UPRS Sodba I U 1456/2019-15

I. Tožbi se ugodi. Sklep Ministrstva za kulturo št. 5441-93/2019/5 z dne 5. 8. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka v postopku Javnega razpisa „Spodbujanje kreativnih industrij - Center za kreativnost 2019“ (v nadaljevanju Javni razpis) z izpodbijanim sklepom vloge tožeče stranke kot prijavitelja za Sklop A2 ni izbrala v sofinanciranje ter v pogledu stroškov postopka ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2Iz obrazložitve sklepa sledi, da je bila vloga tožeče stranke pravočasna in da jo je oddal upravičeni prijavitelj - tožnica. Ker vloga ni bila popolna, je bila tožeča stranka pozvana, da vlogo dopolni, kar je v postavljenem roku tudi storila in je bila tako vloga formalno popolna ter se je kot takšna uvrstila v postopek ocenjevanja. V tem postopku je komisija za vodenje postopka Javnega razpisa vloge pregledala na podlagi pogojev in meril, ki so bili objavljeni v Javnem razpisu. Pri tem je komisija ugotovila, da je vloga skladna s predmetom, namenom in ciljem Javnega razpisa in da izpolnjuje razpisne pogoje.

3Zapletlo se je pri ocenjevanju. Najvišje možno število doseženih točk je bilo 100, prag za odobritev sofinanciranja pa doseženih 70 ali več točk, tako da vloga, ki je prejela manj kot 70 točk skladno s 4. točko Javnega razpisa ni mogla biti v nobenem primeru sofinancirana.

4V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzame merila za Sklop A2 ter največje število točk, ki ga je mogoče doseči po posameznih merilih. Sledi podrobna opredelitev meril in število točk, ki jih je pri vsakem od meril dosegla tožeča stranka ter končna ugotovitev, po kateri je pri ocenjevanju projekt tožeče stranke v skupnem seštevku točk dosegel 69 točk od možnih 100 točk in s tem ni dosegel praga za sofinanciranje po Javnem razpisu.

5Tožeča stranka toži na odpravo sklepa in povračilo stroškov postopka. Toži zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6V tožbi navaja, da se je vloga točkovala po točkovniku, ki je splošno povzet v tabeli na straneh od 3 do 7 izpodbijanega sklepa, v obrazložitvi pa je brez vsebinskega pojasnila zgolj navedeno, koliko točk je pri posamezni postavki iz točkovnika tožeči stranki namenil posamezni ocenjevalec ter izračunano povprečje ocen obeh ocenjevalcev. Nakar se na straneh 7 in 8 obrazložitve, spet brez vsakršnega vsebinskega pojasnjevanja, še enkrat le ponovijo abstraktne postavke iz točkovnika. V vsebinskem pogledu pa toženka nikjer ne pojasni ocene posameznega kriterija iz točkovnika, tako da ni mogoče ugotoviti, katere so dejanske podlage za narejeno oceno. Zato odločitve ni mogoče vsebinsko preizkusiti, in gre torej za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. S tem pa je prekršeno tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom ter tožeči stranki vzeta pravica do pravnega sredstva in v osnovi tudi pravica, da konkurira za javna sredstva v zvezi z uresničevanjem svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Zgolj prepisovanje točk brez vsebinske odločitve pa je že v več primerih, primeroma v sodbi II U 4/2012 z dne 13. 2. 2013, kot protipravno izpostavilo tudi naslovno sodišče.

7Poleg tega tožeča stranka navaja, da ji ni bila dana možnost izjave v postopku. Izveden je bil namreč nekakšen ugotovitveni postopek, tožeča stranka pa o izsledkih le-tega ni bila obveščena in se do njih ni mogla opredeliti. S tem je bilo po navedbah tožeče stranke kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar že samo po sebi narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. Tudi v tej zvezi se je že večkrat opredelilo naslovno sodišče, kot npr. v sodbi I U 872/2011 z dne 28. 2. 2018.

8Še dodatno pa tožeča stranka poudarja oziroma opozarja na nerazumnost in notranja nasprotja v postopku vrednotenja vloge oziroma projekta, ki je predmet razpisa. Navaja, da je presoja sodišča sicer pri tovrstnih odločitvah zadržana, vendar pa sodišče odločitev lahko odpravi, če je njena argumentacija nerazumna, kot je to razvidno iz sodb naslovnega sodišča U 564/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005. Pri tem tožeča stranka posebej opozarja na argumentacijo pri točki 2.1 v povezavi s točko 3 kriterija za ocenjevanje vlog, saj ne razume, zakaj je eden od ocenjevalcev dal tožnici le 6/10 točk za poslovni model, pri čemer v preostalih treh primerih ni bilo za nobenega ocenjevalca sporno, da tožnica v tej zvezi izkazuje 10/10 točk, niti ni to odstopanje z nobeno besedo pojasnjeno ter je v nasprotju tudi s celovito oceno projekta tožnice. Tožnica sicer meni, da jasno izkazuje vse pogoje za 10/10 točk tudi pri tej postavki iz točkovnika ter da to dovolj jasno izhaja iz prijave na razpis in se nanjo sklicuje.

9Posebej opozarja še na ocenjevanje pri točki 2.2, ki se nanaša na inovativnost poslovne ideje, in pri točki 5.1, ki se nanaša na strategijo trženja, pri katerih za dodeljene točke 4/10 oziroma 8/10 spet ni razvidnih razlogov, čeprav je po mnenju tožnice izkazano, da bi ji moralo biti v obeh primerih dodeljenih 10/10 točk po predmetnem točkovniku. Za veliko neskladje med ocenami gre pri točki 5.2, pri kateri se ocenjuje trajni učinek izdelka/storitve in pri kateri sta ocenjevalca popolnoma neobrazloženo in tudi neutemeljeno tožnici dodelila le 6/10 oziroma 2/10 točki. Po oceni tožnice bi ji morala dodeliti 10/10 točk, glede na to, da projekt izpolnjuje vse predpisane zahteve v tej zvezi. Pri točki 6 - inovativnost pa gre po tožbenih navedbah za očiten lapsus. Ocenjevalec 2 je namreč projekt domnevno ocenil z 0/20 točkami, čeprav je pri poslovnem načrtu, tj. pri točki 2.2., ki se vsebinsko pokriva vsaj z enim od kriterijev iz točke 6, projektu tožeče stranke dodelil 10/10 točk. Ocena ocenjevalca 2 pri tej postavki torej očitno ni 0/20, temveč 20/20 točk. Obenem pa je pri točki 6 očitno povsem spregledan trajnostni kriterij, nerazumno pa je tudi vsebinsko razhajanje z visokimi ocenami pri tržnem kriteriju v točkah 3 in 4.

10Sicer pa v podkrepitev svojih stališč tožnica odkazuje na obsežne obrazložitve, ki jih vsebuje njena prijava na Javni razpis ter sodišču predlaga, da jih vpogleda v dokazne namene.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke ter navaja, da je vodila postopek zakonito, transparentno in da je zagotovila enako obravnavo vseh prijaviteljev. Kot pravno podlago navaja 106.h člen Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS (v nadaljevanju Pravilnik), Javni razpis, Navodila o pripravi in izvedbi javnega razpisa za dodelitev nepovratnih sredstev pri porabi evropske kohezijske politike (v nadaljevanju Navodila) ter Sklep o začetku postopka, s katerim je bila imenovana tudi komisija, ki je opravila vse naloge v postopku, vključno z ocenjevanjem vlog prijaviteljev. V zvezi z merili navaja, da so bila skladno z Navodili določena v Javnem razpisu, k razpisu pa s strani organa upravljanja podana odločitev o podpori, s katero je bila skupaj z razpisnim besedilom potrjena tudi ustreznost meril iz razpisa. V razpisnem besedilu je v 5. točki pojasnjeno tudi, kako bo potekalo ocenjevanje. Tožena stranka pojasni še, da sta vloge po predstavitvi s strani prijavitelja ločeno ocenila dva člana komisije, ki ju je za ocenjevanje določil predsednik komisije. Navaja, da se je tožeča stranka udeležila predstavitve ter da je komisija vlogo ocenila po predstavitvi. Vloga pa je bila ocenjena na podlagi Razlage meril, ki je bila objavljena v Javnem razpisu.

12V zvezi z očitkom kršitve načela zaslišanja stranke tožena stranka ob sklicevanju na določbe ZJF in Pravilnika navaja, da postopek razpisa ne predvideva seznanitve prijavitelja z oceno strokovne komisije pred izdajo odločb. Tega po mnenju toženke, ki ga opira na sodbo naslovnega sodišča I U 1787/2018 z dne 26. 6. 2019, ne zahteva niti načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj so za odločanje komisije relevantna dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v vlogi in zato pozivanje k izjavi o navedenih dejstvih ni predvideno. Poleg tega je imela tožeča stranka možnost, da predstavi prijavljeni projekt pred komisijo, kar je tudi storila. Strokovna komisija je tako presojala zgolj dejstva in okoliščine, ki jih je stranka navedla v vlogi in predstavila komisiji. S tem, ko se je prijavila na razpis, se je tožeča stranka strinjala postopkom ter pogoji in kriteriji razpisa. Z vlogo in predstavitvijo pa se je izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so se upoštevale pri ocenjevanju. Poleg tega tožena stranka poudarja, da so bili vsi prijavljeni na razpis obravnavani enako oziroma pod enakimi pogoji. Uspeh na razpisu je odvisen med drugim tudi od tega, kako je posamezen projekt vrednoten glede na kriterije iz razpisa. Vrednotenje pa je v pristojnosti komisije, ki projekte oceni na podlagi meril, ki so vnaprej predpisana in kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno.

13Tožena stranka zavrača tudi očitke tožeče stranke, po katerih je argumentacija nerazumna in da obstaja neskladje med ocenami. Pojasni, da sta vlogo ločeno ocenila dva člana komisije skladno z Navodili, 4. točko Javnega razpisa, 5. točko Javnega razpisa in natančno razlago meril iz 6. točke prijavnega obrazca. Če bi se oceni razlikovali za več kot 10 točk, bi vlogo ocenil še tretji ocenjevalec, vendar to v konkretnem primeru ni bilo potrebno. Ocena je bila zato oblikovana na osnovi povprečja ocen obeh ocenjevalcev.

14Glede na povedano tožena stranka ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15Tožeča stranka v pripravljalni vlogi izpostavlja sodbo naslovnega sodišča I U 309/2018 z dne 2. 7. 2019, ki je bila izdana v bistveno podobni zadevi in s katero je sodišče tožbi ugodilo in odločbo iste tožene stranke odpravilo. Meni, da bi bilo potrebno iz istih razlogov, to je zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka, izpodbijani sklep tudi v tej zadevi odpraviti.

16Tožeča stranka v odgovoru navaja, da v konkretnem primeru ne gre za bistveno podobno zadevo, kot je tista iz omenjene sodbe in ki je bila vodena na drugih, bistveno različnih pravnih podlagah. Zato vztraja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen ter pri predlogu, da naj sodišče tožbo zavrne.

17Tožba je utemeljena.

18V zadevi gre za javni razpis in s tem za javnopravno stvar, pri kateri ne gre za odločanje o pravici stranke in pri kateri materialnopravni okvir za odločanje o dodeljevanju sredstev predstavljajo določbe razpisa. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev in meril z zakonom in ustavo, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa. ¹

19Sicer pa primernosti oziroma ustreznosti meril, ki jih vsebuje Javni razpis, tožeča stranka ne izpodbija. Ravno tako ne ugovarja uporabi predpisov, ki so bili podlaga za izpodbijano odločitev. Sporna je ocena projekta, opravljena na podlagi meril iz razpisa, in še pred tem način, na katerega se je vodil postopek.

20Kršitve načela zaslišanja stranke sodišče ne ugotavlja. Seznanitev, ki jo zahteva tožnica, namreč v določbah Javnega razpisa oziroma aktov, na katerih razpis temelji, ni predvidena. ZUP pa se uporablja zgolj smiselno in zato v tem pogledu (tj. v pogledu obvezne seznanitve stranke z rezultatom ugotovitvenega postopka) ne zavezuje. Pač pa je v Navodilih, na katera se sklicuje Javni razpis, v 14. členu izrecno določeno, da mora biti posamičen sklep, ki se izda in vroči vlagatelju, sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter da morajo biti v sklepu natančno navedena dejstva, ugotovitve in razlogi, na katerih temelji odločitev o dodelitvi sredstev ali zavrnitvi vloge. Kar pomeni, da ni dovolj sklicevanje na merila oziroma kriterije ter njihova (številčna) ocena, temveč morajo biti navedena tudi dejstva, ki so razvidna iz vloge in na katerih dodeljeno število točk temelji. Kar je tudi logično, saj je le na ta način mogoče preizkusiti narejeno oceno z ozirom na vlogo oziroma njeno vsebino. Takšne obrazložitve pa izpodbijani sklep ne vsebuje, saj se tudi v „Obrazložitvi ocen po posameznih sklopih meril“ na 7. in 8. strani sklepa zgolj povzema vsebina posameznih kriterijev (iz sklopa posameznih meril), ki so bili podlaga za dodeljeno število točk s strani ocenjevalcev, manjka pa dejanska podlaga za dodeljeno število točk in s tem za narejeno oceno. Manjka torej bistveni del razlogov, ki šele omogoča preizkus narejene ocene. Zato ima tožeča stranka prav, ko navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in je zato podana kršitev postopka. Čim pa je obrazložitev sklepa pomanjkljiva do te mere, da preizkus ni mogoč, gre za kršitev postopka, ki je bistvena in ki kot takšna narekuje odpravo izpodbijanega sklepa.

21Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Ker je odpravilo sklep že iz tega razloga, ostalih tožbenih ugovorov ni presojalo.

22Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13)

23Sodišče je odločilo izven glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

¹ Prim. sodbo VS RS X Ips 45/2021 z dne 2. 3. 2022.