VSL Sodba I Cp 844/2022

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 10.068,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 4.472,10 EUR od dne 16.4.2020 dalje do plačila, od zneska 411,70 EUR od dne 5.3.2020 dalje do plačila in od zneska 5.184,23 EUR od dne 26.4.2021 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.184,23 EUR od dne 16.4.2021 do dne 25.4.2021 (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 757,66 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2Zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče priznalo tožeči stranki plačilo 5.184,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2021 in posledično prisojene stroške v znesku 390,19 EUR, se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da je tožeča stranka v tožbi zamolčala, da so po dopisu z dne 28.2.2020 po 15.4.2020 potekale med pravdnima strankama korespondenca in aktivnosti v smeri odprave napak. Tožeča stranka z uvodnim dopisom z dne 28.2.2020 niti še ni ustrezno podala svojih jamčevalnih zahtevkov. To izhaja iz pravilne ugotovitve sodišča, da tožnik v razmerju do tožene stranke nikoli ni izrecno terjal škode v znesku 5.184,23 EUR in tožene stranke ni pozval k plačilu tega zneska. Ne more biti dvoma, da dopis z dne 28.2.2020 predstavlja šele obvestilo o napaki s pozivom na odpravo napake in določitvijo roka. Tožeča stranka ni opravila izbire med jamčevalnimi zahtevki, še manj je o tem predložila dokaze. Zahtevek tožeče stranke je zato preuranjen in bi ga bilo treba zavreči. Sodišče ni presojalo relevantne okoliščine, da tožeča stranka ni nikoli zahtevala plačila škode v znesku 5.184,23 EUR, z vidika dolžnega in predpisanega načina uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v tovrstnih razmerjih, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Tožeča stranka ni izkazala, da bi terjala povračilo škode, kaj šele, da bi jo tožeča stranka v postopku sploh izkazala (predloženo izvedensko mnenje predstavlja del navedbene in ne dokazne podlage). Vse navedeno je še toliko bolj pomembno, ker tožeča stranka niti ne trdi, da bi škodo že kdo odpravljal, še manj, da bi predložila račune v zvezi z odpravo škode, ki naj bi jo tako zelo motila.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 338. člena ZPP), zato so neupoštevne pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi tožena stranka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (to so navedbe o korespondenci med pravdnima strankama po 28.2.2020 in v zvezi s tem predloženi dokazi). V primeru, da tožena stranka na tožbo ne odgovori, se štejejo navedbe v tožbi za resnične, zato tožeči stranki škode ni bilo treba dokazati in sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo na podlagi dokazov, temveč zgolj na podlagi navedb tožeče stranke. Zato so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni izkazala škode oziroma da ni predložila računov v zvezi z odpravo škode.

6Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožnik skladno z 639. členom Obligacijskega zakonika (OZ²) toženko opozoril na napake, jo pozval k njihovi odpravi in ji v ta namen določil primerni rok. Ker slednja napak ni odpravila, je tožnik opravičen od toženke zahtevati znesek, ki je potreben za odpravo napake. Eden od jamčevalnih zahtevkov je tudi pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške, ki obsega naročnikovo (materialnopravno) upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov, ki so potrebni za odpravo napake (po drugem podjemniku). Ta jamčevalni zahtevek mora zato naročnik v roku iz 1. odst. 635. člena OZ uveljaviti sodno (z ustreznim dajatvenim zahtevkom), ker sicer njegovo materialnopravno upravičenje (pravica) preneha.³ To je tožnik v obravnavani zadevi tudi storil s tem, ko je tovrstni zahtevek sodno uveljavljal. Zakon poleg tega ne predpisuje nobenega potrebnega dodatnega dejanja naročnika, kot to meni pritožba. Ni torej potrebno, da bi tožnik izvensodno najprej uveljavljal jamčevalni zahtevek od toženke, šele na to pa bi lahko vložil tožbo, kot to meni tožena stranka. Dejstvo, da tožnik od toženke plačila zneska 5.184,23 EUR ni izrecno terjal pred pravdo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo le v zvezi z nastankom zamude tožene stranke in to zadošča za pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi s tem tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Tožena stranka zmotno navaja, da bi tožnik moral predložiti račune za odpravo škode, saj ni potrebno, da bi tožnik napako pred vložitvijo tožbe že saniral, temveč je dovolj, da tožnik višino tožbenega zahtevka določi na podlagi ocene potrebnih stroškov za odpravo napake. To je tožnik storil s predložitvijo izvedenskega mnenja izvedenca, ki opisuje sam obseg napake in potrebne zneske za njeno sanacijo s specifikacijo stroškov posameznih del, ki so za to potrebna⁴.

7Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato tudi ona sama krije te stroške (1. odst. 155. člena ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami
³ Tako tudi Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 852.
⁴ Ibidem, str. 871