UPRS Sodba I U 1309/2021-20

Tožba se zavrne.

1Upravno sodišče RS, Služba za brezplačno pravno pomoč (organ za BPP) je z izpodbijano odločbo in sklepom zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije ter revizije v postopku, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 613/2018 (1. točka izreka) in zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo pritožbe v postopku, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 613/2018 (2. točka izreka).

2V zvezi z odločitvijo iz 1. točke izreka je organ za BPP povzel določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se nanašajo na revizijo. Tožnika je pozval, da izkaže razloge, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo, vendar se tožnik na poziv (poziv je bil tožniku vročen 13. 7. 2021 – fikcija vročitve po četrtm odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) ni odzval. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS revizije ni mogoče dopustiti, če stranka sama razlogov za dopustitev revizije oziroma pomembnosti zastavljenih vprašanj niti ne zatrjuje, kaj šele natančno in konkretno ne navede okoliščin, ki bi kazale na pomembnost, niti ne izkaže, da naj bi izpodbijana odločitev odstopala od ustaljene sodne prakse oziroma da gre za vprašanje, o katerem sodne prakse še ni. Pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) tožnik tako ni izkazal in je organ za BPP njegovo prošnjo v tem delu zavrnil. V zvezi z odločitvijo iz 2. točke izreka je organ za BPP ugotovil, da iz prošnje za BPP ni bilo razvidno, zoper kateri akt iz zadeve I U 613/2018 želi tožnik vložiti pritožbo. Tudi zato je tožnika pozval na dopolnitev (kot že zgoraj), ki tudi v tem delu svoje vloge ni dopolnil. Njegova vloga je zato ostala nepopolna in neprimerna za obravnavanje in jo je bilo treba zavreči (drugi odstavek 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP).

3Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev neutemeljena in napačno obrazložena. Gre za očitno neutemeljen akt v zadevi I U 613/2018, zato ni bilo razloga za dodatno pojasnitev. Ne glede na to je tožnik njegovo neutemeljenost pojasnil po tem, ko mu je bilo sodno pisanje vročeno. Zaradi zamudnega in napačnega odločanja je bil tožnik prisiljen sam vložiti predlog za dopustitev revizije, čeprav nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Iz njegovega predloga za dopustitev revizije in pojasnila za dodelitev BPP je jasno, da je sodišče v zadevi I U 613/2018 pristransko odločilo. Takšna odločitev je v nasprotju z dotedanjo sodno prakso in razvojem pravne doktrine. Zaradi enotnosti sodne prakse je bilo pričakovati, da bo Vrhovno sodišče tožnikovemu predlogu ugodilo in revizijo dopustilo. Tožnik je vložil vlogo na tipskem obrazcu, poleg tega pa navedel, da želi izpodbijati akt v zadevi I U 613/2018 pri toženki, ki lahko kadarkoli vpogleda v zadevi in ugotovi, da gre za neutemeljen akt. V I U 613/2018 je tožnik predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Na ta predlog toženka ni odgovorila. To je bistvena procesna kršitev in kršitev pravice iz 25. člena Ustave RS. Tožnik je predlagal, da se izpodbijani upravni akt razveljavi in se mu dodeli BPP.

4Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

5Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1309/2021 z dne 12. 10. 2021, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Gre za spor v zvezi z dodelitvijo brezplačne pravne pomoči zaradi neizkazanih zakonskih pogojev po ZBPP in nepopolni vlogi po ZUP. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

6Sodišče je v zadevi 16. 11. 2021 opravilo glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnik in toženka. Na izrecno vprašanje sodnice v zvezi s sestavo sodišča pri odločanju stranki ugovorov nista imeli. Tožnik je na obravnavi vztrajal pri tožbi, dopolnil tožbene navedbe in še dodatno ugovarjal pristranskost odločanja organa za BPP, stvarno pristojnost sodišča, opozoril na vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženka je vztrajala pri izpodbijanem aktu, opozorila na tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1. Tožnik je še navedel, da je bil izpodbijani akt izdan v času sodnih počitnic, ko procesni roki ne tečejo, poziv na dopolnitev prošnje v roku 3 dni pa je po njegovem mnenju dokaz o pristranskosti organa za BPP oziroma sodišča.

7Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis zadeve, zavrnilo je dokazni predlog tožnika po vpogledu v zadevo I U 613/2018, v sodne spise ter poizvedovanje pri Vrhovnem sodišču RS. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju sodbe.

8Tožba ni utemeljena.

9V primeru je sporna odločitev organa o zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo predloga za dopustitev revizije in revizije v postopku, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 613/2018, in zavrženju tožnikove prošnje za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z vložitvijo pritožbe v postopku, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 613/2018.

10Sodišče sodi, da je izpodbijani akt pravilen in utemeljen z na zakonu temelječimi razlogi, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

12Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.

13Tudi po presoji sodišča je organ pravilno presodil, da zadeva (predlog za dopustitev revizije in revizija zoper sodbo I U 613/2018) nima verjetnega izgleda na uspeh. Tožnik namreč v svoji prošnji ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega naj bi vložil revizijo (oziroma na podlagi katerega bi vrhovno sodišče revizijo lahko dopustilo), ni se tudi odzval na poziv organa za BPP na dopolnitev v tej smeri (organ za BPP je tožnika izrecno pozval, da navede razloge za dopustitev revizije – opredeli pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse).

14Tožnik sicer v tožbi ugovarja, da je sodba I U 613/2018 očitno neutemeljena, kar po njegovem mnenju zadosti za pozitivno ugoditev njegovi prošnji, s čimer se pa sodišče ne more strinjati. Postopek dodelitve BPP se namreč začne na zahtevo stranke. To pomeni, da je stranka tista, ki mora navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek (140. člen ZUP). V tem primeru (tj. v postopku dodelitve BPP) to pomeni, da je tožnik tisti, ki mora utemeljiti svojo prošnjo za BPP z razlogi, na podlagi katerih bi organ za BPP lahko ocenil verjetnost uspeha vložitve predloga za dopustitev revizije in revizije v zadevi I U 613/2018, torej, ali so pogoji za ugoditev prošnji za BPP izpolnjeni. Od organa za BPP namreč ni mogoče pričakovati, da bo sam raziskoval in ugotavljal, na kakšni podlagi bi lahko bila v tem primeru dopuščena revizija. Zgolj tožbena navedba, da gre za ''očitno neutemeljen akt'' pa tudi ne zadošča.

15Tožnik tudi pojasnjuje, da je svojo prošnjo dopolnil, po tem, ko je poziv organa prejel.

16Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bil tožniku poziv za dopolnitev prošnje poslan z dopisom, št. Bpp 112/2021 z dne 24. 6. 2021. Poziv je bil tožniku vročen v skladu s 87. členom ZUP.

17Po tej določbi se odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok (za kar gre tudi v tem primeru), morajo vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. Drugi dokumenti se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (prvi odstavek). Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je določeno v prvem odstavku tega člena, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem dokumentu, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve, datum in kraj, kjer je sporočilo pustil, ter se podpiše (tretji odstavek). Vročitev po prejšnjem odstavku tega člena velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Kolikor stranka nima predalčnika ali je ta neuporaben, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. Pisno sporočilo iz prejšnjega odstavka mora vsebovati obvestilo o posledicah takega vročanja (četrti odstavek).

18Vročevalec je tožniku poziv poskusil vročiti 28. 6. 2021 in ker mu to ni uspelo, je v njegovem hišnem predalčniku pustil sporočilo, kje se pisanje nahaja in da ga mora tožnik (kot naslovnik) prevzeti v 15 dneh, sicer velja vročitev opravljena z dnem poteka tega roka. Tožnik pisanja v tem roku (tj. roku 15 dni) ni prevzel, zato je bilo pismo 14. 7. 2021 puščeno v hišnem predalčniku. Glede na povedano se torej šteje, da je bil poziv tožniku vročen 13. 7. 2021, rok za dopolnitev vloge se je iztekel 16. 7. 2021. Organ za BPP je tako mogel izdati izpodbijani akt 3. 8. 2021, saj se je poziv tožniku iztekel neuspešno, tožnik pa vse do izdaje akta ni ne dopolnil svoje prošnje, kot tudi ni zaprosil za podaljšanje roka za njeno dopolnitev.

19Upravni spisi sicer potrjujejo tudi tožnikovo navedbo, da je prošnjo dopolnil, vendar je to storil šele po izdaji izpodbijanega akta (organ je dopolnitev prejel 12. 8. 2021) in hkrati vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. O tem predlogu še ni bilo odločeno (kot je tudi opozoril tožnik na glavni obravnavi), je pa za njegovo odločitev pristojen organ za BPP, ki je odločal že o tožnikovi prošnji za BPP, in kar bo ta še moral storiti. Sodišče se tako ne bo opredeljevalo do tožnikovih navedb, podanih na glavni obravnavi, v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje (s katerimi je tožnik dopolnil tožbene navedbe v tem delu), da je predlog vložil pravočasno, da je utemeljen, itd.

20Kršitve organu za BPP zato tudi v tej zvezi ni mogoče očitati. Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta se namreč upošteva pravno in dejansko stanje ob njegovi izdaji, to stanje pa je v tem primeru upošteval tudi organ za BPP.

21Na drugačno odločitev v zadevi zato tudi ne more vplivati tožnikova navedba, da ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje še ni bil seznanjen, da je bil izpodbijani akt izdan. Kot tudi že poziv organa za BPP za dopolnitev prošnje, je bil namreč tudi izpodbijani akt tožniku vročen s fikcijo vročitve po zgoraj citiranem 87. členu ZUP in po vpogledu v dejanje vročitve izpodbijanega akta, kot izhaja iz upravnih spisov, je bil tudi ta zakonito in pravilno vročen. Ob tem je tožniku še pojasniti, da postopa organ za BPP, če zakon ne določa drugače, po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, tj. ZUP. Gre torej za zadevo, ki po naravi stvari sodi med upravne zadeve in o kateri ni odločalo Upravno sodišče v upravnem sporu, temveč organ za BPP (Služba za brezplačno pravno pomoč) pri Upravnem sodišču. Za upravne zadeve pa ne veljajo pravila o sodnih počitnicah oziroma poletnem poslovanju sodišč (ta pravila namreč veljajo za sodišča in njihovo poslovanje).

22Ker pa tožnik (tudi kljub pozivu organa za BPP z dne 28. 6. 2021) ni dopolnil svoje prošnje v delu, ki se nanaša na vložitev pritožbe zoper akt v zadevi I U 613/2018, je organ pravilno ravnal tudi, ko je v tem delu tožnikovo prošnjo zavrgel, ker je ostala nesposobna za obravnavanje, saj tožnik ni navedel, zoper kateri akt v zadevi I U 613/2018 bi sploh vložil pritožbo (drugi odstavek 67. člena ZUP).

23V zvezi s tožnikovimi navedbami, podanimi na glavni obravnavi, glede pristranskega odločanja sodišča (organa za BPP – op. sod.) o njegovih prošnjah za BPP, kar naj bi dokazoval tudi zelo kratek rok za dopolnitev tožnikove prošnje za BPP, in o čemer je predlagal vpogled v sodne spise, kot tudi, da je Upravno sodišče RS stvarno nepristojno za odločanje v konkretnem postopku, ker inštančno odloča o ''svojem'' neutemeljenem aktu, kar je lahko vzrok njegove pristranskosti, pa sodišče tožniku odgovarja naslednje:

24Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Koncept instituta tožbene novote je torej v ZUS-1 drugače urejen kot v ZPP (286. člen) in po oceni sodišča je urejen tudi v celoti, upoštevajoč pri tem specifiko upravnega spora (presoja zakonitosti in pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta po končanem upravnem postopku na podlagi izpodbojne tožbe - prvi odstavek 33. člena ZUS-1). To pa posledično po oceni sodišča pomeni, da bi moral tožnik že v tožbi navesti vsa nova dejstva in predlagati vse nove dokaze, ki jih prej v upravnem postopku ni navedel in predlagal oziroma predložil, ne pa, da navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze šele po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (30 dni od vročitve odločbe, s katero je bil postopek končan - 28. člen ZUS-1) oziroma na glavni obravnavi (in tega tudi ne opraviči). Tako tudi sodna praksa (sklep, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 40/2019 z dne 11. 11. 2020). Sodišče zato zgoraj navedenih ugovorov ne bo vsebinsko obravnavalo, pripominja le, da je pristojnost Upravnega sodišča za odločanje v upravnem sporu določena z zakonom. Enako velja tudi za postopek in način dodelitve BPP.

25Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni oziroma nedopustni, hkrati pa tudi ni našlo razlogov, zaradi katerih bi moralo odpraviti upravni akt po uradni dolžnosti, je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

26Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

27Kot že zgoraj povedano, je sodišče sledilo dokaznemu predlogu tožnika in vpogledalo v upravni spis zadeve. Tožnikove dokazne predloge: vpogled v zadevo I U 613/2018 in poizvedovanje pri Vrhovnem sodišču RS je zavrnilo, ker za odločitev v zadevi niso relevantni (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V zadevi je bilo treba namreč presoditi, ali je organ za BPP pravilno zavrnil tožnikovo prošnjo za BPP v delu, ki se nanaša na predlog za dopustitev revizije oziroma revizijo (po tem, ko kljub pozivu tožnik ni dopolnil svoje prošnje za BPP z razlogi, zaradi katerih bi predlog vložil) in pravilno zavrgel njegovo prošnjo v delu, ki se nanaša na pritožbo zoper akt v zadevi I U 613/2018 (po tem, ko kljub pozivu tožnik ni navedel, zoper kateri akt bi vložil pritožbo). Tožnikov predlog za vpogled v sodne spise (kar je tožnik predlagal na glavni obravnavi) pa je sodišče zavrnilo kot nedopustnega. Sledeč že zgoraj podani razlagi o nedopustnem uveljavljanju navedb šele na glavni obravnavi (28. člen, 30. člen, 33. člen, 52. člen ZUS-1), enako velja tudi glede dokaznih predlogov, podanih šele na glavni obravnavi.