VSC Sodba Cp 93/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.429,89 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.500,00 EUR od 2. 8. 2018 dalje do plačila, od zneska 341,88 EUR 11. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 1.738,01 EUR od 11. 9. 2018 dalje do plačila, od zneska 2.750,00 EUR od 11. 7. 2018 dalje do plačila, od zneska 1.100,00 EUR od 11. 7. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo in za plačilo pravdnih stroškov ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti 213,86 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

2Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP ter napačne uporabe materialnega prava iz 341. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je iz razloga neobstoja protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke zavrnilo zahtevek iz naslova plačila nepremoženjske in premoženjske škode kot posledice škodnega dogodka z dne 7. 4. 2017, zmotna, nezakonita, protispisna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih, ki jih je sodišče ugotovilo površno in nepopolno, pri tem pa kršilo določbe ZPP in na podlagi tako nepopolno izvedenega postopka tudi materialno pravo napačno uporabilo. Tožeča stranka trdi, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke in tako ″ex offo″ raziskovalo dejstva, ki jih toženka sploh ni zatrjevala, in na ta način sprejemalo zaključke brez (in mimo) podane trditvene podlage tožene stranke, s čemer je kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi s 339. členom ZPP. Kar pa je najvažnejše: izpodbijana sodba ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, zaključki sodbe pa so v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisniki o zaslišanju tožnika in prič. Na ta način je sodišče prve stopnje bistveno kršilo ZPP, in sicer 14. in 15. točko 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v danem primeru popolnoma spregledalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in zgrešilo bistvo zadeve ter razsodilo popolnoma izven tega, kar je bilo ″bojno polje″ pravdnih strank in gre za nedovoljeno sodbo presenečenja ter hude kršitve načela dispozitivnosti in kontradiktornosti. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje, zato jih vseh ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev le-teh v izpodbijani sodbi.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik med delovnim časom v A. A. 7. 4. 2017 utrpel poškodbo oziroma škodo na način, kot je tožbeno zatrjeval, in sicer, da je pri sestopu iz kletke oziroma dvigala v jami na podest (izstopno ploščad) stopil na levo nogo, pri čemer je začutil bolečino v levem kolenu, ki si ga je poškodoval. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami tožnika, da je bila kritičnega dne višja (cca. 40 - 45 cm visoka), neobičajna in nepričakovana višinska razlika med kletko dvigala ter izstopno ploščadjo, česar tožnik zaradi neustrezne svetlobe v jašku ni videl in niti ni mogel videti, niti na to višjo in neobičajno višinsko razliko s strani zavarovanca ni bil opozorjen, in da je zato pri izstopanju iz kletke na izstopno ploščad stopil ″v prazno″, pri tem pa je utrpel poškodbo levega kolena, najprej ugotavljalo, ali držijo trditve tožnika o neobičajni višinski razliki. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze (izpovedbe tožnika, prič A. A., B. B., C. C., D. D., Prijava nesreče, Zapisnik o obravnavi nesreče pri delu ter izvedensko mnenje z dopolnitvijo izvedencev metalurške oziroma strojne stroke, ki jih je sodišče angažiralo, da bi ugotovilo, ali je možno, da je bila, zaradi temperaturnih razlik v jami in zunaj, višinska razlika res tolikšna, kot je zatrjeval tožnik, oziroma ali je možno, da se je jeklenica, po kateri potuje kletka oziroma dvigalo v in iz jame, toliko skrčila, da bi se zaradi tega kletka/dvigalo ustavilo toliko višje od običajnega (25 cm) mesta nad podestom), in utemeljeno, glede na strokovne in objektivne ugotovitve izvedencev¹, zaključilo, da trditve tožnika o 45 cm razliki med nivojem kletke oziroma dvigala in podestom, oziroma skrčitvi jeklenke za kar 25 cm (tožnik je trdil, da je običajna nivojska razlika 20 cm, kar ne drži, saj je bilo objektivno ugotovljeno, da je ta 25 cm), nikakor ne morejo vzdržati, kljub temu, da so tožnik in priči tako izpovedovali. Pri tem je upravičeno poudarilo, da gre za subjektivne ocene le-teh, kakšnega objektivnega dokaza, da je bila na dan škodnega dogodka takšna višina (45 cm) tudi izmerjena, pa tožnik ni predložil. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno opozorilo, da so izvedenci izračunavali največje možne razlike med nivojem kletke in podestom, kar pomeni, da so bile lahko oziroma so skoraj verjetno bile te manjše. Da je temu tako, priča tudi ugotovitev izvedencev, da je verjetno, da je, poleg temperature, na višino kletke vplival tudi rahel konstrukcijski raztezek jeklenice in spust zaradi obrabe, kar pomeni, da je bila dejanska višina kletke v trenutku nezgode nekoliko nižja od ugotovljene (najvišje) vrednosti 35,2 cm. Četudi pa sodišče upošteva, da je bila višinska razlika, namesto običajnih 25 cm, 35,2 cm, kar je objektivno izračunana najvišja možna razlika (ta je bila verjetno še nižja oziroma nekje med 28,1 cm in 35,2 cm, saj natančne ure krajšanja vrvi na dan 30. 3. 2017 ni bilo mogoče natančno ugotoviti), je bila to po presoji prvostopenjskega sodišča taka višinska razlika, ki tožniku ne bi smela povzročiti težav pri sestopu oziroma ni mogla biti vzrok njegovi škodi in bi nanjo vsekakor lahko in tudi moral računati. Dejstvo je, da je tožnik dolgoletni, izkušeni delavec zavarovanca tožene stranke, dejstvo je tudi, da je obratovanje kletke/dvigala poznal, najbolj pomembno pa je to, da je bil seznanjen in je vedel, da lahko prihaja do nivojskih razlik, sploh v času, ko se zunanje temperature hitro spreminjajo, kar je bilo v obdobju škodnega dogodka. Povsem jasno mu je bilo, da lahko pride do skrčitve jeklenice in tudi do višje nivojske razlike med kletko/dvigalom in podestom, kot je bila ta običajno. Očitno tožnik ni bil dovolj pozoren in skrben pri sestopanju, zato je prišlo do škodnega dogodka in ne zaradi zatrjevane enormne razlike v nivojih, katere ni uspel dokazati. Res je, da je razlika bila, vendar četudi je bila ta 10,2 cm (čeprav je bolj verjetno, da je bila ta zgolj 3,1 cm), ta po presoji sodišča prve stopnje vendarle ni bila taka, da bi moral zavarovanec tožene stranke kakorkoli ukrepati v smislu tožnikovih očitkov, sploh pa ta ni bila nevarna in sploh ne za tožnika, ki je bil izkušen delavec in je vsa dejstva dobro poznal in jih tudi lahko pričakoval. Sodišče prve stopnje je tudi izpostavilo, da ne gre zanemariti, da se priča R., ki je bil z njim, ni poškodoval, pa je istočasno izstopal iz dvigala, in da je priča D., ki je sicer izstopal iz sosednjega dvigala, povedal, da je bila kletka sicer visoka, ampak se tudi on ni poškodoval ali pa imel kakšnih težav z izstopom. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik, ki je svoje očitke gradil na nivojski razliki, ki bi naj znašala kar 25 cm več od običajne, tega objektivno ni dokazal. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da sicer zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za odpravo višinske razlike, vendar višinska razlika, kot je bila ugotovljena na dan škodnega dogodka, ni bila takšna, da bi jo bilo potrebno odpravljati s kakšnimi posebnimi ukrepi od tistih, ki so bili pri zavarovancu običajni, to pa so bili pregledi teh jeklenih vrvi in reguliranje le-teh. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je iz dnevnika pregleda izvoznih jeklenih vrvi v času nezgode (slika 2 v izvedenskem mnenju) razvidno, da je zavarovanec tožene stranke preglede opravljal praktično vsak dan teden dni pred škodnim dogodkom, ugotovitve so bile, da je ″v redu″, pred tem pa je dne 30. 3. 2017 opravil tudi krajšanje vrvi s pretikavanjem kladic za 5 cm. Pravilno je zaključilo, da zato ne more vzdržati očitek, da ni opravljal nadzora nad delovnim procesom.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub listinskim dokazom, izvedenskemu mnenju, ki je potrdilo, da je kritičnega dne lahko prišlo do skrčitve jeklenice in do posledične neobičajne, višje višinske razlike med kletko in izstopno ploščadjo (izvedenci so ugotovili, da je ta lahko znašala 35,2 cm nad nivojem tal jaška) ter drugačnim izpovedim tožnika in prič, hkrati pa povsem izven trditvene podlage tožene stranke, ugotovilo: - da naj bi bil tožnik seznanjen in je vedel, da lahko prihaja do nivojskih razlik, sploh v času, ko se zunanje temperature hitro spreminjajo; - da naj bi bilo tožniku jasno, da lahko pride do skrčitve jeklenke in tudi do višje višinske razlike med kletko in podestom, kot je bila ta običajno; - da tožnik očitno ni bil dovolj pozoren in skrben pri sestopanju; - da sicer je razlika med kletko in ploščadjo bila, vendar ta po presoji sodišča ni bila taka, da bi moral zavarovanec tožene stranke kakorkoli ukrepati, saj ta za tožnika kot izkušenega delavca naj ne bi bila nevarna, pri čemer naj bi tožnik ta dejstva dobro poznal in jih tudi lahko pričakoval. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila izstopna višinska razlika takšna kot vedno, kar pa je bilo tožniku zelo dobro poznano in bi zato moral pri izstopu na to računati. Sicer pa je tožnik že v tožbi navedel, da je običajna nivojska razlika 20 cm, v prvi pripravljalni vlogi pa še, da se je kletka običajno ustavila cca 25 cm nad izstopno ploščadjo, kar pomeni, da je vedel za nivojske razlike. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče izven trditvene podlage tožene stranke ugotovilo, da naj bi bil tožnik seznanjen in je vedel, da lahko prihaja do nivojskih razlik. Sicer pa je tožnik sam to z izpovedbo tudi potrdil. Prav tako je sodišče pravilno glede na izvedene dokaze, pri tem pa tudi ne izven toženkine trditvene podlage, ugotovilo, da naj bi bilo tožniku jasno, da lahko pride do skrčitve jeklenice in tudi do višje višinske razlike med kletko in podestom, kot je bila ta običajno. Tožnik je v tožbi trdil, da se je kritičnega dne zaradi hudega mraza jeklena vrvenica skrčila za približno 25 cm, v posledici česar je med kletko /dvigalom in izstopno ploščadjo nastala višinska razlika približno 45 cm. In še, da omenjenega zaradi temnega in utesnjenega prostora ni mogel videti, v posledici česar je pri sestopu iz kletke/dvigala izgubil ravnotežje in padel (navedbo o padcu je kasneje popravil z navedbo, da mu je pri sestopu levo nogo zvilo, začutil je bolečino v kolenu, vendar se je obdržal na nogah). Toženka je te trditve zanikala in trdila, da se jeklena vrvenica ni dodatno skrčila, kot to navaja tožnik. Tožnik pa je še trdil, da višinske razlike ni mogel pričakovati, ker ga zavarovanec ni posebej opozoril na to. Glede na že zgoraj povzete ugotovitve izvedencev in glede na to, da sta priči R. in D. izpovedali, da so bili delavci v celoti seznanjeni z dejstvom o tem, kaj se lahko zgodi z jeklenico v času velikih temperaturnih razlik, tako torej tudi tožnik, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku jasno, da lahko pride do skrčitve jeklenice in tudi do višje višinske razlike med kletko in podestom, kot je bila ta običajno. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil dovolj pozoren in skrben pri sestopanju. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je do poškodbe tožnika dejansko prišlo, ko je ob običajnem izstopanju nerodno stopil. Za nerodno sestopanje pa je odgovoren sam tožnik. In še, da je za nastalo škodo odgovoren izključno sam tožnik oziroma je tožnik vsaj v pretežnem delu z nepazljivim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Tožeča stranka pa je v prvi pripravljalni vlogi navedla, da prereka navedbe tožene stranke, da naj bi bil za nastalo nezgodo odgovoren tožnik, ker naj bi bil nepazljiv in nepozoren pri sestopanju iz kletke na izstopno ploščad. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno glede na zgoraj povzete trditve ugotovilo, da tožnik očitno ni bil dovolj pozoren in skrben pri sestopanju. Ugotovitev sodišča, da je sicer razlika med kletko in ploščadjo bila, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da ta razlika ni bila taka, da bi moral zavarovanec tožene stranke kakorkoli ukrepati, pa predstavlja materialnopravni zaključek, zato že iz tega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da je ugotovitev izven trditvene podlage tožene stranke.

8Ne drži, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bil za nastalo nezgodo odgovoren tožnik sam, v celoti zmotna in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ni res, da je kot edini relevanten dokaz, na katerem v celoti temelji zavrnitev, upoštevalo zgolj špekulativne zaključke izvedencev iz izvedenskega mnenja (in dopolnitve mnenja) Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani, Katedre za modeliranje v tehniki in medicini, o tem, kaj je spadalo v tožnikov delokrog in na kak način naj bi zavarovanec preverjal stanje jeklenice, vse ostale dokaze pa zanemarilo. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ni ugotavljalo, kakšen je tožnikov delokrog (tožbene navedbe, da je tožnik kritičnega dne opravljal dnevni pregled elektroopreme v jašku C. C. tudi sicer niso bile prerekane). Tožnik je trdil, da je poškodbo utrpel pri sestopu iz kletke/dvigala na izstopno ploščad, tožena stranka pa, da v primeru sestopa ne gre za izvajanje delovnih opravil, ampak za spremljajočo dejavnost, ki je nujno potrebna, da se delo opravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prišlo do škodnega dogodka zato, ker tožnik ni bil dovolj pozoren in skrben pri sestopanju, saj je, namesto da bi gledal, kam bo stopil in pri tem usmeril naglavno svetilko v tla, s čimer bi si povečal osvetlitev podesta, gledal predse oz. kot je sam izpovedal, da sploh ne ve, kam je gledal, ali gor ali... samo stopil je. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da to dodatno kaže na njegovo nezadostno pazljivost pri sestopanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, na kak način naj bi zavarovanec preverjal stanje jeklenice (in kako je potrebno mehansko prilagajati oziroma nastavljati dolžino vrvi med kletkama), ne drži pa, da je vse ostale dokaze zanemarilo, saj jih je dokazno ocenilo. Tako je v tč. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno navedlo, da trditve tožnika o 45 cm razliki med nivojem kletke/dvigala in podestom oziroma o skrčitvi jeklenice za kar 25 cm nikakor ne morejo vzdržati, kljub temu, da so tožnik in priči tako izpovedovali. Pri tem je poudarilo, da gre za subjektivne ocene le-teh, kakšnega objektivnega dokaza, da bi bila na dan škodnega dogodka takšna višina tudi izmerjena, pa tožnik ni predložil. Zato je utemeljeno sledilo izvedencem, ki so izračunali največje možne razlike med nivojem kletke in podestom in menili, da je verjetno bila dejanska višinska razlika kletke v trenutku nezgode (še) nekoliko nižja od ugotovljene najvišje vrednosti 35,2 cm, in sicer nekje med 28,1 cm in 35,2 cm.

9Pritožnik nadalje sodišču očita, da je izvedba dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja Fakultete za strojništvo UL groba kršitev pravil o prekluziji, saj da toženka v smeri predlagane dopolnitve mnenja glede točnih ur reguliranja jeklenice ni podala nobenih trditev, niti ustreznih dokazov, in sodišče skozi ugotovitve teh izvedencev nedovoljeno širi trditveno podlago tožene stranke, saj so izvedenci ugotavljali dejstva, ki jih toženka sploh ni zatrjevala ter sami pribavljali dokumentacijo, kar je sicer izključna naloga pravdnih strank. Pritožnik trdi, da celotna dopolnitev izvedenskega mnenja temelji zgolj na podatkih zavarovanca tožene stranke, ki jih je le-ta izvedencu posredoval po prvem naroku in ki se sploh ne nahajajo v trditveni podlagi toženke, zaradi česar zaključki izvedencev glede na to, da iz njih niso razvidni podatki o točnem času nastavljanja jeklenice, ne predstavljajo nič drugega kot gole špekulacije in domneve, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je (18. točka obrazložitve) obrazložilo, da so izvedenci, ker niso imeli natančnega podatka o tem, v katerem času je prišlo dne 30. 3. 2017 do nastavljanja dolžine vrvi, ta podatek pridobili od zavarovanca tožene stranke, da bi lahko še natančneje izračunali največji možni skrček nosilnih vrvi. Tožniku je odgovorilo, da drži, da tožena stranka trditvene podlage v zvezi z vprašanjem ure nastavljanja jeklenice ni podala, vendar se je to dejstvo kot pomembno pokazalo šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, zato je logično, da tožena stranka prej o tem ni mogla vedeti, da izvedenci v prvotnem mnenju tega ne bodo upoštevali. Pravilo o prekluziji iz razlogov, ki jih je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče, ni bilo kršeno. Posledično tudi ni utemeljen očitek, da je sodišče skozi ugotovitve teh izvedencev nedovoljeno širilo trditveno podlago tožene stranke in da sodišče ne bi smelo upoštevati izvedenskega mnenja. Neutemeljen je po obrazloženem tudi očitek, postavljen sicer v pritožbi v delu, v katerem izpodbija pritožnik razloge v zvezi z protipravnostjo zavarovanca tožene stranke, da sodišče teh dejstev oziroma listin sploh ne bi smelo upoštevati; še toliko manj pa na njih opreti svoje odločitve in da je izpodbijana sodba tudi iz tega razloga v celoti nezakonita. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da četudi bi sodišče štelo, da se navedena listina (dnevnik pregleda izvoznih jeklenih vrvi) lahko upošteva kot dokaz, je ta glede vprašanja ustreznega nadzora nad stanjem jeklenk za predmetno pravdo nerelevantna. Sodišče prve stopnje je sledilo razlagi izvedencev in to tudi ustrezno obrazložilo (v točkah 17 in nadaljnjih). Iz tega izhaja, da je bila upoštevana možnost, da če je bilo krajšanje vrvi na dan 30. 3. 2017 opravljeno kasneje (dopoldan oziroma do 14.20 ure, je bila temperatura zraka nekoliko višja in s tem sorazmerno večja tudi temperaturna razlika do trenutka nezgode, ki vpliva na izračunani skrček vrvi. Zato ni moč slediti pritožniku, da iz dnevnika niso razvidne ure opravljenih pregledov in da glede na to, da je povsem možno, da so bili pregledi opravljeni čez dan, ko so bile temperature ozračja višje, pri čemer imajo različne temperature vpliv na krčenje in raztezanje jeklenk, pa to pomeni, da so se jeklenice takrat toliko raztegnile, da v trenutku pregleda njihova nastavitev ni bila potrebna. Neutemeljen je zato očitek, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v tej smeri ne ponudi ustrezne obrazložitve oziroma do teh vprašanj, ki se nujno pojavijo ob prebiranju sodbe, ne zavzame kritičnega stališča.

10Izpodbijana sodba ne vsebuje zaključka, da naj bi bil tožnik zadolžen za regulacijo dolžine jeklenice, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni imelo podlage za upoštevanje špekulativnih in dokazno nepodprtih zaključkov izvedencev, da naj bi bil tožnik zadolžen za regulacijo dolžine jeklenice in da naj bi se posledično moral zavedati, da v teh primerih pride do večjega krčenja jeklenice in s tem do višjega zaustavljanja kletke, saj da je v tej smeri povsem izostala trditvena in tudi dokazna podlaga tožene stranke. Ne drži, da je po drugi strani sodišče zanemarilo vse druge dokaze, ki so tožniku v korist (3 priče in izvedensko mnenje, ki je potrdilo trditve tožnika o možnosti skrčitve jeklenice in posledičnega nastanka višje višinske razlike med kletko in izstopno ploščadjo), da tožniku tudi očita, da ni zmogel dokazati ″enormne″ razlike v nivojih, toženki pa ob upoštevanju istih standardov gleda skozi prste in sprejema zaključke na podlagi dejstev, ki jih toženka sploh ni zatrjevala, in je obrazložitev sodbe tako očitna v korist tožene stranke, da tožnik ne zaupa v objektivnost sodišča prve stopnje. Kot že obrazloženo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenih dokazov ni zanemarilo, pač pa je v zvezi z njimi sprejelo pravilno dokazno oceno in jo v sodbi tudi temeljito obrazložilo.

11Pritožnik v pritožbi navaja, da vse, kar je toženka pavšalno zatrjevala, je bilo, da naj bi tožnik kot izkušen delavec že ″neštetokrat″ izstopil iz spornega dvigala, in da ta ugovor nikakor ne more predstavljati utemeljene podlage za zaključek sodišča, da naj bi bil tožnik seznanjen oziroma je vedel, da lahko pride do skrčitve jeklenice in s tem do višjih nivojskih razlik. Navaja, da to še posebej velja ob dejstvu, da toženka ni podala nobenih trditev in dokaznih predlogov v smeri, da naj bi bil tožnik: 1. kritičnega dne sploh seznanjen s padcem temperatur v jami; 2. da naj bi bil seznanjen o tem, da je bilo ogrevanje v jami na dan nezgode že izklopljeno; 3. da naj bi bil seznanjen oziroma opozorjen, da lahko zaradi padca temperatur pride do skrčitve jeklenice in posledične višje nivojske razlike, pri čemer pa so navedena dejstva v obravnavani zadevi ključna, da bi tožniku sploh bilo mogoče očitati seznanjenost o tem, da lahko pride do nivojskih razlik oz. skrčitve jeklenice, kot je to sicer za potrebe obrazložitve sodbe sproduciralo sodišče. Pritožbeno sodišče je že zgoraj presodilo pritožbene navedbe, da toženka ni podala nobenih trditev in dokaznih predlogov v smeri, da naj bi bil tožnik seznanjen oziroma opozorjen, da lahko zaradi padca temperatur pride do skrčitve jeklenice in posledične višje nivojske razlike. Tožnik je v postopku trdil, da je bil hud mraz oziroma, da se je temperatura ozračja v noči pred nezgodo bistveno znižala (padla na cca. 0 - C), kakor tudi, da je zavarovanec tožene stranke nekaj dni pred nezgodo v posledici tega, ker se je temperatura ozračja (zunaj) dvignila in bila že krepko nad 20 - C, izklopil ogrevanje jaška. Tožena stranka teh navedb ni prerekala, zato ji tudi ni bilo potrebno podati trditev, da naj bi bil tožnik: 1. kritičnega dne sploh seznanjen s padcem temperatur v jami; 2. da naj bi bil seznanjen o tem, da je bilo ogrevanje v jami na dan nezgode že izklopljeno. Gornje pritožbene navedbe, bodisi da so podane v smeri očitka postopkovne kršitve bodisi v smeri nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnega prava, so zato neutemeljene. Sicer pa je tožnik izpovedal, da je bil seznanjen s padcem temperature, kakor tudi s tem, da je bilo ogrevanje izklopljeno (l. št. 90 in 91; str. 1 in 4 prepisa zvočnega zapisa posnetka glavne obravnave). Ker po obrazloženem ni bilo razloga za pozivanje na dopolnitev trditvene podlage tožene stranke, niso utemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče v okviru materialno procesnega vodstva strank ni pozvalo na dopolnitev trditvene in dokazne podlage, niti v tej smeri ni izvajalo dokaznega postopka in da posledično sodba dejansko predstavlja nedovoljeno sodbo presenečenja. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče vse do zaključka glavne obravnave pravdnim strankam ni nakazalo, da bo kot pravno relevantno dejstvo upoštevalo domnevno dejstvo o tožnikovi seznanjenosti z možnostjo krčitve jeklenice zaradi nihanja temperatur, niti, da bo kot pravno odločilno štelo njegovo domnevno seznanjenost o izklopljenem ogrevanju v jami ter o spremembah temperatur na dan škodnega dogodka. Tudi sicer pa ne drži, da se v tej smeri dokazni postopek ni izvajal, saj je tožnik o teh dejstvih tudi izpovedal. Po obrazloženem sodišče prve stopnje tožniku ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem in ni kršilo njegove pravice do izjave v postopku. Zato ni kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da je med drugim izpovedal, da odkar dela pri zavarovancu tožene stranke (kar je več kot 20 let), kletka še nikoli ni bila tako visoka, niti tako visoke kletke ni pričakoval, in da so tudi zaslišane priče izpovedale, da je šlo za neobičajno in nepričakovano višinsko razliko med kletko in izstopno ploščadjo. Po oceni pritožbenega sodišča je življenjsko prepričljiv zaključek sodišča, da četudi upošteva, da je bila višinska razlika namesto običajnih 25 cm 35,2 cm, kar je objektivno izračunana najvišja možna razlika (ta je bila verjetno še nižja oz. nekje med 28,1 cm in 35,2 cm, saj natančne ure krajšanja vrvi na dan 30. 3. 2017 ni bilo mogoče natančno ugotoviti), je bila to taka višinska razlika, ki tožniku ne bi smela povzročiti težav pri sestopu oziroma ni mogla bila vzrok njegovi škodi in bi na nanjo vsekakor lahko in tudi moral računati. Sodišče prve stopnje je pri tem povsem upravičeno upoštevalo dejstvo, da je tožnik dolgoletni, izkušeni delavec zavarovanca tožene stranke, da je obratovanje kletke/dvigala poznal, najbolj pomembno pa je to, da je bil seznanjen in je vedel, da lahko prihaja do nivojskih razlik, sploh v času, ko se zunanje temperature hitro spreminjajo, kar je bilo v obdobju škodnega dogodka. Povsem jasno mu je bilo, da lahko pride do skrčitve jeklenice in tudi do višje nivojske razlike med kletko/dvigalom in podestom, kot je bila ta običajno. Tudi na tem mestu pritožbe pritožnik neutemeljeno navaja, da izvedenci špekulirajo o tem, da naj bi v tožnikov delokrog spadalo preverjanje in nastavljanje dolžine jeklenice. Glede na dejansko stanje, ki ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne drži pritožbena navedba, da je skupni imenovalec vseh izpovedi, da je na dan tožnikove nezgode prišlo do tolikšne skrčitve jeklenke, da je nastala cca. 40 - 50 cm visoka višinska razlika med kletko in izstopno ploščadjo, ki je tožnik (ki s strani delodajalca na to ni bil opozorjen), ni mogel pričakovati. Obrazložitev sodišča ni, kot je očitano v pritožbi, skrajno neprepričljiva. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih (o tem, da je tožnik vedel, da lahko prihaja do nivojskih razlik, je, kot že obrazloženo, razbrati iz same tožbe, zato ni utemeljen očitek, da sodba nima pojasnila o tem, od kod sodišče črpa ta podatek) in se lahko preizkusi, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Sodišče prve stopnje ni zaključilo, da naj bi bilo bolj verjetno, da je kritičnega dne znašala razlika med kletko in izstopno ploščadjo le 3,1 cm več kot običajno. V 18. točki je obrazložilo, da je bil dejanski temperaturni skrček v intervalu med -3,1 cm in -10,2 cm. Zato ni utemeljena niti pritožbena graja, da je sodišče tudi v tem delu vso vero podelilo špekulativnim ugotovitvam izvedencev iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano brez vsakršne trditvene in dokazne podlage tožene stranke (o urah predhodnega nastavljanja jeklenice toženka ni navajala ničesar, niti v tej smeri ni podala nikakršnih dokaznih predlogov), pri tem pa povsem prezrlo številne druge izvedene dokaze, ki so potrdili, da je znašala višinska razlika med kletko in ploščadjo bistveno več, kot pa to (ob neobstoju točnih podatkov o urah predhodnega nastavljanja jeklenice) zgolj ugibajo izvedenci. Izvedenci so tisti, ki imajo specialno strokovno znanje, zato ne drži, da sodišče ni imelo nobene podlage za to, da ″bolj″ verjame neizkazanim ugibanjem izvedencev, kot pa zaslišanju neposrednih prič nezgode, ki so videle, kakšna je dejansko bila nivojska razlika na dan obravnavane nezgode. Ne drži, da sodišče v obrazložitvi sodbe niti z eno besedo ne pojasni, zakaj v tem delu ne verjame izpovedbam tožnika in prič in da sodba o tem nima razlogov, saj sodba vsebuje zadostne razloge v tem delu. Prav tako glede na obrazloženo ne drži, da ima neposredna zaznava prič zagotovo večjo verodostojnost in dokazno prednost pred mnenjem izvedencev, ki da sploh niso opravili ogleda kraja nezgode in torej ne vedo popolnoma nič o tem, kakšne so bile razmere v času nezgode. Izvedenci so namreč na podlagi strokovnega znanja in ob pridobljenih podatkih, ki so jih potrebovali za podajo mnenja, izdelali izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje povsem upravičeno v celoti sprejelo kot strokovno, verodostojno in prepričljivo.

14Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da priča D. ni izpovedal, kot je navedlo sodišče v 19. točki, da je izstopal iz sosednjega dvigala ter da je sicer kletka bila visoka, ampak se on ni poškodoval ali pa imel kakšnih težav z izstopom, pač pa, da je kritičnega dne izstopal iz iste višine kot tožnik, pri tem pa je tudi njega presenetila neobičajno visoka višinska razlika, zaradi česar je imel srečo, da se še ni njemu zgodila nezgoda. A navedeno po oceni sodišča ne more povzročiti spremembe zaključkov sodišča prve stopnje o zatrjevani višinski razliki.

15Pritožnik nadalje neutemeljeno navaja, da tudi ne vzdrži zaključek sodišča, da naj bi priči R. in D. izpovedala, da sta bila seznanjena z možnostjo skrčitve jeklenice, saj iz zapisnikov o zaslišanju obeh prič to jasno izhaja. Sodišče prve stopnje ni zgolj na podlagi izpovedb teh dveh prič pravilno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo skrčitve jeklenice, zato se ni moč strinjati s pritožnikom, da četudi bi držalo, da sta bili navedeni priči seznanjeni z možnostjo skrčitve jeklenke, to še zdaleč ne dokazuje, da sta vedeli, da je kritičnega dne prišlo do tolikšnega nihanja temperatur, ki je povzročilo zatajevano skrčitev jeklenice, še manj pa dokazuje, da je bil s temi dejstvi seznanjen tožnik, kot je to sicer nato v sodbi zmotno zaključilo sodišče. Neutemeljen pa je zato tudi nadaljnji očitek, da je posledično zaključek sodišča v izpodbijani sodbi, ko ta z napačnim povzemanjem vsebine izpovedi zaslišanih prič zaključuje, da zavarovanec naj ne bi bil dolžan sprejeti nobenih posebnih ukrepov oziroma da je za nastalo nezgodo odgovoren tožnik sam, ki naj bi bil nepazljiv pri stopanju (ker naj bi vedel, da lahko pride do nivojskih razlik), popolnoma nerazumljiv ter v nasprotju z izvedenimi dokazi ter dejanskim stanjem in za tožnika predstavlja popolno presenečenje (kar vse predstavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 340. člena ZPP ter bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

16Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in obrazložilo, da v ravnanju zavarovanca tožene stranke ni najti nobene opustitve dolžnega ravnanja, zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da če že sodišče trdi, da bi moral biti tožnik seznanjen oziroma je vedel, da lahko prihaja do skrčenja jeklenice in s tem do nivojskih razlik zaradi temperaturnih razlik, bi potemtakem o tem moral biti še toliko bolj seznanjen oziroma za to vedeti tudi zavarovanec tožene stranke in posledično temu sprejeti ustrezne ukrepe, o čemer pa da sodba ne vsebuje potrebnih razlogov.

17Pritožbeno sodišče se glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in sprejete zaključke sodišča prve stopnje tudi ne strinja s pritožnikovim stališčem, da že samo dejstvo, da sodišče tožniku očita neprevidnost in nepazljivost pri sestopanju, ker naj bi vedel, da lahko prihaja do krčenja jeklenice in s tem do neobičajnih nivojskih razlik med kletko in izstopno ploščadjo, in ker s strani izvedencev ugotovljena višinska razlika (35,2 cm) domnevno za tožnika kot izkušenega delavca naj ne bi smela povzročati težav (od kod sodišču podlaga za tak zaključek, sicer sploh ni jasno), po drugi strani pa ugotovi, da zavarovanec, kljub ugotovljeni višji višinski razliki od običajne, neobstoju opozorilnih tabel kot tudi neobveščanju delavcev na krčenje jeklenice oziroma na nastanek neobičajne višinske razlike, naj ne bi bil dolžan sprejeti nobenih ukrepov od tistih, ki naj bi bili pri zavarovancu običajni (ali so ti sploh bili in kakšni so bili je sicer ponovno povsem izostala trditvena podlaga tožene stranke), jasno kaže na pomanjkljivost in površnost sprejete dokazne ocene. Ne drži, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi postopalo po liniji najmanjšega odpora in sprejelo arbitrarno, samovoljno in nezakonito odločitev, da naj bi do nezgode prišlo zaradi domnevne nepazljivosti tožnika, ki naj bi vedel za nastalo neobičajno višinsko razliko, čeprav je izvedeni dokazni postopek pokazal ravno nasprotno.

18Sodišče prve stopnje je v 19. točki presodilo, da četudi je bila razlika v nivojih 10,2 cm (čeprav je bolj verjetno, da je bila zgolj 3,1 cm), ta vendarle ni bila taka, da bi moral zavarovanec tožene stranke kakorkoli ukrepati v smislu tožnikovih očitkov, zato ni utemeljena niti pritožbena navedba, da bi moralo svojo odločitev o tem, da naj bi ugotovljena višinska razlika kritičnega dne predstavljala pričakovano višinsko razliko, ustrezno obrazložiti ter se pri tem opredeliti do drugačnih izpovedb tožnika in prič (in nenazadnje izvedenskega mnenja), ki potrjujejo nasprotno.

19Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo tudi do dokazov, ki so si nasprotujoči. Sicer pa v prvem odstavku na 10. strani pritožbe pritožnik niti ne navede, kateri dokazi so si bili nasprotujoči. Zato ne drži, da so vse opisane pomanjkljivosti povzročile ne le nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ampak tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni utemeljen očitek, da zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.

20Pritožnik očita sodišču, da je pri ocenjevanju obstoja protipravnih opustitev/kršitev na strani zavarovanca tožene stranke nenazadnje materialnopravno napačno odločilo tudi, da zavarovanec ob (s strani izvedencev) ugotovljeni višinski razliki kritičnega dne naj ne bi bil dolžan le-te odpraviti s kakšnimi posebnimi ukrepi od tistih, ki so bili pri zavarovancu običajni (t.j. pregledi teh vrvi in reguliranje le-teh), saj ugotovljena višinska razlika na dan nezgode naj ne bi bila bistveno drugačna od običajne in posledično naj ne bi predstavljala nevarnosti za poškodbe. Najprej je potrebno izpostaviti, da je pritožnik zmotno povzel obrazložitev v 20. točki izpodbijane sodbe, saj v njej ni navedbe, da ugotovljena višinska razlika na dan nezgode naj ne bi bila bistveno drugačna od običajne in posledično naj ne bi predstavljala nevarnosti za poškodbe, pač pa je navedba cit. ″...vendar višinska razlika, kot je bila ugotovljena na dan škodnega dogodka, po presoji sodišča, ni bila takšna, da bi jo bilo potrebno odpravljati s kakšnimi posebnimi ukrepi od tistih, ki so bili pri zavarovancu običajni, to pa so bili pregledi teh jeklenih vrvi in reguliranje le-teh.″ Sicer pa se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikom, da je tak zaključek prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmoten.

21Pritožnik nadalje v pritožbi poudarja, da vprašanje, ali je ugotovljena višinska razlika med kletko in izstopno ploščadjo, ki je nastala kritičnega dne zaradi skrčenja jeklenice, predstavljala povečano nevarnost za tožnika oziroma ali je le-ta še predstavljala normalno pohodno površino (ob upoštevanju vseh okoliščin, ki vladajo v jami) in ali je posledično bil zavarovanec na tej podlagi dolžan sprejeti tožbeno zatajevane ukrepe oziroma ali bi ti preprečili nezgodo, predstavlja strokovno vprašanje, o katerem bi se lahko kompetentno izrekel le (s strani tožnika) predlagan izvedenec s področja varstva in zdravja pri delu (ki pa ga sodišče v danem primeru ni angažiralo in posledično bistveno kršilo določbe postopka). Pritožbeno sodišče meni, da je pritožnik za uveljavljanje bistvene kršitve prepozen, saj bi jo moral uveljavljati takoj, ko je to mogoče. To pa bi lahko storil že v vlogi, v kateri je podal soglasje, da se glavna obravnava zaključi brez razpisa in izvedbe zadnjega naroka. Pritožnik tako ni izkazal, da brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti kršitve, na katero se sklicuje v pritožbi, zato se ta kršitev (ki ne sodi med tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) ne upošteva (286.b člen ZPP).

22Kot že rečeno, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča v izpodbijani sodbi, zato se ne strinja z mnenjem pritožnika, da je višinska razlika med kletko in izstopno ploščadjo na dan škodnega dogodka, ki je po izračunih izvedencev znašala cca. 35 cm, kar je za 40,8 % več od običajne višinske razlike oziroma je ta na dan nezgode primerjalno gledano znašala več kot dve običajni stopnici skupaj, bistveno odstopala od običajne višinske razlike in je posledično predstavljala nevarnost za nastanek poškodbe in da je sodišče prve stopnje stopnje v tem delu odločilo pravno povsem zgrešeno.

23Sodišče prve stopnje je obrazložilo (22. tč.), da je tožnik prevoz s kletko/dvigalom poznal, z njo se ni peljal prvič ali da bi jo redko uporabljal, bil je seznanjen z nevarnostjo skrčitve jeklenice ob padcu temperatur, zato kakšno posebno opozorilo s strani delodajalca ni bilo potrebno, sploh pa ne na dan škodnega dogodka, ko skrčitev jeklenke ni bila takšna, da bi zahtevala kakšna posebna opozorila delavcem. Sodišče je glede na razliko v nivojih v cm (10,2 cm oziroma bolj verjetno zgolj 3,1 cm) ocenilo, da ni prišlo do škodnega dogodka zaradi zatrjevane enormne razlike v nivojih (tožnik je gradil očitke na nivojski razliki, ki bi naj bila kar 25 cm večja od običajne), zato ne drži, da bi moralo, glede na zaključek v sodbi, da ″skrčitev jeklenice ni bila takšna, da bi zahtevala posebna opozorila delavcem″, pojasniti, kakšna bi pa potemtakem morala biti skrčitev jeklenice (oziroma nivojska razlika), da bi zahtevala opozorila delavcem. Prvič šele v pritožbi pa pritožnik navaja, da nivojske razlike v premogovniški jami, kjer vladajo posebne razmere (slaba vidljivost, zaprašenost), še posebej, če te niso konstantne, zaradi česar delavec nima možnosti predvidevanja globinske ocene, ob dejstvu, da ni prisotnih posebnih okoliščin, ki bi delavca opozarjale na drugačno (spremenjeno) stanje, nedvomno predstavljajo nevarno pohodno površino, ki bi terjalo ukrepanje zavarovanca tožene stranke, ki je dolžan skrbeti za varno uporabo takih površin in za varnost delavcev. Ker pritožnik niti ne zatrjuje niti ne izkaže, zakaj te navedbe podaja prvič šele v pritožbi, jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zato ni upoštevna niti pritožbena navedba, da so se do tega nenazadnje izrekli tudi imenovani izvedenci Fakultete za strojništvo, ki so v svojem mnenju pojasnili, da bi zavarovanec toženke lahko preprečil previsoko ustavitev kletke z ustrezno regulacijo dolžine jeklenice, prav tako pa bi višinsko razliko med kletko in izstopno ploščadjo lahko preprečilo ali vsaj bistveno zmanjšalo ogrevanje jaška. Prav tako pa se pritožnik neutemeljeno sklicuje v zvezi s tem na primerljivo sodno prakso.

24Nenazadnje pa pritožnik neutemeljeno graja tudi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da zatajevana opustitev sprejetja zahtevane zakonske dokumentacije (izjave o varnosti z oceno tveganja, varnostnega načrta s predvidenimi varnostnimi ukrepi, ocena tveganja za tožnikovo delovno mesto, pisna navodila in obvestila), naj ne bi bila v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med neobstojem zgoraj navedene dokumentacije in nastalo tožnikovo nezgodo ni vzročne zveze. Pravilno je obrazložilo, da ni moglo zaključiti, da bi bila eventualna opustitev sprejetja zahtevane zakonske dokumentacije s področja varstva in zdravja pri delu v neposredni vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, saj tožnik ni niti pojasnil, v čem naj bi bila ta (eventualna) opustitev sprejetja teh dokumentov v vzročni zvezi z njegovo škodo. Pravilno je stališče sodišča, da ne zadošča zgolj pavšalna navedba, da za varstvo pri delu ni bilo ustrezno poskrbljeno zato, ker zavarovanec tožene stranke naj ne bi sprejel potrebne dokumentacije. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za splošno dokumentacijo, ki običajno ne posega v operativne podrobnosti oziroma postopek dela, kakršen je bil aktualen v danem primeru, ko je tožnik sestopal iz kletke/dvigala. Zmotno je zato stališče pritožnika, da bi moralo sodišče zato, ker tožena stranka v spis ni predložila niti enega od zgoraj navedenih dokumentov, zaključiti, da le-ti v času tožnikove nezgode niso obstajali. Četudi se je moč niti strinjati s pritožnikom, da Izjava o varnosti z oceno tveganja vsebuje pisno ocenitev tveganj, ki so jim delavci izpostavljeni na konkretnih delovnih mestih oziroma bi jim lahko bili izpostavljeni pri delu ter ukrepe za zmanjšanje tveganj, pa to ne pomeni, da vsebuje operativne podrobnosti oziroma postopek dela, v zvezi s katerim se je tožnik poškodoval.

25Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so o tem, da morajo biti delavci previdni pri gibanju v jamskih prostorih, da ne prihaja do padcev/zdrsev in gibanje prilagoditi razmeram (kar bi tožnik moral storiti v danem trenutku, ko je vedel za vse okoliščine glede morebitnih višjih nivojskih razlik med kletko/dvigalom ter podestom), delavci seznanjeni in poučeni na letnih preverjanjih in varstva in zdravja pri delu. Obrazložilo je tudi, da je bilo pri tožniku tako preverjanje pred škodnim dogodkom opravljeno 9. 6. 2016 in pri tem navedlo prilogo B4. Vsebina te priloge (Pojasnila v zvezi s škodnim dogodkom, ki vsebuje tudi mnenje družbe V. in vsebino opozoril delavcem, da naj bodo previdni pri gibanju po jamskih prostorih, da ne prihaja do padcev/zdrsov, zaradi česar morajo biti pri gibanju na to pozorni in le-tega prilagoditi razmeram) potrjuje gornje ugotovitve sodišča, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da naj bi bil tožnik na letnih preverjanjih iz varstva in zdravja pri delu opozorjen in obveščen o morebitnih višjih nivojskih razlikah med kletko in podestom ter da naj bi bilo tako preverjanje pri tožniku opravljeno dne 9. 6. 2016; slednjega (opozorilo o višjih nivojskih razlikah) konkretno sodišče na podlagi izvedenega dokaza niti ni ugotovilo. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče za zaključek o domnevnem opozarjanju tožnika na previdnost pri hoji na vsakoletnem preverjanju V. ni imelo nikakršne podlage.

26Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku, ni utemeljena niti pritožbena navedba, da bi moralo tudi stroške postopka naložiti v plačilo toženi stranki. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Izvedenci so potrdili trditve tožnika, da temperatura vpliva na krčenje jeklenice, kar se zgodi redko oziroma izjemoma v posebnih pogojih, npr. pri večjih padcih temperature vrvi, kar je potrebno stalno nadzorovati in tudi ustrezno ukrepati. Večinoma pri tem vrv med kletkama skrajšujejo s t.i. pretikanjem kladic za 5 cm. Če je raztezek večji (od 45 cm) pa vrv skrajšajo tudi z dodatnim ″izvlečenjem″. Izvedenci so ugotovili, da je iz dnevnika razvidno, da je bila zadnja prilagoditev dolžine vrvi in s tem višine kletk pred nezgodo (7. 4. 2017) opravljena 30. 3. 2017. Ta datum so izvedenci vzeli tudi kot referenčni datum tudi za temperaturo okolice (zraka) oziroma vrvi, glede na katero se določi temperaturna razlika do datuma in časa nezgode, ki vpliva na krčenje vrvi in s tem na večjo višino kletke glede na nivo tal v spodnji etaži jaška zaradi vremenskega padca temperature zraka v V. v tem času. Prav tako so ugotavljali temperaturo zraka v jašku in ugotovili, da se zaradi metanskega režima rudnik lignita v V. prezračuje neprestano vse dni v letu z vpihovanjem zunanjega zraka. Jašek NOP služi kot vstopni jašek v katerega se vpihuje zrak s povprečnim pretokom 12.000 m3/uro. Tako velika količina dovedenega zraka s tem določa tudi srednjo temperaturo v jašku in s tem temperaturo jeklenih vrvi. V času ogrevalne sezone, kadar so zunanje temperature nižje od 5- C, se vključi ogrevalna naprava dovedenega zraka kar pomeni, da je povprečna temperatura v jašku med 12- in 15- C. V prehodnih obdobjih, ko ogrevalna naprava ne deluje več, pa je temperatura zraka v jašku skoraj enaka (malenkost večja) kot temperatura zunanjega zraka. Meritev in zapisov o dejanski temperaturi zraka v jašku NOP v času nezgode ni, zato so izvedenci lahko zaključili le, da je ekstremna (najnižja) temperatura zraka zunaj in v jašku približno enaka temperaturam zraka v V. v času nezgode. Iz podatkov ARSO so določili gibanje minimalne zunanje temperature zraka na višini 2 m v obdobju med 30. 3. 2017, ko je bila zadnja nastavitev oziroma krajšanje nosilnih vrvi kletk, in 7. 4. 2017 ob 6:00 uri (čas nezgode) in ugotovili, da znaša največja možna temperaturna razlika, ki je povzročila temperaturni skrček jeklene nosilne vrvi 16- C. Izračunali so, da znaša največji možni skrček nosilnih vrvi zaradi navedenega padca temperature, -10,2 cm, kar pomeni, da se je največ za to vrednost povečala višina od nivoja tal na spodnjem nivoju jaška NOP do nivoja tal etaže v kletki, kjer sta se nahajala delavca, v trenutku, ko se je kletka ustavila v spodnjem položaju v jašku. Če je običajna višina ob nastavitvi dolžine vrvi 25 cm, to pomeni, da je bila v trenutku nezgode ta višina lahko največ 35,2 cm.