UPRS Sklep I U 1814/2020-18

Tožba se zavrže.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju komisija) odločila, da se tožnika, ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo VII K 22969/2019 z dne 20. 5. 2019 obsodilo na kazen 2 leti in 9 mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni (1. točka izreka) ter da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni 1. 10. 2019 nastopil kazen zapora, ki se mu izteče 12. 8. 2021. Komisija je na podlagi prošnje tožnika za pogojni odpust in priložene dokumentacije ter skladno z določbami 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ugotovila, da tožnik sicer izpolnjuje formalni pogoj za pogojni odpust, saj je že prestal predpisani delež kazni, vendar pa pri njem ni podana pozitivna prognoza glede ponovitvene nevarnosti. Tožnik je večkratni povratnik, na prestajanju kazni zapora je četrtič, za kazniva dejanja pa je bil predhodno obsojen petkrat, kar kaže na to, da ga predhodno izrečene in izvršene kazni niso motivirale k spremembi vedenja. Tožnik tudi ni kritičen do storjenega kaznivega dejanja. Eni izmed oškodovank je sicer poravnal premoženjskopravni zahtevek v višini 20.690,00 EUR, drugemu oškodovancu pa le 130,00 EUR od skupno 53.000,00 EUR. Glede na to je komisija zaključila, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, zato je odločila, da se ga pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

3Tožnik se z odločitvijo komisije ne strinja in meni, da je dokazal, zakaj je deležen pogojnega odpusta. Komisiji je pojasnil, da je v preteklosti počel kazniva dejanja, ker je bil izbrisan in je moral preživeti družino in sebe. Velik del kazni je že prestal, poplačal je tudi 20.000,00 EUR denarne kazni, z zavrnitvijo pogojnega odpusta pa mu je bila storjena ogromna finančna škoda. Izgubil je delo v Nemčiji ter s tem možnost poplačila ostalega dolga. V primerjavi s slovenskimi tajkuni, ki so državi ukradli 10 milijard, dobili pa pogojne odpuste, je odločitev komisije absurdna. Komisija mu je s to odločitvijo uničila prihodnost ter možnost normalnega vračanja na prostost.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in povzema ključne poudarke iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

5Tožba ni dovoljena.

6Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

7Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da se je tožniku kazen zapora, ki jo je nastopil 1. 10. 2019, v celoti iztekla 12. 8. 2021. Glede na to je sodišče tožnika s pozivom I U 1814/2020-17 z dne 27. 9. 2021, ki mu je bil osebno vročen 4. 10. 2021, pozvalo, naj v danem roku utemelji svoj pravni interes v zvezi z vloženo tožbo, glede na to, da kazni zapora več ne prestaja. Tožnik v danem roku (in tudi ne do dneva izdaje tega sklepa) ni izkazal oziroma utemeljil svojega pravnega interesa za tožbo, saj na poziv sodišča ni niti odgovoril.

8Ker torej tožnik, kot obrazloženo, zaporne kazni ne prestaja več, in ker glede na to tudi ni izkazal morebitnega pravnega interesa za tožbo v tem upravnem sporu, sodišče ugotavlja, da nima pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Z dnem odpusta s prestajanja kazni zapora je namreč tožnikov pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom prenehal. Očitno je, da vsebinska obravnava tožbe ne bi privedla do spremembe oziroma izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, zato je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.