VSL Sklep II Kp 52330/2018

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v točki II. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I. izreka kot neutemeljena zavrnilo ugovora zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. Pod točko II. izreka je ugovoru zagovornice obdolženega C. (pravilno D.) D. ugodilo in obtožnice v točki 5 glede obdolženega D. D., da naj bi storil kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, ni dopustilo in je kazenski postopek zoper obdolženega D. D. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice bremenijo proračun. Pod točko III. izreka sklepa pa je sodišče prve stopnje iz spisa na podlagi četrtega odstavka 276. člena ZKP izločilo uradni zaznamek na l. št. 24 sodnega spisa.

2Zoper točko II. izreka sklepa je državna tožilka vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovor zagovornice obdolženega D. D. zavrne kot neutemeljen.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaključilo, da dejanje, ki se očita obdolženemu D. D., ni kaznivo dejanje. Kot je pojasnilo v točkah 33-36 izpodbijanega sklepa, je izhajalo s stališča, da je kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 mogoče storiti le v kazenskem postopku, torej da morajo biti lažni dokazi predloženi v kazenskem postopku. V obravnavanem primeru pa se obdolženemu D. D. očita, da naj bi ponarejeno listino (dokaz) policistom predložil že v predkazenskem postopku, in ne v kazenskem.

5Pritožnica zgoraj povzeti razlagi dotične zakonske norme nasprotuje. Trdi, da iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 285. člena KZ-1 ne izhaja, da mora nekdo zato, da bi izvršil to kaznivo dejanje, predložiti dokaze v kazenskem postopku, temveč zakon inkriminira ravnanje storilca, ko predloži lažne dokaze z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku – torej z obarvanim naklepom.

6V obravnavani zadevi je torej ključno vprašanje, ali je mogoče kvalificirano obliko kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 storiti le v kazenskem postopku, ali tudi še pred njegovim pričetkom.

7Sodišče prve stopnje se je pri svoji razlagi določbe tretjega odstavka 285. člena KZ-1 najprej oprlo na umestitev določbe v poglavje kaznivih dejanj zoper pravosodje (28. poglavje KZ-1). Navedlo je, da predmetno kaznivo dejanje namenjeno zaščiti integritete pravosodnih organov, predkazenski postopek pa praviloma ne poteka v okviru pravosodnih organov. Pojasnilo je tudi, da se v predkazenskem postopku dejanje preiskuje, ne pa dokazuje, zato dokazovanja že pojmovno v tej fazi še ni mogoče otežiti.

8Kot pravilno opozarja pritožnica, se v predkazenskem postopku v sklopu preiskovanja zbira tudi dokazno gradivo. Pravzaprav se glede na koncept slovenskega kazenskega postopka večina dokaznega gradiva, ki bo kasneje (potencialno) uporabljeno v kazenskem postopku kot dokaz, zbere že pred uvedbo kazenskega postopka. Poleg tega v predkazenskem postopku dokazov ne zbira le policija, ki jo usmerja državno tožilstvo, temveč tudi v tej fazi lahko zbiranje dokazov poteka pred sodiščem. Tako denimo 165.a člen ZKP določa, da sme državni tožilec pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice brez preiskave predlagati preiskovalnemu sodniku, da opravi eno ali več posameznih preiskovalnih dejanj, če je to potrebno za njegovo odločitev, ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski pregon. Tako po presoji pritožbenega sodišča ni videti razumnega razloga za razlikovanje med storilci, ki bi imeli namen preprečiti ali otežiti dokazovanje v kazenskem postopku, zgolj glede na časovno točko, ko so predložili lažne ali ponarejene dokaze. Tudi z vidika objekta kazenskopravnega varstva pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta neovirano delo pravosodnih organov in avtoriteta sodišč enako prizadeta, ne glede na časovni trenutek predložitve sporne ponarejene listine ali dokaza.

9Nadalje je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da tudi pregled dosedanje sodne prakse kaže na to, da je lahko obravnavano kaznivo dejanje storjeno izključno v okviru kazenskega postopka, pri čemer se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Ips 37574/2014 z dne 15. 6. 2017. Pritožbeno sodišče na tem mestu najprej pojasnjuje, da je judikatura za kvalificirano obliko obravnavanega kaznivega dejanja sicer zelo skromna in da v nobenem obstoječem judikatu ni najti odgovora na konkretno vprašanje, ali je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti zgolj v kazenskem postopku. V omenjeni sodbi I Ips 37574/2014 je VSRS obravnavalo drugačno dejansko stanje, pri čemer je bilo predmet presoje vprašanje, ali je za obstoj tega kaznivega dejanja pomembno, ali je bilo z dejanjem storilca dejansko preprečeno ali oteženo dokazovanje. V navedenem judikatu (niti v katerem drugem) se VSRS ni ukvarjalo z vprašanjem trenutka predložitve lažnih oziroma ponarejenih dokazov. Odgovora na vprašanje, ali je mogoče obravnavano kaznivo dejanje storiti tudi izven kazenskega postopka, torej sodna praksa ne daje.

10Za pravilno razlago kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 je po presoji pritožbenega sodišča ključna jezikovna razlaga. Sodišče prve stopnje je v točki 35 izpodbijanega sklepa sicer črpalo tudi iz jezikovne razlage, vendar je po oceni pritožbenega sodišča to razlagalno metodo uporabilo napačno.

11Tretji odstavek 285. člena KZ-1 določa, da tovrstno kaznivo dejanje stori: „Kdor zato, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni.“ Zakonodajalec je torej za besedama „kazenskem postopku“ postavil vejico. S tem je, kot utemeljeno navaja pritožnica, jasno sporočil, da je storilčev namen usmerjen v oteževanje dokazovanja v kazenskem postopku. Besedna zveza „v kazenskem postopku“ se torej veže na dokazovanje oziroma preprečevanje/oteževanje le-tega. Medtem ko same predložitve (lažnih/ponarejenih) dokazov zakonsko besedilo časovno ne zamejuje. Če bi zakonodajalec želel posebej časovno zamejiti samo predložitev spornih dokazov, bi se moralo namreč zakonsko besedilo glasiti „Kdor zato, da bi preprečil ali otežil dokazovanje, v kazenskem postopku predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni.“ Glede na gramatikalno razlago je tako jasno, da začetek kazenskega postopka, nasprotno od stališča izpodbijanega sklepa, ne predstavlja ključnega časovnega mejnika, ko postane predložitev lažnih ali ponarejenih dokazov kazniva, temveč se kazenski postopek navezuje na namen storilca, da prepreči ali oteži dokazovanje prav v kazenskem, in ne morebiti v katerem drugem postopku.

12Pritožbeno sodišče ob tem sicer ni spregledalo, da iz Velikega znanstvenega komentarja posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1) izhaja stališče avtorja, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče izvršiti le v kazenskem postopku, torej da mora storilec lažen ali ponarejen dokaz predložiti v kazenskem postopku.¹ Vendar citirani komentar zakona ne predstavlja formalnega vira prava in sodišče nanj ni vezano. Glede na zgoraj pojasnjeni skladen izkupiček tako teleološke, kot tudi gramatikalne razlage po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je mogoče kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 storiti tako v kazenskem kot predkazenskem postopku. Ključno pri tem pa je ugotoviti namen storilca, kajti njegovo ravnanje bo kaznivo le, če je predložil dokaze, za katere je vedel, da so lažni ali ponarejeni, prav z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku.

13Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sodišče prve stopnje glede točke II. izreka izpodbijanega sklepa kršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP, saj je napak tolmačilo določbo tretjega odstavka 285. člena KZ-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v točki II. razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

14Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno odločati o ugovoru zagovornice obdolženega D. D., upoštevaje stališča tega sklepa, ter v nadaljevanju glede na ugovorne navedbe (kot so povzete v 5. točki izpodbijanega sklepa) presojati, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženi D. D. storil očitano mu kaznivo dejanje.

¹ Dugar Gregor v: Korošec Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 3. knjiga, str. 303 in 306.