UPRS Sodba I U 587/2020-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski organ) odločila, da se zahtevku tožnice za določitev statusa nerezidenta za obdobje od 1. 5. 2019 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status, zavrne. Tožnica trpi stroške postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 29. 5. 2019 davčnemu organu predložila vlogo za ugotovitev nerezidentskega statusa. Pri ugotavljanju statusa rezidenta je davčni organ upošteval 5. točko 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Ugotovil je, da je tožnica v Sloveniji stalno prebivališče odjavila 9. 5. 2019 in ga prijavila na naslovu A., Dubaj, Združeni arabski emirati (v nadaljevanju ZAE). V Sloveniji je ostal tožničin zakonski partner B.B., ki je redno zaposlen pri slovenskem delodajalcu in hkrati opravlja dejavnost samostojnega podjetnika. Tožnica je imela do 13. 5. 2019 odprt bančni račun pri banki C. d.d. ter do 24. 5. 2019 bančni račun pri banki D. d.d. Tožnica ni lastnica nepremičnin. Okoliščine, ki bi kazale na to, da ima tožnica tudi v ZAE osebne vezi (tj. družina in drugi osebni interesi) oziroma morebitne druge osebne interese v tujini (udejstvovanje v družabnem življenju, članstva v različnih organizacijah), v postopku niso bile ugotovljene. Tožnica ima ekonomske interese v tujini (zaposlitev, bančni račun), središče svojih osebnih interesov pa je zadržala v Sloveniji, saj tu še vedno prebiva njen zakonski partner. Tožnica je sicer pojasnila, da zakonski partner v Sloveniji ne predstavlja središča njenih osebnih interesov, ampak zgolj (manjši) osebni interes, saj je Slovenijo zapustila izključno iz osebnih interesov, tj. zadovoljitve njene osebne želje po potovanjih po svetu, vendar davčni organ meni, da zakonska zveza obstoji zaradi močnega osebnega interesa, tožnica pa dejstvu o obstoju zakonske zveze ne nasprotuje. V praksi se je izoblikovalo stališče, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. Da imajo pri presoji vprašanja središča življenjskih interesov posameznika osebni interesi prednost pred ekonomskimi, izhaja tudi iz sodne prakse. Davčni organ je zaključil, da močno osebno vez, ki je izkazana v razmerju do Slovenije, predstavlja zakonski partner, ki živi v Sloveniji, ekonomske vezi pa so izkazane z zaposlitvijo pri tujem delodajalcu in odprtim bančnim računom, prebivališče pa ji zagotavlja delodajalec. Dokazil, ki bi izkazovale, da ima tožnica močnejše osebne interese v ZAE v primerjavi s Slovenijo, tožnica ni predložila niti v vlogi niti v dopolnitvi vloge na podlagi poziva. Tožnica se tako od 1. 5. 2019 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status šteje za rezidenta Slovenije skladno s 1. točko 6. člena ZDoh-2 (stalno prebivališče v RS do 8. 5. 2019) ter 5. točko 6. člena ZDoh-2 (središče osebnih interesov).

3Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnilo. Tožnica je imela do 8. 5. 2019 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, kar pomeni, da je do tega dne izpolnjen pogoj za davčno rezidentstvo Slovenije po določbi 1. točke 6. člena ZDoh-2. Dodaja, da se pri določanju rezidentskega statusa posameznika upošteva posameznikove družinske in družbene povezave, njegove poklicne, politične, kulturne ali druge podobne dejavnosti. Okoliščine, ki se torej upoštevajo pri tej presoji, so zakonec ali zunajzakonski partner oziroma otroci in drugi vzdrževani družinski člani, ki so v Sloveniji, osebno premoženje v Sloveniji, družbene in ekonomske vezi s Slovenijo. Pri navedenem kriteriju davčni organ tehta vse tiste okoliščine, ki so pomembne pri presoji statusa rezidentstva, torej tudi vezi, ki so izkazane v razmerju do druge države. In če so rezidenčne vezi izkazane v razmerju do obeh držav, davčni organ oceni, s katero državo obstojijo močnejše rezidenčne vezi. Slovenija v skladu z ustaljeno sodno prakso pri presoji središča življenjskih interesov posameznika daje osebnim interesom prednost pred ekonomskimi. Zakon ne določa, da bi morali biti v Sloveniji kumulativno prisotni tako osebni kot tudi ekonomski interesi, da bi bilo mogoče osebo šteti za slovenskega rezidenta. Možne so namreč situacije, ko ima oseba v Sloveniji samo osebne interese (družino, prijatelje, aktivno družbeno udejstvovanje), nima pa v Sloveniji ekonomskih interesov (ni zaposlena, nima premoženja). To pa ne more voditi v situacijo, da osebe ni mogoče šteti za slovenskega rezidenta samo zato, ker v Sloveniji nima ekonomskega interesa. Pri navedeni določbi gre za tehtanje vseh interesov, zato da je mogoče določiti središče življenjskih interesov posameznika. Pri presoji središča življenjskih interesov se upoštevajo vsakršne rezidenčne vezi posameznika z določeno državo, vendar se v primeru, ko so v razmerju do ene države izkazani osebni interesi, da večjo težo njim. To pa ne izključuje tehtanja intenzivnosti osebnih interesov, ki so podani v razmerju do dveh ali več držav hkrati. Osebni interes tožnice se kaže v njenih osebnih ambicijah (prepotovati svet), ki jih zasleduje z zaposlitvijo (kot stevardesa), ki pa v prvi vrsti sodi med ekonomske rezidenčne vezi. Kolikor gre za osebne rezidenčne vezi v razmerju do ZAE, le-te ne dosežejo raven intenzivnosti, ki bi presegla intenzivnost osebnih interesov v Sloveniji. Ob tehtanju vseh interesov, ki jih ima tožnica v obeh državah, tako pretehtajo osebni interesi, ki jih ima tožnica v Sloveniji in tako pretehtajo nad ekonomskimi interesi.

4Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Za davčnega rezidenta po 5. točki 6. člena ZDoh-2 se lahko šteje samo oseba, ki ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Ekonomski in osebni interes sta enakovredna in morata biti izpolnjena kumulativno. ZDoh-2 nikjer ne določa, da bi imeli osebni interesi prednost pred ekonomskimi. Vrstni red, v katerem so navedeni osebni in ekonomski interesi, je nepomemben. Oba pogoja sta enakovredna in morata biti izpolnjena kumulativno. Med strankama ni sporno, da tožnica središča svojih ekonomskih interesov nima v Sloveniji, kar pomeni, da četudi bi držalo, da je središče njenih osebnih interesov v Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev po 5. točki 6. člena ZDoh-2, saj ne izpolnjuje obeh pogojev. Neutemeljeno je sklicevanje na sodno prakso, saj le-ta ni formalni pravni vir. V slovenskem pravnem redu ne velja precedenčno pravo, zato je sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 2330/2017 in katerokoli drugo sodbo neutemeljeno. Ni sporno, da tožnica ni obdržala prebivališča v Sloveniji. Prav tako ni sporno, da ni obdržala oz. da nima nobene lastnine v Sloveniji. Mož, ki je ostal v Sloveniji, ne predstavlja središča osebnih interesov tožnice, ampak zgolj osebni interes, kar nazadnje potrjuje že dejstvo, da po poroki tožnica ni prevzela njegovega priimka ali vsaj dodala njegov priimek k svojemu. Če bi bil mož središče njenih osebnih interesov, potem ne bi odšla iz Slovenije, sploh pa Slovenije ni zapustila iz ekonomskih interesov, saj je imela kot arhitektka zaposlitev za nedoločen čas, Slovenijo pa je zapustila izključno iz osebnih interesov, tj. za zadovoljitev njene osebne želje po potovanju, kar ji je omogočeno kot stevardesi. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, tožnici se določi status nerezidenta Slovenije za obdobje od 1. 5. 2019 dalje do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na njen rezidentski status, toženki pa naj se naloži povrnitev stroškov postopka.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6Tožba ni utemeljena.

7V skladu z ZDoh-2 je obseg zavezanosti fizične osebe za plačilo dohodnine odvisen od njenega statusa rezidenta ali nerezidenta. ZDoh-2 v 6. členu fizično osebo opredeljuje za rezidenta, če v katerem koli času v davčnem letu pridobitve dohodka izpolnjuje katerega od pogojev, ki so določeni v tem členu.

8V zadevi ni sporno, da je imela tožnica do vključno 8. 5. 2019 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da jo je, upoštevajoč 1. točko 6. člena ZDoh-2, toženka utemeljeno štela za davčno rezidentko Slovenije do tega dne. 1. točka 6. člena ZDoh-2 je namreč jasna - merodajno je le uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kot ga je imela tožnica prijavljenega do 9. 5. 2019, česar tožnica niti ne prereka. S tem, ko tožnica odtlej več ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji, je davčni organ preveril, ali je izpolnjen kateri izmed drugih pogojev iz 6. člena ZDoh-2, po katerem bi se tožnica lahko štela za rezidentko Slovenije.

9Sporno tako ostaja obdobje od 9. 5. 2019 dalje in vprašanje obstoja kriterija iz 5. točke 6. člena ZDoh-2. V skladu s 5. točko 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Po tej določbi sta pogoja, da se na podlagi te določbe prizna rezidentski status v Sloveniji predpisana alternativno, in sicer, bodisi da ima tožnik svoje običajno bivališče v Sloveniji, bodisi ima središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Odločilne so tako vse tiste dejanske okoliščine osebne in ekonomske narave, ki vežejo zavezanca na Slovenijo, in ki jih je treba ocenjevati kot celoto. Če je posameznikovo središče osebnih in ekonomskih interesov pretežno v Sloveniji, velja takšen posameznik za davčnega rezidenta Slovenije. Pri presoji rezidentstva se tako upošteva način, kako si posameznik organizira osebni in ekonomski del življenja, vključno z obsegom in načinom njegovega udejstvovanja v družabnem življenju. Pri presoji rezidentskega statusa upravni organ tehta tiste okoliščine, ki so pomembne pri presoji rezidentskih vezi in so izkazane v razmerju do druge države ter oceni, s katero državo obstajajo močnejše vezi.

10Kar se tiče ekonomskih interesov, je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je tožnica vzpostavila, oziroma da ima določene ekonomske vezi v ZAE (zaposlitev, bančni račun). Vendar pa imajo po ustaljeni upravnosodni praksi osebni interesi prednost pred ekonomskimi, družina oz. zakonski partner, ki ostane v Sloveniji, pa šteje za rezidenčno vez posameznika s Slovenijo tudi v času, ko je v tujini, kar je bilo kot ključna okoliščina upoštevano pri odločanju v konkretnem primeru.

11Tožnica pravilno opozarja, da sodna praksa v Sloveniji ne predstavlja formalnega vira prava. Sodna praksa predstavlja sekundaren vir prava, ki zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava. Kljub temu pa so lahko tehtni in prepričljivi argumenti, ki jih sodišče uporabi pri svojem odločanju, povsem uporabni v podobnih primerih. Namen baz sodne prakse (in sodne prakse kot take) je ravno v seznanitvi s primeri, ki pravnoanalitično razrešujejo postopkovna ali vsebinska vprašanja, in njihovi uporabi ali nadgradnji argumentacije. Zato lahko rečemo, da primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih, vendar ne formalno, temveč zgolj z močjo uporabljene argumentacije. Stališče, da imajo osebni interesi prednost pred ekonomskimi, ki ga je sodišče zavzelo v več sodbah (npr. II U 428/2015, I U 241/2017, I U 1203/2017, I U 1841/2018, I U 1542/2019), je zato pomemben neformalni pravni vir, ki ga lahko davčni organ uporabi pri utemeljitvi svoje odločitve.

12Šteje se, da posameznik središča svojih življenjskih interesov ni prenesel v državo, v kateri dela, če je obdržal prebivališče, družino in lastnino v državi, v kateri je delal in prebival pred odhodom v tujino. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica v Sloveniji ni obdržala prebivališča, prav tako ni obdržala oz. nima nobene lastnine. Ostaja pa v Sloveniji njen zakonski partner B.B.. Res je, da Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v prvem odstavku 2. člena definira družino kot skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice. Vendar okoliščina, da tožnica in njen mož (še) nimata otrok in s tem ne tvorita družine v smislu DZ, po mnenju sodišča ne more zadostovati za zaključek, da tožnica v Sloveniji nima središča svojih življenjskih interesov. Nenazadnje je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine (drugi odstavek 3. člena DZ).

13Tožnica se je v tujino preselila sama, njen mož pa še naprej živi in dela v Sloveniji. Zakonska zveza ni prenehala, to pa pomeni, da med zakoncema obstojijo določene obveznosti, ki sta jih dolžna sprejeti in izpolnjevati. Poleg temeljnih obveznosti (vzajemno spoštovanje, zaupanje in medsebojna pomoč) so pravice in obveznosti zakoncev tudi svobodno odločanje o rojstvu otrok, svobodna izbira poklica in dela, stanovanjsko varstvo, sporazumno odločanje o skupnih zadevah in zadovoljevanje življenjskih potreb skupnosti. Zakonca morata poskrbeti za preživljanje družine v sorazmerju s svojimi zmožnostmi. Od sklenitve zakonske zveze dalje ustvarjata skupno premoženje, ki pripada obema zakoncema skupaj. Na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni, zakonec pa ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti, ampak zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno. V kolikor zakonec nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. S sklenitvijo zakonske zveze torej med zakoncema nastanejo določene pravice in obveznosti. Zato je ugovor tožnice, da mož ne predstavlja središča osebnih interesov tožnice, nesprejemljiv. Če zavezanec živi v zakonski zvezi z določeno osebo, se predpostavlja, da ta zveza obstoji zaradi močnega osebnega interesa in je torej na zavezancu, da dokaže nasprotno, tožnica pa nasprotnega ni dokazala, tudi ni navedla, da partnerska zveza ne obstoji ali da je v razhajanju.

14Tožnico z drugo državo povezujejo okoliščine v zvezi z zaposlitvijo, ki so predvsem posledica zaposlitve pri tujem delodajalcu (bančni račun, prebivališče), medtem ko je središče svojih osebnih interesov obdržala v Sloveniji (mož). Ne gre pa pozabiti, da je tožnica tudi v Sloveniji obdržala ekonomske interese. Kot je bilo že pojasnjeno, s sklenitvijo zakonske zveze nastanejo za zakonca določene pravne posledice, tako na osebnem kakor tudi na premoženjskopravnem področju. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je skupno premoženje in velja zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. To pomeni, da ima tožnica v Sloveniji še vedno tudi ekonomski interes. Kljub temu, da tožnica pojasnjuje, da Slovenije ni zapustila iz ekonomskih razlogov, saj je imela kot arhitektka zaposlitev za nedoločen čas, ampak je Slovenijo zapustila izključno iz osebnih interesov, tj. zadovoljitve njene osebne želje oz. osebnega interesa po potovanjih po svetu, sodišče pritrjuje davčnemu organu, da potovanja ne morejo biti le osebni interes in zadovoljitev lastnih ambicij, ampak predstavljajo dejansko zaposlitev oz. ekonomski interes. Upoštevaje vse zgoraj navedeno, vezi, ki jih ima tožnica s Slovenijo, pretehtajo pomen tistih vezi, ki jih je tožnica stkala v ZAE, in ki so zaenkrat le ekonomske narave. Zato je bil v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča narejen pravilen pravni zaključek, po katerem je tožnico po določbah ZDoh-2 tudi od 9. 5. 2019 dalje potrebno šteti za rezidentko Slovenije.

15Ker so torej tožbeni ugovori neutemeljeni in ker nepravilnosti, na katere pazi uradoma, sodišče ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

17Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zaslišanje tožnice in njenega moža (zgolj kot navedba med drugimi pisnimi dokazi in s pripisom po potrebi), sodišče kot nesubstanciranega zavrača. V zadevi ni sporno dejansko stanje, temveč je glede na dejansko stanje sporna uporaba določbe 5. točke 6. člena ZDoh-2, torej razlaga prava, ki pa je v pristojnosti upravnega organa in sodišča.