stanje. Te dokaze je pravilno dokazno ocenilo v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP.

15Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče se sklicuje na zakonske določbe, na pravno teorijo in sodno prakso iz sodbe sodišča prve stopnje, da bi se na ta način izognilo ponavljanju.³

Odgovori na (preostale) pritožbene navedbe

16Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni nedopustno posegla v nepremičnino tožnika. Nov odsek poljske poti so uredili lastniki sosednjih parcel po parceli 1296, da so si na ta način zagotovili dostop do svojih parcel, ker prejšnjega spornega odseka „stare“ poljske poti niso mogli več uporabljati, ker je potekala po parceli, ki je v lasti tožnika, s tem, da je tožnik na ta del poti navozil kamenje. Nezmožnost uporabe tega dela poljske poti je povzročil tožnik, ki je na ta način sebi in lastnikom sosednjih parcel onemogočil vožnjo po dotedanji poljski poti, s tem pa je hkrati sebi in lastnikom sosednjih nepremičnin, onemogočil obdelavo zemljišč.

17Toženka ni mogla preprečiti ravnanj tožnika, ki je s svojimi ravnanji zgolj izvrševal upravičenja, ki jih ima kot lastnik nepremičnin, po katerih je potekal del nekdanje poljske poti, zato je bila logična posledica, da se je uredila pot, ki več ne poteka po nepremičninah, ki so v tožnikovi lasti. Tožnik je torej dosegel cilj, ki ga je zasledoval s postavitvijo ovir – preprečil je, da bi njegovo nepremičnino uporabljale tretje osebe, poljska pot je bila prestavljena in sedaj poteka po nepremičnini v lasti toženke.

18Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je nemogoča zahteva tožnika, da mora biti sedaj dostop na njegovo parcelo tak, kot je bil pred njegovim ravnanjem, ko je nasul kamenje, saj enakega dostopa po logiki zadeve ni mogoče vzpostaviti in da preden so lastniki ostalih parcel vzpostavili novo poljsko pot, take poti oziroma možnosti vožnje po njej ni bilo, saj je bil nov odsek poljske poti narejen šele v posledici tožnikovega onemogočanja vožnje po „stari“ poljski poti. Ali povedano drugače. Ker je tožnik uporabo dotedanje poti preprečil, so lastniki sosednjih parcel vzpostavili nov odsek poljske poti, zato ni bilo poseženo v dotedanji način tožnikovega dostopa na javno pot. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da obstoj nove poljske poti tožnika ne moti v uživanju njegove lastninske pravice na parceli 189, s tem, da so sporno pot vzpostavili lastniki sosednjih zemljišč in ne toženka, da toženka ne omejuje tožniku dostopa na sporni del poljske poti, da pa je sedanji dostop za tožnik zgolj drugačen in manj ugoden kot predhodni zaradi nivoja samega terena, s tem, da si je tožnik otežil dostop, s tem, ko je navozil kamenje. Vrednostna ocena ravnanj vseh udeležencev pokaže, da niso izkazane predpostavke za tožnikovo sodno varstvo iz naslova prepovedi medsebojnega vznemirjanja iz 73. člena SPZ.

19Tožnik ni izkazal, da bi obstajala zavezujoča pravna podlaga (občinski prostorski načrt ali drugo), ki bi toženko zavezovala, da poljsko pot vzpostavi na drugačnem nivoju ali po drugačni trasi, ali da je pot z vidika gradbene stroke neustrezna, s tem, da se nedopustnost teh ravnanja toženke oziroma te njene opustitve, ki jih tožnik navaja v pritožbi, rešujejo v upravnem postopku.

Odločitev pritožbenega sodišča

20Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

21Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

22Tudi toženka mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker je bil odgovor na pritožbo nepotreben. Toženka v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenih vsebinskih razlogov, ki bi prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju parcela 189 in parcela 190.
² V nadaljevanju parcela 1296.
³ Glej 9., 10., 12. 15. in 16. tč. sodbe sodišča prve stopnje.