VSM Sklep I Ip 23/2022

Pritožba se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo na premičnine (I. točka izreka) in kot prepozen zavrglo predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 11. 11. 2021 (II. točka izreka).

2Zoper odločitev v II. točki izreka se je pritožil upnik. Navedel je, da so stroški sodne takse za dodatno sredstvo izvršbe v višini 30,00 EUR in stroški izvršitelja A. A. za rubež premičnin v višini 98,94 EUR nastali in bili plačani v času trajanja izvršilnega postopka in nedvomno predstavljajo potrebne, upravičene in tudi v zakonskem roku priglašene nadaljnje izvršilne stroške predmetnega postopka, ki jih je treba priznati v skladu z 38. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) naložiti v plačilo dolžniku. Ker še izvršilni postopek ni končan, saj je 11. 11. 2021 predlagal novo sredstvo izvršbe, je menil, da 30 dnevni rok iz 38. člena ZIZ še ni potekel. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in da se nadaljnji izvršilni stroški v skupni višini 128,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi naložijo v plačilo dolžniku.

3Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Na podlagi prvega odstavka 38. člena ZIZ plača izvršilne stroške najprej upnik. Na podlagi petega odstavka tega člena mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Sodišče mora pri odločitvi, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo, ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno. Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZIZ se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

6Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je treba v skladu z osmim odstavkom 38. člena ZIZ povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je upniku znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. Tridesetdnevni rok je namreč v navedeni določbi določen kot skrajni rok po kateremkoli načinu končanja izvršilnega postopka, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov. Objektivni rok pride torej v poštev šele, če je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da se upnik seznani z nastankom stroškov ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Namen pravila, da je treba stroške priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega izvršilnega postopka, da se med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov. Z istim namenom je določena tudi dolžnost sodišča, da o stroških odloči v 8 dneh od prejema zahtevka. Besedo "takoj" (ki je pravni standard) je treba v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče.¹

7Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik z vlogo z dne 11. 11. 2021 zahteval povrnitev izvršilnih stroškov v skupnem znesku 128,94 EUR. Sodišče prve stopnje je preverilo pravočasnost priglasitve stroškov v skladu z 38. členom ZIZ in ugotovilo, da je upnik stroške sodne takse v višini 30,00 EUR za novo izvršilno sredstvo, po plačilnem nalogu Okrajnega sodišča v Mariboru I 1461/2019 z dne 4. 1. 2021, poravnal dne 15. 1. 2021. Prav tako je ugotovilo, da je izvršitelj za opravljena izvršilna dejanja račun št. 153/2021 v višini 98,94 EUR izdal 21. 5. 2021. Glede na navedene datume (ki jih pritožnik ne izpodbija) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik povrnitve stroškov ni zahteval takoj, ko so nastali in je izvedel za njihovo višino, zato je priglasitev stroškov v vlogi z dne 11. 11. 2021, kar je za prve stroške deset mesecev kasneje, za druge stroške pa več kot pet mesecev kasneje, prepozna.

8Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tako ne vplivajo pritožbene navedbe, da je upnik priglasil nadaljnje izvršilne stroške med postopkom izvršbe, ki še ni ustavljena, saj se objektivni tridesetdnevni rok po končanem postopku nanaša le na primere, ko stroškov ni bilo mogoče priglasiti prej. Prav tako na pravočasnost priglasitve stroškov ne vplivajo pritožbene navedbe, da se je upnik z dolžnikom in njegovo mamo dogovarjal za izvensodno sporazumno rešitev zadeve.

9Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, tj. v II. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ VSRS sklep II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014, VSL sklep II Ip 2299/2015 z dne 11. 8. 2015, VSL sklep I Ip 1014/2014 z dne 28. 5. 2014.