UPRS Sodba I U 796/2020-11

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Jesenice, št. 351-338/2019-18 z dne 18. 2. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopni organ je zavrnil zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dozidave ključavničarske delavnice na zemljišču s parc. št. 111/40, k.o. Kranjska Gora (1. točka izreka), zavrnil zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dodatnih skladiščnih površin in stanovanja ter spremembe namembnosti dela delavnice v prodajalno z železnino na zemljišču s parc. št. 111/40, k.o. Kranjska Gora (2. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je po pregledu dokumentacije in opravi ustne obravnave organ ugotovil naslednje: - objekt iz 1. točke izreka (ključavničarska delavnica) je dozidan po uveljavitvi Gradbenega zakona (GZ), zato legalizacija po 114. členu ni možna, gre pa tudi za legalizacijo prizidka, česar ta določba ne omogoča, saj omogoča le legalizacijo samostojnega objekta; - gradnja iz 2. točke izreka pa ni dopustna, upoštevajoč določbe Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Občina Kranjska Gora (PUP). Obravnavano zemljišče je v območju KG M1 – območje za mešane dejavnosti. 6. točka 9. člena PUP v teh območjih dopušča proizvodne dejavnosti, ki po površini ne presegajo 400 m2 zazidane površine. Ključavničarska delavnica sodi med proizvodne dejavnosti, iz DGD pa izhaja, da površina znaša 474,85 m2. Ker je objekt večji po obsegu kot na dan 23. 5. 2014, se določba 70. b člena PUP nanj ne nanaša. Tudi naklon strešin objekta ni v skladu 19. b členom PUP. Pojasnil je še, da zahteve za poseg iz 2. točke izreka ni možno obravnavati samostojno, saj je gradnja že izvedena in je funkcionalno in konstrukcijsko povezana z osnovnim objektom, torej gre za en objekt. Sprememba namembnosti je možna na legalno zgrajenih objektih, kar pa ta ni. Povzel je še potek postopka po ustni obravnavi (oprava poizvedb pri Občini Kranjska Gora) ter zavrnil ugovore tožnika.

3Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Pritrdil je razlagi 114. člena GZ, sklicujoč se na Uredbo o razvrščanju objektov (Uredba, 3. člen). Objekt je konstrukcijsko in funkcionalno povezan, torej gre za en objekt. Sledil tudi ni ugovoru, da je bil objekt do grobih gradbenih del zgrajen pred uveljavitvijo GZ (10. točka prvega odstavka 3. člena GZ) in kar potrjujejo spisu priložene fotografije. Dela so se res začela pred uveljavitvijo GZ, vendar ta dozidava ni bila do navedenega presečnega datuma zgrajena do grobih gradbenih del. Objekt tudi ni skladen s prostorskim aktom. Stavbe se klasificirajo po pretežnem namenu (Tehnične smernice Ministrstva za okolje in prostor), kar je v tem primeru proizvodna dejavnost, površina le-te pa presega dovoljeno površino. Na dan 23. 5. 2014 je objekt obsegal le osnovni objekt ključavničarske delavnice in dozidavo na S in Z strani, ni pa obsegal dozidave na SV strani objekta. Objekt je torej različen od objekta na dan 23. 5. 2014, kar potrjuje še PISO Občine Kranjska Gora z dne 10. 2. 2020. Je pa objekt skladen z 19. b členom PUP, vendar morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjeni vsi pogoji, kar v tem primeru niso. Ker v zadevi ni izkazano, da je obstoječi objekt legalen (za dozidavo na S in Z strani ustrezno upravno dovoljenje ni bilo pridobljeno), je tudi to razlog, da ni možno dovoliti dozidave. Možnost izjave je bila tožniku dana. Občina Kranjska Gora ni presojala same vrste posega, temveč skladnost z oblikovalskimi pogoji, njeno mnenje pa ni zavezujoče.

4Tožnik je v tožbi uvodoma izpostavil, da je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik namreč ni prejel odgovora Občine Kranjska Gora z dne 18. 2. 2020 (torej po opravljeni ustni obravnavi 4. 2. 2020) glede možnosti uporabe 70. b člena PUP, četudi je organ pozval k temu. Ta dejstva in okoliščine je organ uporabil za utemeljitev svoje odločitve. Če bi mu bil odgovor predložen, bi se do tega lahko opredelil in predložil vso razpoložljivo dokumentacijo, na katero se nanaša odgovor. Dejstvo je, da je za objekt, kakršen je bil zgrajen na dan 23. 5. 2014, mogoča legalizacija po 114. - 116. členu GZ ter skladno 70. b členu PUP. Če drži stališče organa, da je legalizacija po 114. členu GZ možna le za samostojen objekt, bi moral tožnika pozvati na popravo projektne dokumentacije, s katero bi poleg prizidka na S in Z strani objekta vključil legalno zgrajen objekt. Sicer po mnenju tožnika te določbe ni mogoče razlagati tako ozko. Tehnična smernica TGV-S-006:2018, na katero se tudi sklicuje organ, je namenjena razvrščanju objektov glede na namembnost. O namembnosti konkretnih prizidav ni dvoma: SZ prizidava je namenjena povečanju ključavničarske delavnice oziroma njenih pomožnih površin (skladišče in pisarna), SV prizidava pa delno povečanju delavnice in delno stanovanjski enoti. Na osnovi teh smernic se osnovni objekt in obe prizidavi štejejo kot enoten objekt, kjer je osnovni objekt legalen, ob njem pa sta se nezakonito zgradili prizidavi, ki ju je treba legalizirati. Tako ta smernica v ničemer ne vpliva na potrebo po interpretaciji 114. člena GZ, kot to izpostavlja organ. Tudi ni v skladu z načelom varstva pravic strank, da se organ odloči za najbolj restriktivno tolmačenje določbe. Za presojo legalizacije je namreč bistveno, da je objekt skladen s prostorskimi akti. SV prizidava ima tudi lastno konstrukcijo, ki je funkcionalno deloma povezana (v delu glede skladišča) in deloma ločena (v delu glede stanovanja). V tem delu torej ne gre za legalizacijo po 114. členu GZ.

5Tudi ne drži, da je bil objekt prizidan po 17. 11. 2017. Iz v spis priložen geodetski načrt in priloženih fotografij ni razviden datum nastanka, vendar organ tožnika na pojasnilo v tej zvezi ni pozval in samovoljno zaključil o datumu nastanka teh dokazov. Obenem je tožnik v spis vložil tudi izris iz GIS Občine Kranjska Gora z dne 23. 1. 2014 in fotografije, nastale pred dnevom uveljavitve GZ, iz pregleda katerih primerjave le-teh je jasno, da geodetski načrt in fotografije niso nastale šele novembra 2019. Do tega se organ ni opredelil. Organ se je tudi neutemeljeno in pavšalno skliceval le na DOF/GIS Občine Kranjska Gora iz leta 2017, pri čemer ni ugotovil datuma posnetka. Ob vpogledu vanj je jasno, da je bil posnet v poletnem času, saj na to kaže stanje narave, v mesecu novembru (torej čas uveljavitve GZ) pa je narava ovenela in temu primerne so barve terena. Organ se sklicuje še na GIS občine z dne 10. 2. 2020, s katerim tožnik tudi ne razpolaga in ga je organ očitno pridobil sam po ustni obravnavi. Tudi to je kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

6Tožnik še očita neobrazloženost odločbe v delu glede obsega objekta na dan 23. 5. 2014 (70. b člen PUP). Organ se sklicuje le na strokovne podlage za sprejem te določbe in dve fotografiji iz GURS, ki izkazujeta le stanje osnovnega objekta, za katerega je že izdano gradbeno dovoljenje, in ne stanje ključavničarske delavnice (osnovnega objekta ter prizidave na S in Z strani) na dan 23. 5. 2014, predvsem pa zanemari vloženi izris GIS Občine Kranjska Gora z dne 23. 1. 2014, ki jasno potrjuje, da je bila na dan 23. 5. 2014 k osnovnemu objektu že zgrajena prizidava na S in Z strani v obsegu, kot je podan v zahtevi. Torej ni osnovni objekt tisti, ki ga obravnava 70. b člen PUP. To bi bilo tudi absurdno. Ker je občina kot nosilec prostorskega urejanja v prostor ugotovila, da je stanje na dan 23. 5. 2014 glede prostorskega urejanja dopustno, je sprejela 70. b člen PUP, da se objekt v takrat zgrajeni obliki legalizira, kar se izrecno nanaša na nelegalno zgrajeno prizidavo na SZ strani osnovnega objekta. Organ bi moral tožnika pozvati na izjasnitev glede stanja objekta na dan 23. 5. 2014. Prizidava na SV strani pa se je zgradila leta 2017, prav tako v skladu s PUP, kot je ugotovljeno v mnenju Občine Kranjska Gora z dne 22. 1. 2020.

7Organ tudi napačno interpretira proizvodne površine objekta. Iz DGD jasno izhaja, da ključavničarska delavnica (legalni del 252,73 m2 in nelegalni del 127,74 m2) zajema 380,5 m2. Od tega je treba odšteti del delavnice, kjer se spreminja namembnost v prostore za trgovino, kar po projektu znaša 78 m. K temu je treba prišteti dozidavo neto površine skladiščnih prostorov 100,35 m2 (SV prizidava), od katerih je treba odšteti površino predvidenega parkirnega mesta za stanovanje v izmeri 12,5 m2. Skladiščni prostori ključavničarske delavnice v prizidavi na SV strani tako znašajo 87,85 m2, kar pomeni, da znašajo površine za proizvodno dejavnost 390,35 m2 (302,5 m2 + 87,85 m2). Objekt tako ni v nasprotju s pogoji iz 6. točke 9. člena PUP. Pogoji za izrabo za celotni objekt so določeni v 11. členu, kar za to (parceli, ki leži v ureditveni enoti vas (v)) pomeni, da ne sme presegati indeksa zazidanosti 0,4, kar je v tem primeru v celoti upoštevano. Stanovanje je po 6. točki 9. člena PUP mogoče skupaj z ostalimi naštetimi dejavnostmi. Če bi se površina stanovanja (ali trgovine, gostinstva ali dejavnosti storitev) dejansko vštevala v dovoljeno površino proizvodnih dejavnosti, bi moralo biti to izrecno navedeno. Zato je organ zmotno zaključil, da je treba upoštevati še Uredbo in Tehnične smernice glede pretežnega namena objekta. V nasprotnem bi to pomenilo, da je na območju mešane dejavnosti iz 6. točke 9. člena PUP pri gradnji npr. stanovanja in proizvodno dejavnost s površino 180 m2 dopustno zgraditi le še za 220 m2 proizvodnih površin, kar je absurdno. V takem primeru je ob stanovanju v izmeri 180 m2 možno zgraditi še 400 m2 proizvodnih površin. Sicer pa so bile Uredba in Tehnične smernice sprejete po PUP. Sodišču je predlagal, da pribavi upravni spis, vpogleda v pritožbo, prvostopno odločbo, drugostopno odločbo, dopis Občine Kranjska Gora z dne 23. 1. 2020 s prilogo, nato pa tožbi ugodi, odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

8Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

9Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 796/2020 z dne 14. 9. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z zavrnitvijo izdaje gradbenega dovoljenja tožniku po 114. in 43. členu GZ zaradi neizkazanih zakonskih pogojev, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker gre za vprašanja, o katerih se je že izrekla sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

10Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 5. 10. 2021, ki se je udeležil pooblaščenec tožnika (ne pa toženka) in ki ni imel ugovorov z zvezi s sestavo sodišča. Vztrajal je pri tožbi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, ter priloge tožnika k tožbi, ki so tudi del upravnega spisa: prvostopenjsko odločbo, pritožbo tožnika, drugostopenjsko odločbo, dopis Občine Kranjska Gora z dne 23. 1. 2020 s prilogo.

11Tožba je utemeljena.

12V primeru je sporna odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo dozidave ključavničarske delavnice na zemljišču s parc. št. 111/40, k.o. Kranjska Gora, ter o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dodatnih skladiščnih površin in stanovanja ter spremembe namembnosti dela delavnice v prodajalno z železnino na zemljišču s parc. št. 111/40, k.o. Kranjska Gora.

13Tožnik odločitev izpodbija iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

14Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka.

15Tožnik ugovarja, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, na katerih je organ utemeljil svojo odločitev, saj mu ni vročil odgovora Občine Kranjska Gora, posredovanega po opravljeni ustni obravnavi 4. 2. 2020, kot pripravljalca PUP v zvezi s sprejetjem petega odstavka 70. b člena PUP oziroma strokovnih podlag za sprejem te določbe za objekt na zemljišču s parc. št. 111/40.

16Po petem odstavku 70. b člena PUP se na parceli št. 111/40 k.o. Kranjska Gora dopusti objekt v izvedenem obsegu na dan 23. 5. 2014 (z večjo zazidano površino, nižjim naklonom strehe in večjim indeksom zazidanosti).

17Iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 4. 2. 2020, opravljeni na kraju samem, je organ v zvezi s stanjem objekta (glede na posebne pogoje za posege v prostor na tem zemljišču in pridobljene strokovne podlage za ta objekt) ugotovil, da je objekt po obsegu večji, kot na dan 23. 5. 2014, zato citirani peti odstavek 70. b člena PUP zanj ne velja, pooblaščenec tožnika pa je organu predlagal pribavo obrazložitve konkretnih strokovnih podlag od pripravljavca sprememb prostorskega akta, saj grafični del ne prikazuje dejanskega stanja v času izdelave in sprejemanja prostorskega akta. Temu predlogu je (kot kažejo podatki spisa) organ sledil in pozval Občino Kranjska gora na predložitev dodatnih oziroma starejših strokovnih podlag za to zemljišče, Občina Kranjska Gora pa je na poziv odgovorila dne 18. 2. 2020 (ta dan je tudi datum izpodbijane odločbe – op. sod.), da starejših strokovnih podlag za to zemljišče ni, da pa je investitor tisti, ki mora dokazati, kaj je bilo narejeno do tistega datuma (tj. do 23. 5. 2014 – op. sod.), dodal je še, da so v gradivu le pisne listine, ne grafično zabeležene stvari, ilustracije v evidenci so izrek iz DOF in veljavnega grafičnega prikaza PUP in ne dejanske izmere objektov z dejanskim stanjem. Po pribavi tega odgovora je organ izdal izpodbijano odločbo, v njej pa navedel (str. 5, spodaj), da je prejel odgovor pripravljavca sprememb prostorskega akta, tj. Občine Kranjska Gora, ki med drugim navaja, da mora dokumentacijo z dokazom o nelegalni gradnji do tistega datuma, ki je določen v PUP KG priskrbeti investitor, saj pri pripravi 8 sprememb in dopolnitev PUP KG niso razpolagali z natančnimi geodetskimi posnetki, da pa predloženi grafični prikazi in fotografije, ki dokazujejo začetek gradnje prizidka na SV strani osnovnega objekta v letu 2017 (prizidava delavnice z dodatnimi skladiščnimi površinami in stanovanja, ki je funkcionalno in konstrukcijsko povezana z osnovnim objektov), kažejo, da objekt še ni bil izveden v takem obsegu kot na dan 23. 5. 2014.

18Drugostopenjski organ je že v pritožbi (kot sedaj v tožbi) podani ugovor tožnika, da zgoraj povzetega odgovora občine z dne 18.2. 2020 ni prejel v izjavo, zavrnil z navedbo, da je bila v zadevi opravljena ustna obravnava 4. 2. 2020 na kraju samem, na katerem je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami organa, med drugim tudi s strokovnimi podlagami za sprejem petega odstavka 70. b člena PUP, do česar se je opredelil tudi tožnik, kar tožnik priznava tudi sam.

19Slednje (seznanitev tožnika s strokovnimi podlagami za sprejem petega odstavka 70. b člena PUP na ustni obravnavi 4. 2. 2020, kar iz podatkov spisa izhaja) pa po presoji sodišča organa še ne odvezuje dolžnosti na seznanitev tožnika z odgovorom občine pred izdajo odločbe, saj, ne samo, da je odgovor občine z dne 18. 2. 2020 rezultat predloga, ki ga je sam tožnik podal na ustni obravnavi in ki mu je organ sledil, temveč je ostalo še vedno sporno, kakšen je bil obseg gradnje na dan 23. 5. 2014, za katero je tožnik vložil zahtevo za legalizacijo po 114. členu GZ, tj. za legalizacijo prizidave ključavničarske delavnice (na SZ strani). Tožnik je namreč že na ustni obravnavi ugovarjal, da grafični del ne prikazuje dejanskega stanja v času izdelave in sprejemanju prostorskega akta, iz odgovora občine pa je nedvoumno razbrati, da mora dejansko stanje v zvezi obsegom gradnje na ta datum izkazati investitor. To je v tem primeru tožnik, ki ga organ s tem odgovorom sploh ni seznanil in tako dal možnost, da predloži morebitne dodatne dokaze v zvezi s stanjem objekta na dan 23. 5. 2014. Sodišče tako sodi, da je prvostopenjski organ, ker tožnika ni seznanil z odgovorom občine z dne 18. 2. 2020 in mu dal možnosti izjave pred izdajo odločbe, kršil pravila postopka (po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe), posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje v tem delu. Že zaradi povedanega je izpodbijana odločba nezakonita in jo je treba odpraviti.

20Hkrati je tudi razvidno, da je tožnik v spis predložil tudi izris GIS Občine Kranjska Gora z dne 23. 1. 2014, iz katerega izhaja, da je že na ta dan (torej 23. 1. 2014) bila k osnovnemu objektu zgrajena prizidava na S in Z strani. Do te listine se je organ opredelil (stran 5, peti odstavek: ''tudi ob upoštevanju stanja objekta na dan 23. 1. 2014 je ta danes še vedno večji, kot na dan 23. 5. 2014, glede na del objekta – prizidave delavnice z dodatnimi skladiščnimi površinami in stanovanjem, ki na navedeni datum še ni bil izveden''), zato ne drži, da tega ni storil. V tem pogledu organu kršitve določb postopka ni mogoče očitati. Kar se tiče vsebine odgovora, ki temelji na stališču o enotnem objektu, pa se bo sodišče opredelilo v nadaljevanju te sodbe.

21Tožnik nadalje očita, da mu v izjavo ni bil posredovan GIS Občine Kranjska Gora z dne 10. 2. 2020, na kar se je pri svoji odločitvi oprl drugostopenjski organ, torej tudi v tem delu očita bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz prvostopenjske odločbe sicer ni razbrati, da bi se prvostopenjski organ pri svoji odločitvi oprl tudi na ta dokument, iz drugostopenjske odločbe pa izhaja, da je drugostopenjski organ ta dokument uporabil kot dodatni argument k svoji odločitvi (tj. zavrnitvi pritožbe tožnika zoper prvostopenjsko odločbo), ko navaja (stran 9, peti odstavek), da ''dozidava na SV strani delavnice ni bila do 17. 11. 2017 zgrajena do grobih gradbenih del, kot bi morala biti glede na 114. člen GZ, kar poleg k spisu priloženih fotografij, pritrjuje tudi dopis PISO Občine Kranjska Gora z dne 10. 2. 2020''.

22V upravnem sporu je predmet presoje akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta (2. člen Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). To je v obravnavanem primeru odločba, ki jo je izdal prvostopenjski organ, ki se na dopis PISO Občine Kranjska Gora z dne 10. 2. 2020 – kot že povedano – pri svoji odločitvi ni oprl (oziroma to vsaj iz razlogov obrazložitve ni izrecno razvidno), gre pa nedvomno (tudi) za listino, ki jo je organ pribavil po že opravljeni ustni obravnavi in ki jo je drugostopenjski organ uporabil pri presoji pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa, zaradi česar bi jo po oceni sodišča tudi moral posredovati tožniku v izjavo pred izdajo izpodbijane odločbe. Ker tega ni storil, je zato tudi v tem delu podana kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

23V zvezi z uveljavljanim tožbenim ugovorom napačne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče najprej ugotavlja (in kar med strankama ni sporno), da je tožnik vložil dve zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za dva posega v prostor (za dozidavo ključavničarske delavnice na SZ strani in za prizidavo dodatnih skladiščnih površin in stanovanja na SV strani ter spremembe namembnosti dela delavnice v prodajalno z železnino) na različnih materialnopravnih določbah GZ.

24Za legalizacijo dozidave ključavničarske delavnice na SZ strani je tožnik kot pravno podlago navedel 114. - 116. člen GZ.

25Določbe 114. - 116. člena GZ se nahajajo v poglavju V. Legalizacija izvedenih gradenj pred uveljavitvijo zakona. V 114. členu je določeno, da se lahko, če je stavba do faze grobih gradbenih del izvedena pred uveljavitvijo tega zakona (tj. pred 17. 11. 2017 – op. sod.) ali če je gradbeno inženirski objekt dokončan in pomeni nelegalen ali neskladen objekt ali neskladno uporabo objekta zunaj okvirov dopustnih odstopanj od gradbenega dovoljenja po tem zakonu, pri pristojnem upravnem organu za gradbene zadeve v petih letih od uveljavitve tega zakona vloži zahteva za legalizacijo (prvi odstavek). V nadaljnjih odstavkih 114. člena in v 115. člena so določeni vsebina zahteve za legalizacijo in dokumentacija za legalizacijo, 116. člen pa določa postopek legalizacije, pri čemer je za rešitev tega spora predvsem relevanten četrti odstavek tega člena, po katerem organ zahtevi za legalizacijo ugodi, če (med drugim): - je objekt skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje, ki je predmet legalizacije.

26Organ je svoj zaključek o neizkazanih zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (tudi v tem delu) oprl na naslednje ugotovitve: - da so obstoječi objekti, dozidava ključavničarske delavnice, ki se legalizira (na SZ strani), in prizidava delavnice z dodatnimi skladiščnimi prostori in stanovanjem ter sprememba namembnosti v prodajalno z železnino po DGD št. 17/2014 (na SV strani), funkcionalno in konstrukcijsko povezani, in gre za en objekt, zato ni mogoče posebej odločati o zahtevi za legalizacijo po 114. členu GZ in o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, - da je 114. člen GZ namenjen legalizaciji objekta kot celote, prizidek pa je del osnovnega objekta in ne predstavlja samostojnega objekta, zato legalizacija na tej podlagi ni dopustna, - da je bil objekt, ki je predmet zahteve za legalizacijo, do grobih gradbenih del izveden (prizidan) po 17. 11. 2017, zato legalizacija tudi zato ni dopustna.

27Sodišče se najprej opredeljuje do stališča organa v zvezi z uporabo določbe 114. člena GZ.

28Po presoji sodišča je stališče organa (ki mu je pritrdil tudi drugostopni organ s svojo odločbo), da dovoljenja za legalizacijo na tej podlagi v tem primeru ni možno izdati, ker je zahteva vložena za legalizacijo prizidka, napačna.

29Na prvi pogled bi uporabo določb 114. - 116. člena ZG, kot izhaja iz izpodbijane odločbe (in ki ji je pritrdil drugostopenjski organ), lahko potrjevala njena jezikovna razlaga - ko je v prvem odstavku 114. člena govora o stavbi oziroma objektu, vendar to po oceni sodišča ne vzdrži nadaljnje presoje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

30Kot je namreč razvidno iz predloga zakona k temu poglavju (tj. V. poglavju Legalizacija izvedenih gradenj pred uveljavitvijo zakona), je glede na velik pripad inšpekcijskih zadev, ki se nanašajo na nedovoljene gradnje, legalizacija obstoječih neproblematičnih objektov eden izmed vidnejših ciljev predloga zakona, ki skuša ta cilj naslavljati tudi z določbami, ki se nanašajo na reševanje problematike legalizacije za nazaj, kar se uresničuje z več različnimi možnostmi, ki jih ponujajo določbe predloga zakona, saj zakon naslavlja različne situacije, zaznane v praksi, med drugim, da se uveljavi pravica do legalizacije z omejenim časovnim rokom, pod pogoji, vezanimi na obstoj pravil v času gradnje nelegalnega objekta. Torej je namen te določbe legalizirati objekte, pri katerih legalizacija zaradi sedaj strožjih pogojev za gradnjo ne bi bila mogoča, bi bila pa možna pod pogoji v času gradnje veljavnega prostorskega akta. Po oceni zakonodajalca torej v takih primerih interes ohranitve objekta prevlada nad javnim interesom.

31V 3. členu GZ so izrazi, uporabljeni v tem zakonu, pojmovno opredeljeni. Tako je po 25. točki tega člena objekt stavba, gradbeno inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta. 33. točka istega člena definira prizidavo kot gradnjo, pri kateri se gabariti obstoječega objekta povečajo v horizontalni ali vertikalni smeri, 23. točka iste določbe pa opredeljuje novogradnjo kot gradnjo, katere posledica je novo zgrajen objekt ali prizidava.

32Drži torej, da zakon loči pojma objekt in prizidava ter ju zato ni možno enačiti, vendar pa po oceni sodišča ni logično (in bi bilo tudi v nasprotju z opisanim namenom določbe), da bi zakonodajalec zgoraj opredeljeno možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko vlagatelj vloži zahtevo za celotni objekt, ne pa, ko vloži zahtevo le za del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je na tej podlagi možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus (z večjega na manjše)). Temu nasprotno stališče (torej stališče organa) bi pomenilo, da je celotni objekt (postal) nedovoljen objekt (nelegalen oziroma neskladen objekt). Takega cilja zakonodajalec s sprejetjem te določbe nedvomno ni zasledoval.

33Po mnenju sodišča je zato to določbo treba razlagati tako, da je legalizacija na tej podlagi možna tudi, če je zahteva vložena za del objekta (prizidek) in se taki zahtevi ugodi, če so izpolnjeni še ostali pogoji iz te določbe, torej, če je bila stavba oziroma objekt (oziroma del objekta – prizidava) do faze grobih gradbenih del izvedena pred uveljavitvijo tega zakona (kar je uveljavljano v tem primeru) (114. člen GZ) in če je objekt skladen z veljavnimi predpisi ali s predpisi, ki so veljali v času začetka gradnje, ki je predmet legalizacije; če je dokumentacijo za legalizacijo podpisal pooblaščeni arhitekt ali inženir, ki je bil v času izdelave dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, ter je njen sestavni del njegova podpisana izjava, da so izpolnjene zahteve iz 15. člena tega zakona po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; so bila pridobljena mnenja mnenjedajalcev, da izvedena gradnja izpolnjuje pogoje po veljavnih predpisih ali predpisih, ki so veljali v času začetka gradnje; je bil plačan komunalni prispevek oziroma so bile na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka; je izkazana pravica graditi v skladu s 35. členom tega zakona; je stavba, ki je predmet zahteve, evidentirana v katastru stavb in objekt gospodarske javne infrastrukture, evidentiran v katastru gospodarske javne infrastrukture in je zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta v skladu z določbami tega zakona (116. člen GZ).

34Tako tudi sodišče v sodbi, I U 1188/2019 z dne 15. 9. 2020, v kateri je bila predmet presoje sicer pravilna uporaba 117. člena GZ, ki pa tudi ureja eno izmed možnosti legalizacije po tem zakonu (tudi v primeru, obravnavanem v tej sodbi, je šlo za legalizacijo prizidka k že obstoječemu, legalno zgrajenemu objektu).

35Če je torej legalizacija na tej podlagi dopustna (tudi) v primeru, če gre za prizidek, kot v tem primeru, potem tudi nadaljnje ravnanje organa (o skupni obravnavi obeh zahtev) ne vzdrži materialnopravne presoje glede na dosedaj zbrane podatke v tem primeru. Prvostopenjski organ bi tako moral zahtevo za legalizacijo dozidave ključavničarske delavnice na SZ strani (poseg, obravnavan v 1. točki izreka) obravnavati samostojno ter presoditi, ali so za izdajo gradbenega dovoljenja na tej podlagi izpolnjeni vsi pogoji iz 114. - do 116. člena GZ. Ker organ tako ni ravnal, je presoja skladnosti oziroma neskladnosti gradnje v tem delu z veljavnim prostorskim aktom (70. b člen PUP, 6. točka 9. člena PUP, itd.) zato vsaj preuranjena, če ne napačna.

36To pa v nadaljevanju tudi pomeni, da bi moral organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dodatnih skladiščnih površin in stanovanja ter spremembe namembnosti dela delavnice v prodajalno z železnino (prizidavo na SV strani) (poseg, obravnavan v 2. točki izreka) obravnavati samostojno in oceniti, ali so za ta poseg v prostor izpolnjeni pogoji po GZ. Sodišče ob tem še pripominja, da je drugostopenjski organ - nasprotno od prvostopenjskega organa - presodil, da je objekt (kot celota - op. sod.) skladen z 19. b členom PUP.

37Prvostopenjski organ bo tako moral v ponovnem postopku, sledeč stališču sodišča, ki se tiče postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka, nato pa opraviti presojo skladnosti vloženih zahtev, sledeč pravnemu mnenju sodišča, ki se tiče uporabe prava, hkrati pa presoditi še ostale tožbene ugovore (zlasti v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem), ki jih sodišče ni obravnavalo, ker bi bila njihova obravnava ob trenutnem dejanskem in materialnem stanju stvari preuranjena.

38Sodišče je glede na povedano tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 3., 4. in posledično 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

39Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

40Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena).

41Plačano sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah, opomba 6.1 c Taksne tarife).