VSL Sodba II Cp 1677/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 783,61 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek, da so mu toženci dolžni povrniti zneske v višini 27.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2016 dalje, 3.810,07 EUR z zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2017 dalje, 4.807,27 EUR z zamudnimi obrestmi od vsakokratnih mesečnih obrokov dalje, 432,48 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2019 dalje in stroške postopka, zavrnilo (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnik v celoti nosi vse pravdne stroške tožencev (II. točka izreka).

2Tožnik pritožbo vlaga po pooblaščencih iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem se pritožuje iz treh pritožbenih sklopov. (1) V zvezi z uporabo prava navaja, da je sodišče zmotno zavzelo stališče, da je prva toženka kot gospodarska družba usmerjala svojo poslovno dejavnost v Švici. Tožnik se strinja, da je bila ponudba za nakup vozila sporočena v Švici po telefonu, kot tudi, da sta se z drugim tožencem spoznala konec aprila 2016 preko skupnega prijatelja v Dubaju in se je tožnik takrat zanimal za nakup vozila, a se ne strinja, da je na podlagi navedenega mogoče zaključiti, da je prišlo do usmerjanja poslovne poklicne dejavnosti v Švici, saj je šlo zgolj za enkratni telefonski klic. Zato bi sodišče moralo uporabiti 1. (a) točko 4. člena Uredbe Rim I in uporabiti pravo države, v kateri ima običajno prebivališče prodajalec, to so toženci, torej slovensko pravo. Uporaba 1. (b) točke 6. člena Uredbe Rim I in posledično švicarskega prava je zato zmotna. Navedeno velja tako za presojo ugovora zastaranja kot za presojo veljavnosti posodbene pogodbe. (2) Tožnik nadalje navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe švicarskega prava glede zastaranja zahtevkov, ko je upoštevalo 67. člen Švicarskega civilnega zakonika (Obligationenrecht - OR), saj ne gre za enoletne zastaralne roke, pač pa je ustaljena sodna praksa švicarskega sodišča, da tovrstne terjatve zastarajo v desetih letih. Sodišče bi glede zastaranja zahtevkov iz 109. člena OR moralo upoštevati 127. člen OR in ne 67. ali 60. člena OR. Tožnik v nadaljevanju pritožbe podaja izseke iz odločitve Vrhovnega zveznega sodišča v Švici (Bundesgericht) opr. št. 114 II 152 z dne 16. 5. 1988 in drugih. Nepravilno je sodišče uporabilo švicarsko pravo tudi pri presoji zahtevka, ki se nanaša na posodbeno pogodbo iz razloga, ker je zmotno ugotovilo, da je vrnitev avtomobila prinosnina. Tožnik v pritožbi zatrjuje in se pri tem sklicuje na v postopku podano WhatsApp komunikacijo, da je šlo v obravnavani zadevi za dogovor, da bodo toženci prišli vozilo Audi A4 iskat v Švico, torej gre za iskovino in ne prinosnino, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. V primeru, da bi se štelo, da ni prišlo do izrecnega dogovora, pa je vsekakor prišlo do konkludentnega dogovora, saj so toženci tožniku vseskozi dajali vtis, da bodo vozilo prišli iskat v Švico. (3) Tožnik zatrjuje tudi, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovne kršitve, in sicer, da pri zavrnitvi tožbenih zahtevkov ni podalo obrazložitve, zakaj jih je opredelilo kot nesklepčne, niti zakaj je štelo zahtevke zoper drugega in tretjega toženca za neutemeljene. Poleg tega neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov ter ni podalo konkretnih razlogov, zakaj jih ni izvedlo. Posledično tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevkom v celoti ugodi, vključno s stroškovnim zahtevkom, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ter priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo toženci pritožbene navedbe prerekajo, predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je v obravnavani zadevi tožnik, ki je švicarski državljan, tožbo vložil proti slovenski gospodarski družbi, to je prvi toženki, drugemu tožencu kot zakonitemu zastopniku in tretjemu tožencu, za katerega trdi, da je k dolgu pristopil. Tožnik zatrjuje, da je s prvo toženko v maju 2016, ko je od nje predhodno dobil ponudbo, sklenil pogodbo za nakup vozila Porsche Cayenne po ceni 27.000 EUR, toženci pa so se zavezali, da bodo avto uvozili v Švico, kjer ga bo tožnik prevzel. Tožnik je konec maja na račun prve toženke plačal kupnino v celoti (A6), ko pa se je izkazalo, da so z uvozom vozila v Švico nastale težave, ter da vozila tudi preko nemškega podjetja A. in A. A., s katerim so se dogovarjali toženci, ni bilo mogoče uvoziti v Švico, je 29. 4. 2017 odstopil od pogodbe. Ker mu toženci niso zagotovili, da bi uporabljal vozilo, katerega je kupil, mu je drugi toženec v avgustu 2016 v Švico dostavil nadomestno vozilo Audi A4, v lasti prve toženke, z dogovorom, da ga tožnik lahko uporablja, dokler ne bo od tožencev prejel vozila, ki ga je kupil. Po razdrtju pogodbe je tožnik tožence pozival naj pridejo po vozilo Audi A4, a ga niso hoteli prevzeti. Tožnik od tožencev zahteva vračilo kupnine v višini 27.000 EUR, plačilo dajatev in carin, ki jih je že plačal z namenom uvoza vozila Porsche Cayenne v višini 3.810,07 EUR, garažnino za vozilo Audi A4 v višini 4.807,27 EUR in stroške pravnega svetovanja v višini 432,48 EUR, skupaj 36.049,82 EUR. Toženci odgovarjajo, da pogodba za nakup vozila med tožnikom in njimi nikoli ni bila sklenjena, ker je tožniku vozilo prodala nemška družba A. Zato podajajo ugovore pasivne legitimacije ter tudi ugovore zastaranja terjatev, tako za prodajno pogodbo za vozilo Porsche Cayenne, kot za posodbeno pogodbo za vozilo Audi A4.

6Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek po vračilu kupnine opredelilo po pravni podlagi neupravičene pridobitve, preostale tri zahtevke (dajatve in carina, garažnina in svetovanje) pa po pravni podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Ker gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnik švicarski državljan, je najprej pravilno ugotavljalo, katero sodišče je pristojno in katero pravo se uporabi. Ob tem je preverilo ugovore pravdnih strank, saj se je tožnik zavzemal za pristojnost slovenskega sodišča in uporabo slovenskega prava, toženci pa so pristojnosti slovenskega sodišča nasprotovali ter se zavzemali za uporabo nemškega prava. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je za obravnavo zahtevkov pristojno slovensko sodišče, presojalo pa jih je po švicarskem pravu, saj je ugotovilo, da gre za potrošniško pogodbo, ter da je šlo s strani tožencev za usmerjanje poslovne dejavnosti iz Slovenije v Švico. Ob uporabi švicarskega prava je ugotovilo, da sta zastarana zahtevka za vračilo kupnine ter za vračilo dajatev in carin. Delno je zastaran tudi zahtevek za vračilo garažnine, v preostalem delu pa je, glede na to, da je šlo za posodbeno pogodbo, po švicarskem pravu neutemeljen. Ker je ugotovilo, da so prvi trije tožnikovi zahtevki neutemeljeni, je posledično zavrnilo tudi zahtevek iz naslova pravnega svetovanja in stroškovni zahtevek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu.

Pristojnost slovenskega sodišča

7Uvodoma gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je bilo tako glede sodne pristojnosti kot uporabe prava vezano na tožnikove trditve o vsebini pravnega razmerja, s katerimi je utemeljeval svoje zahtevke.¹ O pristojnosti slovenskega sodišča je sodišče prve stopnje ob uporabi prvega odstavka 6. člena Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (t. i. Nova Luganska konvencija - NLK) odločilo s sklepom, in ugovor, da ni pristojno, zavrnilo (list. št. 71). Sklep je postal pravnomočen 24. 7. 2020 ter pristojnost slovenskega sodišča ni predmet pritožbenega preizkusa.² Za tožnika pa je pritožbeno sporna uporaba švicarskega prava.

Pravo, ki se uporabi

8Za presojo, katera kolizijska pravila je v obravnavanem sporu treba uporabiti, se je sodišče prve stopnje oprlo na Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (t. i. Uredba Rim I), pri čemer je tožnikove kondikcijsko terjatev in vse tri terjatve iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti umestilo pod določbe 12. člena te Uredbe. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, zakaj pridejo v obravnavanem primeru v poštev kolizijska določila Uredbe Rim I,³ kar med pravdnimi strankami pritožbeno ni sporno. Med njimi je sporno, ali je treba uporabiti splošno pristojnost po 1. (a) točki 4. člena, po kateri se za pogodbo o prodaji blaga uporablja pravo države, v kateri ima prodajalec običajno prebivališče. V tem primeru torej slovensko pravo, saj tožnik zatrjuje, da je prva toženka gospodarska družba s sedežem v Sloveniji. Ali pa je treba uporabiti pristojnost po 1. (b) točki 6. člena, ki ureja potrošniško pogodbo v primeru, ko podjetnik na kakršenkoli način usmerja svoje dejavnosti v državo, kjer ima potrošnik običajno prebivališče, ter pogodba spada v okvir takih dejavnosti. V tem primeru je treba uporabiti pravo običajnega prebivališča potrošnika, torej švicarsko pravo, saj ima tožnik prebivališče v Švici. Pri tem pa za pravdne stranke ni sporno, da gre za potrošniško pogodbo v smislu 1. točke 6. člena, in sicer, da je tožnik fizična oseba, ki je sklenila pogodbo z namenom, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno in poklicno dejavnosti te osebe (potrošnik), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost (podjetnik), torej s toženci. Med pravdnimi strankami tudi ni bilo prerekano, da zatrjevani pogodba o nakupu vozila in posodbena pogodba spadata v okvir dejavnosti, ki jo je prva toženka izvajala oziroma so jo izvajali toženci.

9Sporno v pritožbenem postopku pa ostaja, ali je podan dodatni pogoj, da je mogoče zatrjevano prodajno pogodbo opredeliti za potrošniško, in sicer, ali so toženci na kakršenkoli način usmerjali svoje dejavnosti v Švico. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je namen kolizijskih pravil iz Uredbe Rim I predvsem v največji možni zaščiti potrošnika, to je, da ima pravico do uporabe domačega prava, saj se domneva, da ga najbolj pozna. Navedeno pritožbeno sodišče izpostavlja iz razloga, ker je tožnik švicarski državljan in v zatrjevanem pogodbenem razmerju potrošnik, pa vendar se je v postopku zavzemal tako za pristojnost slovenskega sodišča, torej v tuji in ne v svoji državi, kot za uporabo tujega, to je slovenskega prava, in ne svojega domačega prava. V obravnavani zadevi, ko gre za tožnika kot potrošnika, ki ga je treba v največji možni meri zaščititi, je podana obrnjena slika, to je, da tožnik takšne zaščite ne želi, kar je jasno razvidno iz tega, da tožbe ni vložil v Švici ter ne zahteva uporabe švicarskega prava. Zato je bilo treba glede vprašanja, katero pravo naj sodišče uporabi, najprej odgovoriti na dve ključni (pod)vprašanji in sicer:

- ali gre v obravnavani zadevi za potrošniško pogodbo v smislu, da so toženci na kakršenkoli način usmerjali svoje dejavnosti v državo, kjer ima tožnik običajno prebivališče, to je v Švico,

- če je odgovor pozitiven in gre pogodbo opredeliti za potrošniško, tožnika pa za potrošnika, je treba odgovoriti na vprašanje, ali se tožnik lahko takšnemu varstvu, ki mu jo daje Uredba Rim I, odpove.

Tožnik namreč zatrjuje, da je treba na podlagi kolizijskih pravil uporabiti tiste materialne norme, ki mu zagotavljajo večje varstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnikovi zahtevki po švicarskem materialnem pravu zastarani, tožnik pa zatrjuje, da po slovenskem materialnem pravu niso.

10Tožnik v pritožbi soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišča prve stopnje, da sta se z drugim tožencem spoznala konec aprila 2016 preko skupnega prijatelja v Dubaju, da se je takrat zanimal za nakup vozila, ter da je prva toženka preko svojega zastopnika, to je drugega toženca, maja 2016 tožniku v Švico po telefonu sporočila ponudbo za nakup vozila, tožnik pa je ponudbo sprejel. A nadalje zatrjuje, da zgolj enkratni telefonski klic, to je ena ponudba, ki jo je prva toženka kot gospodarska družba s sedežem v Sloveniji podala tožniku v Švico, še ne pomeni usmerjanja dejavnosti na podlagi 1. (b) točke 6. člena Uredbe Rim I. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja nasprotno, in sicer, da gre za podajo ponudbe in sklenitev pogodbe preko telefona, torej gre za sklepanje pogodbe na daljavo, ki jasno kaže na usmerjanje poslovanja trgovca v tujo državo. Pri tem sodišče prve stopnje za irelevantne šteje navedbe glede spletne strani prve toženke, saj pogodba ni bila sklenjena preko interneta z uporabo spletne aplikacije ali preko elektronske pošte.

11V okviru zgoraj navedenih vprašanj se je tudi pritožbeno sodišče seznanilo z domačo sodno prakso v zadevah VSL I Cp 1745/2019 (bančna dejavnost, ponujena po spletu) in VSL I Cp 854/2017 (oglaševanje šolske dejavnosti na spletu), kjer je bilo v obeh primerih ugotovljeno, da je šlo za usmerjanje dejavnosti v državo Švico. Nadalje se je seznanilo s sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU) v naslednjih zadevah:⁴ združenih zadevah C 585/2008 Peter Pammer in C-144/2009 Hotel Alpenhoff, C-190/11 Mühlleitner, C-218/2012 Emrek ter C-96/00 Rudolf Gabriel.⁵ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena od navedenih domačih in tujih zadev ni povsem primerljiva tu obravnavani zadevi. V vseh zgoraj navedenih zadevah, razen v zadevi Rudolf Gabriel, je šlo za usmerjanje dejavnosti v države potrošnika preko interneta, v zadevi Rudolf Gabriel pa je šlo za oglaševanje v državi potrošnika preko drugih medijev. Ob povedanem v obravnavani zadevi ni mogoče v celoti upoštevati 24. in 25. uvodne točke Uredbe Rim I, ki se nanašata predvsem na sklepanje pogodb na daljavo v okviru internetnega poslovanja. Ne gre spregledati povzetka sodbe v združenih zadevah Peter Pammer in Hotel Alpenhoff, kjer je SEU obrazložilo, da je za ugotovitev, ali trgovec, katerega dejavnost je predstavljena na njegovi spletni strani ali na spletni strani njegovega posrednika, svojo dejavnost usmerja v državo članico, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, treba preveriti, ali je pred morebitno sklenitvijo pogodbe s potrošnikom iz teh spletnih strani in celotne dejavnosti trgovca razvidno, da je ta nameraval poslovati s potrošniki s stalnim prebivališčem v eni ali več državah članicah, v nadaljevanju pa so našteti elementi, katerih seznam ni izčrpen in lahko pomenijo indice usmerjanja dejavnosti v državo članico stalnega prebivališča potrošnika, med drugim tudi mednarodni obseg dejavnosti (A31). A je SEU navedlo tudi, da po drugi strani ne zadostuje zgolj dostopnost trgovčeve ali posrednikove spletne strani v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče. Iz 24. uvodne točke Uredbe Rim I je razvidno, da v tem pogledu nista pomembna elementa jezik in valuta, uporabljena na spletni strani. Ker gre pri spletni prodaji za poseben način sklepanja pogodbe na daljavo, je treba ugotavljati indice, med drugim tudi mednarodni obseg dejavnosti v državi potrošnikovega prebivališča. Vse navedeno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa ne more veljati v obravnavanem primeru, ko je šlo za dano ponudbo po telefonu in za zatrjevano sklenitev pogodbe po telefonu. Pritožbeno sodišče je poskusilo najti v spletnem brskalniku SEU (e-Curia) sodno prakso v zadevah, ki bi bile bolj podobne tu obravnavanemu primeru, vendar je ni našlo.⁶

12Ob pravilnem tolmačenju določil Uredbe Rim I pritožbeno sodišče na prvo ključno vprašanje odgovarja pritrdilno. Tudi enkratna podaja ponudbe s strani prve toženke tožniku oziroma tožencev tožniku in zatrjevana sklenitev pogodbe po telefonu pomeni, da je prva toženka svojo poslovno dejavnost usmerjala v tožnikovo državo. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da gre pri zatrjevani pogodbi preko telefona za klasično in eno od najstarejših oblik sklepanja pogodb na daljavo, ki jasno kaže na usmerjanje poslovanja trgovca v tujo državo. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi iz razloga, ker v nasprotnem primeru sploh ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdaj bi prišlo do usmerjanja poslovne dejavnosti v tujo državo. Ali bi to bilo pri drugem, tretjem, četrtem ali mogoče desetem sklenjenem pravnem poslu na daljavo in torej prvih nekaj potrošnikov pravnega varstva skladno z Uredbo Rim I ne bi imelo, naslednji pa bi ga imeli. Ker te meje ni mogoče določiti oziroma v domači in tuji sodni praksi do sedaj na takšen način ni bila določena, ter ker so kolizijska pravila Uredbe Rim I usmerjena v najvišjo možno zaščito potrošnika, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za potrošniško pogodbo z vsemi zahtevanimi pogoji po 1. (b) točki 6. člena Uredbe Rim I, kar odkazuje na uporabo švicarskega prava.

13Pravilno je tudi tolmačenje sodišča prve stopnje, da so kolizijska pravila iz Uredbe Rim I kongentne narave in odstopanje od njih ni mogoče, ne glede na vsebino materialnega prava države, na katerega kolizijska pravila odkazujejo.⁷ Navedeno pomeni, da kolizijska pravila Uredbe Rim I tožnika kot potrošnika zavezujejo in sam ne more izbirati, ali bo potrošniško varstvo sprejel ali ne. To pa očitno iz razloga, ker navedena pravila potrošniku dajejo največje možno varstvo, to je, da tožbo vloži pri domačem sodišču in pri tem uporabi domače pravo. Odstopanje od teh stališč bi v primeru, da bi potrošnik lahko sam izbiral, ali bo uporabil potrošniško zaščito ali ne, lahko manjšalo pravno varnost v smeri, da potrošnik in podjetnik, ki bi medsebojno poslovala, v primeru spora ne bi mogla v naprej predvideti, katero sodišče bo njun spor reševalo in katero pravo bo uporabljeno. Odgovor pritožbenega sodišča na drugo ključno vprašanje je torej nikalen. Ob povedanem je odločitev sodišča prve stopnje za uporabo švicarskega prava pravilna, vse pritožbene navedbe v tej smeri pa neutemeljene.

Pravilna uporaba švicarskega prava

14Pritožba ne izpodbija določil posameznih členov OR, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo, zato pritožbeno sodišče na kratko pojasnjuje, da se je z navedenim švicarskim pravom tudi samo seznanilo ter da je sodišče prve stopnje določila švicarskega prava pravilno tolmačilo in uporabilo. Prav tako pritožba ne izpodbija obrazložitve sodišča prve stopnje, da so bili zastaralni roki za terjatve, obravnavane v tej zadevi, z novelo OR, ki je pričela veljati 1. 1. 2020 (prehodne določbe 49. člena Zadnjega poglavja OR), podaljšani od enega na tri leta. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila OR, ki so veljala pred novelo, kar pritožbeno prav tako ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje je tožnikove zahtevke presojalo po 60., 62., 67., 97., 98., 99., 100., 107., 109., 124. in 175. členu OR, ter jih delno zavrnilno zaradi poteka enoletnega zastaralnega roka. Pritožba izpostavlja, da bi moralo sodišče 109. člen OR upoštevati v povezavi s 127. členom OR in ne s 67. ali 60. členom OR. V 127. členu je namreč določeno, da terjatve zastarajo v desetih letih, kar velja tudi za terjatve, ki so uveljavljane v tem postopku, pri tem pa se pritožba sklicuje na odločitve Vrhovnega zveznega sodišča v Švici (Bundesgericht), torej na uveljavljeno sodno prakso, ki jo v tujem jeziku ter v posameznih izsekih v prevodih podaja sama (A37, A38, A39).

15Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku 16. 2. 2021 (list. št. 145) v okviru materialno procesnega vodstva, iz razloga, ker je uporabilo tuje pravo, pravdnim strankam tuje pravo obrazložilo ter je povedalo, kako bo tuje pravo glede na posamezne zahtevke uporabilo. Navedeno je storilo za obe zatrjevani sklenjeni pogodbi (prodajna, posodbena) in za ugovore zastaranja, pri tem pa je strankam glede uporabe tujega prava dodelilo rok, da podajo svoje pripombe oziroma opozorijo na morebitne pomanjkljivosti sodišča pri uporabi tujega, to je švicarskega prava.

16Pravilno uporabo tujega prava pritožbeno sodišče res presoja v okviru pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je tudi v tem delu vezano na strankino trditveno podlago. Sodna praksa je že zavzela stališče, da mora sodišče tuje pravo poznati in ga uporabiti po uradni dolžnosti ter pri tem upoštevati tudi ustaljeno sodno prakso, vendar morajo stranke podati trditve, ki terjajo uporabo določenih pravil in prakse.⁸ Tožnik na poziv sodišča glede uporabe tujega prava ni odgovoril, niti ni opozoril na sodno prakso v zvezi z zastaralnimi zahtevki, zato so njegove pritožbene trditve glede sodne prakse Vrhovnega zveznega sodišča v Švici (Bundesgericht), po kateri naj bi bili zastaralni roki, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje, podaljšani, prepozne in predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Posledično pritožbenemu sodišču v pritožbi zatrjevane sodne prakse ni bilo treba preizkusiti ter so sklepno neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje švicarsko pravo nepravilno uporabilo, s tem, ko ni upoštevalo veljavne sodne prakse.

Posodbena pogodba

17Ob gornji obrazložitvi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določila švicarskega prava glede posodbene pogodbe, pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede te zatrjevane pogodbe pa so prav tako neutemeljene. Med pravdnimi strankami ni bilo prerekano, da je drugi toženec tožniku v Švici izročil nadomestno vozilo Audi A4, ter da je bil njimi dogovor, da ko bo tožnik v Švici od tožencev prejel vozilo Porsche Cayenne, bodo toženci vozilo Audi A4 prevzeli. Navedeni dogovor izkazuje, da vozilo Audi A4 predstavlja iskovino. Vendar pa ima sodišče prve stopnje prav, da so se pravdne stranke za iskovino dogovorile le v točno določenem primeru, to je, da bodo toženci v Švico dostavili kupljeno vozilo Porsche Cayenne. Ker do tega ni prišlo, saj je tožnik od pogodbe odstopil, dogovora o iskovini ni mogoče širiti tudi na druge dejanske položaje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je vozilo Audi A4 po tožnikovem odstopu od pogodbe predstavljalo prinosnino, zato bi moral vozilo Audi A4 skladno s švicarskim pravom dostaviti tožencem v Slovenijo. Ker tega ni storil, mu stroški, ki jih zahteva, ne gredo. Iz korespondence WhatsApp, povzete v pritožbi, tudi ni razvidno drugačno stanje, iz podatkov sodnega spisa pa jasno izhaja, da je po odpovedi pogodbe med pravdnimi strankami glede vozila Audi A4 obstajal spor, saj je tožnik v postopku zatrdil, da je tožence pozival naj pridejo vozilo prevzeti, toženci pa so zatrjevali, da je tožnik vozilo uporabljal, namesto, da bi jim ga dostavil v Slovenijo (list. št. 119, 135). Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje švicarsko pravo pravilno uporabilo tudi v zvezi s posodbeno pogodbo in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj izrecnega dogovora med pravdnimi strankami, da vozilo A4 tudi po odstopu od pogodbe predstavlja iskovino, tožnik ni dokazal. Da je prišlo v tej smeri do konkludentnega dogovora, pa je neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP).

Postopkovne kršitve

18Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je določene tožbene zahtevke popolnoma neutemeljeno zavrnilo kot nesklepčne, pri tem pa ni podalo nikakršne obrazložitve predvsem glede drugega in tretjega toženca, poleg tega pa je zavrnilo nekatere dokazne predloge in ni obrazložilo razlogov, zakaj dokazov ni izvedlo. Te pritožbene navedbe so pavšalne do te mere, da na njih pritožbenemu sodišču ne bi bilo treba odgovarjati, saj ni obrazloženo, o katerih od štirih zahtevkov proti katerim tožencem sodišče ni podalo obrazložitve, kot tudi ne, kateri so „nekateri“ dokazi, za katere sodišče ni podalo konkretnih razlogov, zakaj jih ni izvedlo. Pritožbeno sodišče na te očitke kljub vsemu odgovarja in ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenih zatrjevanih kršitev ni storilo. V 22. točki obrazložitve je navedeno, da je sodišče vpogledalo in prebralo vse listine, ki so jih predložile pravdne stranke v slovenskem jeziku in overjenem prevodu. Zakaj je zavrnilo dokazne listine v tujem jeziku, je prav tako obrazloženo. V nadaljevanju je sodišče pojasnilo, da je tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja, preostali del pa zaradi nesklepčnosti, zato dokazni postopek glede obstoja pogodbenega razmerja in višine terjatve ni bil potreben (35. točka obrazložitve). Prav tako je glede stroškov garažiranja pojasnilo, zakaj izvedba preostalih dokazov ni bila potrebna, kot izhaja iz 42. točke obrazložitve.

19Nadalje je sodišče prve stopnje v 35. in 36. točki obrazložilo, iz katerih razlogov je je zoper vse tri tožence zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo kupnine v višini 27.000 EUR, v 37. in 38. točki pa, iz katerih razlogov je zoper vse tri tožence zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov carine in drugih javnih dajatev v višini 3.810,07 EUR. Zavrnitev zahtevka za povračilo zneska garažnine v višini 4.807,27 EUR je sodišče obrazložilo v 39. do 43. točki, v kateri je zaključilo, da ker je bila vrnitev vozila Audi A4 tožnikova prinosniška dolžnost, je njegov zahtevek neutemeljen in teh stroškov vsem trem tožencem ni dopustno naprtiti. Zavrnitev zahtevka za povračilo pravnega svetovanja v višini 432,48 EUR zoper vse tri tožence pa je obrazložena v 44. točki. Pritožbene navedbe, da je sodba zaradi postopkovnih kršitev nezakonita, so zato neutemeljene.

20Ker niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Stroški

21Ker je sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje in izpodbijano sodbo potrdilo, je pritožbena navedba o stroških postopka na prvi stopnji zaradi zmotne odločitve prav tako neutemeljena.

22Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora tožencem povrniti pritožbene stroške, to je nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.050 točk,⁹ kar znaša 630 EUR, 2 % materialni stroški od 1000 točk znašajo 12 EUR, 1 % materialni stroški od 50 točk pa 0,3 EUR, skupaj 642,3 EUR. 22 % DDV znaša 141,31 EUR, skupaj pritožbeni stroški tožencev pa 783,61 EUR.

¹ 6. in 25. točka obrazložitve.
² 7. točka obrazložitve.
³ 24., 25. in 26. točka obrazložitve.
⁴ Navedene primere sodne prakse so navajale pravdne stranke v vlogah in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
⁵ Pri čemer so prve tri zadeve SEU obrazložene tudi v članku: dr. Aleš Galič, Elektronsko poslovanje in mednarodna pristojnost za potrošniške spore, Pravo v informacijski družbi, IPP Ljubljana, 2014.
⁶ Prav tako se ni odločilo sprožiti predhodnega postopka pred SEU, saj je glede na ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno pravno podlago (Uredba Rim I) zavzelo stališče, da pravna določila Uredbe lahko samo ustrezno tolmači.
⁷ 30. točka obrazložitve.
⁸ VSL sodba II Cp 947/2019.
⁹ Osnovna vrednost 875 točk ter dvakrat po 87,5 točk, to je 10 % za vsako nadaljnjo stranko.