VSRS Sodba VIII Ips 4/2022

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje“, v II. točki izreka pa tako, da se glasi: „Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka“.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 411,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 9. 2020 in toženki naložilo, da tožnika vrne na delo, ga vpiše v matično evidenco ZPIZ in mu od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, in mu plačilu davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Presodilo je, da toženka ni dokazala obstoja odpovednega razloga.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da ukinitev delovnega mesta informatik II in porazdelitev nalog tega delovnega mesta na druge delavce dokazuje obstoj odpovednega razloga.

3Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 202/2021 z dne 23. 11. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj:

‒ ali je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP;

‒ ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga in pri tem ustrezno upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS o navideznem poslovnem razlogu.

4Tožnik je vložil revizijo, v kateri navaja, da izvedeni dokazi kažejo na navideznost razloga, čeprav je toženka njegovo delovno mesto ukinila in delo porazdelila na druge delavce. Vztraja, da je odpoved posledica njegovega opozarjanja na nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, ki je imenoval sedanjega direktorja toženke. Meni, da bi moralo sodišče druge stopnje bolj kritično in celovito presoditi razloge, s katerimi je toženka v odpovedi utemeljevala odpovedni razlog, zlasti pa dejstva, s katerimi je dokazoval navideznost razloga. Do številnih njegovih navedb pred sodiščem prve stopnje, ki jih je povzel tudi v odgovoru na tožbo, se sodišče druge stopnje ni opredelilo, zato mu očita bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), posledično pa tudi zmotno uporabo materialnega prava.

5Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da odpovedni razlog ni bil navidezen ter predlaga zavrnitev revizije.

6Revizija je utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je bil tožnik zaposlen pri toženki na delovnem mestu informatik II. Vsebina delovnega mesta, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, je bila vnašanje številčnih in drugih podatkov v računalnik, dopolnjevanje in popravljanje vnesenih podatkov, pomoč pri zbiranju podatkov za GIS sistem ter druga enostavnejša in lažja dela s področja avtomatske obdelave podatkov. Dejansko je tožnik izvajal podporo uporabnikom pri vzdrževanju in nameščanju strojne in programske opreme ter sodeloval pri pripravi javnih razpisov, telekomunikacijah in urejanju dokumentacije. Toženka je spremenila sistemizacijo delovnih mest in ukinila delovno mesto informatik II, kar je utemeljevala s posodobitvijo informacijskega sistema in prenosom vodenja in vzdrževanja le tega zunanjemu izvajalcu. Tožnikova (vsaj nekatera) dela je prevzel vodja službe za informatiko, nekaj del pa so prevzeli zunanji izvajalci.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med ukinitvijo delovnega mesta informatik II in neprimerno zahtevnejšim načrtom toženke za posodobitev informacijskega sistema ni bilo vzročne zveze (kar je potrdil tudi direktor toženke) in da tožnikovo delo ni postalo nepotrebno zaradi prenosa vseh njegovih nalog na zunanje izvajalce, saj so ti prevzeli le nekaj njegovih nalog. Zaradi neskladja med prerazporeditvijo nalog, kot je bila opisana v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prerazporeditev nalog na druga delovna mesta) in dejansko razporeditvijo (prerazporeditev na vodjo službe in zunanje izvajalce) ter zaradi ostalih ugotovljenih okoliščin (tri mesece pred odpovedjo je 4. 6. 2020 direktor na svetu delavcev in 11. 6. 2020 na sestanku predstavnikov sindikata ter predstavniki sveta delavcev zagotavljal, da odpuščanj ne bo oziroma da v načrtu ni nove sistemizacije delovnih mest; dva meseca pred odpovedjo v poslovnem načrtu za leto 2020 z dne 30. 6. 2020 ni bila predvidena sprememba števila delavcev v upravi in službi za razvoj in investicije; direktor vodje službe ni opozoril, da namerava ukiniti delovno mesto in se z njim o potrebnosti tega ukrepa ni posvetoval; tožnik je 30. 6. 2020 opozoril predsednico sveta delavcev na nelegitimnost izvolitve predstavnikov delavcev v nadzorni svet), je presodilo, da je bil odpovedni razlog navidezen in posledično nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11Sodišče druge stopnje je pri presoji, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, štelo za odločilno, da je bilo delovno mesto informatik II ukinjeno in da je toženka naloge tega delovnega mesta prerazporedila na vodjo informatike in nekaj zunanjih izvajalcev. Okoliščin, ki so po stališču sodišča prve stopnje kazale na navideznost poslovnega razloga, ni štelo za pomembne. Obrazložilo je, da delodajalec ni vezan na morebitne izjave in obljube vodstva, da delo delavcev ne bo potrebno in da lahko kljub temu sprejme odločitev o reorganizaciji in prenese delo delovnega mesta na druge delavce, čeprav tega v kadrovskem načrtu ni predvidel; da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dolžan navesti, kako bo razporedil naloge ukinjenega delovnega mesta; da ni odločilno, če je bila odpoved za tožnika presenečenje, saj je njegovo delo prevzel nadrejeni; da tudi ni odločilno, če je bil direktor nezadovoljen zaradi tožnikovih pripomb predsednici sveta delavcev z dne 30. 6. 2020.

K prvemu dopuščenemu vprašanju

12Sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

13Zgolj to, da je sodišče druge stopnje obrazložitev podalo le na eni strani, ne dokazuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v 9. in 10. točki obrazložitve podalo jasne razloge za svojo odločitev. Opredelilo se je do vseh razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Nobene nejasnosti ni glede ugotovitve, da je toženka delo delovnega mesta informatik II razporedila na vodjo službe in zunanje izvajalce. Taka je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje. Je pa res, da sodišče druge stopnje v tem, za razliko od sodišča prve stopnje, da je toženka v odpovedi navedla, da bo naloge delovnega mesta prerazporedila na druga delovna mesta v podjetju, v resnici pa jih je tudi na zunanje izvajalce itd., ni videlo nezakonitosti oziroma dokaza za zlorabo instituta odpovedi. Vendar pa to ni več stvar bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pač pa pravilne uporabe materialnega prava.

14Kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP se v reviziji uveljavlja le pavšalno, zato se do očitka ni mogoče vsebinsko opredeliti.

K drugemu dopuščenemu vprašanju

15Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi samo zato, ker je bilo v njej navedeno, da bodo naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene na delovna mesta v podjetju, dejansko pa je nekatere naloge prerazporedila na zunanje izvajalce, ni nezakonita. Ne strinja pa se s stališčem, da ostale ugotovljene okoliščine, ki so bile podlaga za presojo sodišča prve stopnje, niso pomembne. Teh okoliščin ni mogoče presojati parcialno, kot je to storilo sodišče druge stopnje, saj vsaka zase in sama po sebi morda res ne vpliva na zakonitost odpovedi, povezane vse skupaj pa kažejo na navideznost razloga za odpoved.

16Okoliščine, v katerih je bila podana izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, so naslednje:

– ukinitev delovnega mesta informatik II ni bila v vzročni zvezi s predvideno posodobitvijo informacijskega sistema in prenosom vodenja in vzdrževanja zunanjemu izvajalcu;

– ukinitev delovnega mesta ni bila predvidena v poslovnem načrtu z dne 30. 6. 2020;

– o nameravani ukinitvi delovnega mesta direktor ni opozoril vodje oddelka, niti ga ni vprašal za mnenje;

– nekatere naloge so bile razporejene na vodjo oddelka, ki je zaradi tega zamujal s svojim siceršnjim delom;

– tožnik je bil polno zaposlen;

– za tožnika in vodjo službe je bila odpoved popolno presenečenje;

– pogodba o zaposlitvi je bila tožniku odpovedana po tem, ko je opozoril na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta, ki je imenoval direktorja toženke.

17Tudi po presoji revizijskega sodišča splet navedenih okoliščin, ki jih je sodišče druge stopnje presojalo le parcialno, kaže na to, da odločitev o ukinitvi delovnega mesta in odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica potrebe po racionalizaciji poslovanja in boljši organizaciji dela. Ni namreč mogoče spregledati, da dva meseca pred odpovedjo še ni bilo izkazane te potrebe in da je domnevno nastopila po tožnikovem opozorilu na morebitne nepravilnosti v zvezi s sestavo nadzornega sveta. Za vodjo informatike, ki predhodno z ukinitvijo delovnega mesta niti ni bil seznanjen, je bila odpoved presenečenje, saj je bil tožnik po njegovi izpovedi kot njegova „desna roka“ polno zaposlen, sam pa po tem, ko so mu bile dodeljene še naloge ukinjenega delovnega mesta, svojega siceršnjega dela ni mogel več pravočasno opravljati. Tudi razhajanje med obrazložitvijo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da bodo naloge delovnega mesta prerazporejene na druga delovna mesta znotraj podjetja, dejansko pa so bile le na vodjo informatike in zunanje izvajalce kaže na to, da toženka že od začetka ni imela jasnega načrta reorganizacije. Ukinitev delovnega mesta v takih okoliščinah zato ni odraz prenehanja potrebe po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma utemeljenega organizacijskega razloga. Navedeno pa utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala utemeljenega razloga za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

18Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da okoliščine, v katerih je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne vplivajo na njeno zakonitost, je neutemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, v II. točki izreka pa tako, da je toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR (375 točk za odgovor in 22 % DDV).

19Tožnik je z revizijo uspel, zato mu je toženka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti stroške revizijskega postopka, ki znašajo za predlog za dopustitev revizije 375 točk, za revizijo pa 187,5 točk (450 točk, znižanih na podlagi 8. točke tar. št. 15 za 50 % stroškov predloga), skupaj 562,5 točk oziroma 337,50 EUR ter 22 % DDV.

20Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.