VSL Sklep VII Kp 5352/2019

Pritožbama se ugodi, ter se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sevnici obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso v višini 120,00 EUR na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- obdolženec iz vseh razlogov s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe;

- zagovornik obdolženca iz vseh razlogov in predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitka iz obtožnega predloga, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

3Po preučitvi pritožb, izpodbijane sodbe ter podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi utemeljeni.

4Obdolženi le skopo zatrjuje, da ni povzročil nobene škode upnikom in sam ni pridobil nobene koristi, ne premoženjske ne nepremoženjske, uveljavlja torej pritožbeni razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5Zagovornik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter posledično kršitev kazenskega zakonika. Navaja, da je izpodbijana sodba pavšalna, temelji na netočnih predpostavkah in ne vsebuje nobene konkretne določbe zakona, ki naj bi jo obdolženi kršil.

Ugotovitve sodišča prve stopnje o prizadejanju škode oškodovani družbi v stečaju, ker v obravnavanem obdobju ni mogla razpolagati z navedenimi sredstvi, zmanjšana so bila razpoložljiva sredstva in poslabšana likvidnost, so netočne, saj je iz stečajnega spisa razvidno, da noben upnik ni bil oškodovan z ravnanjem, da družbi v stečaju škoda ni nastala, s sredstvi se je še vedno lahko razpolagalo z drugega računa, likvidnost je bila zagotovljena, sploh pa v obdobju od 17. 5. do 13. 6. 2017 ni potrebovala teh sredstev. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, če bi bilo kaj drugače v primeru nakazila iz Nemčije, v primeru velike nuje bi lahko obdolženi namreč poplačal obveznosti družbe v stečaju v enakih časovnih okvirih kot z računa, na katerem so bila sredstva pred nakazilom. Zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženi ni ravnal v skladu s koristmi družbe v stečaju in njenih upnikov, je netočen, saj se je zaradi poteka časa lahko konkretno ugotovilo koristi družbe in upnikov, obdolženi pa je ves postopek stečaja izpeljal v korist družbe in upnikov in je stečaj uspešno zaključen z največjim možnim poplačilom upnikov. Nesmiseln in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obdobju od 17. 5. do 13. 6. 2017 obdolženi onemogočil tek stečajnega postopka. Ta je tekel normalno in se ni zaustavil. V obdobju poročanja se premoženje ni spremenilo, če pa bi se, bi to obdolženi vpisal. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo navedbam zagovornika, da zakon ne določa mesta hranjenja premičnin in denarnih sredstev, vendar nato zaključi, da je šlo za premoženje, ki je predstavljalo večino premoženja in zato ni dovoljeno, ne navede pa določbe zakona, ki bi prepovedovala tako hranjenje oziroma ne navede, katero določbo stečajnega zakona je obdolženi kršil, saj v nobenem delu ne vsebuje navedbe katere predpise je obdolženi sploh kršil.

Očitek pridobitve nepremoženjske koristi je abstrakten in nekonkretiziran. Da bi si obdolženi lahko izboljšal boniteto v primeru najetja posojila, bi lahko sodišče prve stopnje konkretno ugotavljalo, če je namreč obdolženi zaprosil za posojilo. Zanj pa ni zaprosil, ker ni imel potrebe, saj je imel boniteto ves čas zelo dobro.

Zagovornik zaključuje, da opisano dejanje brez konkretne kršitve določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ni kaznivo dejanje, obdolženčevo ravnanje pa ni pustilo nobene posledice ne za družbo v stečaju ne za upnike, obdolženi tudi ni imel ne premoženjske ne nepremoženjske koristi.

6Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikoma, da se nakazuje, da je dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, sodba pa je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodbe nejasni.

7Bistvo očitka obdolžencu je, da je kot stečajni upravitelj brez vsakršne pravne podlage ali upravičenja nakazal praktično vsa sredstva družbe v stečaju z njenega računa na svoj osebni bančni račun za obdobje približno treh tednov. Dejstvo nakazila ter nakazila nazaj na račun družbe v stečaju ni bilo problematizirano, saj obdolženi tega ne zanika. Ključni vprašanji pa sta: 1) ali je obdolženi s tem izrabil svoj položaj stečajnega upravitelja in 2) ali si je s tem ravnanjem pridobil nepremoženjsko korist in družbi v stečaju prizadejal škodo.

8Glede izrabe svojega položaja sodišče prve stopnje navaja neproblematizirano dejstvo, da je obdolženi kot stečajni upravitelj nakazal obravnavani znesek na svoj račun. Poudari, da tega dejstva v rednem poročilu ni omenil, čeprav ZFPPIPP ne določa vsebine poročila, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno zaključi, da bi transakcija tako visokega zneska morala biti omenjena, saj je poročilo namenjeno varovanju pravic in koristi upnikov družbe v stečaju. Pritrdi zagovorniku, da se premičnine v stečajnem postopku včasih hranijo tudi na naslovu, ki ni enak naslovu stečajnega dolžnika, vendar se sodišču prve stopnje zdi bistveno, da je šlo praktično za vse premoženje družbe v stečaju. Po presoji pritožbenega sodišča pa ni bistveno to, da se je na drug bančni račun nakazalo praktično vse premoženje, temveč, da je do tega premika sploh prišlo. Izpodbijani sodbi manjka presoja, katere pristojnosti, izvirajoče iz svojega položaja, je obdolženi s takšnim ravnanjem izrabil. Stečajni upravitelj ima namreč v stečajnem postopku zelo pomembno vlogo in izhajajoč iz tega položaja bi bilo potrebno pojasniti, ali je bil obdolženi pristojen za takšno ravnanje s sredstvi družbe in v primeru, da četudi je bil, zakaj takšno ravnanje pomeni izrabo svojega položaja, saj za obrazložitev sodbe ne zadošča le ponovitev opisa kaznivega dejanja (točka 14 obrazložitve), neomemba transakcije v rednem poročilu pa sama po sebi tudi še ne zadošča za očitek izrabe položaja. Velika višina nakazanih sredstev ter neomemba v poročilu sta sicer okoliščini, ki lahko kažeta na obdolženčevo zavedanje svojega ravnanja, torej na njegovo hoteno ravnanje.

9Glede nepremoženjske koristi naj bi se ta kazala v razpolaganju navedenega zneska v obdobju od 22. 5. do 12. 6. 2017 ter okoliščini, da je imel za 700.000,00 EUR povečana razpoložljiva sredstva na svojem bančnem računu. Toda sodišče prve stopnje, poleg tega da v točki 14. obrazložitve le ponovi očitek iz konkretnega opisa kaznivega dejanja, v točki 13. navaja, da bi si s tako visokim vplačilom lahko izboljšal boniteto svojega bančnega računa, na primer pri prejetju najetja posojila, pri čemer ugotavlja tudi, da o tem ni podatkov nemške banke in se obdolžencu očita le nepremoženjska škoda. Toda ta hipotetična možnost izboljšanja bonitete niti ni preverjena s podatki oziroma prakso nemške banke, čeprav bi sodišče lahko zaprosilo za dodatne podatke, da bi utemeljijo svoj tosmerni očitek. Očitek obdolžencu v zvezi z nepremoženjsko koristjo je, da je imel v razpolaganju naveden visoki znesek. Prav v zvezi z nakazilom sodišče prve stopnje nato ugotavlja, da je obdolženi ravnal povsem namerno ter v točki 16. doda še, da se je svojega dejanja zavedal in ga hotel storiti, ravnal je torej z direktnim naklepom, kar sodišče prve stopnje dokazuje z okoliščino, da so bile v treh tednih opravljene tudi druge transakcije na obdolženčevem računu, vendar pa ni jasno, katere (ali vse) transakcije naj bi dokazovale obdolženčev direktni naklep oziroma kakšna je konkretna povezava med temi transakcijami in obravnavanim nakazilom ter vrnitvijo zneska nazaj na račun družbe v stečaju.

10Še manj jasni so razlogi za očitek premoženjske škode, ker družba ni mogla razpolagati z navedenim denarjem, upoštevaje, da zagovornik upravičeno izpostavlja, da se je s sredstvi družbe v stečaju še vedno lahko razpolagalo, a z drugega računa, predvsem pa kolikšna škoda naj bi s tem v zvezi družbi v stečaju konkretno sploh nastala. Tudi ni jasno, kakšna škoda je nastala zaradi zmanjšanih sredstev, ki so bila razpoložljiva na računu družbe, saj zagovornik, upoštevaje podatke iz stečajnega spisa, utemeljeno ugovarja, da družba v stečaju od 17. 5. do 13. 6. 2017 ni potrebovala teh sredstev. Prav tako niso jasni razlogi o poslabšani likvidnosti družbe v stečaju, kakor tudi ne očitek v točki 16. obrazložitve, da je obdolženec v času, ko sredstev ni bilo na računu družbe v stečaju, s tem onemogočil tek stečajnega postopka.

11Za obravnavano kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1 sicer ni potrebno, da se komu prizadane škoda, zadostuje že pridobitev nepremoženjske koristi, vendar pa je potrebno v primeru očitane tako nepremoženjske koristi kot tudi povzročene škode, le-to konkretno ugotoviti in za svojo ugotovitev v meritorni odločbi navesti jasne in prepričljive razloge. Takšni jasni razlogi so v izpodbijani sodbi umanjkali, zato je pritrditi zagovorniku, da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev pa je terjala razveljavitev sodbe.

12V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, po potrebi tudi druge (če se bo izkazalo za potrebno na primer pridobiti dodatne podatke iz Nemčije) ter nato presoditi, ali izvedeni dokazi omogočajo zaključek, da je obdolžencu mogoče z gotovostjo očitati prav vse očitke, ki izhajajo iz (spremenjenega) obtožnega predloga ali pač ne. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje navesti jasne in prepričljive razloge.

13Pojasniti bo moralo tudi, kar v izpodbijani sodbi ni, kot ugotavlja pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zakaj je uporabilo novelo kazenskega zakonika KZ-1E, ki velja od 2. 7. 2017, veljavno torej že po izvršitvi kaznivega dejanja (kot izhaja iz uvoda sodbe, abstraktnega opisa kaznivega dejanja in točke 17. obrazložitve, v kateri je zapisano, da je za kaznivo dejanje predpisan zapor do dveh let). V času izvršitve kaznivega dejanja je namreč veljal KZ-1 z nekoliko drugačnim opisom kaznivega dejanja v prvem odstavku 257. člena in s predpisano bistveno nižjo kaznijo zapora - do enega leta. Seveda je dopustno, da se za obdolženca uporabi kasnejši zakon in ne zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, a le pod pogojem, da je sprememba za obdolženca milejša, vendar mora sodišče glede na okoliščine posameznega primera opraviti takšno presojo in zanjo navesti prepričljive razloge, ki jih izpodbijana sodba, kot navedeno, nima.