VSL Sodba I Cp 913/2022

◦ Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

◦ Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 26.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.000 EUR od 29. 9. 2016, od 10.000 EUR od 30. 9. 2016, od 1.000 EUR od 6. 10. 2016 in od 5.000 EUR od 9. 10. 2016 ter na plačilo pravdnih stroškov. Tožniku pa je (II.) naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške 1.157,40 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je tožnik iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno vložil pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba opozarja, da je podlago tožbenega zahtevka gradila na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti in na podlagi neupravičene obogatitve toženca. Glede presoje odškodninske odgovornosti bi moralo sodišče odločati na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, pa ni. Iz tožbenih trditev izhajajo vsi elementi civilnega delikta, zato bi bilo na tožencu, da se razbremeni krivde, a tega po prepričanju tožnika ni zmogel. Sodišče se je namreč nekritično oprlo na izpovedbi toženca in priče A. A., ki je imel interes, da priča v korist toženca. Iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče meni, da toženec in A. A. nista imela skupnega namena ogoljufati toženca. Dejstvo, da je bil za kaznivo dejanje goljufije obsojen samo A. A., ne pomeni, da ni bila ključna oseba, da je bil tožnik žrtev goljufije, prav toženec. Sodišče ne more presojati, če je toženec sostorilec, samo na podlagi obsodilne kazenske sodbe, saj ni vezano na kazensko sodbo v delu, ki se nanaša na očitke tožencu.

Sodišče se je po mnenju tožnika nekritično oprlo na pričanje A. A., ki zaradi narave stvari ni hotel obremeniti toženca. Da je toženec denar izročal obema, je potrdil priča B. B., prav tako je potrdil, da je toženec vzpostavil prvi kontakt s tožnikom glede vlaganja denarja. Tudi priča C. C. je potrdil, da je videl na AMZS skupaj pravdni strani in A. A., kar potrjuje očitek o usklajenem delovanju. B. B. je tožniku posojal denar in je bil seznanjen s celotno zadevo. Potrdil je, da je toženec denar izročal obema – tožencu in A. A. Toženec ni predložil nobenega dokaza o tem, kam naj bi denar z A. A. vlagala. Sodišče je tožencu nekritično, brez vsakega dokaza, verjelo, da je bil tudi sam oškodovan.

Ker tudi A. A. ni izkazal, da bi denar kam vlagal, je edini možni zaključek, da sta toženec in A. A. denar zdržala zase, tak goljufivi namen pa sta imela že od začetka. Dokazno breme glede tega je na tožencu, ki pa ni podal nobenega dokaza, s katerim bi dokazoval nasprotno. Iz tega izhaja, da toženec denarja, ki ga je prejel od tožnika, ni nikomur izročal, ker za to ni bilo potrebe. Po prepričanju pritožbe je zgodba o vlaganju izmišljena. Toženec ni z ničemer dokazal, da je denar, ki ga je prejel od tožnika, res izročil A. A.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni izkazal obstoja vseh elementov civilnega delikta.¹ Res je, kar navaja pritožba, da v odškodninski pravdi velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, a le za enega izmed elementov škodnega delikta, za krivdo. Vse druge elemente pa mora dokazati tožnik. Tako pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal obstoja protipravnega oz. nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da vsak pogovor o določeni temi, prepričevanje, nagovarjanje ali vlivanje na tožnika še ne pomeni protipravnega ali nedopustnega ravnanja. Pomembno je namreč, da se goljufivi namen ne predpostavlja. Tožnik, ki ga zatrjuje, ga mora s stopnjo prepričanja dokazati, kar pa mu v tej pravdi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo. Razlogi za takšno presojo so povzeti v 18. in 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na kateri se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje pritožbeno sodišče. Pritožba ima prav, da sodišče ne more presojati, ali je toženec sostorilec, le na podlagi obsodilne kazenske sodbe, saj ni vezano na kazensko sodbo v delu, ki se nanaša na očitke tožencu. Vendar pa je v predmetni zadevi mogoče ugotoviti, da sodišče prve stopnje tudi ni tako ravnalo. Po analizi trditev tožnika in izvedenih dokazov je namreč prepričljivo ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja enotnega goljufivega namena toženca in A. A. Dejstvo, da organi pregona niso prepoznali protipravnosti toženčevega ravnanja, je omenjeno le na koncu, ni pa to edini ali ključni argument na katerem bi slonela izpodbijana odločitev. Pritožba očita sodišču, da iz sodbe ni mogoče razbrati, zakaj meni, da toženec in A. A. nista imela skupnega namena ogoljufati toženca. Kot rečeno, je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na strani tožnika, ki o obstoju takšnega namena (in s tem protipravnosti) ni uspel prepričati sodišča. Razlogi pa so navedeni v 18. in 19. točki obrazložitve.

6Zakaj je neutemeljen tožbeni zahtevek po temelju neupravičene obogatitve, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 20. točki obrazložitve. Res je, kar je ugotovilo sodišče: tožnik ni uspel dokazati svojih navedb, da je toženec prejel in obdržal zase tožnikove zneske. Po eni strani v tožbi trdi, da je A. A. (torej ne tožencu) izročil 26.000 EUR, po drugi strani je izpovedal, da je tožencu izročil 10.000 EUR, a hkrati tudi, da je toženec ta denar dal A. A. Slednje potrjuje tožbene navedbe, enako pa tožbene navedbe potrjuje izpovedba A. A. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje presoji, da tožnik ni izkazal, da bi bil toženec neupravičeno obogaten, kar pa pomeni, da ne gre za neupravičeno obogatitev.

7Pravilen je tudi zaključek, da med strankama ni obstajalo obligacijsko razmerje, da bi se toženec zavezal, če tožnik vloži denarni znesek in ga izroči A. A., ta znesek tožniku vrnil toženec sam. Le nagovarjanje, naj tožnik vloži denar, ker ga bo tudi sam toženec, ne pomeni nastanka obligacijskega razmerja, ki bi tožniku dajalo pravico, da od toženca zahteva vrnitev vloženih sredstev.

8Pritožba sodišču očita, da se je nekritično oprlo na izpovedbo A. A., ki ni hotel obremeniti toženca. Kot je razvidno iz 6. točke te obrazložitve, je priča A. A. potrdil tisto, kar je tožnik trdil v tožbi – da je tožnik njemu izročil ves denar.² Če je tožnik denarna sredstva izročal tudi tožencu in če si je ta denarna sredstva zadržal zase, namesto, da bi jih izročil A. A., bi tožnik moral trditi v tožbi, pa takšnih trditev ni podal. In ne samo to – tožnik je, ko je bil zaslišan, celo izpovedal, da je tožencu izročil nekaj zneskov, ki pa jih je ta pred njim izročil A. A.

9Če je B. B. na AMZS videl skupaj obe pravdni stranki in A. A., to samo po sebi seveda še ne more potrjevati namena usklajenega (goljufivega) delovanja toženca in A. A. Prav tako dejstvo, da je B. B. videl, da je tožnik denar izročal tako tožencu kot A. A., ničesar ne pomeni – kot je bilo pojasnjeno, je namreč tožnik izpovedal, da je vse zneske, ki jih je izročil tožencu, ta dal naprej A. A. Dodati je treba še, da je priča B. B. videl, kako je tožnik tožencu izročil 3.000 EUR, kar pa se spet ne ujema s trditvami in drugimi izpovedbami v postopku.

10Pritožba trdi, da toženec z ničemer ni dokazal, da je prejet denar izročil A. A., a to ne drži. Tožnik sam je namreč izpovedal, da je videl, kako je zneske, ki jih je izročil tožencu, ta izročil A. A. (list. št. 56 in 57).

11Pritožbene navedbe, da je zgodba o vlaganjih izmišljena, ker o vlaganjih ne obstaja noben dokaz, predstavlja nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Tožnik namreč ne ponudi opravičljivih razlogov, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudil že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

12V zvezi s trditvami pritožbe, da toženec ni bil oškodovan, pritožbeno sodišče opozarja na tožnikovo trditev na naroku 30. 6. 2021, da je 29. 9. 2016 tožnik vložil 5.000 EUR, toženec pa 5.000 EUR. Torej ne drži, da toženec ni nič vložil, saj to priznava sam tožnik, priznanih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče glede tega dejstva nekritično sledilo tožencu, ki je glede tega dodatno izpovedal, da vloženega zneska ni dobil vrnjenega, v zvezi s tem pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi dobil toženec vloženi znesek vrnjen.

13Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP)

¹ Elementi civilnega delikta so :protipravnost (škoda izvira iz nedopustnega dejanja), nastanek škode, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in obstoj odgovornosti na strani povzročitelja škode.
² V zvezi s tem so trditve tožnika precej nejasne: v tožbi zatrjuje le, da je izročil A. A. 26.000 EUR (v več tam točno navedenih zneskih), potem v odgovoru na tožbo toženec opozori na kazensko ovadbo iz katere pa izhaja, da naj bi bil toženec zraven, ko je 29. 9. 2016 tožnik A. A. izročil 5.000 EUR in da naj bi toženec ta dan izročil A. A. še dodatnih tožnikovih 5.000 EUR (iz ovadbe je razvidno, da naj bi ta denar predal, kar pomeni, da ga ni zadržal), nato v vlogi z dne 18. 12. 2020 tožnik omenja, da je tožencu izročil 5.000 EUR, vse ostalo pa A. A., na glavni obravnavi tožnik ni znal pojasniti zakaj enkrat (v tožbi) trdi, da je izročil 29. 9. 2016 A. A. 10.000 EUR, drugič (v navedbah na glavni obravnavi) pa, da je 29. 9. 2016 izročil 5.000 EUR, da pa je istega dne vložil 5.000 EUR tudi toženec. Ko je bil zaslišan je izpovedal, da je prvič (kar naj bi pomenilo 29. 9. 2016) dal 5.000 EUR, izrecno je izpovedal tudi, da naj bi 10.000 EUR dal tožencu na roke, ostalo A. A. Izrecno je potrdil tudi, da je za teh 10.000 EUR videl, da jih je izročil A. A.