VSK Sklep VII Kp 1871/2019

I. Pritožba državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru in odločilo, da se obtožba na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Kopru KT‑8478/2018 z dne 22. 8. 2019 ne dopusti in se kazenski postopek zoper obdolženko ustavi, stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika pa bremenijo proračun.

2Zoper tak sklep se pritožuje državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovora obdolženke in njenega zagovornika zavrne kot neutemeljena.

3Zagovornik obdolženke v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je sprejeto odločitev obrazložilo s tem, da ne opis dejanja po obtožbi in ne zbrano dokazno gradivo ne potrjujeta očitkov v zvezi z zatrjevanim zakonskim znakom načrtovanja nevarnega dejanja. O tem je sklepalo na podlagi trajajoče javne manifestacije obdolženke pred sodiščem in preko družabnega omrežja, ki so ostajale na nivoju abstraktnih groženj, z očitnim namenom publicitete, in so bile namenjene in dostopne širšemu krogu ljudi, tudi oškodovanki. Zatrjevana ali izkazana niso bila niti pripravljalna dejanja v smeri realizacije naznanjenega načrta. Izjava volje je bila nekonkretizirana glede naročnika, načina, kraja, časa in drugih okoliščin kaznivega dejanja, zaradi česar pri naslovniku ni mogla ustvariti pripravljenosti za njegovo storitev. Grožnja tudi ni bila jasno in nedvoumno izražena, objektivno resna in realna, zato ni mogla predstavljati izvršitvenega dejanja kaznivega dejanja. Opisano dejanje tako ne izpolnjuje niti zakonskih znakov katerega drugega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

6Državna tožilka se s sprejetimi zaključki ne strinja. V pritožbi navaja, da je odločitev najmanj preuranjena, ker bo na podlagi predlaganih dokazov dejansko stanje šele moč v celoti ugotoviti, pri čemer bi lahko državno tožilstvo obtožbo po izvedenem dokaznem postopku tudi spremenilo tako, da bi obdolženki očitalo drugo kaznivo dejanje, morebiti grožnjo po prvem odstavku 135. člena KZ‑1. Zaključek sodišča prve stopnje, da zbrani dokazi ne potrjujejo obstoja utemeljenega suma, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom, da napis na listu na panoju „Iščemo bager in bagerista ter nekaj prostovoljcev, da gremo zrušit črno gradnjo baronke – sodnice A. A. iz P., ker tega lokalni in državni organi, ki jih plačujemo, nočejo storiti“ ter objave enakih pozivov in slike hiše z napisom „na tej sliki vidiš samo zelen travnik“ z vzporedno sliko bagra, ki se pripravlja k rušitvi hiše, za katere naj bi glede na opis iz obtožbe poskrbela obdolženka, ne pomenijo izpolnitve zakonskega znaka načrtovanja nevarnega dejanja niti resne grožnje z napadom na življenja ali telesa oškodovanke ali članov njene družine ali na njihovo premoženje. Načrtovanje nevarnega dejanja mora biti namreč izkazano z vnaprej določenim zaporedjem dejanj, katerih namen je doseganje določenega cilja, biti mora konkretno in zaznavno v zunanjem svetu.¹ Teh pogojev opisano ravnanje ne izpolnjuje. Prav tako objektivno ne daje vtisa resnosti grožnje, saj glede na okoliščine, zlasti način podajanja (javno izražanje), nedoločene naslovnike in odsotnost vsakršne konkretne manifestacije poziva, objektivno ne vodi v ogroženost drugega.² Odločilna dejstva, ki so narekovala sprejeto odločitev, je sodišče prve stopnje torej ugotovilo prepričljivo, pravilno in popolno. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe, da bi kazenski postopek lahko pokazal tako dejansko stanje, ki bi podpiralo obtožbo za drugo kaznivo dejanje, saj brez utemeljenega suma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, kazenskega postopka ni mogoče voditi.

8Ker tudi preizkus izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), ni pokazal nepravilnosti, je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

¹ Prim. s sodbama Vrhovnega sodišča RS I Ips 52779/2014 z dne 24. 5. 2018 in I Ips 19531/2016 z dne 7. 11. 2019.
² O resnosti grožnje npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 317/2008 z dne 23. 10. 2008.