VSL Sodba II Kp 25713/2017

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtožena B. B. je dolžna plačati 306,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka. Prejemnici protipravne premoženjske koristi C. C. in D. D. pa sta dolžni plačati vsaka 50,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod I. točko izreka zoper obtoženo A. A. zavrnilo obtožbo, da naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 in na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v tem delu ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, odvetnika E. E., obremenjujejo proračun. Pod II. točko izreka pa je obtoženo B. B. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora in stransko denarno kazen sto dnevnih zneskov po dvajset evrov, to je dva tisoč evrov, ter preizkusno dobo dveh let. Izreklo je, da se stranska denarna kazen izvrši in jo je obtoženka dolžna plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 75. člena v zvezi s 74. členom KZ-1 je obtoženki v plačilo naložilo 813,93 EUR, prejemnici koristi D. D. 644,18 EUR in prejemnici koristi C. C. 633,92 EUR, pri čemer navedeni zneski ustrezajo s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi. Odločilo je še, da mora obtoženka po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v delu, ki se nanašajo na II. točko izreka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- zagovornik obtožene B. B., zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožb, ki jo bremenijo, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“, drugemu sodniku posamezniku;

- prejemnica premoženjske koristi C. C., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da obtoženko oprosti storitve kaznivega dejanja;

- prejemnica premoženjske koristi D. D., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s predlogom, da naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni tako, da obtoženko oprosti storitve kaznivega dejanja.

3Na pritožbe je odgovoril okrožni državni tožilec F. F. s Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj vse tri pritožbe v celoti zavrne kot neutemeljene in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožbe niso utemeljene.

5Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se pritožbe delno prekrivajo (zlasti pritožbi prejemnic premoženjske koristi sta skorajda identični), zato bo nanje odgovarjalo hkrati, po vsebinskih sklopih.

Glede opisa dejanja

6Obtoženkin zagovornik v pritožbi najprej trdi, da opis obtoženki očitanega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, ker ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka uradne osebe. Navaja, da v opisu sploh ni navedeno, dekanja katere fakultete je bila obtoženka, da Fakulteta X. v opisu sploh nikjer ni omenjena, in da iz opisa ni jasno, da je dekan uradna oseba, zato bi moralo biti to v opisu dodatno konkretizirano.

7Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 21. točki izpodbijane sodbe, 3. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1 določa, da je uradna oseba tista oseba, ki pri državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti ali pri drugi osebi javnega prava opravlja uradne naloge ali ima uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Kakor pravilno navaja odgovor na pritožbo je v opisu dejanja, očitanega obtoženki, navedeno, da je bila obtoženka dekanja, ki po Pravilih Fakultete X. vodi, zastopa in predstavlja fakulteto in da slednja izvaja nacionalna programa, za katera zagotavlja sredstva država. Pritožbeno sodišče pritrjuje državnemu tožilcu, da iz opisa povsem jasno in nedvoumno izhaja, da je obtoženka kot dekanja Fakultete X. (ki je, nasprotno od pritožbenih navedb, v opisu večkrat izrecno navedena), ki je oseba javnega prava, na tej fakulteti zasedala uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili. Navedba dodatnih zakonskih predpisov ni potrebna, je pa sodišče prve stopnje navedeno podrobneje obrazložilo v 22. točki izpodbijane sodbe, tem ugotovitvam pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da je očitek, da je bila obtoženka uradna oseba, v opisu dejanja ustrezno konkretiziran.

8Obtoženkin zagovornik trdi tudi, da bi bilo potrebno v opisu dejanja konkretizirati tiste okoliščine, ki omogočajo zaključek, da je obtoženka očitano ji dejanje storila z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Takšno stališče ne vzdrži kritične presoje. Tudi glede tega gre namreč pritrditi odgovoru na pritožbo, da za konkretizacijo dejanja zadošča, da se opišejo le objektivni znaki kaznivega dejanja, med tem ko subjektivnih znakov – namena, ki je dejansko obarvani naklep, že po naravi stvari ni mogoče podrobneje konkretizirati, ampak je to stvar dokazne ocene in s tem obrazložitve sodbe.

9Zagovornik navaja še, da je v opisu dejanja nepravilno navedeno, da naj bi prejemniki dodatka za stalno pripravljenost znesek iz naslova tega dodatka prejeli „ob“ plači, čeprav so jih dejansko prejeli „v“ plači. Pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe zavrača kot očitno neutemeljene, saj gre le za način izražanja odločilnega dejstva, ki iz opisa povsem jasno izhaja – da so bili prejemnicam dodatki za stalno pripravljenost (neupravičeno) izplačani, pri čemer je povsem irelevantno, ali so bili izplačani „ob“ ali „v“ plači.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je opis dejanja popoln in ustrezno konkretiziran ter da iz njega izhajajo prav vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1.

Glede vprašanja, ali je bil dodatek za stalno pripravljenost odrejen in izplačan v nasprotju z veljavno zakonodajo

11Zagovornik v pritožbi trdi, da pogoji za izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost v času izvršitve obtoženki očitanega kaznivega dejanja niso bili zakonsko urejeni in da je sodišče prve stopnje nedopustno napolnilo pravno praznino s sklicevanjem na teorijo ter kasnejšo sodno prakso in stališče Komisije za etična vprašanja Univerze v Ljubljani z dne 17. 1. 2016.

12Ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje razlago vsebine in pogojev dodatka za stalno pripravljenost utemeljevalo na zgoraj navedenih virih. Sodišče prve stopnje je zgolj kot podporni argument za razlago vsebine instituta stalne pripravljenosti uporabilo tudi sodno prakso, ki se je razvila šele nekaj let po izvršitvi očitanega kaznivega dejanja ter omenjeno stališče etične komisije iz leta 2016. Dejansko pa je iz 27. točke izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje pri razlagi spornega instituta izhajalo iz določb tretjega in četrtega odstavka 158. člena v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki sta določali, da je lahko počitek drugače urejen le v dejavnostih, kjer narava dela terja stalno prisotnost in kontinuirano izvajanje storitev. Pri odgovoru na vprašanje, za kakšno naravo dela torej gre, je sodišče prve stopnje utemeljeno črpalo tudi iz stališča dr. Mirka Pečariča.¹ Čeprav drži, da teorija ni zavezujoč pravni vir, si namreč sodišča pri razlagi institutov pogosto pomagajo tudi s stališči teoretikov. Sodišče prve stopnje je pravilnost Pečaričeve pozicije utemeljevalo tudi v 30. točki izpodbijane sodbe, kjer je naštelo primere, ko zakonodaja za določene poklice izrecno ureja stalno pripravljenost, pri čemer gre zgolj za poklice, ki so namenjeni varovanju občečloveških vrednot, torej varstvu zdravja in življenja ljudi (zdravniki, policisti, gasilci, sodniki v primeru pripornih zadev, ipd.) in kjer je očitno, da je nujno zagotoviti kontinuirano izvajanje storitev. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da narava dela obtoženke in prejemnic premoženjske koristi ni bila takšna, da bi terjala oziroma upravičevala stalno pripravljenost.

13Predvsem pa se je sodišče prve stopnje v 28. točki izpodbijane sodbe oprlo na Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS). KPJS je dodatek za stalno pripravljenost urejala v 46. členu, iz katerega razlage iz leta 2008² jasno in nedvoumno izhaja, da stalna pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno zaključilo, da pojem stalne pripravljenosti v relevantnem času ni bil neopredeljen, temveč je že takrat jasno veljalo, da stalna pripravljenost delavca pomeni njegovo dosegljivost za potrebe prihoda na delovno mesto (prejemnicam spornega dodatka na Fakulteti X. namreč ni bilo denimo odrejeno delo na domu).

14Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča tudi pravilno ugotovilo, da se v času stalne pripravljenosti prejemnice spornega dodatka na Fakulteti X. niso nikoli vračale na delovno mesto. Priča D. D. je sicer opisala tri priložnosti, ko naj bi se vrnila na delovno mesto, vendar ni šlo za vrnitev na delovno mesto za potrebe dela, temveč za izredne dogodke (zamakanje, odklepanje vrat, ipd.), glede katerih se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prepričljivo in pravilno obrazložitev v 41. točki izpodbijane sodbe. Obtoženka ni navedla, da bi se v času stalne pripravljenosti vračala na delovno mesto, priča C. C. pa je izrecno povedala, da se nikoli ni vrnila na delovno mesto.

15Nadalje se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z aktivnostjo vseh treh prejemnic spornega dodatka v času stalne pripravljenosti. Z dodatkom za stalno pripravljenost bi se naj namreč, kot izhaja že iz gramatikalne razlage pojma ter zgoraj povzete razlage 46. člena KPJS, plačevala le delavčeva dosegljivost, pripravljenost za prihod na delo, ne pa samo delo izven delovnega časa. Kot v svojih pritožbah pravilno izpostavljata prejemnici premoženjske koristi se, če delavec opravlja delo izven delovnega časa, to smatra za nadurno delo, ki ga je delavcu potrebno tudi plačati kot tako.

16Vsi trije pritožniki vztrajajo, da je bila stalna pripravljenost potrebna, ker je prišlo do povečanega obsega dela zaradi povečanega vpisa izrednih študentov.

17Do povečanega obsega dela se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v 33. točki izpodbijane sodbe, kjer je prepričljivo ugotovilo, da obseg dela ni bil povečan v tej meri, predvsem pa ne v celotnem obdobju, kot so zatrjevale obtoženka in prejemnici premoženjske koristi. Na takšno obrazložitev pa se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje.

18Sodišče prve stopnje je v 32. točki izpodbijane sodbe tudi obrazložilo, da iz sklepov o odreditvi stalne pripravljenosti za obtoženko (priloga A692) ter prejemnici koristi D. D. (priloga A686) in C. C. (priloga A688) izhaja, da se stalna pripravljenost odreja zaradi potreb delovnega procesa, ki med drugim zahteva „posvetovanja, tekoče posredovanje informacij“ ter da mora biti delavec v tem času dosegljiv „zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa oziroma za posvetovanja in tekoče posredovanje informacij (ustno in po elektronski pošti)“.

19Nadalje že iz samega zagovora obtoženke izhaja, da je bila stalna pripravljenost odrejena zaradi povečanega obsega dela in čezmerne obremenjenosti preko koncev tedna. Poleg tega je priča D. D. povedala, je v času stalne pripravljenosti pripravljala pogodbe in da delavci Fakultete X. zaradi povečanega obsega dela niso bili pripravljeni prevzemati dodatnih nalog in „jih je bilo potrebno nekako plačati“ (l. št. 449). Obe prejemnici koristi sta večinoma svoje aktivnosti v času stalne pripravljenosti opisovali kot odgovarjanje na e-pošto in telefonska posvetovanja.

20V času stalne pripravljenosti torej obtoženka in prejemnici premoženjske koristi niso bile v „pripravljenosti“, niti se niso vračale na delovno mesto, temveč so po lastnih navedbah vsake toliko v času stalne pripravljenosti bodisi sestavljale pravne akte, bodisi se odzivale na telefonske klice in elektronsko pošto. Pritožniki se sprašujejo, kako naj bi delodajalec vzpostavil obveznost delavca, da izven delovnega časa opravlja posvete po telefonu in mu za to plačal tudi nadomestilo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da posvetovanje preko e-pošte ali telefona ni le pripravljenost, temveč lahko načeloma že spada pod „delo“. Delo izven delovnega časa pa se (ob zakonskih pogojih) smatra za nadurno delo in je na tak način tudi plačano. Ob tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo delo s prav takšno vsebino že zajeto v vsem trem prejemnicam spornega dodatka odrejenem nadurnem delu. Obtoženki in prejemnicama premoženjske koristi je bilo namreč v relevantnem obdobju poleg stalne pripravljenosti odrejeno (in plačano) tudi nadurno delo, pri čemer se je nadurno delo pogosto prekrivalo s časom, ko naj bi bile delavke v pripravljenosti, v sklopu nadurnega dela pa so, kot rečeno, opravljale v bistvenem enake zadolžitve, kot naj bi jih po lastnih navedbah izvajale prejemnice spornega dodatka v času stalne pripravljenosti. Vse to je pravilno ugotovilo in utemeljilo že sodišče prve stopnje v 50. točki izpodbijane sodbe. Že življenjska logika pove, da v času, ko delavec opravlja delo, ni (in ne more biti) v pripravljenosti, temveč dejansko že dela.

21Aktivnosti obtoženke in prejemnic premoženjske koristi v času, ko jim je bila odrejena stalna pripravljenost, torej po vsebini niso predstavljale stalne pripravljenosti. Iz navedenega bi kvečjemu sledilo, da je bil dodatek za stalno pripravljenost dejansko namenjen plačilu dodatnega dela, ki so ga opravljali določeni zaposleni na Fakulteti X. (35. točka izpodbijane sodbe), in ne pripravljenosti. Pri tem pa je treba upoštevati pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo to dodatno delo plačano že iz naslova omenjenega nadurnega dela, kot je pojasnjeno zgoraj. V zvezi s tem je posebej zgovorna navedba priče D. D., da delavci Fakultete X. zaradi povečanega obsega dela niso bili pripravljeni prevzemati dodatnih nalog in „jih je bilo potrebno nekako plačati“. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je posledično edini mogoč in življenjsko logičen zaključek, da je bil izplačani dodatek za stalno pripravljenost, ki je prejemnice po vsebini dejansko niso izvajale, de facto namenjen neupravičenemu, nezakonitemu zviševanju plač obtoženke in prejemnic premoženjske koristi koristi (62. točka izpodbijane sodbe).

Glede soglasja rektorja

22Obtoženkin zagovornik v pritožbi nasprotuje očitku, da bi morala obtoženka za izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost pridobiti ustrezno soglasje rektorja in, enako kot že pred sodiščem prve stopnje, navaja, da je bila obtoženka kot visokošolska učiteljica uvrščena v plačno skupino D in zato soglasja rektorja ni potrebovala.

23Sodišče prve stopnje je na te pritožbene navedbe že ustrezno, podrobno in pravilno odgovorilo v 52. točki izpodbijane sodbe, na katero se, v izogib ponavljanju, pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Razvrstitev v plačne razrede sploh ni relevantna. Drugi odstavek 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in 23. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju sta namreč izrecno zahtevala soglasje rektorja ravno za dekane, ki hkrati opravljajo delo v svojem osnovnem poklicu. Takšnega soglasja pa obtoženka, ki je kot dekanja hkrati opravljala še delo visokošolske učiteljice, ni nikoli pridobila.

Glede zavesti o protipravnosti in krivde

24Obtoženkin zagovornik nadalje trdi, da obtoženka sploh ni vedela za obstoj dodatka za stalno pripravljenost, kaj šele, da je njegovo izplačevanje nezakonito.

25Sodišče prve stopnje je v 54. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da je obtoženka nedvomno vedela za dodatek za stalno pripravljenost, saj ga je navsezadnje prejemala tudi sama. Sodišče prve stopnje je v 50. točki izpodbijane sodbe izpostavilo tudi, da je bil obtoženki dodatek za stalno pripravljenost odrejen s sklepom (takratnega) dekana G. G. dne 28. 9. 2011, torej le nekaj dni, preden je 1. 10. 2011 sama nastopila funkcijo dekanje Fakultete X. Tega obtoženka gotovo ni mogla prezreti. Čeprav iz obtoženkinih plačilnih list izhaja, da je prejemala precej visok mesečni dohodek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženka vsak mesec prejemala plačo v enaki višini – 2.916,00 EUR, nato pa je ob prejemanju dodatka za stalno pripravljenost (ki je v povprečju znašal nekje med 160-175 EUR) mesečno prejela nekaj čez 3.000,00 EUR dohodka. Takšnega preskoka z nekaj čez 2.900,00 EUR do nekaj čez 3.000,00 EUR, ob sicer prej vsakomesečno enaki plači, obtoženka tudi po oceni pritožbenega sodišča gotovo ni spregledala, kot je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

26V zvezi s tem zagovornik v pritožbi navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu obrambe po zaslišanju bivšega dekana G. G., ki bi lahko pojasnil, da ob primopredaji poslov obtoženke ni seznanil z izplačevanjem dodatkov za stalno pripravljenost, ter izpovedal o tem, kdo je odredil predmetne dodatke in ali so imeli podlago v zakonodaji.

27Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je v 75. točki izpodbijane sodbe dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče G. G. zavrnilo kot nepotreben, saj je bilo dejansko stanje že zadosti razjasnjeno, pa tudi kot irelevanten. Kaj sta se (ali nista) obtoženka in G. G. pogovarjala ob primopredaji poslov namreč ni pomembno, ker se je sodišče prve stopnje o tem, da je obtoženka vedela za sporni dodatek, ki ji je bil odrejen še pred nastopom funkcije dekanje, prepričalo na podlagi vrste drugih dokazov, kot že navedeno. Nadalje o tem, ali je imela odreditev dodatkov podlago v zakonodaji G. G. ne more izpovedovati, saj to spada v pravno ekspertizo sodišča. Da bi G. G., kot navaja zagovornik v pritožbi, izpovedal o tem, kdo je odredil dodatke, pa je nepotrebno, saj se je o tem dejstvu sodišče prve stopnje že prepričalo na podlagi obsežnega dokaznega postopka in se obtoženki ne očita, da naj bi ona „odredila“ izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost, temveč se ji očita opustitveno ravnanje, saj je vzdrževala protipravno stanje in sklepov o odreditvi stalne pripravljenosti ni preklicala (o tem podrobno 54. točka izpodbijane sodbe). Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja, da G. G. v predmetni zadevi nastopa kot obtoženec (preden je bil postopek zoper njega izločen, kot izhaja iz 2. točke izpodbijane sodbe). Dokler ima G. G. položaj obtoženca za isto kaznivo dejanje, ga ni mogoče zaslišati kot pričo, saj ga varuje privilegij zoper samoobtožbo. Da lahko soudeleženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti namreč kazenski postopek zoper njega že pravnomočno končan, saj šele takrat soudeleženec izgubi položaj obdolženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter pridobi položaj priče, privilegij zoper samoobtožbo pa ga kot takšnega ne varuje več.³

28Glede pritožbenih zatrjevanj zagovornika, da obtoženka ni vedela, da je izplačevanje kritičnega dodatka nezakonito ter da ni delovala z naklepom, pa se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje obrazložitvi iz 58., 60., 62. in 64. točke izpodbijane sodbe ter poudarja, da iz skupka vseh zgoraj povzetih ugotovljenih okoliščin jasno izhaja, da je obtoženka dobro vedela, da se predmetni dodatek izplačuje in komu ter da je izplačevanje dodatka nezakonito, pa izplačevanja ni prekinila, ker je zasledovala namen pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi in prejemnicama koristi D. D. ter C. C. Navedeno izhaja že iz samega zagovora obtoženke, da je bil dodatek odrejen zaradi povečanega obsega dela, pri čemer je priča D. D. povedala, da delavci Fakultete X. zaradi povečanega obsega dela niso bili pripravljeni prevzemati dodatnih nalog in „jih je bilo potrebno nekako plačati“ (l. št. 449). Iz opisanega sledi, da je bil namen dodatka za stalno pripravljenost dejansko v tem, da se delavce, ki so sicer prejeli že plačilo za nadure, dodatno plača in se jim na ta način pridobi premoženjska korist, do katere niso bili upravičeni. Takšen zaključek je utrjen z že omenjenim prekrivanjem stalne pripravljenosti z nadurnim delom, dodatno pa tudi z dejstvom, da je obtoženka, po tem, ko je končno preklicala sklepe o odreditvi stalne pripravljenosti in nato ukinila tudi nadure sebi in C. C. ponovno odredila mesečno izplačevanje nadur (o tem podrobno 63. in 64. točka izpodbijane sodbe).

Sklepno

29Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da so pritožbene navedbe neutemeljene in da niso podane niti kršitve, ki jih sodišče preizkuša po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), vse tri pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in izpodbijano sodbo potrdilo kot povsem pravilno in zakonito.

30Ker obtoženka in prejemnici koristi s pritožbami niso uspele, jim je pritožbeno sodišče, skladno z prvim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Odmera sodne takse za obtoženko temelji na tar. št. 7111, 7119, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), sodna taksa za prejemnici koristi pa na tar. št. 7406 Taksne tarife ZST-1.

¹ Pečarič Mirko, Dodatek za stalno pripravljenost – zviševanje plače ali izboljšanje varnosti ljudi?, Podjetje in delo, št. 1, 2010, str. 154.
² Uradni list RS, št. 112/2008 z dne 28. 11. 2008.
³ Gorkič P., Priznanje kot dokaz zoper druge udeležence kaznivega dejanja, TFL Glasnik 35/2015; sodba VSRS I Ips 4980/2011 z dne 9. 6. 2015; sodba VSRS I Ips 45219/2012 z dne 5. 3. 2015.