VSRS Sodba I Ips 35302/2018

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se stranska denarna kazen ne izreče.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 29. 10. 2018 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen sedem mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 je odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši tako, da se obsojencu omogoči, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Obsojencu je izreklo še stransko denarno kazen v višini 1.600,00 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, ter varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo motornega vozila B kategorije, in se mu ne sme izdati novo v času dveh let. Na podlagi drugega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, iz razloga kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 45. člena KZ-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se stranska denarna kazen ne izreče.

3Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obsojencu, ki nanjo ni odgovoril.

B-1.

4Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kršitev kazenskega zakona je podana tudi, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

B-2.

5Vrhovni državni tožilec glede zatrjevane kršitve navaja, da je sodišče pri izreku glavne in stranske kazni ter varnostnega ukrepa na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP v celoti sledilo kaznovalnemu predlogu višje državne tožilke iz zaključne besede na naroku za izrek kazenske sankcije. Denarna kazen se lahko izreče, ko je predpisana kot obvezna stranska kazen in pod pogoji iz drugega odstavka 45. člena KZ-1, ki izrek stranske denarne kazni veže na izkazano okoliščino koristoljubnosti. Meni, da v sodni praksi še ni zavzeto povsem jasno stališče glede razlage drugega dela navedene določbe, ki se z zapisom neposredno za besedo »ali« opredeljuje do pravnega položaja storilca, »kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor«. Pravna teorija se skopo sklicuje na sklepanje a maiore ad minus ter se s primerjalno analizo na podlagi jezikovne, teleološke in zgodovinske razlage nagiba k razumevanju, da pogoj koristoljubnosti velja za oba opisana položaja. Izpostavlja, da obrazložitev Vlade RS k predlogu Kazenskega zakonika ne ponuja razlage navedenega dela določbe, racionalni pogled pa ne daje odgovora na vprašanje, zakaj je zakonodajalec v zasledovanju namena strožjega kaznovanja, razlikoval med različnimi položaji predpisanih kazni, če bi pri kaznivih dejanjih zaradi koristoljubnosti lahko na splošno dovoljeval izrek stranske denarne kazni in bi zadoščal že prvi del navedene določbe, da se stranska denarna kazen lahko izreče za vsa kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, tudi kadar ni predpisana. Storilec v obravnavani zadevi ni zasledoval koristoljubnosti in protipravna posledica ni bila pridobitev premoženjske koristi, temveč neposredna nevarnost za življenje in telo konkretnih udeležencev v prometu. Zatrjuje, da zato niso podani zakonski pogoji za izrek stranske denarne kazni na način, kot jo je izreklo sodišče.

6Kazenski zakon določa kazniva dejanja in predpisuje zanje kazni, sodišče pa izreče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje (prvi odstavek 45. člena KZ-1). Gre za načelo zakonitosti, ki omejuje zakonitost izrekanja kazni. S tem je uzakonjena pravica iz 28. člena Ustave Republike Slovenije, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejanje storjeno. Gre za materialnopravno jamstvo v kazenskem postopku kot človekovo pravico, ki preprečuje arbitrarno in samovoljno uporabo represije zoper posameznika.¹

7Na podlagi prvega odstavka 324. člena KZ-1 se voznik motornega vozila kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do treh let. Zakon predpisuje možnost alternativnega izreka denarne kazni ali kazni zapora in v takem primeru kumulacija prostostne kazni z denarno kaznijo ni dopustna. Drugi odstavek 45. člena KZ-1 pa določa izjemo, da se sme za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, storilcu izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi, kadar ni predpisana z zakonom ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor. Kumulacijo alternativno predpisanih prostostne kazni z denarno kaznijo zato omogoča le drugi odstavek 45. člena KZ-1, katerega besedilo je po presoji Vrhovnega sodišča postavljeno dovolj logično dosledno, da se v skladu z jezikovno razlago v celoti nanaša na kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, torej na katerokoli kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil zaradi pridobitve koristi² in to, kadar denarna kazen ni predpisana ali kadar je predpisana kazen zapora ali denarna kazen, pa sodišče kot glavno kazen izreče kazen zapora. Za izrek stranske denarne kazni pa je v takšnih primerih vedno zahtevano obdolženčevo ravnanje iz koristoljubnosti. V obravnavani zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, torej niti ne gre za katero od kaznivih dejanj, storjenih iz koristoljubnosti, niti se obsojencu ne očita storitev kaznivega dejanja zaradi pridobitve kakšne koristi. Glede na navedeno, je zato sodišče obsojencu izreklo stransko denarno kazen, čeprav za izrek te kazni v zakonu ni imelo ustrezne pravne podlage.

C.

8Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pri izreku stranske denarne kazni kršilo določbo drugega odstavka 45. člena KZ-1 ter s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zato je Vrhovno sodišče izrek o kazenski sankciji na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da se obsojencu stranska denarna kazen ne izreče.

9Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Zlatan Dežman v Miha Šepec in drugi, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, strani 672 in 673.
² Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 265.