VSL Sodba VII Kp 81/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilca sta dolžno nerazdelno plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je zasebnima tožilcema naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolžencev in potrebne izdatke in nagrado zagovornikov obdolžene ter sodno takso.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožila pooblaščenka zasebnih tožilcev s predlogom, da višje sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma kaznivega dejanja razžalitve ter jima izreče primerno kazensko sankcijo ter jima v celoti naloži tudi plačilo stroškov; podrejeno, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Na pritožbo pooblaščenke zasebnih tožilcev je odgovorila obdolženkina zagovornica in predlagala, da višje sodišče pritožbo zasebnih tožilcev zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Z navajanjem, da sodba nima razlogov v delu glede zapisane trditve v izreku, da se „C.-jevi lotevajo šibkejših in kar je žalostno, tudi otrok“, pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke, vendar ta ni podana, ker so razlogi v zvezi s tem podani v točkah 20. do 26. obrazložitve izpodbijane sodbe.

6Istovrstno kršitev pritožnica uveljavlja tudi z navedbami, da prvostopenjsko sodišče izpovedb prič – ravnatelja, razredničarke in socialne delavke, ki niso zaznali, da naj bi se C.-jevi lotevali šibkejših in otrok, ni pojasnilo, zakaj jim ne verjame, vendar tudi v tem delu ne more uspeti, ker je iz razlogov v točki 25 izpodbijane sodbe jasno razvidno, da se je sodišče do navedenih izpovedb opredelilo, pri tem pa je izrecno zapisalo, da obdolženca razlogov verjeti v resničnost svojih trditev nista utemeljila na drugih dogodkih za katere bi lahko navedene priče vedele, saj so te bile seznanjene le z dogodkom med otrokoma zasebnih tožilcev in obdolžencev v šoli.

7Istovrstno kršitev pritožnica zatrjuje tudi z navedbo, da iz izpovedb prič D. D. in E. E., ki ju ocenjuje za verodostojni priči, ne izhaja zaznava kakršnegakoli nasilja C.-jevih otrok nad A.-jevim, oziroma sicer nasilje C.-jevih otrok v šoli, v tem pa prepoznava, da je bil s strani teh prič izpodbit utemeljen razlog obdolženih verjeti v resničnost spornih izjav, česar, da sodišče ni „vzelo v obzir“ in je obrazložitev o navedenem v izpodbijani sodbi izostala.

Višje sodišče ugotavlja, da tudi te navedbe ne držijo. Iz razlogov sodbe v točkah 23 in 24 izhaja na podlagi katerih okoliščin je prvostopenjsko sodišče štelo, da sta obdolženca imela utemeljen razlog verjeti v resničnost napisanega, pravilnosti in utemeljitvi takih stališč, višje sodišče v celoti pritrjuje, ker so ti razlogi oprti tudi na spisovne – listinske dokaze. Zato je tudi izpovedbi prič D. D. in E. E. potrebno povezati z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo prvostopenjsko sodišče tudi v točki 25, ki jih je pritožnica, kot je bilo pojasnjeno že v tej odločbi, očitno prezrla.

8Zgrešeno je tudi navajanje pritožnice, da se resničnost zatrjevanega dejstva dokazuje le, če se obdolženec na to izrecno sklicuje.

Višje sodišče ocenjuje, da je sklicevanje na resničnost zatrjevanega dejstva moč prepoznati in ga je treba ocenjevati glede na celoten kontekst obdolženčevega zagovora in ga tudi, glede na uveljavljeno načelo iskanja materialne resnice, tudi preverjati in ocenjevati, v zvezi s sicer izvedenimi dokazi.

Stališču pritožnice ni moč pritrditi niti v delu, da je resničnost dejstev, ki jih je ugotavljalo sodišče, temeljilo le na prijavah obdolženih, ker sta zgolj onadva seznanjala Policijsko postajo X. o domnevno neprimernih ravnanjih zasebnih tožilcev in njunih otrok, kar pa se je, kot se je višje sodišče lahko prepričalo s pregledom razlogov izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva, izkazalo za neutemeljeno. V zvezi s takimi navedbami je potrebno upoštevati razloge v točkah 23 in še posebej 24 izpodbijane sodbe, v kateri je izrecno ugotovljeno, da sta tudi policista F. F. in G. G. izpovedovala, da so policijo klicali tudi prvi sosedje – H. H., ki pa se v nadaljevanju niso hoteli več posebej izpostavljati.

9Tudi do dejstva, da se kljub prijavam zasebnih tožilcev zoper njiju ali družinske člane noben kazenski ali prekrškovni postopek ni končal z obsodilno sodbo, kar po oceni pritožnice nakazuje na nagajanje in šikaniranje obdolžencev, se je prvostopenjsko sodišče opredelilo s pravilnimi razlogi v zaključnih navedbah v točki 14 izpodbijane sodbe. Pravilnosti takega stališče višje sodišče pritrjuje, ker je ocenjevanje in dokazovanje utemeljenih razlogov verjeti v resničnost napisanega potrebno ocenjevati in vezati na čas domnevno storjenega kaznivega dejanja. Navajanjem pritožnice, da so razlogi za prijave v primerih, ko so med posamezniki močno skrhani odnosi, pogosto tudi nelegitimni, je na načelni ravni sicer moč pritrditi, ni pa tega nekritično in glede na ugotovljeno dejansko stanje moč pripisati tudi obdolžencema v obravnavanem primeru, ker tudi višje sodišče v celoti prepričujejo zaključki izpodbijane sodbe v točkah 12 do 18 in 22 do 26.

10Kolikor pritožnica izrecno izpodbija neutemeljenost prijav obdolženih na center za socialno delo, višje sodišče odgovarja, da s kakršnimikoli ravnanji zasebnih tožilcev, obdolženca nista seznanjala CSD-ja, pač pa je to storila policija, kot izrecno izhaja tudi iz izpovedbe policista F. F. in dopisa Policijske postaje X. z dne 7. 11. 2016 (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na navajanje zasebne tožilke, da je obdolženka prijavljala zasebna tožilca tudi na radio, televizijo in časopise, o čemer da sodba prav tako nima razlogov. Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da to ni bilo predmet obtožbenih očitkov in (izvajanja dokaznega postopka) zato ni nobene potrebe, da bi se prvostopenjsko in tudi višje sodišče do teh opredeljevalo.

Povzemanje izpovedb I. I. in J. J., da v družini C. sicer niso bile ugotovljene kakšne posebne težave v zvezi z njihovimi otroki, tudi ne na način, da bi se ti spravljali na druge otroke, pa je potrebno zavrniti kot neupoštevno iz razlogov v točki 25 izpodbijane sodbe, kar je v okviru obtožbenega očitka šlo med otrokoma zasebnih tožilcev in obdolžencev le za en dogodek v šoli, glede ostalih okoliščin, katere je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da so predstavljale zadostno podlago za utemeljenost razlogov, da sta obdolženca verjela v resničnost opisane trditve, pa se je prvostopenjsko sodišče tudi opredelilo v obsegu in na način, kot je tudi v tej odločbi že bilo pojasnjeno in teh razlogov višje sodišče zato ne navaja znova, temveč se nanje le sklicuje.

12V sklopu pritožbenih navedb, da gre v obravnavani zadevi nesporno vsaj za razžalitev obdolžencev in namen zaničevanja zasebnih tožilcev, pritožnica povzema izpovedbo zasebne tožilke, kako težko ji je bilo iti na CSD zaradi obtožb, da je slab starš in ji dajali takšno luč, da so vsi bili „uprti“ vanje in ji je bilo hudo ter jo je prizadelo, psihično pa je bila na tleh. S temi navedbami pritožnica nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa ugotavlja, da očitek o obtožbah, da je zasebna tožilka slab starš iz obtožbenega očitka ne izhaja in tako obdolžencema zatrjevanj v tej smeri ni moč pripisovati, to tudi ni bilo predmet dokazovanja, slabi občutki zaradi obveščanja CSD s strani policije pa so v večji ali manjši meri pričakovana posledica postopkov vodenih pred tem organom.

13Pritožnica izpodbijani sodbi očita tudi, da bi obdolžena varstvo interesov njunega sina lahko dosegla tudi brez negativnih vrednostnih oznak zasebnih tožilcev in da ni jasno, s čim naj bi bil sin obdolženih zaščiten ob izpostavljanju dejstva zaposlenim v osnovni šoli, da se s C.-jevimi ukvarja policija in CSD. Tak očitek ni upravičen. V točki 31 izpodbijane sodbe je prvostopenjsko sodišče podalo celoten odgovor na tovrstne pritožbene pomisleke, pravilnosti takega stališča pa višje sodišče lahko le pritrdi, ker je jasno, da sta obdolženca navedene obveščala zaradi zaščite sina pred nasiljem v šoli s strani C.-jevega starejšega otroka, za kar sta imela prav tako utemeljen razlog verjeti, da je do tega res prišlo, kar je prvostopenjsko sodišče prav tako zanesljivo ugotovilo v točki 23. Naslavljanje dopisa na več oseb, vseh pa v okviru šole, po oceni višjega sodišča izkazuje le to, da sta obdolženca od različno naslovljenih oseb pričakovala določen način ukrepanja, pač glede na različen okvir njihovih pristojnosti, kaj in kdo od njih lahko v zvezi z navedeno problematiko sploh stori.

14Končno je pravilna tudi ocena prvostopenjskega sodišča, da iz načina izražanja in siceršnjih okoliščin ne izhaja namen zaničevanja obdolžencev. Navedenih zaključkov ne more omajati vsiljevanje mnenja pritožnice, da so bile trditve obdolženih v razmerju do zasebnih tožilcev zlonamerne, podane z namenom očrnitve in okrnitve dobrega imena in časti zasebnih tožilcev ter ravno zato posredovane več zaposlenim v šoli. Močno pretirane so tudi oznake, da sta zasebna tožilca s strani obdolženih v zapisu bila prikazana kot agresorja, sama pa kot starša žrtve, kar naj bi po navedbah pritožnice potrjevala tudi priča J. J., da sta otroka pač slišala za kaj gre in sta se potem onadva v šoli sporekla, očitno zaradi težav staršev.

Višje sodišče na ta del pritožbenih navedb odgovarja, da sta se otroka ne le sporekla, pač pa, da je bil otrok obdolžencev tudi žrtev nasilja s strani C.-jevega starejšega otroka, za kar sta obdolženca izkazala utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega in do česar se je prvostopenjsko sodišče opredelilo z jasnimi razlogi, kot je bilo že pojasnjeno tudi v tej odločbi. Ob taki ugotovitvi pa je nedvomno, da je vsaj C.-jev otrok za težave njegovih staršev s starši sina obdolžencev vedel, saj sicer ne bi prav on ob prepiru omenjal policije in prijav zaradi njihovega dirkanja. Izpovedba J. J. zato v ničemer ne more izpodbijati niti omajati pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaključkov o neizkazanem namenu zaničevanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in temu višje sodišče brez ugotovljenih vsebinskih pridržkov lahko le pritrdi.

15Po navedenem se je izkazalo, da je bilo dejansko stanje obdolžencema očitanega kaznivega dejanja v celoti in pravilno ugotovljeno ter utemeljeno z zanesljivimi in prepričljivimi razlogi, navedbe pritožnice pa so se izkazale za neutemeljene. Višje sodišče je zato njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ob ugotovitvi, da pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega dostavka 383. člena ZKP niso bile ugotovljene kršitve, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa je izpodbijano sodbo potrdilo.

16Ker zasebna tožilca s pritožbo nista uspela, so jima bili v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka upoštevaje določbe prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ter upoštevaje določbe Zakona o sodnih taksah in taksno tarifo št. 7222, po kateri je zasebnima tožilcema naložilo v plačilo takso v višini 360,00 EUR.