UPRS Sodba I U 1953/2019-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto, št. 351-526/2019-12 z dne 20. 8. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravna enota Novo mesto je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo odločbe o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za stanovanjsko hišo, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 528/1, k. o. ... (1. točka izreka) ter odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ (upoštevajoč tudi izjave prič) zaključil, da obravnavani objekt ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev iz 197. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), v zvezi s 118. členom Gradbenega zakona (GZ).

2Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in njegovo zahtevo po povrnitvi stroškov pritožbenega postopka.

3Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Predlaga, da se izpodbijana odločba, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, odpravi oziroma spremeni tako, da se tožnikovi zahtevi ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4Za stališče prvostopenjskega organa o tem, da pogoji iz 197. člena ZGO-1 niso izpolnjeni, ni najti podlage. Zakon namreč ne določa, da bi moral biti celoten objekt zgrajen pred 31. decembrom 1967, temveč je eden izmed zakonskih pogojev zgolj, da se po navedenem datumu namembnost objekta ni spremenila. Upravni organ ni izvedel ugotovitvenega postopka v tej smeri, pač pa prvenstveno v smeri ugotavljanja, ali je bil objekt na presečni dan zgrajen v dveh ali v treh etažah. Glede ugotovitve prvostopenjskega organa, da so se dela na strehi izvajala po letu 1967, tožnik izpostavlja, da zakon (197. člen ZGO-1, v zvezi s 118. členom GZ) ne določa pogoja, da se na objektu ne bi smela izvajati nikakršna obnovitvena dela in da bi moral biti objekt od leta 1967 do podaje vloge za izdajo odločbe o domnevi izdaje gradbenega in uporabnega dovoljenja enak. Glede na določbo 197. člena ZGO-1 bi moral upravni organ ugotoviti zgolj, ali je bil objekt zgrajen pred 31. decembrom 1967, kakšna je bila namembnost objekta na ta dan in na dan uveljavitve ZGO-1 ter ali se je ta spremenila.

5Toženka je izven pritožbenih razlogov svojevrstno izvedla nov dokazni postopek in izvedla nov dokaz, ki ga na prvi stopnji ni bilo – na novo si je namreč pridobila letalske posnetke nepremičnine parc. št. 528/1, k. o. ... Teh posnetkov tožnik ni nikoli videl in mu niso dostopni preko javnih evidenc, do tega dokaza pa se tožnik ni mogel opredeliti. Iz navedenega izhaja, da je toženka očitno že sama ugotovila, da je bil postopek pa prvi stopnji nepopoln in ga je zato dopolnila. Toženka bi iz navedenega razloga morala izdati novo odločbo po 243. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tožnik bi moral imeti pravico do pritožbe zoper to. Tožnik ocenjuje, da podatki, na katere se je opirala toženka, ne ustrezajo dejanskemu stanju. Če bi tožnik lahko sodeloval v vseh fazah ugotovitvenega postopka, bi to lahko dokazal, ker se z večino dokazov ni niti seznanil, pa tega ni mogel storiti.

6Izpodbijana odločba je popolnoma prazna glede ostalih kriterijev, določenih v 197. členu ZGO-1. Tožniku ni jasno, kako je lahko upravni organ na podlagi fotografij sam ugotovil, kdaj naj bi bil sporni objekt zgrajen. Tožnik ocenjuje, da se je uradna oseba, ki je vodila postopek, postavila v vlogo izvedenca. Slednji v postopku sicer ni bil angažiran.

7Prvostopenjski organ je izven pravil upravnega postopka zaslišal predlagane priče, tožniku pa ni omogočil, da bi sodeloval v dokaznem postopku zaslišanja prič. Na ustno obravnavo zaslišanja prič prvostopenjski organ tožnika namreč ni vabil, s čemer je kršil 146. člen ZUP. Tožnik je prvič izvedel, da so bile zaslišane priče, ko mu je bila vročena izpodbijana odločba. Izpodbijana odločba je bila izdana brez da bi bila tožniku dana možnost, da se pred njeno izdajo izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za njeno izdajo. Upravni organ je kršil 9. člen ZUP in načelo kontradiktornosti, napačno je bilo posledično ugotovljeno tudi dejansko stanje. Upravni organ je tožnika dne 12. 6. 2019 sicer seznanil z dejanskim in pravnim stanjem zadeve, vendar je bilo predmet seznanitve samo dejstvo, da objekt tožnika ni na predpisan način evidentiran v katastru (to dejstvo v izpodbijani odločbi ni bilo več sporno, saj v tej ni bilo izpostavljeno) ter da je iz uradnih evidenc katastra razvidno, da je bila stanovanjska stavba zgrajena 1974 (kar v izpodbijani odločbi ravno tako ni navedeno). Upravni organ je brez pritegnitve tožnika nato dne 14. 8. 2019 zaslišal tri priče, ki so vse izpovedale, da je bil objekt zgrajen pred 31. 12. 1967. Upravni organ je izpovedbe prič štel kot dokaz glede zgrajenih etaž objekta, ne pa glede datuma izgradnje tega – s tem v zvezi je kot edini verodostojen dokaz štel fotografije objekta, razlogov za to pa ni obrazložil.

8Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

9Tožba je utemeljena.

10Med strankama je v zadevi sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo odločbe o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja za stanovanjsko hišo, zgrajeno na zemljišču s parc. št. 528/1, k. o. ...

11Tožnik v tožbi med drugim zatrjuje, da sta tako prvostopenjski organ kot toženka v postopku kršila njegovo pravico, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

12Iz določil 9. člena ZUP izhaja temeljno načelo upravnih postopkov (načelo zaslišanja stranke), skladno s katerim je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek); organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek).

13Kot izpostavlja tožnik, je toženka svojo odločbo, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, (med drugim) oprla tudi na letalske posnetke. Toženka s sklicevanjem na letalski posnetek v letih 1994 – 2005 tako ugotavlja, da je bil tam viden objekt na zemljišču parc. št. 528/1, ko. ..., pravokotne oblike, s streho dvokapnico, na delu ene strešine s podaljšano strešino, medtem ko ima sedanji objekt dva čopa namesto podaljšane strehe, izveden prizidek k osnovnem objektu in je pokrit s streho dvokapnico, zaradi česar je celotni objekt v obliki črke L. Sedanja oblika objekta je, sledeč toženki, prvič zaznavna na letalskem posnetku iz leta 2006. Toženka s sklicevanjem na letalski posnetek v letu 1994-2005 ugotavlja tudi, da je bil objekt, viden na omenjenem posnetku, nedvomno bistveno manjši od obstoječega, kar izkazuje, da so bila na njem po datumu 31. 12. 1967 izvedena dela, za katera ni bilo pridobljeno ustrezno gradbeno dovoljenje.

14Prvostopenjski organ se v izpodbijani odločbi na letalske posnetke ni oprl, iz česar izhaja, da je toženka z ugotavljanjem predhodno predstavljenih dejstev in okoliščin dopolnjevala postopek (251. člen ZUP). Sodišče ob tem ugotavlja, da gre pri slednjih za dejstva in okoliščine, ki so pomembne za izdajo odločbe, saj je toženka na njihovi podlagi ugotavljala stanje spornega objekta na dan 31. 12. 1967, ki je odločilno za presojo izpolnjevanja pogojev po 197. členu ZGO-1, v zvezi s 118. členom GZ, tako pa tudi za odločanje o utemeljenosti tožnikove zahteve.

15Z vpogledom v upravni spis zadeve gre ugotoviti, da tožniku (kot to zatrjuje tudi sam) pred izdajo drugostopenjske odločbe ni bilo omogočeno, da bi se glede teh dejstev in okoliščin, na katera toženka tudi opira svojo odločbo, lahko izjavil. Sodišče posledično ugotavlja, da je toženka v postopku na drugi stopnji kršila tožnikovo pravico do izjave iz 9. člena ZUP, s tem povezani tožbeni očitki pa so utemeljeni.

16Tožnik zatrjuje, da je bila njegova pravica do izjave kršena tudi v postopku na prvi stopnji, in sicer vezano na zaslišanje prič.

17Iz določil 146. člena ZUP izhaja, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek) ter da sme navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami, vse do izdaje odločbe pa ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve (drugi odstavek). Iz določil istega člena ZUP izhaja tudi, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočiti med drugim tudi, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (tretji odstavek). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

18Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ v okviru upravnega postopka med drugim izvedel tudi dokaz zaslišanja (treh) prič, ki jih je predlagal tožnik. Iz upravnega spisa zadeve je s tem v zvezi razvidno, da je prvostopenjski organ zaslišanja prič izvedel izven ustne obravnave in brez prisotnosti tožnika, o njih pa napravil zapisnike, s katerimi tožnika ni seznanil. S tem, da so bila zaslišanja prič izvedena, kot tudi z vsebino izpovedi prič, je bil tožnik seznanjen šele z izpodbijano odločbo. Na izpovedi prič je prvostopenjski organ tudi oprl izpodbijano odločbo, saj je tudi na podlagi teh ugotavljal za zadevo odločilno dejstvo stanja spornega objekta na dan 31. 12. 1967.

19Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je prvostopenjski organ s tem, ko tožniku ni omogočil, da sodeluje pri izvedbi dokazov z zaslišanjem prič, da tem postavlja vprašanja in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče, pred izdajo izpodbijane odločbe pa mu tudi ni omogočil, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki jih je ugotovil z zaslišanjem prič, kršil tožnikove pravice iz 146. člena ZUP, vključno s tožnikovo pravico do izjave.

20V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da je bila v postopku na prvi in drugi stopnji s strani upravnih organov kršena tožnikova pravica, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

21Ker je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi bistvene kršitve pravil postopka, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

22Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

23Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

24Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenko, ki je odvetnica, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV (tožnikova pooblaščenka je zavezanka za DDV) znaša 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.