VSL Sodba II Cpg 151/2022

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo vzelo na znanje delni umik zahtevka za plačilo zakonskih obresti od zneska 92,00 EUR od 4. 12. 2019 do 15. 8. 2020, od zneska 92,00 EUR od 10. 1. 2020 do 15. 8. 2020 in od zneska 91,00 EUR od 5. 2. 2020 do 15. 8. 2020 ter v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki naložilo plačilo 275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2020 (II. točka izreka) ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 576,65 EUR (III. točka izreka).

2Zoper odločbo (po vsebini le zoper II. in III. točko izreka) se je iz razlogov absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega dela odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani del odločbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

Glede aktivne legitimacije

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v Dogovoru o izvedbi maturantskega plesa (v nadaljevanju: Dogovor) ni določena obveznost Gimnazije X. (v nadaljevanju: naročnika) za plačilo storitev tožene stranke. V točki B. 4. člena Dogovora, na katero se je sklicevala tožena stranka, je zapisano, da bodo maturanti organizatorju (toženi stranki) poravnali plačilo vstopnic za vsakega gosta, kar le potrjuje, da Dogovor ni urejal plačilnih obveznosti naročnika. Plačila maturantov so bila namenjena za prejem vstopnic in so bila torej njihova, ne naročnikova obveznost;. To potrjujeta drugi stavek tega določila, kjer je izrecno zapisano, da maturanti prejmejo vstopnice ob plačilu vseh obrokov ter točka C. 4. člena, kjer so predvidene posledice, v primeru, da maturanti ne plačajo celotnega zahtevanega zneska oziroma če vstopnice odpovedo. Tudi te posledice so izrecno usmerjene le na maturante (zadržanje vstopnice oziroma že plačanega zneska). Posledično materialnopravno naziranje tožene stranke, da je Dogovor urejal le način izpolnitve pogodbene obveznosti naročnika, ni pravilno. Presoja, ali Dogovor določa obveznost plačil naročnika toženi stranki, je pravno vprašanje; za reševanje pravnih vprašanj zaslišanje prič oziroma strank ni primeren dokaz. Zato očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker v zvezi s tem vprašanjem ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ni utemeljen.

7Nadalje je bilo plačilo toženi stranki nesporno izvedeno s strani maturantke A. A. Prikrajšanje premoženja se je torej nedvomno zgodilo v njeni premoženjski sferi in je prešlo v premoženjsko sfero tožene stranke. V skladu s pravkar navedenim in predhodno ugotovitvijo, da Dogovor na nobenem mestu ne določa obveznosti plačila s strani naročnika, ne more biti nobenega dvoma, da je aktivna legitimacija tožeče stranke¹ podana in ni utemeljen ugovor, da bi lahko vtoževano terjatev uveljavljal le naročnik iz Dogovora.

8Tožena stranka je sama navedla, da je bilo (avansno) plačilo vstopnic s strani maturantov pogoj za udeležbo na maturantskem plesu (str. 2 pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2021). S plačilom (kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, v svojem imenu in za svoj račun vsakega maturanta) bi maturanti pridobili pravico do udeležbe na maturantskem plesu (na način, da bi prejeli vstopnice, s katerimi bi lahko prisostvovali maturantskemu plesu). Posledično, in ob upoštevanju že navedene ugotovitve, da plačilo vstopnic ni predstavljalo načina izpolnitve obveznosti naročnika po Dogovoru, ne more držati, da se med A. A. in toženo stranko ne bi vzpostavilo samostojno razmerje. Vendar bi do dejanske vzpostavitve tega razmerja prišlo (šele) ob izvedbi maturantskega plesa. Šele tedaj bi namreč vstopnice za maturantski ples, ki se jih je zavezala izročiti tožena stranka in s katerimi bi se A. A. lahko udeležila maturantskega plesa, dobile svoj pomen. Tako drži presoja sodišča prve stopnje, da je v tem razmerju (in ne v razmerju med naročnikom in toženo stranko po Dogovoru, na kar se je sklicevala tožena stranka) izvedba maturantskega plesa predstavljala odložni pogoj. Nastanek konkretnega razmerja med A. A. in toženo stranko je bil odvisen od tega, ali bo do izvedbe maturantskega plesa prišlo. To je bilo torej v tem razmerju nedvomno bodoče negotovo dejstvo. Pogoj, pod katerim bi razmerje med A. A. kot plačnico vstopnice in toženo stranko kot izdajateljem vstopnice, začelo učinkovati, se nesporno ni uresničil (razveza Dogovora dne 3. 7. 2020), s tem pa se ni uresničila niti podlaga avansnega plačila A. A. Zato je A. A. oziroma tožeča stranka, ki je prevzela njeno terjatev, v skladu z določbo tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ upravičena do povračila te terjatve. Drugačna materialnopravna naziranja tožene stranke glede narave razmerja med A. A. in toženo stranko oziroma glede vsebine odložnega pogoja ob vseh opisanih okoliščinah niso pravilna.

Glede višine neupravičene pridobitve

9Tožena stranka je vztrajala, da je dolžna povrniti le obogatitev, ki jo še ima oziroma ki je ni dobroverno porabila. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da kot dobroverno porabljenih sredstev ni mogoče upoštevati sredstev, s katerimi so bili poplačani računi, datirani po razvezi Dogovora dne 3. 7. 2020, ko je bilo jasno, da se ni uresničila podlaga plačil A. A. toženi stranki. Bistvena okoliščina je čas razpolaganja z neupravičeno pridobljenimi sredstvi. Če je do razpolaganja prišlo po datumu, ko tožena stranka ni bila več dobroverna (kar se je s plačili, izvedenimi po 3. 7. 2020, tudi zgodilo), se tožena stranka ne more sklicevati na dobroverno porabo sredstev, saj se je v tem trenutku že lahko zavedala, da so bila sredstva prejeta neupravičeno in da je nastopila podlaga za povrnitveni zahtevek A. A.

10Nadalje je tožena stranka vztrajala, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati plačila, izvedena tudi za druge maturantske plese in naj ne bi bilo relevantno, kot je presodilo sodišče prve stopnje, da tožena stranka ni konkretizirala, ali so bila ta sredstva dobroverno porabljena za maturantski ples Gimnazije X. Tudi to naziranje ni pravilno. Glede na to, da je šlo za avansna plačila za udeležbo na maturantskem plesu Gimnazije X., je treba ta plačila presojati z vidika izvedbe te storitve. V nasprotnem primeru bi namreč tožena stranka prihranila lastne izdatke, ki jih je imela za organizacijo drugih plesov in bi tako v celotnem ekonomskem smislu ostala obogatena. Vrhovno sodišče pa je v odločbi II Ips 74/2020 z dne 18. 12. 2020 zavzelo stališče, da je o odpadu obogatitve mogoče govoriti le, če ni nobene nadomestne koristi, kar pomeni, če ni nobenih surogatov ali prihranka lastnih izdatkov. Naziranje tožene stranke utemeljuje prav slednje, torej prihranke lastnih izdatkov z neupravičeno pridobljenimi sredstvi, kar torej ne more utemeljevati ugovora odpada obogatitve. Ob upoštevanju navedenega se za neutemeljenega izkaže tudi istovrstni ugovor zoper presojo sodišča prve stopnje pri plačilih, izvedenih pred 3. 7. 2020. Glede stroškov nastalih toženi stranki je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka podala pomanjkljivo trditveno podlago, katere pa dokazni predlogi ne morejo nadomestiti (tak dokaz pomeni informativni dokaz, ki je načeloma prepovedan). Na podlagi navedenega očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ni utemeljen.

11Ker se je zoper odločitev o stroških postopka tožena stranka pritožila le v posledici očitane napačne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške.

¹ V pritožbenem postopku ni sporna presoja, da je bila terjatev veljavno prenesena na tožečo stranko in da je bila tožena stranka s tem dejstvom seznanjena. Posledično se z vprašanjem veljavnosti prenosa terjatve na tožečo stranko višje sodišče ne bo nadalje opredeljevalo.